Vir: prirejeno po Kopf, 2007, str. 976.
Kopf (2007) v svojem članku analizira zelo zanimiv vidik endogene rasti. Gre za aplikacijo endogene teorije rasti, ki analizira vire financiranja. Kopf (2007, str. 976) trdi, da so teoretični modeli pokazali,
INPUTI Javna sredstva Sodelovanje s podjetji Licenciranje Lastni viri Ideje Patenti Raziskovalci Nova podjetja Licence OUTPUTI UNIVERZITET NI R&D EKONOMSKI VPLIV RAST
51
da lahko subvencije za izobraževanje in R&D pospešijo gospodarsko rast in da bi morale univerze to dejstvo izkoristiti v svoj prid. ne gre zgolj za povečevanje števila študentov, ampak tudi R&D. Endogena teorija rasti naj bi torej koristila univerzam in raziskovalnim institucijam v smeri pridobivanja več sredstev.
4.5.1 Problemi pri določanju prispevka človeškega kapitala
Številne študije potrjujejo vpliv človeškega kapitala na gospodarsko rast. Vendar pa, kot je bilo že omenjeno, se v zvezi s tem pojavljajo problemi, ki povzročajo ali nekoliko presenetljive rezultate ali pa vzbujajo dvom v zanesljivost izračunov. Kot sta opozorila Levine in Renelt (1992) so izračuni oziroma rezultati odvisni od podatkovnega seta, edina zanesljiva povezava je povezava med gospodarsko rastjo in investicijami.
Omeniti je potrebno tudi možnost slabih podatkov, nezanesljivih podatkov in pa nepopolnih podatkovnih baz, ki tudi pripeljejo do slabših rezultatov.
Naslednji, pogosto največji problem je izbira mere za človeški kapital. Običajno avtorji za približek količine človeškega kapitala vzamejo leta šolanja ali, vendar redkeje, delež vpisanih na določen nivo izobrazbe.
O problemu izbire ustrezne mere piše tudi Bergheim (2005). Pravi, da je dvom v to, da človeški kapital pozitivno vpliva na rast, odveč, da pa je transmisijski mehanizem, preko katerega človeški kapital vpliva na rast, zelo zapleten, enako velja tudi za povratne vplive (Bergheim, 2005, str. 8). Najbolj pogosto uporabljena mera so povprečna leta šolanja za prebivalstvo v starosti med 25 in 64 let. Ta mera ne vključuje nobenega dodatnega izobraževanja, ki se lahko pridobi formalno ali neformalno v nadaljevanju kariere, ob delu. Prav tako predpostavlja, da je leto šolanja v Indiji, ZDA ali pa v Keniji enakovredno. Zaenkrat tudi še ni jasno, ali je dodatno leto šolanja na osnovnošolskem nivoju z vidika rasti in torej donosov tega leta enakovredno dodatnemu letu na magistrskem ali doktorskem programu. Torej, leta med seboj niso nujno enakovredna, a po predpostavki v izračunih so.
Naslednja možnost, ki se omenja kot mera človeškega kapitala, je odstotek tistih, ki so zaključili določen nivo izobrazbe. Ta podatek je izjemno pomemben, saj opisuje pot človeškega kapitala v času in poda napoved za naprej. Vendar pa ni uporaben v regresijskih analizah, saj na primer podatek, da je 40 % takih, ki so zaključili na primer srednjo šolo, ne pove, ali se je količina človeškega kapitala povečala ali ne. To je odvisno od začetnega stanja. Za izračunavanje prispevka človeškega kapitala je potrebno pogledati spremembo le tega in njegov vpliv na rast (Bergheim, 2005, str. 9-10).
Naslednja možnost je približek človeškega kapitala skozi delež vpisanih, saj ta podaja informacijo o prihodnjem človeškem kapitalu. Vendar pa je mera problematična, saj ne meri človeškega kapitala sedaj aktivne populacije, ki ustvarja BDP. V preteklosti se je ta podatek pogosto uporabljal v študijah, zlasti v presečnih, vendar pa, kot opozarja Bergheim (2005, str. 10), lahko 40 % vpis pomeni poslabšanje človeškega kapitala (na primer v razvitejših, kjer je vpis včasih celo več kot 100 %) ali pa izrazito izboljšanje (v revnih, kjer je dostopnost izobraževanja precej nižja).
Najbolje bi seveda bilo, če bi lahko merili kvaliteto človeškega kapitala. Korak v to smer je po besedah Bergheima (2005, str. 10-11) program OECD PISA, ki meri dosežke študentov. Vendar pa opozarja, da ZDA kotira precej slabo, kar ni konsistentno s podatki o rasti in vlogi človeškega kapitala v tej državi. Poleg tega podatki niso razpoložljivi za veliko let in tudi ne za veliko držav. Čeprav pa se
52
pojavljajo tudi študije, ki namesto povprečnih let šolanja uporabijo pismenost ali kakšno drugo mero dejanskih dosežkov, kot je na primer že omenjena Romerjeva študija iz leta 1990. Tudi Bergheim (2005, str. 11) jih omenja nekaj, na primer Hanushek in Kimko, 2000, Coulombe et al., 2004) ki celo trdijo, da so takšni rezultati boljši, kot so rezultati z leti šolanja.
4.5.2 Vloga neotipljivega in človeškega kapitala v procesu rasti
Študija, ki so jo pripravili P. Aghion, M. Dewatripont, C. Hoxby, A. Mas-Collel in A. Sapir (2008) o pomenu reformiranja visokošolskega sistema za hitrejšo gospodarsko rast v Evropski Uniji, podaja pomembne smernice in uvodne podatke tudi za Slovenijo. Poleg že omenjenih analiz stališče Aghiona in ostalih (2008) podpira tudi sodoben razvoj teorije rasti, to je analiza pomena neotipljivega kapitala. Človeški kapital namreč tvori jedro t.i. neotipljivega (angl. intangible) kapitala, ki je glavni vir uspešne rast v ZDA v zadnjih letih (glej Corrado in ostali, 2006, Corrado in ostali, 2005, Van Ark in ostali, 2009, Fukao in ostali, 2007). Kot primer uspeha pri izrabi neotipljivega kapitala v procesu rasti pa se izpostavlja zlasti ZDA.
4.5.2.1 Neotipljivi kapital kot vir rasti in vloga človeškega kapitala
Kot smo že omenili, sta gospodarska rast in razvoj v razvitih državah in državah v razvoju zelo različni, oziroma sta odvisni od različnih mehanizmov. Rast razvitih držav temelji predvsem na razvoju lastnih tehnologij, gre za t.i. inovacijo, medtem ko rast v državah v razvoju v veliki meri temelji na prenosu tehnologije (imitaciji). Imitacija in inovacija kot mehanizma za pospeševanje gospodarske rasti in razvoja pa po mnenju Aghiona in ostalih (2008, str. 3) zahtevajo povsem različne predpogoje:
1. investicije v primarno in sekundarno izobraževanje so pomembne takrat, kadar želi država implementirati že obstoječo tehnologijo, torej, kadar njen razvoj temelji predvsem na uvozu tehnologije in imitaciji,
2. kadar pa želi država razvijati svojo lastno tehnologijo in se prebiti oziroma biti v skupini razvitih držav, pa je izjemnega pomena visokošolsko izobraževanje, predvsem tudi podiplomsko.
Aghion in ostali (2008) ugotavljajo, da je bila primerjalna gospodarska uspešnost Evropske Unije v primerjavi z ZDA v zadnjih tridesetih letih šibka ter da je temeljni vzrok za to stanje na področju inoviranja ter visokošolskega izobraževanja v Evropski Uniji. Raziskava, ki jo je pripravil Miyagawa (2010) na podlagi EUKLEMS podatkov, kaže, da je bila v povprečju od leta 1985 do 2007 (1985 do 1995 in 1995 do 2007) gospodarska rast v ZDA 3 %. Rast v razvitih evropskih državah je bila v povprečju precej nižja, kot prikazuje tudi Slika 4.9.