Sodelovanje policije z nevladnimi organizacijami pri obravnavanju družinskega nasilja : diplomsko delo univerzitetnega študija

Texto completo

(1)DIPLOMSKO DELO Sodelovanje policije z nevladnimi organizacijami pri obravnavanja družinskega nasilja. Avgust, 2012. Dominik Felkar.

(2) DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Sodelovanje policije z nevladnimi organizacijami pri obravnavanju družinskega nasilja. Avgust, 2012. Dominik Felkar Mentor: red. prof. dr. Andrej Anžič.

(3) ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju, dr. Andreju Anžiču, za strokovno pomoč pri pripravi in izdelavi diplomske naloge. Posebna zahvala gre staršem, ki so mi omogočili študij in vsem bližnjim, ki so me podpirali v času študija in pisanju diplomskega dela..

(4) Kazalo 1 Uvod........................................................................................................................................... 7 2 Metodološko-hipotetični okvir .............................................................................................. 9 2.1 Opredelitev teme proučevanja ..................................................................................... 9 2.2 Cilji in namen diplomske naloge .................................................................................. 9 2.3 Hipoteze ............................................................................................................................ 9 2.4 Uporabljene metode ..................................................................................................... 10 3 Opredelitev pojmov .............................................................................................................. 11 3.1 Policija ............................................................................................................................ 11 3.2 Nevladne organizacije .................................................................................................. 12 3.3 Družinsko nasilje ........................................................................................................... 13 3.3.1 Nasilje nad ženskami ............................................................................................. 15 3.3.2 Nasilje nad otroki ................................................................................................... 17 3.3.3 Nasilje nad starejšimi............................................................................................ 19 3.3.4 Nasilje nad moškimi............................................................................................... 20 4 Pravna podlaga družinskega nasilja in njegovo obravnavanje ...................................... 22 4.1 Ustava Republike Slovenije ......................................................................................... 22 4.2 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, 2008) .......................................... 22 4.3 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, 2004) .......................... 23 4.4 Kazenski zakonik (KZ-1, 2008) .................................................................................... 24 4.5 Zakon o kazenskem postopku (ZKP, 2012) ................................................................ 24 4.6 Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1, 2006) ........................................... 25 4.7 Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK, 2006)................ 25 5 Nevladne organizacije za pomoč žrtvam družinskega nasilja ....................................... 27 5.1 Društvo za nenasilno komunikacijo ............................................................................ 27 5.2 Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja ........................................ 28 6 Naloge policije....................................................................................................................... 29 6.1 Prijava nasilja na policijo in njihov odziv ................................................................ 29 3.

(5) 6.2 Razgovor z žrtvijo ........................................................................................................ 31 6.2.1 Razgovor z otrokom ............................................................................................... 32 6.3 Preventivno delo policije ............................................................................................. 32 7 Naloge nevladnih organizacij in sodelovanje s policijo.................................................. 34 8 Problemi in njihova odprava ............................................................................................... 36 9 Zaključek in verifikacija hipotez ........................................................................................ 39 10 Uporabljeni viri ................................................................................................................... 42. 4.

(6) Povzetek Družinsko nasilje je velik problem sodobne družbe, ki ga srečamo skoraj na vsakem koraku. Prizadene lahko vsakega člana družina. Najbolj so ogrožene ženske, otroci in starejši, ki so fizično šibkejši, vse več pa je tudi nasilja, kjer so žrtve moški. Največ je psihičnega, telesnega, spolnega in ekonomskega nasilja ter zanemarjanja. S povečanjem. primerov družinskega nasilja je potrebno zagotoviti ustrezno. informiranost žrtev in tudi storilcev. Pomembno vlogo pri seznanjanju žrtev, kje poiskati pomoč, imajo predvsem nevladne organizacije, sociala in policija. V zadnjih letih veliko doprinesejo k obvladovanju družinskega nasilja nevladne organizacije, ki sodelujejo s policijo pri izobraževanju in organizaciji različnih kampanj. Namen diplomske naloge je predstaviti problem družinskega nasilja, kako se s to pojavno obliko soočajo policija in nevladne organizacije ter način sodelovanja pri obvladovanju družinskega nasilja. Opredelili smo tudi težave, s katerimi se pri svojem delu soočajo in na kakšne načine bi jih bilo mogoče odpraviti. V diplomski nalogi smo poskušali predstaviti pojem družinskega nasilja, njegove žrtve, pojavne oblike in pravno podlago. Opisali smo tudi naloge nevladnih organizacij in policije. Pri nevladnih organizacijah smo se osredotočili na Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. S predstavnicama je bil opravljen tudi razgovor. Družinsko nasilje bo vedno prisotno v našem okolju, zato je potrebno še naprej sodelovanje med vladnimi in nevladnimi institucijami, ki si bodo izmenjavale izkušnje in podatke ter se tako poskušale uspešno zoperstaviti obliki nasilja, ki predstavlja velik problem današnje družbe. Ključne besede: družinsko nasilje, nevladna organizacija, policija, sodelovanje policije z nevladnimi organizacijami. 5.

(7) Summary - Police cooperation with non governmental organizations in dealing with domestic violence. Domestic violence is a major problem of modern society, which can be found almost everywhere and can affect any member of the family. Most vulnerable are women, children and the elderly, who are physically weak, and also the number of male victims of violence is increasing. Most of the victims experience psychological, physical, sexual, economic violence and neglect. With increasing cases of domestic violence, it is necessary to provide adequate information for victims and perpetrators also. Non-governmental organizations, social services and police have an important role in informing victims where to seek help. In recent years, much was contributed to the management of domestic violence by non-governmental organizations, which cooperate with the police in education and organizing various campaigns, The purpose of the diploma paper is to present the problem of domestic violence, how it is faced by the police and non-governmental organizations, and the method of their cooperation in coping with domestic violence. Furthermore, we defined the problems they are facing in their work and in what ways they could be disregarded. In the diploma paper we attempted to illustrate the concept of domestic violence, its victims, forms and the legal basis. In addition we described the functions of nongovernmental organizations and the police. Our focus for non-governmental organizations was on the Association against Violent Communication and the Association SOS Help Line for Women and Children - Victims of Violence. Correspondingly, was made an interview with the representatives of both associations. Domestic violence will always be present in our society, therefore a further cooperation between governmental and non-governmental institutions is necessary, so they can share their experiences and information, and thus attempt to successfully withstand the form of violence, which is a major problem in today's society. Keywords: domestic violence, non-governmental organization, police, cooperation between the police and non-governmental organizations. 6.

(8) 1 Uvod Družina je najpomembnejša. skupina, v kateri človek od svojega. rojstva naprej. vzpostavlja stike z drugimi ljudmi. Njeno okolje in vpliv sta glavna dejavnika socializacije človeka. Družina predstavlja prostor, v katerem bi naj vsak član dobil materialno zadovoljstvo, duhovno srečo, partnerstvo in varnost. Vse našteto pa se konča z besedo nasilje, ki je vse pogosteje prisotno v današnjih družinah. V družinah se izvaja predvsem psihično, fizično in spolno nasilje, poznamo pa tudi ekonomsko nasilje in zanemarjanje. Žrtve so lahko prav vsi člani družine. Največ, čeprav premalo, se govori o nasilju moških nad ženskami in nasilju nad otroki ter starejšimi. Povečuje pa se nasilje, kjer so moški žrtve žensk in starši žrtve lastnih otrok. Vzroki za nasilje se kažejo predvsem v alkoholizmu in vse večji revščini v državi, kjer so ljudje naveličani neperspektivnega življenja. Čeprav gre v večini primerov za hude oblike nasilja, pa ostaja mnogo primerov neprijavljenih oz. skritih za stenami domov, dokler se nekateri ne končajo tudi s smrtjo katerega izmed družinskih članov. Poglaviten razlog za to je strah pred nasilnim partnerjem. Pri ženskah pa so zadržki zaradi sramu, občutka krivde, neozaveščenosti, ekonomske odvisnosti ali pomanjkanja podpore okolice. Odkrivanje nasilja je naloga policije, ki v okviru svojih dejavnosti ozavešča ljudi o tem in o drugih oblikah kaznivih dejanj, katerih žrtve so lahko prebivalci. Takšno ozaveščanje in povezovanje ljudi s policijo se imenuje delo v skupnosti. V srednjeročnih strateških načrtih policije je v prvi točki, ki obravnava uspešno in učinkovito omejevanje kriminalitete zapisano, da bo policija med drugim posebno pozornost namenila kakovostnemu delu pri preprečevanju in odkrivanju najhujših kaznivih dejanj, med katera sodijo tudi kazniva dejanja spolne nedotakljivosti otrok in družine. Zapisali so, da morajo izboljšati odnos do oškodovancev in prijaviteljev ter okrepiti sodelovanje z domačimi institucijami. Pri tem izhaja pomembna nevarnost iz policijske subkulture, kjer med drugim ugotavljajo, da so policisti načeloma nenaklonjeni žrtvam kaznivih dejanj. Problem se pojavlja prav tako pri slabi usposobljenosti policije pri družinskih sporih. Tu se pojavlja tudi vprašanje, kako policiste usposobiti za policijsko delo. Največji problem pa je, da policisti v zelo malo primerih sodelujejo z drugimi organizacijami pri obravnavi nasilja v družini. Sodelovanje pa pomeni združenje različnih znanj in pristojnosti v konkretnih primerih. Sodelovanje moramo razumeti kot »koalicijo« med institucijami -vladnimi 7.

(9) in nevladnimi, ki se posredno ali neposredno srečujejo z žrtvami (Lobnikar in Mušič, 2004). Pomoč žrtvam ne sme biti pomoč samo ene organizacije. Med seboj morajo sodelovati vse, ki so pomembne za reševanje problematike nasilja nad ženskami: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in drugi socialno varstveni zavodi, policija, zdravstvene službe, vrtci, šole, sodišča, tožilstva, zapori, nevladne organizacije, varne hiše in druge organizacije. Prav koordinirani pristop bi prinesel hitrejša in učinkovitejšo pomoč. žrtvam nasilja,. izdelavo varnostnega načrta,. soočenje. povzročitelja nasilja z odgovornostjo, izmenjavo delovnih izkušenj in na koncu medsebojni nadzor (Veselič in Zabukovec Kerin, 2004).. 8.

(10) 2 Metodološko-hipotetični okvir 2.1 Opredelitev teme proučevanja V diplomski nalogi bomo najprej predstavili temeljne pojme, v nadaljevanju pa družinsko nasilje in njegove oblike oziroma v odnosu do koga se izvaja ter pravno podlago družinskega nasilja. Sledi predstavitev nevladnih institucij, kjer se bomo osredotočili na Društvo za nenasilno komunikacijo in Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja . Opisali bomo tudi naloge policije v primeru družinskega nasilja in naloge nevladnih organizacij ter njune načine sodelovanja za učinkovito reševanje nasilja. Na koncu bomo predstavili še načine, kako bi lahko bolj učinkovito reševali problem družinskega nasilja, ga prej odkrili in tako preprečili dolgo trpljenje žrtve in večkrat tudi smrt.. 2.2 Cilji in namen diplomske naloge Cilji diplomske naloge so naslednji: -. opredeliti temeljne pojme, kot so policija, nevladne organizacije in družinsko nasilje;. -. predstaviti pravno podlago za obravnavanje družinskega nasilja;. -. predstaviti nevladne organizacij, ki nudijo pomoč žrtvam družinskega nasilja;. -. predstaviti naloge policije pri obvladovanju družinskega nasilja;. -. predstaviti naloge nevladnih organizacij pri obvladovanju družinskega nasilja;. -. predstaviti sodelovanje policije z nevladnimi organizacijami;. -. predstaviti rešitve, kako učinkovito rešiti družinsko nasilje, da bi se z dnem prijave oziroma zaznave trpljenje žrtve končalo.. 2.3 Hipoteze Skozi diplomsko nalogo bomo skušali potrditi ali zavrniti hipotezo, ki smo jo postavili na podlagi poznavanja tematike ter prebrane literature:. 9.

(11) -. Hipoteza. 1:. Nevladne. organizacije. in. policija. dobro. sodelujejo. pri. obvladovanju družinskega nasilja.. 2.4 Uporabljene metode V diplomski nalogi smo najprej uporabili metodo preučevanja različne literature, gre torej za primerjavo analize virov. Zbrali in pregledali smo literaturo o družinskem nasilju, o delu nevladnih organizacij in policije. Literatura zajema znanstvene monografije, znanstvene članke in elektronske vire. Enako velja tudi za strokovne članke, ki so pridobljeni elektronsko. Z analitično metodo bomo pri analizi uporabil zakonske in podzakonske predpise, zapisali bomo tudi mnenja delavk v nevladnih organizacijah in kriminalistke na PU Murska Sobota, ki jih bomo dobili v pogovorih. V poštev pride tudi spletno gradivo. Pozneje smo pisne vire analizirali ter z deskriptivno metodo predstavili tematiko diplomske naloge.. 10.

(12) 3 Opredelitev pojmov 3.1 Policija Slovenska policija je ena izmed nosilk nacionalne varnosti, zagotavlja visoko stopnjo notranje varnosti vsem prebivalcem Republike Slovenije, tako da ščiti ustavno ureditev, demokratični politični sistem, človekove pravice in temeljne svoboščine ter druge ustavnopravne ureditve (Kolenc, 2002). Policija je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, ki opravlja svoje naloge na državni (generalna policijska postaja), regionalni (policijske uprave) in lokalni ravni (policijske postaje). Policijo vodi generalni direktor policije, ki vodi tudi delo generalne policijske uprave. Poleg tega koordinira, usmerja in nadzoruje delo organizacijskih enot policije in notranjih organizacijskih enot generalne policijske uprave, zagotavlja zakonito opravljanje nalog, izdaja predpise in druge akte, za katere je pooblaščen, odreja ukrepe in odloča v skladu z zakonom ali predpisi, izdanimi na podlagi zakonov. Za svoje delo in delo policije je odgovoren ministru, zato ga lahko Vlada Republike Slovenije razreši na njegov predlog (Kolenc, 2002). Glavne naloge policije so varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, vzdrževanje javnega reda, nadzor in urejanje prometa, varovanje državne meje, varovanje določenih oseb, varovanje določenih delovnih mest in tajnost podatkov ter izvaja naloge v tem in drugih zakonih ter podzakonskih predpisih. Te naloge izvaja uniformirana in kriminalistična policija ter specializirane enote policije, ki so organizirane v generalni policijski upravi, policijski upravi in policijski postaji (Zakon o policiji, 2009). Policija mora svoje delo opravljati zakonito, strokovno, pravično, vljudno in korektno. Policisti zagotavljajo varovanje in spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri zakonitem poseganju vanje spoštujejo človekovo osebnost in dostojanstvo (Kodeks policijske etike, 2008). Lepoša (2010) pravi, da policija kot represivni organ države posreduje pri nasilju v družini , pri ugotavljanju prekrškov in kaznivih dejanj ter ob njihovi zaznavi izvede ustrezne ukrepe. Temelja naloga policije pri interveniranju ob zaznavi nasilja v. 11.

(13) družini je, da se vzpostavi javni red in mir in da prepreči nadaljevanje nasilja. O obravnavanju prekrškov ali kaznivih dejanj pri intervencijah policija v skladu z zakonodajo obvešča tudi center za socialno delo, saj se je ta dolžan vključevati v proces reševanja konkretnih problemov.. 3.2 Nevladne organizacije Ženske nevladne organizacije (ŽNVO) so bile v Sloveniji, tako kot drugod po svetu, posledica in reakcija na prazen prostor v javnem socialnem sektorju, ki je konec 80. let, še bolj pa v začetku 90. let obstajal na področju socialne pomoči ženskam, ki so doživljale fizično in spolno nasilje. Zahteva po prekinitvi nasilja nad ženskami se je pojavila po vsem svetu (Zaviršek, 2004). Nevladne organizacije so lokalna, nacionalna ali mednarodna skupina, ustanovljena s pravnim ustanovnim aktom, jasnim namenom, jasnimi aktivnostmi, z vodilnim telesom, ki je pristojno govoriti v imenu njenih članov. Gre za neprofitno organizacijo, ki ni povezana z vladnimi telesi, zasebnimi podjetji ali političnimi strankami (Kogovšek, 2005). Te organizacije nimajo javnih pooblastil za ukrepanje pri družinskem nasilju, vendar morajo nasilje prijaviti, če za njega vedo. Nevladne organizacije žrtvam in otrokom nudijo varen prostor, anonimnost in jim nudijo zagovorništvo. Problem nevladnih organizacij je, da jih je večina skoncentrirana na območju Ljubljane. Delujejo. na. področju. socialnega. sektorja,. kjer. rešujejo. probleme. lakote,. brezdomstva, onesnaženja okolja, probleme z mamili in nasilje v družini. Poleg tega zagotavljajo še izobrazbo, umetnost, zdravstveno varstvo (Hrovatin, 2002). Nevladna organizacija je organizacija, ki je ustanovljena kot društvo, zavod, ustanova ali druga pravno organizacijska oblika na podlagi zakona in ima naslednje nevladne značilnosti (Integriteta, 2009): -. njeni ustanovitelji so domače ali tuje fizične osebe ali pravne osebe zasebnega prava (ustanoviteljstvo);. -. ni ustanovljena zaradi služenja osebnim ali poslovnim namenom in ciljem (omejitev namena in cilja);. 12.

(14) -. ustanovljena je prostovoljno, sodelovanje v njej je prostovoljno in običajno vključuje prostovoljno delo (prostovoljstvo);. -. njen ustanovitveni akt določa, da je namen in cilj njenega delovanja nepridobiten (nepridobitnost);. -. je svobodna pri določanju ciljev svojega delovanja in pri izbiri sredstev za njihovo doseganje, ki so omejeni le z zahtevo, da so v skladu s pravnim redom (zakonitost);. -. deluje samostojno in je neodvisna od drugih subjektov, zlasti od državnih organov, političnih strank in gospodarskih subjektov (neodvisnost) in. -. deluje javno in odprto (javnost in odprtost).. Za nevladne organizacije je predvsem značilno da, ker niso subjekt javnega prava in ker se financirajo iz sredstev, pridobljenih na javnih razpisih, v obliki donacij, članarin ipd., so neodvisne, zaradi česar lažje izbirajo svoje cilje in jih tudi uresničujejo (Integriteta, 2009). V Sloveniji obstaja kar nekaj nevladnih organizacij, ki pomagajo. žrtvam nasilja.. Poznane so predvsem SOS telefon za ženske in otroke- žrtve nasilja, Telefon Petra Klepca, Društvo Center za pomoč mladim, Društvo za nenasilno komunikacijo Ker bi bil pregled delovanja vseh društev dolg, smo se odločili, da v diplomski nalogi predstavimo dve nevladni organizaciji, in sicer SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in Društvo za nenasilno komunikacijo.. 3.3 Družinsko nasilje Družinsko nasilje je osebni, družinski in družbeni problem, ki v veliki meri slabša kakovost življenja in duševno zdravje vseh, ki so mu izpostavljeni posredno in neposredno (Ajdukovič in Pavlekovič, 2004). Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katero koli drugo osebno okoliščino. žrtve. ali. povzročiteljice. oziroma. povzročitelja. nasilja. (Zakon. o. preprečevanju nasilja v družini, 2008). V družini se nasilje uporablja kot sredstvo za uresničevanje interesov ene osebe v škodo drugih članic in članov družine. 13.

(15) Družinsko nasilje se je začelo obravnavati bolj aktivno z novim KZ-1, ki je prišel v veljavo 2008. Pravi pa, da kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let (Kazenski zakonik, 2008). Nasilje v družini je »kronična« oblika nasilja, ki je razširjena v vseh starostnih, socialnih, izobrazbenih in poklicnih slojih, ogroža pa najbolj občutljive skupine ljudi, otroke, ženske in starejše, ki živijo v medsebojnih odnosih (Mušič, 2010). Nasilje v družini se nanaša na vedenje, katerega cilj je nadzor nad drugimi osebami z uporabo sile, zastraševanja in manipuliranja (Ajdukovič in Pavlekovič, 2004).. Družinsko nasilje se pojavlja v različnih družinskih kontekstih, in sicer v dvostarševskih družinah, pri neporočenih parih in v primeru samskih mater z otroki. Nasilja v istospolnih partnerstvih uradne statistike ne beležijo kot nasilništvo v družini, tudi ni podatkov o ženskah, ki so nasilne do partnerjev, saj verjetno zaradi sramu moških takšni primeri ostanejo neodkriti. Nasilje v družinah je prisotno že od nekdaj, le da je ta pojav danes javno obravnavan in opredeljen kot družbeni problem. Večinsko prepričanje o nasilnih dejanjih in njihovih storilcih je, da gre za nerazumno in nepredvidljivo vedenje alkoholikov, duševno nestabilnih in obupanih ljudi (Kordič, 2007). Nasilje v domačem okolju je zaradi zasebnosti družinskega življenja prevečkrat prikrito, zato ga je tudi težje odkriti in preprečiti. Pri družinskem nasilju so lahko žrtve prav vsi člani družine, kjer ne trpijo samo žrtve, ampak tudi člani, ki so prisotni pri nasilju. To so najpogosteje otroci, ki jih nasilje v otroških letih zaznamuje za celo življenje in je velika verjetnost, da bodo tudi sami pozneje nasilni, saj se otroci učijo od odraslih. Najbolj pogosto so povzročitelji nasilja v zasebni sferi moški in najbolj pogosto so žrtve njihove partnerke. Moški pa so pogosteje žrtve nasilja v javni sferi. V 90 do 97 odstotkih primerov nasilja v družini so povzročitelji predvsem moški nad ženskami (Hague in Malos, 1993).. 14.

(16) Veliko vlogo pri družinskem nasilju ima policija, ki se mora bolj posvečati varnosti v družini in ne namenjati pozornost le cestam in okolju. Ker gre pri družinskem nasilju za spopad med nasilnežem in žrtvijo, je prednostna naloga policije zagotoviti varnost žrtve. Problem nasilja nad ženskami in tudi v družini, ki ga znova izpostavljajo tako nevladne organizacije kot tudi žrtve same, mora biti ustrezno upoštevan.. 3.3.1 Nasilje nad ženskami Nasilje nad ženskami je vsako dejanje, ki ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico telesno, spolno ali psihološko škodo ali trpljenje žensk. Vključuje tudi grožnje s prisilo ali samovoljnim prikrajšanjem za prostost, ne glede na to, ali do tega prihaja v javnem ali zasebnem življenju (Deklaracija Združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami v Nasilje in enakost…, 2012). Nasilje, ki se izvaja nad ženskami, pogostokrat pri ženski povzroči sindrom zlorabljene ženske (BWS- Battered Wife Syndrome). To je psihično stanje, za katerega so značilni psihični, čustveni in vedenjski primanjkljaji, ki so posledica nenehnega nasilja. Nasilje nad ženskami izvira iz neenakega položaja žensk v primerjavi z moškimi in njihove neenake moči. Nasilje se izvaja predvsem v zaprtih, zasebnih prostorih ter ga najdemo v vseh družbenih slojih. Običajno ni prič ali pa so priče otroci, mladostniki. Moški na nasilje, ki ga izvajajo, gledajo kot na odraz moškosti, del narodnih običajev, pravico moških, da na ženske gledajo kot na svojo lastnino. Nasilje ženske omejuje na vseh področjih družbenega življenja ter jim onemogoča dostop do virov storitev in dejavnosti. Je vzrok za brezdomstvo žensk in njihovih otrok, ki se morajo umikati v varne hiše in materinske domove ali k sorodnikom. Prav tako je dodaten vzrok za revščino žensk in njihovih otrok. Najpogostejša oblika nasilja, ki jo doživljajo ženske v partnerskem odnosu, je psihično nasilje. Za psihično nasilje je značilno, da partner partnerko ponižuje, si jo podreja z grožnjami, ukazovanjem, jo ima pod stalnim nadzorom. Takšno nasilje ima za posledico žrtvino ranljivost, anksioznost, neučinkovitost, depresivnost, občutek nemoči, razne alergije, zlorabo mamil, na koncu lahko pripelje celo do samomora (Kaj je nasilje, 2012).. 15.

(17) Druga najpogostejša oblika je fizično nasilje, ki ima za posledico vidne poškodbe, kot so vreznine, praske, modrice, zlomi kosti. Če so prepozno odkriti, lahko imajo za posledico celo smrt žrtve. K fizičnemu nasilju spada klofutanje, brcanje, davljenje, ugašanje cigaret na žrtvi, pretepanje s pripomočki (pas, bič, palica,…), boksanje, napadi z orožjem. Za fizično nasilje je značilno, da so redkokdaj le enkratna dejanja, temveč se dogajajo pogosto in lahko trajajo več let, da se odkrijejo. Večkrat se zgodi, da je za žrtve prepozno (Kaj je nasilje, 2012). Ženske so pogosto žrtve ekonomskega nasilja, kjer moški obvlada partnerico s pomočjo sredstev za preživetje. To dosežejo tako, da storilec ne prispeva v skupno družinsko blagajno, žrtvi prepove zaposlitev, jemlje dohodek, omejuje življenjske potrebe. Posledice te oblike se kažejo v revščini, dolgovih. Najpogosteje so vzrok za onemogočen odhod od nasilnega partnerja (Kaj je nasilje, 2012). Ena izmed zadnjih oblik nasilja je spolno nasilje nad žensko, kar pomeni, da je lahko žena prisiljena v spolnost. Zajema tudi spolno nadlegovanje, nezaželeno otipavanje in na koncu lahko pride do posiljevanja. Pri spolnem nasilju ne govorimo o spolni zadovoljitvi, ampak z njo partner kaže svojo moč nad žrtvijo. Žrtve spolnega nasilja v sebi nosijo občutek krivde, umazanost, si ne zaupajo, so bolj nagnjene k samomoru (Kaj je nasilje, 2012). Podatki za Slovenijo kažejo, da naj bi vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja (Nasilje doživlja…, 2010). Poleg skrb vzbujajoče številke je potrebno razumeti, da žrtve niso le enkrat doživele nasilja, temveč trpijo po več let, celo do deset let, preden nekomu zaupajo svoje težave. Veliko primerov se prepozna prepozno, saj so večkrat ženskam zadane takšne poškodbe, da se zgodba konča s smrtjo. Vzrok, zakaj ne zapustijo partnerja takoj, ko postanejo žrtve, pa lahko iščemo v brezposelnosti, stanovanjski problematiki, strahu pred izgubo otroka, nezaščitenosti s strani državnih institucij. Ženske zapustijo partnerja v primerih, ko res nimajo več kaj izgubiti. Če so bile do zapustitve samo pretepene in deležne drugih oblik nasilja, pa so sedaj izpostavljene še veliki smrtni nevarnosti. V primerih, ko se ženske rešijo nasilnega partnerja in zbežijo, so še vedno deležne pritiskov in groženje s strani partnerja. Žrtve si največkrat želijo, da se s storilcem ne bi srečale nikoli več v življenju, vendar to ni mogoče, saj se takrat začnejo še razni sodni postopki, kjer pridejo v stik z osebo, ki jim je več let zadajala bolečine. Največkrat se pritiski izvajajo preko otrok na žrtev. Kažejo se v zavlačevanju dogovorov o stikih z otroki in manipulaciji z otroki. Prav otroci so tisti, zaradi katerih se žrtev po umiku. 16.

(18) vrne k nasilnemu partnerju. Otroci pogosto pogrešajo očeta, svojo sobo ali prijatelje, ki so jih imeli prej. Največkrat pa ostaja nasilje prikrito zaradi žrtvinega molka, ker mislijo, da se to dogaja samo njim, da so same krive za nasilje, da se jim bo povzročitelj maščeval ter da so nemočne. To se pa dogaja, ker so ženske premalo ozaveščene, kje lahko dobijo pomoč oziroma kako se rešiti partnerja, ki je nasilen. Veliko odgovornost moramo pripisati policistom, ki morajo skrbeti za informiranost lokalne skupnosti o družbenih problemih. Še huje pa je, da se toliko govori in piše o nasilju v družini, strokovnjaki pa še vedno pogosto pripisujejo krivdo za nasilje ženskam, ki so v resnice le žrtve. Poleg omenjenih oseb je potrebno izpostaviti tudi opazovalce nasilja, ki so potrebni, da se primer konča v dobro žrtve. Vendar si očividci prevečkrat zatiskajo oči pred problemom in molčijo, ker mislijo, da nasilje ni hudo, da si ga ženske želijo, si ga zaslužijo, bojijo pa se tudi za lastno varnost.. 3.3.2 Nasilje nad otroki Otroci so najpogosteje žrtve nasilja s strani staršev, sorodnikov, skrbnikov in sorojencev. Zadnja oblika je še najmanj znana javnosti in je najmanj raziskana. Nasilje nad otroki se izvršuje največkrat v njihovih domovih in družinah. Najbolj pogosti storilci so še vedno starši, saj imajo z otroki največ stika. Nasilje nad otroki je tesno povezano tudi z nasiljem nad ženskami, saj večina moških, ki se izživljajo nad svojo partnerko izvaja nasilje tudi nad lastnim otrokom. Obstajajo pa tudi primeri, kjer zlorabljena ženska izvaja nasilje nad otrokom. Potrebno je še izpostaviti, da so najbolj ogroženi otroci stari od 0 do 4 leta. Otroci so v družinah deležni psihičnega in čustvenega nasilja, zanemarjanja, vse pogostejše pa se pojavlja fizično in spolno nasilje. Psihično nasilje je pogostejše kakor fizično, vendar je ta oblika nasilja nedvomno najbolj zahrbtna in prikrita, saj ne pušča vidnih posledic na otroku. Gre za najmanj raziskano in najbolj škodljivo obliko (Kanduč, 2001). Psihične oblike nasilja, kot so žalitve, zmerjanje, izolacija, zavrnitev in grožnje, so škodljive za otrokov psihološki razvoj. Filipčič (2002) navaja, da se posledice, ki jih prinesejo naštete oblike nasilja, kažejo v slabem teku, občutku krivde, laganju, majhni samozavesti, zmanjšani čustveni odzivnosti, nesposobnosti postati neodvisen, nezaupanju v druge, depresiji, avtističnem obnašanju, uživanju drog, prostituciji, samomorilnosti, tendenci po 17.

(19) trpinčenju drugih. Psihično nasilje je navadno le spremljevalec telesnega, žrtve o njem ne poročajo, zato pristojni organi nanj niso pozorni. Fizično nasilje je vsaka oblika telesnega kaznovanja, tudi taka, ki ne pušča vidnih posledic na telesu. Vsako nasilje pušča posledice na otrokovi psihi in je neopravičljivo. Dogaja se lahko dalj časa in ima za otroka izredno hude posledice (Nasilje nad otroki, 2012). Starši se premalokrat zavedajo, da izvajajo nasilje nad otrokom in da je telesno kaznovanje le sredstvo za dosego discipline. Večkrat so pri takšnem kaznovanju prisotna tudi različna sredstva, kot so palica, pas, bič. Vsaka zloraba otroka zaznamuje in pusti posledice na njegovem telesnem, psihičnem in socialnem razvoju. Obstaja veliko dobrih razlogov, zakaj je potrebno odpraviti telesno kaznovanje otrok. Ti razlogi so (Council of Europe, 2008): -. telesno kaznovanje krši otrokove pravice do spoštovanja njegovega človeškega dostojanstva, telesne nedotakljivosti in do enakega varstva po zakonu. V številnih primerih lahko ogrozi otrokove pravice do izobraževanja, razvoja, zdravja in celo življenja;. -. lahko povzroči resne telesne in psihične poškodbe pri otrocih;. -. otrokom daje sporočilo, da je nasilje sprejemljivo in primerna strategijo za reševanje konflikta;. -. je neučinkovito kot sredstvo za discipliniranje. Obstajajo pozitivni načini poučevanja, kaznovanja ali discipliniranja otrok, ki temeljijo na zaupanju in medsebojnem spoštovanju;. -. otroke je težko zaščititi, če zakon dovoljuje telesno kaznovanje, saj to pomeni, da so nekatere oblike ali stopnje nasilja nad otroki sprejemljive.. Spolna zloraba oziroma spolni napad na otroka je izkoriščanje otroka v spolnih aktivnostih z odraslo osebo ali z osebo, ki je starejša od njega in fizično močnejša. Storilci so lahko člani družine, osebe izven družine in sorojenci. Pogosta oblika spolnega nasilja je posilstvo, ki mu sledi neprimerno otipavanje, odrasli prisili otroka v gledanje pornografskih filmov, dotikanje njegovih spolnih organov. Naštete oblike nasilja pri otroku pustijo velike in dolgotrajne posledice, ki se kažejo v težavah z mehurjem, težje zadržijo blato, srbenje okoli spolovila, težko hodijo ali sedijo, bruhajo. Pri mladih dekletih, ki so žrtve spolnega nasilja, se največkrat pojavijo 18.

(20) težave povezane z alkoholom, drogo in motnjami prehranjevanja. Pri spolnem nasilju do otrok je treba poudariti, da je več storilcev moškega kot pa ženskega spola (Nasilje nad otrokom, 2012). Zadnja, zelo pogosta oblika nasilja pri otrocih je zanemarjanje. Zanemarjanje otrok pomeni nezadostno skrb v zagotavljanju telesnih in čustvenih potreb, opustitev zaščite pred nevarnostjo, opustitev zdravstvene pomoči, ko je ta nujno potrebna, izobrazbeno. zanemarjanje,. nezagotavljanje. ustreznih. bivalnih. pogojev.. Zanemarjenje pri otrocih običajno povzroči moten odnos med otrokom in staršem, otrok postaja fizično agresiven, moteni so odnosi z vrstniki, pojavi se zaostanek v rasti, učne težave. Takšno zanemarjanje lahko vodi celo v smrt otroka.. 3.3.3 Nasilje nad starejšimi Pri obravnavanju nasilja nad starejšimi je potrebno določiti mejo, ki pove, kako stara je oseba, ki jo štejemo za starejšo. Za starejšo osebo tako veljajo ljudje, ki so dopolnili 65 let. Z daljšanjem življenjske dobe pa se uveljavlja drugačna razdelitev, in sicer na t.i. »mlajše« starejše osebe (od 65 do 75 let) in »starejše« starejše osebe (nad 75 let) (Filipčič, 2002). S to obliko nasilja so se začeli kriminologi ukvarjati šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Pred tem, v šestdesetih letih, so se začeli ukvarjati z nasiljem nad otroki, v sedemdesetih letih pa z nasiljem nad ženskami (Filipčič, 2002). Razprave o viktimiziranosti ostarelih so se najprej usmerile na ostarele žrtve uličnega kriminala, pozneje pa so se preusmerile na zlorabe starejših v domačem okolju in v posebnih institucijah, ki so namenjene skrbi za ostarele (domovi za starejše). V Sloveniji naj bi okrog 95% starejših živelo v domačem okolju in če telesno ali psihično opešajo, so odvisni od pomoči in skrbi sorodnikov. Poudariti je potrebno tudi, da tuje raziskave kažejo, da prihaja do zlorab v obeh okoljih, tako doma kot v navedenih institucijah (Filipčič, 2002). Nasilje nad starejšimi se najpogosteje izvaja na osebah, ki so deležne celodnevne oskrbe in ne morejo živeti brez pomoči svojcev. Nad njimi se izvajajo predvsem telesne, spolne in psihične zlorabe, zanemarjanje in finančno izkoriščanje. Telesna zloraba poleg povzročanja telesnih poškodb vsebuje tudi grožnje in prikrajšanje osnovnih potreb (zdravil, hrane, vode). Za odkrivanje tovrstnega nasilja je velikega 19.

(21) pomena medicinsko osebje, ki mora biti ob pregledu starejše osebe pozorno na razne vreznine, odrgnine, praske ali na predoziranje zdravil, kar se pokaže v izvidih (Druge vrste nasilja, 2012). Psihična zloraba pomeni povzročanje duševne bolečine starejši osebi. Dejanja, ki so povezana s to obliko nasilja, so poniževanje, obtoževanje, osamitev od prijateljev. Žrtve psihične zlorabe se velikokrat zaprejo vase in postanejo nekomunikativne. To so znaki, ki jih mora medicinska sestra ob pregledu starejše osebe opaziti in se z njo pogovoriti ter jo povprašati, kaj je narobe, ker je izjava žrtve pomembna za nadaljnje postopke (Druge vrste nasilja, 2012). Finančno izkoriščanje vsebuje dejanja, kjer storilec žrtvi proti njeni volji odvzame denar, ponareja podpise ali prisili starostnika, da podpiše določene dokumente. To obliko je težje odkriti, ker skoraj ni vidnih sprememb, ki bi kazale na nasilje. Eden izmed znanih pokazateljev je na primer sprememba oporoke in dvigi velike količine denarja z žrtvinega računa (Druge vrste nasilja, 2012). Naslednja oblika nasilja je zanemarjanje, ki se kaže v neizpolnjevanju obveznosti do starostnika. Pri zanemarjanju žrtve trpijo zaradi nerednega hranjenja, odrekanja zdravil, živijo v umazaniji. Vse skupaj bi lahko opisali kot pomanjkljivo nego. Starejše osebe so lahko tudi žrtve spolnega nasilja, čeprav večina ljudi meni, da se kaj takega pri starostnikih ne dogaja. V spolno nasilje spada vsak neprostovoljni stik z osebo proti njeni volji ali z osebo, ki ni zmožna dati svoje privolitve. Pri naštetih oblikah nasilja so ogrožene tako ženske kot moški. Potrebno pa je izpostaviti, da so med starejšimi ženske pogosteje žrtve nasilja kot pa moški. Razlog za to je potrebno iskati v tem, da ženske v povprečju živijo dlje.. 3.3.4 Nasilje nad moškimi Filipčič (2002) pravi, da prevladuje prepričanje, da so v družini nasilni moški, ženske pa zgolj pasivne žrtve. Nasilje žensk nad partnerjem je sicer znano, ampak po mnenju javnosti tako redko, da je dejansko le »izjema, ki potrjuje pravilo«. Prvič so se razprave o ženski agresivnosti v družini pojavile v ZDA konec sedemdesetih let. Tedaj se je oblikoval nov termin, tj. sindrom pretepenega moža (»battered husband syndrome«).. 20.

(22) Moški so najpogosteje žrtve psihičnega, telesnega in spolnega nasilja. Pri psihičnem nasilju so moški deležni številnih žaljivk, zmerjanj, poniževanj, ki pri njih povzročijo stres in samoobtoževanje. Telesnega nasilja v odnosu ženske do moškega je manj, saj so ženske večinoma telesno šibkejše. Vendar pa strokovnjaki trdijo, da so psihološke posledice tovrstnega nasilja pri moškem manjše kot pri ženski. O spolnem nasilju nad moškimi se še najmanj piše, ker velja prepričanje, da moškega ni mogoče prisiliti v spolni odnos. Spolno nasilje prinese s sabo tudi posledice, ki so za žrtve neugodne, saj se pojavijo motnje v prehranjevanju ali napadi strahu (Druge vrste nasilja, 2012). Za nasilje nad moškimi je značilno, da se malo moških odloči, da bi prijavilo storilca oziroma svojo partnerko. Vzrok lahko najdemo v sramu moškega, ki se boji posmehovanja soljudi, ki bi ga označili za »nemoškega«.. 21.

(23) 4 Pravna podlaga družinskega nasilja in njegovo obravnavanje 4.1 Ustava Republike Slovenije Ustava Republike Slovenije je temeljni in najvišji pravni akt, ki zajema pravice otrok. V Ustavi je posebej zavarovana tudi družina. Zato se pri družinskem nasilju lahko sklicujem na kršenje 53. člena, 54. člena in 56. člena Ustave Republike Slovenije. 53. člen pravi, da zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev, da zakonsko zvezo ureja zakon ter da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino. 54. člen govori o tem, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. 56. člen varuje pravice otrok in pravi, da je otroku potrebno zagotoviti varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim in duševnim ali drugim izkoriščanjem (Ustava Republike Slovenije, 1991).. 4.2 Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, 2008) Zakon o preprečevanju nasilja v družini je bil sprejet leta 2008. Določa pojem nasilja v družini, določa vlogo in naloge državnih organov, nosilcev javnih pooblastil, izvajalcev javnih služb, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij pri obravnavanju družinskega nasilja ter določa ukrepe za varstvo žrtve nasilja v družini. Nasilje v družini opredeljuje kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu. Pri tem ni pomemben spol, starost ali katera druga okoliščina. Zakon poudarja, da posebno varstvo pred nasiljem uživajo mladoletni družinski člani ter določa, da je otrok žrtev nasilja tudi tedaj, če je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim družinskim članom (ZPND, 2008). V 6. členu ZPND (2008) je opredeljena dolžnost prijave, kjer je zapisano, da so organi, organizacije in nevladne organizacije dolžne prijaviti nasilje centru za socialno delo, če pri svojem delu zasledijo okoliščine, ki kažejo na nasilje, razen če žrtev temu izrecno nasprotuje. Prav tako morajo strokovni delavci oziroma delavke v zdravstvu ter osebje v vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodih takoj obvestiti center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo, kadar sumijo, da je otrok žrtev nasilja. Zakon navaja tudi naloge nevladnih organizacij, ki morajo v 22.

(24) svojih programih nuditi zaščito in psihosocialno pomoč žrtvam ter organizirati programe za obravnavo povzročiteljev nasilja. Za njihovo uspešno delo je potrebno sodelovanje z organi in organizacijami, kot so policija, tožilstvo, sodišče, center za socialno delo, zdravstvene organizacije, vzgojno-izobraževalni zavodi. Zakon poudarja tudi prednostno obravnavo institucij oz. izvajanje pomoči žrtvam, ne glede na njihov spol, starost ali druge okoliščine. Vse žrtve nasilja morajo biti enako obravnavane, z izjemo otrok, starejših in invalidnih oseb (ZPND, 2008).. 4.3 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, 2004) S tem zakonom se ureja zakonska zveza, razmerje med starši in otroki in drugimi sorodniki, posvojitelji, rejniki ter varuje mladoletne otroke in druge osebe, ki niso sposobne same skrbeti zase. V uvodnem delu zakon opisuje, da imajo starši pravico in dolžnost, da svojim otroku zagotavljajo telesni in duševni razvoj ter da delajo v otroku v korist. V nadaljevanju pa opisuje zakonsko zvezo, kjer poudarja, da sta zakonca enakopravna ter da zakon ni veljaven brez svobodne privolitve bodočih zakoncev ter da zakonske zveze ne more skleniti oseba, ki je mlajša od osemnajst let in oseba, ki je duševno prizadeta ali nerazsodna. V zakonu so opisane tudi dolžnosti in pravice staršev ter otrok, kjer je zapisano, da morajo starši svojim otrokom zagotoviti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in jih usposobiti za samostojno življenje. Dolžni so svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in jih vzgajati. Roditeljsko pravico izvršujeta oba starša sporazumno. Roditelj, ki je zlorabil to pravico ali je otroka zapustil, se mu ta pravica s sodno odločbo odvzame (ZZZDR, 2004).. 23.

(25) 4.4 Kazenski zakonik (KZ-1, 2008) Leta 2008 je Državni zbor sprejel spremembo Kazenskega zakonika, ki je nasilje v družini opredelil kot kaznivo dejanje (KZ-1, 2008: 191. člen). S tem so dosegli, da se je začelo v zadnjih štirih letih vse bolj govoriti o nasilju v družini. Storilci sedaj vedo, da jih ne čaka le plačilni nalog za prekršek, ampak jih lahko doleti kazen v obliki zapora. 191. člen pravi, da kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja ter mu omejuje pravice, se kaznuje z zaporom do 5 let (KZ-1, 2008).. 4.5 Zakon o kazenskem postopku (ZKP, 2012) Po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP, 2012) lahko sodišče uporabi ukrep prepovedi približevanja določeni osebi in s tem prepreči nadaljnje izvajanje kaznivega dejanja. 195.a člen pravi, da če so podane okoliščine iz 2. ali 3. točke prvega odstavka 201. člena tega zakona oziroma obstaja nevarnost, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, vplival na priče, udeležence ali ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi, sodišče lahko uporabi ta ukrep. Sodišče tudi določi primerno razdaljo oziroma oddaljenost do določenega kraja ali osebe, ki jo mora obdolženec spoštovati (ZKP, 2012). V primeru, da obdolženec ne spoštuje ukrepa prepovedi približevanja, lahko sodišče zoper njega odredi pripor, ki je zapisan od 200. do 208. člena (ZKP, 2012). Zoper osebo se lahko odredi pripor, če je utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti, če obstaja nevarnost, da bo pobegnila, če teža, način storitve in okoliščine ter njene osebne lastnosti kažejo, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.. 24.

(26) 4.6 Zakon o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1, 2006) V 6. členu ZJRM-1 (2006) je zapisano, da kdor koga izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroča občutek ponižnosti, ogroženosti, prizadetosti ali strah, se kaznuje z globo. Če so prekrški storjeni proti zakoncu ali zunajzakonskem partnerju ali partnerju v registrirani istospolni skupnosti, bivšem zakoncu ali zunajzakonskem partnerju v registrirani istospolni skupnosti, krvnem sorodniku v ravni vrsti, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu, skrbniku ali varovancu te osebe ali proti osebi, ki živi s storilcem v skupnem gospodinjstvu, se kršitelja kaznuje z večjo globo (ZJRM-1, 2006). Zakon o varstvu javnega reda in miru (2006) je tisti zakon, ki so ga policisti v veliki večini uporabljali pri prihodu na kraj, kjer se je izvajalo družinsko nasilje. To se je končalo v letu 2008, ko je bilo družinsko nasilje sprejeto kot kaznivo dejanje. Vendar se še vedno pojavljajo primeri, kjer policisti napišejo plačilni nalog za prekršek po 6. členu tega zakona. Veliki večini je posredovanje ob takih primerih neprijetno, saj se nočejo vmešavati v družinske zadeve, bodisi niso dovolj seznanjeni z nasiljem v družini in posledicami, do katerih lahko pride ob neprimernem obravnavanju. Pisanje glob za prekrške v zasebnih prostorih za storilce pomeni le še dodatno moč nad žrtvijo, ker je to potrditev, da mu oblast ne more nič. V primerih, ko dobi storilec plačilni nalog, se nasilje lahko še samo stopnjuje, ker mu denarna kazen le vzbudi več jeze in je za to kriva žrtev.. 4.7 Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (RePZK, 2006) Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete (2006) v Republiki Sloveniji temelji na Resoluciji o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (2001), ki opredeljuje splošne politične okvire zagotavljanja varnosti države in državljanov tudi na notranjevarnostnem področju. Resolucija upošteva že sprejete strategije in usmeritve na posameznih parcialnih področjih, ki posredno ali neposredno oblikujejo nacionalno varnostno okolje. Njeni cilji so usmeriti napore državnih institucij in civilne družbe v ustvarjanje okoliščin, ki bodo zmanjšale kriminaliteto in bodo zagotavljale življenje v varnem okolju. Poskuša doseči tudi usklajeno delovanje,. 25.

(27) izvršilne, sodne in zakonodajne veje oblasti in drugih inštitucij z nevladnimi organizacijami pri oblikovanju politike preprečevanja in zatiranja kriminalitete. Zadnji cilj je, da določi ključna področja nacionalne varnosti in poda usmeritve na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete.. 26.

(28) 5 Nevladne organizacije za pomoč žrtvam družinskega nasilja 5.1 Društvo za nenasilno komunikacijo Društvo za nenasilno komunikacijo je nevladna, neprofitna in humanitarna organizacija, ki je v letu 2011 praznovala petnajst let delovanja na področju nasilja v družbi. Društvo je nastalo z večletnim prostovoljnim delom ustanoviteljic in še danes so prostovoljci pomemben člen organizacije. Društvo izvaja več dejavnosti. Osebe z izkušnjo nasilja nudijo (Naše dejavnosti, 2012): -. telefonsko informacijsko svetovalno pomoč na področju nasilja,. -. informacijsko svetovalno pomoč preko elektronske in navadne pošte,. -. individualno pomoč ljudem, ki doživljajo nasilje,. -. socialno zagovorništvo za žrtve nasilja,. -. spremstvo na institucije za žrtve nasilja,. -. varno hišo za ženske in otroke, žrtve nasilja,. -. individualno pomoč otrokom in mladim, ki imajo izkušnjo nasilja.. Storilcem in storilkam nudijo: -. treninge socialnih veščin za moške, ki povzročajo nasilje nad ženskami,. -. svetovalno delo z osebami, ki povzročajo nasilje,. -. zmoremo drugače- vodena skupina za mlade fante, ki se vedejo nasilno.. Preventivno delo zajema: -. predavanja in seminarje,. -. delavnice.. Izvajajo pa tudi različne socialne akcije in tako kot večina organizacij sodelujejo z mediji. Društvo je leta 2004 začelo razpolagati s svojo prvo varno hišo za ženske in otroke, žrtve nasilja, leta 2008 pa so odprli še drugo varno hišo. Varni hiši delujeta na območju Ljubljane, na tajni lokaciji, kar je pomembno za varnost stanovalk. Varna hiša nudi prostor osmim polnoletnim. stanovalkam in njihovim otrokom.. Bivanje v hiši je omejeno na največ eno leto. V varno hišo sprejmejo fante le do 27.

(29) dopolnjenega petnajstega leta starosti. Društvo pa razpolaga tudi z dvema stanovanjema, ki omogočata življenje žrtvam, ki v varni hiši ne morejo bivati iz različnih vzrokov.. 5.2 Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja Leta 1989 je bilo ustanovljeno Društvo SOS telefon, prva nevladna organizacija v Sloveniji, ki je delovala na področju boja proti nasilju nad ženskami in nad otroki. Društvo je namenjeno reševanju in lajšanju socialnih stisk in težav ter izvajanju različnih oblik psihosocialne pomoči za ženske in otroke – žrtve nasilja v družini ter partnerskih in sorodstvenih zvezah. SOS telefon je namenjen tudi vsem drugim, ki želijo pomagati žrtvam nasilja oziroma potrebujejo pomoč ali informacije v zvezi z nasiljem. Društvo SOS telefon deluje na področju socialnega varstva na nacionalni ravni, kar pomeni, da nudi pomoč uporabnicam in uporabnikom iz vse Slovenije. Ena izmed glavnih nalog je telefonsko svetovanje. Namen telefonskega svetovanja je preko svetovalnega pogovora nuditi pomoč osebam, ki so doživljale nasilje v preteklosti in tistim, ki ga doživljajo trenutno ter vsem, ki želijo pomagati drugim osebam, ki doživljajo nasilje. Osnovni cilj telefonskega pogovora je aktivno poslušanje, potrebno je vzpostaviti zaupanje in pri klicatelju. vzbuditi občutek. varnosti. Preko telefonskega pogovora raziščejo nasilni odnos in okolje ter poskušajo žrtev čustveno razbremeniti. Na SOS telefon lahko pokličete vsak delovnik od 12.00 do 22.00, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 18. do 22. ure. Društvo SOS upravlja tudi z zatočiščem, ki se nahaja na tajni lokaciji v Ljubljani in je namenjeno ženskam in otrokom iz vse Slovenije. Razpolagajo z dvema zatočiščema za žrtve v Ljubljani, imajo pa tudi eno enoto prostovoljk v Celju. V zatočišče se lahko umaknejo ženske, stare 18 let in več, z otroki ali brez njih, ki doživljajo nasilje. Za otroke moškega spola je starost omejena na največ 15 let. V zatočišču vam nudimo bivanje, svetovanje in zagovorništvo (spremstvo na institucije). V njem lahko bivate največ 12 mesecev in plačujete mesečni denarni prispevek zase in za otroka. Bivanje je mogoče tudi, če nimate osebnih dohodkov, saj vam nudijo materialno pomoč. Ustanovljeno imajo tudi skupino za samopomoč, kjer se srečujejo ženske z izkušnjo nasilja. Skupina lahko šteje največ 10 članic. Namen skupine je vzpostaviti osebni stik in izmenjati izkušnje z drugimi ženskami, ki so doživljale ali še vedno doživljajo nasilje. Delo poteka v obliki pogovorov v skupini, ki ga usmerjata dve koordinatorki, strokovno usposobljeni za delo z žrtvami nasilja (O nas, 2012). 28.

(30) 6 Naloge policije Za uspešno obravnavo in učinkovito omejevanje kriminalitete bo policija posebno pozornost namenila preprečevanju in odkrivanju najhujših kaznivih dejanj, med katere uvrščamo tudi kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost ter otroke in družino. Policija mora izboljšati odnos do oškodovancev in prijaviteljev ter okrepiti sodelovanje z domačimi organizacijami (Lepoša, 2010). Temeljna naloga policije je preprečevati nasilje in s tem pojavom se policija vsakodnevno srečuje. Podatki kažejo, da se v več kot polovici primerov nasilje v družini po intervenciji nadaljuje, lahko pa se prekine za določen čas ali pa se nadaljuje v hujši obliki. Zaradi predvidljivosti razvoja nasilja ima policija nekatere možnosti preventivnega delovanja, ki je naravnano na preprečevanja nasilja. Ena izmed temeljnih nalog je seznanitev žrtve z njihovimi pravicami in možnostmi za trajnejšo povečanje njihove varnosti (Mušič, 2010). V praksi je znano, da se v trenutku, ko se žrtev začne upirati nasilju ali pobegniti, to le še poveča. V teh primerih je pomembno, da se poišče pomoč v obliki svetovalnega pogovora z osebo, ki je strokovno usposobljena za delo z žrtvami. V primeru, da partner grozi z nasiljem, je potrebno takoj obvestiti policijo za posredovanje. Če ne pokličete policije za posredovanje, ko se nasilje dogaja, lahko oddate prijavo čim prej na lokalni policijski postaji, policijski upravi ali na okrožnem državnem tožilstvu.. 6.1 Prijava nasilja na policijo in njihov odziv Ob klicu na policijo mora biti oseba, ki klic sprejme, pozorna na glas kličočega in na zvoke v ozadju. O vsem tem mora obvestiti patruljo, ki jo napotijo na intervencijo. Ob prihodu na kraj dogajanja je potrebno zbrati vse informacije, ki bodo prikazale dogajanje pred njihovim prihodom (Klemenčič, 2011). Policisti se ob odhodu na kraj dogajanja morajo zavedati, da odhajajo v zasebni prostor in da so dolžni zavarovati premoženje in življenje ljudi, čeprav lahko naletijo na neodobravanje s strani storilca. Ob prihodu na kraj dogajanja je potrebno najprej zagotoviti, da se bo žrtev počutila varno. Za varnost žrtve se večkrat uporabljajo ukazi storilcem, s katerimi se jih seznani s tem, kaj jih lahko doleti v primeru, če bodo nadaljevali s kršitvijo. V primeru, da je žrtev poškodovana, ji je potrebno. 29.

(31) zagotoviti zdravniško pomoč. Vse poškodbe žrtve je potrebno tudi fotografirati. Ob prihodu na kraj dejanja si je potrebno ogledati, zabeležiti in fotografirati vse spremembe prostora, kjer se je nasilje izvajalo. Največkrat so vidne deformacije pohištva, razbita okna, polomljeni krožniki in kozarci. Ob ogledu kraja je potrebno zbrati še druge dokaze od ljudi, ki so bili prisotni na kraju oziroma so kaj slišali. Največkrat so to sosedje in otroci. Sosedje so pogosto nepripravljeni na pogovor s policijo oz. zanikajo, da so kaj slišali ali videli. Otrokom, ki so pogosto očividci domačega nasilja, se spreminja vedenje in večkrat postajajo nasilni do sošolcev. Policisti se zato odpravijo v šolo, kjer opravijo razgovore, da poizvejo, ali se je v določenem času vedenje otroka spremenilo. Po ogledu kraja dogajanja policisti odpeljejo žrtev v svoje prostore, kjer se pogovorijo in posvetujejo s socialno službo glede nadaljnjih postopkov. Če je zbrano zadostno število dokazov, policist sestavi kazensko ovadbo ali poročilo in to pošlje okrožnemu državnemu tožilcu. Policisti velikokrat ne ugotovijo elementov za obstoj kaznivega dejanja, ugotovijo pa obstoj prekrška, zato izdajo le plačilni nalog kršitelju. Pri ugotavljanja elementov za obstoj kaznivega dejanja oziroma prekrška je pomembno, koliko in kakšne podatke poda prijavitelj dežurnemu policistu. Policist je nato dolžan seznaniti patruljo, kaj se dogaja in če je mogoče kršitelj že kdaj bil obravnavan zaradi kaznivega dejanja ali prekrška z elementi nasilja v družini. V primeru, da je že bil obravnavan zaradi prekrška ali kaznivega dejanja, imajo policisti izpolnjene pogoje za izrek ukrepa prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi (Klemenčič, 2011). Ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi odredi policist tako, da na mestu izreče ustno odredbo. V roku šestih ur pa je potrebno kršitelju izročiti pisno odredbo. Pisni ukrep mora vsebovati podatke osebe, na katero se ukrep nanaša, in sicer osebno ime ter EMŠO, za tujca pa rojstne podatke, državljanstvo in stalno oziroma začasno prebivališče. Oseba, ki ji je ukrep izrečen, mora takoj zapustiti mesto prepovedi in se mu ne sme približati na razdaljo, ki je lahko petdeset ali največ dvesto metrov. Policija izreče ukrep kršitelju z veljavnostjo 48 ur, vendar ga mora v roku 24 ur presoditi preiskovalni sodnik. Če se strinja z ukrepom, lahko preiskovalni sodnik izreče ukrep z veljavnostjo do 10 dni (Lepoša, 2010). Nadzor nad območjem, ki je za kršitelja prepovedan, opravlja policija. V primeru kršitve storilca takoj odstrani. Če se kršitve ne prenehajo oziroma če se nadlegovanje žrtve nadaljuje s pomočjo komunikacijskih naprav, se storilcu izreče globa.. 30.

(32) Pred pretekom desetdnevne. prepovedi približevanja lahko žrtev predlaga. preiskovalnemu sodniku, da ukrep podaljša, in sicer do 60 dni. Zoper podaljšanje se storilec lahko pritoži. Policisti imajo pravico, da storilca privedejo v policijske prostore, če je le-ta zaloten pri izvrševanju kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti ali na predlog oškodovanca. Ob prijetju morajo policisti storilca seznaniti s pravico do molka, s pravico do zagovornika in da o odvzemu prostosti seznani najbližje. Po prijetju storilca pridržijo v prostorih za pridržanje. Pridržanje po Zakonu o policiji (2009) lahko traja 24 ur, če je osebo potrebno izročiti tujim varnostnim organom pa največ 48 ur. V skladu z zakonom se lahko pridrži tudi osebo pod vplivom alkohola, če obstaja utemeljen sum, da je storila prekršek, ko sodišče ne dela. Po tem zakonu se osebo lahko pridrži od 12 ur pa do največ 24 ur (Zakon o policiji, 2009).. 6.2 Razgovor z žrtvijo L. Kocet (osebni intervju, 23.5.2012) je v pogovoru dejala, da je takoj ob zaznavi, da se v družini izvaja nasilje potrebno začeti z zbiranjem obvestil oz. razgovor z žrtvijo. Razgovor je lahko zelo težak, saj je žrtev v stresu, ki se kaže v nezaupanju, strahu ali jezi. Najprej je potrebno preveriti žrtvino fizično stanje in ji zagotoviti zdravstveno pomoč, preveriti njeno čustveno stanje, naposled pa je potrebno zagotoviti prostor, v katerem se bo žrtev počutila varno. Za uspešen razgovor je potrebno komunicirati v jeziku, ki ga žrtev uporablja in ga razume. K učinkovitosti pa veliko pripomore tudi izvajalec razgovora, ki se določi glede na spol in starost žrtve. Ko žrtev govori, je ne smemo prekinjati, občasno le ponovimo ključne stavke, da damo sogovorniku vedeti, da spremljamo njegovo pripovedovanje. Ključnega pomena je, da ne uporabljamo sugestivnih vprašanj, tujk, dveh vprašanj v enem stavku, vprašalnice zakaj, kritiziranja, groženj, obljub, ki niso v naši moči. Na koncu je žrtev potrebno seznaniti o poteku policijske preiskave, o pridobitvi pravne pomoči, o pomoči državnih institucij in podpori nevladnih organizacij. Pri obravnavanju nasilja se je potrebno povezati z državnimi institucijami, kot je center za socialno delo, z nevladnimi organizacijami, zdravstvom, šolstvom in pravosodjem. Poudarja še, da je za uspešno reševanje nasilja v družini potrebno sodelovanje policije z vsemi drugimi državnimi institucijami.. 31.

(33) 6.2.1 Razgovor z otrokom L. Kocet (osebni intervju, 23.5.2012) je v pogovoru izpostavila še razgovor z otrokom, ki se razlikuje od ostalih razgovorov po tem, da je potrebna prisotnost odrasle osebe (skrbnika) ali delavca centra za socialno delo, če sta oba od staršev osumljena. V razgovoru je otroku potrebno zagotoviti, da se počuti varno, sprejeto, ljubljeno, da mu odrasli verjamemo, da ga odrasli zaščitimo, da ve in razume, kaj se dogaja. Za policista, ki vodi pogovor z otrokom, je nujno, da vzpostavi odnos, zgradi zaupanje, sedi poleg otroka in ne govori čez mizo, uporablja kratke stavke in jezik, ki ga otrok razume. Izogibati se je potrebno sugestivnim vprašanjem, grožnjam, vprašalnici zakaj. Potrebno je zagotoviti, da se otroku čim manjkrat pove o zlorabi, nasilju. Pogovor je potrebno speljati tako, da bo za otroka čim manj naporen in stresen in se mu ne sme povzročati dodatne škode.. 6.3 Preventivno delo policije V zadnjih letih so se povečala kazniva dejanja z elementi nasilja, zato se je moral izboljšati pristop policije do teh oblik nasilja, ki pustijo pri žrtvah dolgotrajne telesne, duševne in čustvene posledice. Zanimanje policije za tovrstna dejanja se je povečalo s sprejetjem Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Sprejel ga je Državni zbor leta 2008. Istega leta je bilo v Kazenski zakonik, in sicer v 191. člen, ki se imenuje Nasilje v družini, uvrščeno tovrstno nasilje kot kaznivo dejanje. Policisti so svoje delo, ki bi pripomoglo k zmanjšanju nasilja, usmerjali v različna svetovanja državljanom v javnih medijih, predavanja v vrtcih in šolah, sodelovali so pri različnih okroglih mizah na temo nasilje nad otroci in mladoletniki, nasilje v družini. Začelo se je sodelovanje s t.i. »ženskimi svetovalnicami«, ki pomagajo pri usposabljanju policistov za obravnavanje nasilja v družinah in s katerimi si izmenjujejo podatke za ukrepanje policije pri preprečevanju nasilja. Policisti so v sodelovanju z učitelji v osnovnih šolah izvajali projekt Zberi pogum in povej, ki je namenjen učencem in njihovim staršem, da bi lažje prepoznali znake nasilja in znali ukrepati pri pojavu nasilja nad otroki v družini in šolah (Krenk, 2011).. 32.

(34) Policija je v sklopu boja proti nasilju v zadnjih letih izdala brošure, kot sta Nasilje nad ženskami in Spolno nasilje ter zloženko STOP NASILJU. Namen tega je, da bi žrtve prijavile nasilna dejanja. S tem bi dosegli, da bi žrtve manj trpele in se seznanile z oblikami pomoči, ki jih nudijo državne institucije in nevladne organizacije.. 33.

(35) 7 Naloge nevladnih organizacij in sodelovanje s policijo V sodobnem času nevladne organizacije predstavljajo nepogrešljiv člen pri obvladovanju družinskega nasilja. Z ustanovitvijo organizacij se je v zadnjih letih povečalo razkritje nasilja, saj so žrtve bolj ozaveščene glede postopkov in načinov, kako se rešiti nasilnega partnerja. Nevladne organizacije so pomembne tudi zato, ker so skoncentrirane na eno obliko dejavnosti, kot je recimo nasilje v družini, medtem ko druge državne institucije, kot sta policija in sociala, zajemajo več področij dela. V nevladnih organizacijah so zaposleni prostovoljci, kar se odraža v pozitivnem odnosu do dela in uspešnejši pomoči osebam, ki so potrebne te pomoči. Med prostovoljci prevladujejo ženske, ki imajo pogosto lastne izkušnje s tovrstnim nasiljem. Tako se lahko še bolj posvetijo žrtvi in ji nudijo psihološko podporo. V Sloveniji so prve organizacije nastale proti koncu 80. letih. Leta 1989 je nastalo Društvo SOS telefon za ženske in otroke-žrtve nasilja. Društvo Ženska svetovalnica je nastalo leta 1994, Društvo za nenasilno komunikacijo pa leta 1996. Čim več je takšnih organizacij, tem večja bo uspešnost na področju boja proti nasilju v družini, ker so prav te organizacije najbolj vešče pri delu z žrtvami in storilci. Problem je le v tem, da jih je večina skoncentriranih v Ljubljani in njeni okolici ter v drugih večjih mestih. Nevladne organizacije imajo pomembno vlogo na preventivnem in kurativnem področju. Preventivna dejavnost se kaže kot (Robnik, Skornšek-Pleš, in Veselič, 2003): -. ozaveščanje in izobraževanje javnosti,. -. izvajanje različnih akcij in projektov osveščanja ljudi,. -. organiziranje predavanj, okroglih miz, delavnic in seminarjev,. -. izvajanje preventivnih delavnic za učence in dijake,. -. izvajanje usposabljanja za prostovoljce/-ke,. -. sodelovanje z drugimi ustanovami (policija, šolstvo, zdravstvo, sociala).. Kurativna dejavnost pa zavzema: -. svetovanje in informiranje po telefonu,. -. individualno svetovanje,. -. terapevtsko pomoč,. -. zagovorništvo,. -. vodenje varnih hiš,. -. vodenje skupin za samopomoč, 34.

(36) -. vodenje socialnih delavnic,. -. pogovore in druženje z žrtvami.. Temeljna naloga nevladnih organizacij je, da pomagajo žrtvi in njenim otrokom, da pomagajo pri odstranitvi nasilnega partnerja ali partnerice. Pomoč pri njih je potrebno poiskati, če žrtev nima ljudi, s katerim bi se pogovorila o problemih. V telefonskem pogovoru osebje žrtvi svetuje, kako se soočiti s problemom in jo pripravi k prijavi nasilja na policiji. Pomemben je predvsem občutek varnosti, ki ga mora dobiti žrtev. V primeru, da je žrtev popolnoma ekonomsko odvisna od storilca, ji v tovrstni organizaciji nudijo tudi zatočišče, kamor se lahko sama ali s svojim otrokom umakne pred nasilnim partnerjem. Zatočišče predstavlja varen prostor, ki se nahaja na tajni lokaciji. Tja se lahko umaknejo ženske z otroki ali brez otrok. V zatočišča se lahko umaknejo žrtve stare 18 let in več. Starostna meja za moške otroke je 15 let. Poleg varnega prostora se ženskam zagotovi tudi svetovanje, zagovorništvo in pomoč pri iskanju službe. Ženske lahko bivajo v zatočišču največ eno leto. Nevladne organizacije pa niso pripravljene pomagati le žrtvi, ampak nudijo pomoč tudi storilcem. Pomoč dobi le storilec, ki sam pokliče, da bi se rad vključil v program, kjer bi se naučil okolju sprejemljivega vedenja. S tem programom poskušajo spodbuditi storilca, da razmisli o posledicah nasilja nad ženskami in da se nauči nenasilne komunikacije. V zadnjih letih se je povečal tudi vpliv ženskih nevladnih organizacij na državne organe. Primer za to je sodelovanje v strokovnem svetu na področju nasilja nad ženskami pri MDDSZ. Tovrstne organizacije sodelujejo pri oblikovanju nacionalnega načrta na področju preprečevanja nasilja nad ženskami, občasno pa so prisotne tudi pri izobraževanju policistov in kriminalistov. Ženske nevladne organizacije pa bi morale biti vključene tudi v izobraževanje socialnih delavk, ki delajo v javnem sektorju (Zaviršek, 2004). Sodelovanje. med. Ministrstvom. za. notranje. zadeve,. policijo. in. nevladnimi. organizacijami se je prikazalo v lepi luči v času med 25. novembrom in 10. decembrom 2009, ko je potekala mednarodna kampanja za boj proti nasilju nad ženskami in otroki. S skupnimi močmi so pripravili razne brošure, plakate, letake, TV spot in nalepke za policijska vozila. Cilj sodelovanja je bil prepričati žrtve, da jim bo policija pomagala ter jim stala ob strani (Katarina Kresal o preprečevanju nasilja…, 2009).. 35.

(37) 8 Problemi in njihova odprava Policija nasilja nad ženskami pogosto ne obravnava kot kaznivo dejanje, temveč kot zasebne težave oz. težave v zasebnem odnosu, s katerimi se ne morejo oziroma se jim ni treba ukvarjati. Čeprav vedo, da je zloraba kaznivo dejanje, dajejo prednost odnosu. Policija ob opravljanju dela poskuša partnerja pomiriti in prepričati žrtev, da poišče strokovno pomoč. Če ne storijo nič drugega, žrtev (žensko) namestijo zgolj v zavetišče (Van der Ent, Evers in Komduur, 2001). Bašič (1993) ocenjuje, da med policisti intervencija ob nasilju v družinah sodi med najbolj. nezaželena. ukrepanja.. Razlogi. so. raznovrstni,. od. občutka. nemoči. (intervencija ne reši pojava ponavljajočega se nasilja), predsodkov, skladno s katerimi je del krivde pripisan tudi žrtvam nasilja, potencialno nevarnih okoliščin, v katerih se lahko znajdejo policisti, do osebnostno obremenjujočih okoliščin (še posebej, če so v nasilna ravnanja vpleteni otroci ali je izid nasilnih dejanj posebno huda poškodba) in dejstva, da sodstvo več kot polovico podanih predlogov o prekrških ne obravnava. Lepoša (2010) pravi, da se policisti pri svojem delu vsakodnevno srečujejo z družinskim nasiljem, pri čemer se pogosto znajdejo v nevarnosti. Policisti sicer prekinejo nasilno dogajanje, pomirijo trenutno situacijo, vendar pa ta uspeh ni trajen. Nasilje v družini ima namreč svojo dinamiko. Udeležene osebe v družinskem nasilju navadno ne morejo najti rešitve iz začaranega kroga. Ženska npr. zato še naprej živi v istem okolju ob nasilnem moškem. D. Rozman (osebni intervju, 5.7.2012) v pogovoru poudarja, da so tudi policisti lahko storilci oz. izvajalci nasilja v svojih družinah, zaradi česar lahko pri opravljanju dela krivdo preprosto pripišejo žrtvi. Najpogosteje je to ženska. Njeno mnenje je, da bi morali na kraj dejanja poslati tiste policiste, ki imajo vsaj nekaj izkušenj s tovrstnim delom in so ustrezno izobraženi o družinskem nasilju. Poudarja, da že prihod policista na kraj dejanja veliko pripomore k ustrezni razrešitvi primera. Od odnosa policista je odvisno, kakšno mnenje si bo o njem ustvarila žrtev in kako oz. koliko mu bo zaupala v razgovoru. Policisti se pri svojem delu nemalokrat srečujejo z obilico pisarniškega dela, ki jim vzame veliko delovnega časa. Tako ne čudi, da se v določeni situaciji raje odločijo, da napišejo globo zaradi kršitve javnega reda in miru, kot pa da bi sprožili postopek o prepovedi približevanja. 36.

(38) Za učinkovito obvladovanje nasilja je potrebno zaupanje med policisti in nevladnimi organizacijami. Rozmanova glede tega nima slabih izkušenj. Vedno, ko potrebuje pomoč, ji policija svetuje, velja pa tudi obratno. Opaža, da je policijska organizacija v zadnjih letih veliko naredila na področju preprečevanja in obravnavanja nasilja v družini. Velik problem pa vidi v zdravstveni organizaciji, za katero meni, da je premalo poučena oz. ozaveščena glede nasilja v družini. Dogaja se, da storilec sam pripelje partnerko v bolnišnico, ker naj bi le-ta padla po stopnicah. Ob tem se izkazuje kot zelo ljubeč človek. Ob pregledu poškodovanke zdravnik večkrat ugotovi, da so poškodbe drugačne narave in da niso posledica padca. Kljub temu, da so poškodbe mogoče nastale zaradi nasilja v družini, zdravnik ne poda prijave policiji, socialnim ustanovam ali tožilstvu, čeprav je to njegova dolžnost. Če pa dogodek že prijavi, se izogiba, da bi nastopil kot priča, ker se noče vmešavati v življenja drugih. K. Zabukovec Kerin (osebni intervju, 9.7.2012) pa je v pogovoru izpostavila problem, da ob intervenciji policisti prevečkrat menijo, da je dovolj, če storilcu napišejo globo za prekršek javnega reda in miru ter s tem končajo intervencijo. Čeprav obstajajo znaki nasilja, pripišejo dejanju milejšo kvalifikacijo. Poleg zdravstva, ki smo ga že omenili, je izpostavila tudi sodno vejo oblasti. Sodniki prevečkrat žrtvi postavljajo vprašanja, ki so neprimerna za obravnave, povezane z nasiljem v družini. Povedala je primer, ko je sodnik vprašal žrtev spolnega nasilja: »Ali uživate v spolnosti?« Takšna vprašanja lahko žrtev samo še bolj prizadenejo. Težav z neprimernimi vprašanji bi se lahko rešili z izobraževanje sodnikov in tožilcev. V policiji se takšna izobraževanja v zadnjih letih že izvajajo, medtem ko sodna oblast še nima rednih izobraževanj. Kerinova je v razgovoru poudarila, da je njihova glavna naloga, da pri žrtvi vzbudijo občutek varnosti in jo pripravijo, da sama prijavi nasilje na policijo. Pomemben delež pri obvladovanju in seznanjanju z družinskim nasiljem lahko doprinese tudi novejša. oblika policijskega dela, ki se imenuje policijsko delo v. skupnosti. Policijsko delo v skupnosti predstavlja novo filozofijo policijske dejavnosti, ki zagovarja nove partnerske odnose med državljani in policijo. Gre za proaktiven in decentraliziran pristop, ki ima za cilj zmanjšanje kriminalitete, zmanjšanje nereda in zmanjšanje strahu pred kriminalom. Takšno delo zahteva od vseh zaposlenih v policiji, tako uniformiranih kot drugih delavcev policije, veliko stopnjo pripadnosti. Prav tako predstavlja izziv za vse v policiji, da najdejo način, kako že vneseno 37.