Možnosti zasebnega varovanja v boju proti terorizmu : diplomsko delo

Texto completo

(1)Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Možnosti zasebnega varovanja v boju proti terorizmu. Ljubljana, 2009. Študentka: Patricija Štamec Mentor: dr. Andrej Sotlar, docent.

(2) VSEBINSKO KAZALO 1 2. UVOD ................................................................................................................................ 6 METODOLOŠKI PRISTOP .............................................................................................. 8 2.1 PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE .......................................................... 8 2.2 HIPOTEZE ................................................................................................................. 8 2.3 UPORABLJENE METODE RAZISKOVANJA ....................................................... 9 3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ....................................................................... 10 3.1 TERORIZEM ........................................................................................................... 10 3.2 VZROKI ZA NASTANEK TERORIZMA.............................................................. 10 3.2.1 Klasifikacija vzrokov na osnovi objektivnosti in subjektivnosti vzrokov ....... 10 3.2.2 Klasifikacija vzrokov na osnovi teorije o vzrokih notranjih konfliktov .......... 11 3.3 ZNAČILNOSTI TERORIZMA ............................................................................... 12 3.4 POJAVNE OBLIKE TERORIZMA ........................................................................ 13 3.5 VRSTE TERORIZMA ............................................................................................. 14 3.6 NAJBOLJ ODMEVNI TERORISTIČNI NAPADI V ZADNJIH LETIH .............. 16 3.7 ZASEBNA VARNOST............................................................................................ 18 3.8 ZASEBNO VAROVANJE ...................................................................................... 19 3.9 ZASEBNA VOJAŠKA ORGANIZACIJA .............................................................. 19 4 BOJ PROTI TERORIZMU .............................................................................................. 20 4.1 UKREPI EU V BOJU PROTI TERORIZMU ......................................................... 20 4.2 UKREPI ZVEZE NATO V BOJU PROTI TERORIZMU ...................................... 22 4.3 USPEŠNOST UKREPOV EU IN ZVEZE NATO V BOJU PROTI TERORIZMU 23 4.4 PROTITERORISTIČNI UKREPI ZDA .................................................................. 25 4.4.1 Varnostni in politični ukrepi ZDA ................................................................... 26 4.4.2 »Vojna proti terorizmu« – povračilni ukrepi ZDA .......................................... 30 4.4.3 Uspešnost in posledice protiterorističnih ukrepov ZDA .................................. 35 4.5 UKREPI VARNOSTNEGA SVETA ZN ................................................................ 35 4.6 VLOGA DRŽAVNIH ORGANOV PRI PROTITERORISTIČNIH UKREPIH ..... 37 5 ZASEBNO VAROVANJE V BOJU PROTI TERORIZMU ........................................... 41 5.1 ZASEBNE VARNOSTNE ORGANIZACIJE ......................................................... 41 5.1.1 Temeljne oblike zasebnega varovanja.............................................................. 42 5.1.2 Ukrepi in dolžnosti varnostnika ....................................................................... 43 5.2 PLAČANCI .............................................................................................................. 44 5.3 ZASEBNE VOJAŠKE ORGANIZACIJE ............................................................... 46 5.3.1 Vrste zasebnih vojaških organizacij ................................................................. 47 5.3.2 Vloga in cilji zasebnih vojaških organizacij .................................................... 47 5.3.3 Storitve zasebnih vojaških organizacij ............................................................. 48 6 DELOVANJE ZASEBNIH VARNOSTNIH IN VOJAŠKIH ORGANIZACIJ NA KRINIH ŽARIŠČIH ................................................................................................................ 58 6.1 PRIMERI DELOVANJA ZASEBNIH VARNOSTNIH IN VOJAŠKIH PODJETIJ V TUJINI.............................................................................................................................. 59 6.2 PRIMER DELOVANJA ZASEBNE VARNOSTNE ORGANIZACIJE »BLACKWATER WORLDWIDE« .................................................................................... 62 6.2.1 Temeljne značilnosti, ki odlikujejo Blackwater ............................................... 63 6.2.2 Dejavnosti podjetja Blackwater v Iraku ........................................................... 65 7 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 68 7.1 VREDNOTENJE HIPOTEZ .................................................................................... 68 7.2 POVZETEK TEMELJNIH UGOTOVITEV ........................................................... 69 8 LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 72 2.

(3) KAZALO TABEL Tabela 1: PREGLED NAJBOLJ ZNANIH ZASEBNIH VARNOSTNIH IN VOJAŠKIH ORGANIZACIJ V SVETU, NJIHOVE GLAVNE NALOGE IN OBMOČJE DELOVANJA .................................................................................................................................................. 50. 3.

(4) POVZETEK Z vedno večjim naraščanjem konfliktov oz. z vse pogostejšimi terorističnimi napadi, ter z vedno večjo željo po dobičku, so se v svetu, predvsem na kriznih žariščih, začele vse bolj uveljavljati zasebne varnostne in vojaške organizacije. Tako je zasebno varovanje poleg nacionalnih varnostnih in oboroženih sil, postalo pomemben faktor v tako imenovanem boju proti terorizmu. Zasebne varnostne organizacije nastopajo kot pomemben akter v tako imenovanih varnostnih ukrepih zoper terorizem, kot so varovanje letališč, drugih pomembnih objektov, dogodkov in oseb, ki bi lahko bile potencialne tarče teroristov. Na drugi strani pa zasebne varnostne in predvsem vojaške organizacije nastopajo kot pomemben akter na kriznih žariščih, kjer poteka vojna proti terorizmu, predvsem v Iraku in Afganistanu. Tam ponavadi delujejo kot vladni pogodbeniki. Ločnico med enimi in drugimi je težko potegniti, saj zasebna vojaška podjetja nudijo poleg vojaških storitev, kot so urjenje, logistična podpora, vojaško svetovanje, itd, tudi zaščito objektov, letališč, oseb, medtem ko lahko zasebna varnostna podjetja na kriznih žariščih opravljajo tudi bolj vojaško obarvane naloge. S svojim doslednim delovanjem lahko zasebne varnostne in vojaške organizacije nemalokrat preprečijo načrtovano teroristično dejanje in poskrbijo za zaščito življenj in objektov. Seveda so to le kratkoročne koristi v boju proti terorizmu, za dolgoročne koristi bi se morali lotiti tega boja na globlji in predvsem globalni ravni in sicer z odpravo vzrokov za nastanek terorizma.. Ključne besede: zasebno varovanje, zasebne varnostne organizacije, zasebne vojaške organizacije, terorizem, boj proti terorizmu. 4.

(5) ABSTRACT: Possibilities of Private Security in fight against terrorism With increase of conflicts or with more often terrorist attracts and with bigger desire for profit, private security and military organizations began to give effect worldwide, especially in crisis areas. Therefore, private security, next to national security and armed forces, became an important factor in so called fight against terrorism. Private security organizations are an important operator in so called security actions against terrorism, as protection of airports and other important buildings, events and people, who can be potential targets of terrorists. On the other side, the private security and military organizations are an important operator in crisis areas, where the war against terrorism is going on, this is mostly in Iraq and Afghanistan. There they operate as governmental contractors.Cut-off point between one and the other is hard to draw, because private military companies, besides military service like training, logistic support, military counseling, etc., also offer protection of buildings, airports, people, while private security companies engage in typical military actions in crisis areas. Private security and military organizations can with their consistent operation many times prevent planed terrorist act and protect lives and buildings. These are only short-term benefits in fight against terrorism, for long-term benefits the fight should be dealt with on deeper level by eliminating causes for terrorist attacks.. Key word:. private security, private security companies, private military companies,. terrorism, fight against terrorism. 5.

(6) 1. UVOD. Nekoč so padali pod meči in puškami velikaši in tirani, danes pa na stotine nedolžnih in naključnih žrtev skorajda vsak teden omahne zaradi eksploziva v avtomobilu, na vlaku, kolodvoru ali letalu. Danes pustošijo moderni teroristi, ki delujejo globalno, premišljeno in hkrati fanatično ter širijo kugo tretjega tisočletja po vsej zemeljski obli. Ne izbirajo sredstev, objektov in subjektov za uničenje; celo potniška letala so pripravljeni spremeniti v smrtonosno orožje in ubiti na tisoče civilistov, saj jim ni mar, kakšna bo cena uresničitve njihovih mračnih ciljev.. Terorizem je postal skoraj stalna točka dnevnega reda mednarodnih ministrskih konferenc in bilateralnih srečanj državnikov. Kdor koli danes razpravlja o varnostnih problemih, razpravlja o terorizmu. Tema terorizem preplavlja dnevne novice, posvečeni so ji brezštevilni članki. Predstavlja se kot nov mitološki sovražnik ZDA in celotnega Zahoda.. Dogodek »11. september«, ko so pripadniki teroristične organizacije Al' Kaida napadli in zrušili stolpnici World Trade Centra v New Yorku ter je bil napaden tudi Pentagon, je dal povod Bushevi administraciji za začetek, sicer že dolgo pred tem načrtovane, tako imenovane »vojne proti terorizmu«.. Terorizem in boj proti njemu je tako po 11. septembru dobil povsem nove razsežnosti. Večina ukrepov in naporov je usmerjena k preventivnemu odkrivanju potencialnih storilcev in k preprečevanju posledic. V tem boju proti terorizmu niso aktivne le ZDA, temveč tudi vse evropske države, vključno s številnimi mednarodnimi organizacijami, kot sta EU in zveza NATO. Države se v tem boju poslužujejo vseh razpoložljivih sredstev, kot so policija, vojska, vse bolj pa se poslužujejo tudi najemanja zasebnih varnostnih in vojaških organizacij. Ta pojav je razširjen predvsem v ZDA in Veliki Britaniji, kjer zasebnike pošiljajo tudi v tako imenovano protiteroristično vojno v Irak in Afganistan. Glavna tema te naloge bo torej »zasebno varovanje v boju proti terorizmu.«. Po uvodu bo sledil metodološki pristop, kjer bom postavila tri hipoteze, ki jih bom skušala potrditi ali ovreči na koncu diplomske naloge. Metodološkemu pristopu bodo sledila štiri vsebinska poglavja, kjer bom predstavila problematiko terorizma ter možnosti zasebnega. 6.

(7) varovanja v boju zoper njega. Tem poglavjem bosta sledila zaključek ter seznam literature in virov.. Cilj diplomskega dela je torej odkriti, kakšne so možnosti zasebnega varovanja v boju proti terorizmu, ter odgovoriti na vprašanje, zakaj države kljub svojim varnostnim in oboroženim silam najemajo zasebne varnostne in vojaške organizacije.. 7.

(8) 2. METODOLOŠKI PRISTOP. 2.1 PREDMET IN CILJ DIPLOMSKE NALOGE 11. september 2001 pretrese svet in prične se mrzlični boj proti terorizmu. ZDA začnejo s protiteroristično vojno v Afganistanu in Iraku. V boju proti terorizmu sodelujejo tudi članice EU in NATA. Po 11. septembru kar nekaj držav sprejme zakone, ki jim omogočajo ostrejši spopad s teroristi, še preden ti izvedejo svoje akcije, s tem pa nemalokrat posegajo tudi v temeljne človekove pravice in svoboščine. Države pripravljajo vsa razpoložljiva sredstva za ukrepanje ob morebitnem terorističnem napadu. Ob vsem tem se mi je porodilo vprašanje: Ali so države s svojimi organi v tem boju same?. V svetu (predvsem v ZDA in Veliki Britaniji) so se začele vse bolj uveljavljati zasebne varnostne in vojaške organizacije, ki nudijo varovanje oseb, objektov, najemniške vojake, specifično usposabljanje za boj proti terorizmu, moderno tehnologijo, kakor tudi posredovanje na kriznih žariščih in še marsikaj. Države se tako v boju proti terorizmu vse bolj odločajo tudi za najem tako imenovanih zasebnih varnostnih in vojaških organizacij.1 Predmet proučevanja diplomskega dela bodo torej zasebne varnostne in vojaške organizacije ter njihove možnosti v boju proti terorizmu.. Namen in cilj diplomskega dela je odkriti, kakšne so možnosti zasebnega varovanja v boju proti terorizmu, ter odgovoriti na vprašanje, zakaj države kljub lastni vojski in policiji najemajo zasebne varnostne in vojaške organizacije oz. kakšne so prednosti zasebnega varovanja pred državnim.. 2.2 HIPOTEZE V diplomski nalogi bom skušala potrditi ali ovreči naslednje hipoteze:. 1. Ang. »private security and millitary companies«.. 8.

(9) H1: Zasebne varnostne in vojaške organizacije imajo vedno večjo vlogo v boju proti terorizmu, saj države sklepajo z njimi vedno več pogodb in jih pošiljajo na krizna žarišča.. H2: Zasebne vojaške organizacije so v boju proti terorizmu lahko celo uspešnejše kot državni organi (npr. oborožene sile) in mednarodne organizacije (kot je npr. zveza NATO).. H3: Zasebne varnostne in vojaške organizacije terorizma ne morejo izkoreniniti, temveč lahko poskrbijo zgolj za kratkoročne koristi, kot so zaščita človeških življenj, pregon terorističnih dejanj in podobno.. 2.3 UPORABLJENE METODE RAZISKOVANJA Pri izdelavi diplomske naloge bom uporabila naslednje metode proučevanja: zbiranje virov, analizo in interpretacijo vsebine pisnih virov z obravnavanega področja, deskriptivno metodo in primerjalno metodo.. Glede literature naj še omenim, da je zasebnovarnostno področje, predvsem v smislu zasebnih vojaških organizacij, še dokaj neraziskano, zato literatura temelji predvsem na internetnih virih in člankih, osebnih pričevanjih ter diplomatskih strokovnih znanjih; le malo pa je znanstvenih pisnih virov.. 9.

(10) 3. OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV. 3.1 TERORIZEM Pojem teror oz. terorizem je bil izpeljan iz francoske besede »la terreur«, kar pomeni strah, in izhaja iz velike francoske revolucije med leti 1773 in 1774. Danes pa imamo probleme z definicijo terorizma, saj tisto dejanje, ki za nekoga predstavlja terorizem, lahko predstavlja za drugega zgolj metodo upravičenega boja za dosego določenih političnih, verskih, ideoloških idr. ciljev. Tako je lahko oseba, ki izvaja takšno dejanje, za nekoga terorist, za drugega pa borec za svobodo. Pa vendar bi kot terorizem lahko označili vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom ali civilnim ustanovam z namenom, doseči določene politične ali/in gospodarske cilje (Pettiford, 2005).. 3.2 VZROKI ZA NASTANEK TERORIZMA Pokazalo se je, da demografske, razvojne, medkulturne in druge napetosti, ki spremljajo proces globalizacije, lahko postanejo alibi različnim skrajnim skupinam, ki ne izbirajo sredstev pri uveljavljanju svojih ciljev. Sodobni terorizem deluje tako, da udari tam, kjer odkrije najšibkejše točke. Če se želimo uspešno zoperstaviti sodobnemu terorizmu, moramo najprej pričeti s prizadevanji za odpravo vzrokov za nastanek terorizma. Poglejmo si dva okvira za proučevanje vzrokov terorizma.. 3.2.1 Klasifikacija vzrokov na osnovi objektivnosti in subjektivnosti vzrokov Kot objektivne vzroke bi lahko označili kolonializem in njegove posledice, tujo okupacijo, agresijo, vpletanje v notranje zadeve tuje države in podobno. To skupino objektivnih vzrokov imenujemo zunanji vzroki. Kot objektivne notranje vzroke za nastanek terorizma pa bi lahko označili rasizem, rasno diskriminacijo, genocid, fašizem, siromaštvo, bedo, lakoto in podobno.. 10.

(11) Kot subjektivne vzroke bi lahko označili socialno-psihološke reakcije teroristov. Predvsem pri verskem terorizmu gre običajno za subjektivne vzroke, saj teroriste vodi njihova lastna vizija in preroška volja (Sotlar, 2006).. 3.2.2 Klasifikacija vzrokov na osnovi teorije o vzrokih notranjih konfliktov Teorijo o vzrokih notranjih konfliktov lahko uporabimo tudi pri klasifikaciji vzrokov za nastanek terorizma, saj terorizem ni popolnoma izoliran, neodvisen pojav, ampak oblika oz. metoda boja med protagonisti določenega notranjega ali mednarodnega konflikta. V grobem imamo opraviti z dvema skupinama vzrokov, in sicer z osnovnimi vzroki in neposrednimi vzroki oz. povodi za nastanek konflikta (Sotlar, 1998).. Pri osnovnih vzrokih gre za dejavnike in okoliščine, ki jih delimo na: – strukturne dejavnike (Sem prištevamo »šibke države«, države z notranjevarnostnimi problemi, kot sta bili na primer Jugoslavija in Sovjetska zveza, ter države z raznoliko etnično podobo.), – socialno-ekonomske dejavnike (Sem prištevamo države z ekonomskimi problemi in diskriminatornimi ekonomskimi sistemi, kot je npr. Severna Irska, ter probleme globalizacije.), – kulturno-zaznavne dejavnike (Sem prištevamo države s kulturno diskriminacijo, kot so npr. Sovjetska Zveza, Tibet, Bolgarija, ter države z zgodovinskim razvojem problematičnih skupin, kot so bili npr. Srbi in Hrvati.), – politične dejavnike (Sem spadajo države z diskriminatornimi političnimi sistemi, kot so npr. Severna Irska, Šrilanka, Južna Afrika.) (Sotlar, 1998).. Za neposredne vzroke, t. i. povode ali sprožilce, je značilno, da sami po sebi ne bi povzročili konflikta, v kolikor ne bi že prej obstajale neke konfliktne situacije oz. zgoraj omenjeni osnovni vzroki. Med te sodijo: – Notranji vzroki: Sem prištevamo sprožilce konfliktov na ravni množic in na ravni elit. Neposredni vzroki za nasilen konflikt na ravni množic najpogosteje nastopijo kot posledica hitrega ekonomskega razvoja in modernizacije ali oblik politične in ekonomske diskriminacije. 11.

(12) znotraj države. Skratka, konflikt je v tem primeru sprožen zaradi t. i. »perečih domačih problemov«, kot so beda, revščina, brezposelnost itd. Za notranje konflikte na ravni elit pa so značilni boji za oblast tako civilnih kot vojaških voditeljev, ideološki spopadi glede koncepta organizacije celotnega političnega, ekonomskega, verskega in socialnega življenja v državi, napadi kriminalnih skupin na suverenost države in etnični spopadi v procesu oblikovanja novih držav. Poenostavljeno lahko rečemo, da notranje konflikte na ravni elit sprožijo »slabi voditelji.« – Zunanji vzroki: Sem prav tako prištevamo sprožilce na ravni množic in na ravni elit. Pri sprožilcih na ravni množic gre za negativne posledice, ki jih za stabilnost države predstavljajo oborožene skupine iz obmejnih območij. Pravimo, da so ti konflikti plod »slabega sosedstva.« Kadar kot sprožilci nastopajo elite, so zadeve bolj zamegljene. Pri tem gre za zavestno odločitev vlad držav, da sprožijo notranji konflikt v sosednjih državah iz političnih, ekonomskih in ideoloških razlogov (Sotlar, 1998).. Moram pa poudariti, da sta obe skupini vzrokov, tako osnovni kakor tudi neposredni vzroki, soodvisni in tesno povezani, zaradi česar je tudi njihovo razlikovanje zelo zapleteno.. 3.3 ZNAČILNOSTI TERORIZMA Poglejmo si najbolj tipične značilnosti terorističnih dejanj: – nasilno dejanje: teroristi uporabljajo razne oblike fizičnega nasilja, kot so umori, ugrabitve, eksplozije, oboroženi napadi, izsiljevanje ipd.; – nelegitimno nasilje: teroristično nasilje je neupravičeno, saj je v nasprotju z ustaljenimi normami in zakoni, pa tudi z moralo; – brezobzirnost: teroristi ne izbirajo žrtev in navadno udarijo tam, kjer se nahaja velika kapaciteta ljudi; – zavestno dejanje: teroristi skrbno načrtujejo vsako fazo dejanja in se zavedajo posledic tega dejanja; – izzivanje strahu in drugih psihičnih reakcij: primarni cilj teroristov je predvsem ustvarjanje strahu in občutek nevarnosti, kar naj bi povzročilo, da ljudje začnejo sami pritiskati na vlado;. 12.

(13) – sekundarni učinek: cilj terorističnega napada je vplivati na širšo ciljno skupino, medtem ko trenutna žrtev predstavlja za teroriste le instrument za dosego ciljev in je sekundarnega pomena; – politični cilji: teroristi so prepričani, da lahko s svojimi dejanji izzovejo politične spremembe; – organiziranost: teroristične skupine so po navadi zelo dobro organizirane in imajo dobro razvite dejavnosti, kot so logistika, urjenje, obveščevalno-varnostna dejavnost …; – opremljenost: teroristične skupine so tudi zelo dobro opremljene z orožjem in ostalimi sredstvi, ki jih financirajo predvsem s kriminalno dejavnostjo, s pomočjo držav, ki so pokroviteljice terorizma, ter s prispevki privržencev. – konspirativnost: teroristične organizacije delujejo tajno, saj se dobro zavedajo, da za njimi prežijo varnostne sile; – izrabljanje množičnih medijev: teroristi spretno izrabljajo sodobne množične medije, predvsem televizijo, z namenom, da bi izzvali množično gibanje oz. vstajo (Ledinek, 2005).. 3.4. POJAVNE OBLIKE TERORIZMA. Nekatere oblike terorizma so povezane z organiziranim kriminalom, trgovino z orožjem, mamili, delovanjem mafijam podobnih kriminalnih združb in podobno. Več zvrsti terorizma pa je povezanih z narodnoosvobodilnimi, verskimi, fundamentalističnimi, odcepitvenimi in drugimi gibanji. V sodobnem času je vse več sofisticiranih oblik terorizma, ki povzročajo veliko materialno škodo in vse več žrtev. Najpogostejše oblike so: – umori, – ugrabitve, – zajetja talcev, – oboroženi napadi, – eksplozije, – požari, – napadi na vrste javnega prometa, – ugrabitve letal, – izsiljevanje,. 13.

(14) – sabotaže, – diverzije – grožnje, – samomorilski napadi, – druge oblike povzročanja negotovosti in strahu. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem). 3.5 VRSTE TERORIZMA Različni avtorji terorizem obravnavajo na različne načine, v glavnem pa stroka v današnjem času ločuje naslednje pomembnejše tipe terorizma:. Nacionalistični terorizem. Pri nacionalističnem terorizmu gre za delovanje nekaterih ekstremnih skupin, katerih glavni cilj je doseči oblikovanje samostojne države za svojo nacijo. S svojim početjem pridobivajo pozornost javnosti in tako ljudi napeljujejo k boju za osamosvojitev. Takšen tip terorizma je med najuspešnejšimi, saj je deležen tudi mednarodnih podpor in simpatij. Strokovnjaki trdijo, da nacionalistične teroristične organizacije praviloma ne pretiravajo z nasiljem. K nasilnim dejanjem se zatekajo le do tolikšne mere, da postanejo vidne in prepoznavne v svetu ter si tako pridobijo mednarodno in lokalno podporo za razumevanje njihovega problema. Mnogi strokovnjaki tudi menijo, da te nacionalistične skupine ne bi mogli označiti kot teroristične, saj velikokrat opravljajo le dejavnosti »borcev za svobodo«, kot se označujejo sami.. Kot nacionalistične teroristične skupine bi danes lahko označili: Irsko republikansko armado (IRA), ki se bori na območju Severne Irske pod britansko oblastjo in se zavzema za priključitev severnega dela otoka k Republiki Irski; Hamas, ki se bori za osamosvojitev Palestinskih ozemelj; ETO, ki si prizadeva za ločitev Baskovskih dežel od Španije; Kurdsko delavsko stranko, usmerjeno k osvoboditvi Kurdov in ustanovitvi lastne države (http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem).. 14.

(15) Verski terorizem. Verski terorizem izvaja nasilje zaradi svojih mističnih in preroško vodenih nagibov. Svoja dejanja opravičuje z vero (npr. v imenu Alaha) in se opira v glavnem na svetovno znane religije. Njihove dejavnosti po navadi terjajo veliko žrtev, ki pa jih ne izbirajo, saj je njihovo nasilje lahko uperjeno proti komur koli, ki ni član njihove organizacije. S svojim delovanjem naj bi povzročili korenite spremembe. Tak tip terorizma naj bi po statističnih podatkih prakticiralo največ sodobnih terorističnih skupin. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem). Pod omenjene skupine se po klasifikacijah zahodnih strokovnjakov uvrščajo: Al Kaida; Palestinska sunitska organizacija Hamas; Libanonska šiitska organizacija Hezbolah; nekatere ameriške krščanske konservativne skupine ter Japonski kult Aum Shinrikyo. Med verske teroriste uvrščamo tudi juda Barucha Goldsteina, ki je leta 1994 postrelil 29 Palestincev v hebronski mošeji, ter desničarskega skrajneža Yigala Amira, ki je leta 1995 organiziral atentat. na. izraelskega. ministrskega. predsednika. Izaka. Rabina. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem).. Državni terorizem. Državni terorizem izvaja država znotraj svojih meja, običajno proti svojim političnim nasprotnikom ali etnijam. Kot državni terorizem bi lahko po mojem mnenju označili tudi poboje otrok v tujini, kot npr. posredovanje Izraelcev v Gazi.. Teorije o tem, katere države oz. državne institucije podpirajo te vrste terorizma, se med seboj najbolj razlikujejo. Nekateri Zahodni sistemi kot teroristične države označujejo države na t. i. »osi zla«, in sicer, Iran, Kubo, Irak, nekdaj pod Sadamom Huseinom, Libijo, Severno Korejo, Sudan in Sirijo, medtem ko drugi viri za ene najbolj nasilnih terorističnih držav označujejo Združene. države. Amerike,. z. nekaterimi. tesnimi. zaveznicami,. npr.. Izraelom. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem).. Levičarski terorizem. Levičarski teroristi najdejo svoj smoter v boju proti obstoječemu kapitalističnemu sistemu, ki naj bi ga nadomestil socialno usmerjen družbenopolitični režim, navadno komunistični ali 15.

(16) socialistični. Levičarske teroristične skupine običajno živijo s prepričanjem o trpljenju ljudstva, zato so njihove tarče po navadi velekapitalisti.. Med organizacije levičarskega terorizma prištevamo: skupino Baader-Meinhof iz Nemčije, frakcijo Rdeče armade v ZRN, formacijo Weathermen iz ZDA ter znamenite Italijanske Rdeče brigade (http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem).. Desničarski terorizem. Na drugi strani pa imamo desničarske teroristične organizacije, ki imajo praviloma ohlapno in kratkotrajno organiziranost, zato veljajo za najšibkejše in najmanj vplivne. Delovale so predvsem v osemdesetih letih. V teroristične skupine so vključeni načeloma obritoglavci, med katerimi najdemo ekstremne nacionaliste in rasiste, ki si prizadevajo za odpravo liberalnih režimov v Zahodni Evropi. Desničarski teroristi izvajajo napade predvsem na begunce in imigrante iz dežel tretjega sveta (http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem).. Anarhistični terorizem. Zaradi obsežnega vseevropskega fenomena atentatov in drugih napadov, zlasti v letih 1870– 1920, so strokovnjaki imenovali posebno kategorijo anarhističnega terorizma. Anarhisti so napadali predvsem oblastniške tarče, kot so visoke politične osebnosti, državne ustanove, njihovo imetje in mehanizme ter sploh obstoječi sistem države. Anarhisti so med drugim tako eliminirali. tudi. ameriškega. predsednika. Williama. McKinleya. leta. 1901. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem).. 3.6 NAJBOLJ ODMEVNI TERORISTIČNI NAPADI V ZADNJIH LETIH – 11. SEPTEMBER 2001, NEW YORK, NAPAD NA SVETOVNI TRGOVINSKI CENTER Ta napad štejemo za najpomembnejše in najbolj znano teroristično dejanje v sodobni zgodovini. Po zadnjih ocenah je v tem napadu izgubilo življenje 3038 ljudi. Poleg tistih v zgradbah Svetovnega trgovinskega centra so v število vštete tudi žrtve v stavbi Pentagona in tiste na letalih. Med žrtvami so državljani iz več kot 90 držav, kar se ni zgodilo še pri. 16.

(17) nobenem terorističnem napadu do tedaj. V razmiku slabe ure sta v svetovni trgovinski center treščili dve letali, eno iz družbe American Airlines, drugo iz družbe United Airlines. Medtem pa je v stavbo Pentagona strmoglavilo še eno letalo družbe American Airlines. Oba nebotičnika in Pentagon so se zrušili ter terjali ogromno žrtev. Odgovornost za napade že od samega začetka pripisujejo Osami bin Ladnu in njegovi teroristični mreži Al Kaida. Lov za bin Ladnom se je začel skoraj takoj po napadih, začela pa se je tudi mednarodna borba zoper terorizem (Pohly, Duran, 2001).. – 12. OKTOBER 2002, BALI Pri tem napadu je šlo za eksplozijo v nočnem lokalu, kjer so se nahajali večinoma turisti. Bilo je okoli 200 mrtvih. Odgovornost pripisujejo Al Kaidi.. – 13. MAREC 2003, SRBIJA Izveden je bil atentat na srbskega vladnega ministra Zorana Djindjiča. Ubil ga je ostrostrelec.. – 15., 20. NOVEMBER 2003, TURČIJA Izvedena sta bila dva bombna napada na dve sinagogi, Britansko veleposlaništvo in centralno banko v Istanbulu. Ubitih je bilo 57 ljudi, 700 pa je bilo ranjenih.. – 11. MAREC 2004, ŠPANIJA Izveden je bil bombni napad na potniške vlake v Madridu. Bilo je 191 mrtvih in več kot 1500 ranjenih. Odgovornost pripisujejo Al Kaidi.. – 7. JULIJ 2005, VELIKA BRITANIJA Izveden je bil en bombni samomorilski napad na dvonadstropnem avtobusu ter trije na podzemni železnici v Londonu. Pri tem je bilo 56 smrtnih žrtev in več kot 700 ranjenih.. – 27. FEBRUAR 2006, KOSOVO Izvedeni so bili trije bombni napadi na cerkev; pri tem je bilo 7 mrtvih, med smrtnimi žrtvami pa sta bila tudi dva danska državljana. Napad so izvedli bivši člani Kosovske osvobodilne vojske.. – 30. DECEMBER 2006, ŠPANIJA. 17.

(18) Izveden je bil bombni napad na letališče v Madridu. Bila sta dva mrtva in 26 ranjenih. Za napad je odgovorna Baskovska teroristična skupina Eta.. – 10. APRIL 2007, MAROKO Izveden je bil samomorilski bombni napad na Casablanco, kjer je bil ubit en policist, 23 ljudi pa je bilo ranjenih.. – 26.–29. NOVEMBER 2008, INDIJA Oboroženi teroristi so izvedli napade na osmih različnih lokacijah. Bombardirali so železniške postaje, hotele, restavracije, policijsko postajo in bolnišnice. Pri tem je bilo 173 mrtvih in več kot 300 ranjenih (http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_terrorist_incidents).. Zgoraj naštete datume bo veliko ljudi ohranilo v žalostnem spominu vse življenje, saj je mnogo ljudi v teh napadih izgubilo svoje najbližje. Seveda moram poudariti, da je to le peščica napadov, ki so jih izvedle različne teroristične skupine ali posamezniki. Izpostavila sem le tiste, ki so bili pri nas nekako najbolj odmevni. Naj povem, da je največ žrtev terorističnih napadov iz Izraela, Irana, Savdske Arabije, Iraka, Afganistana, Pakistana, Bangladeša, Kolumbije, Filipinov, Tajske …. V nadaljevanju si poglejmo še opredelitev pojmov zasebna varnost, zasebno varovanje in zasebna vojaška organizacija.. 3.7 ZASEBNA VARNOST Pojem zasebna varnost največkrat opredeljujemo v povezavi z zasebnovarnostno dejavnostjo in se pojmuje kot stanje, v katerem se z varnostnimi, preventivnimi in drugimi aktivnostmi preprečujejo protipravna dejanja. Zasebno varnost lahko opredelimo tudi kot dobrino, ki jo lahko pridobivamo in uživamo, če smo jo naročili, saj jo zagotavljajo subjekti zasebnega varstva v skladu z zakonom in za ustrezno plačilo (Čas, 2006).. Življenje v družbi nenehno poraja različne pritiske, ki jih posameznik občuti in doživlja kot grožnje svoje zasebne varnosti. Zasebno varnost lahko na splošno opredelimo tudi kot stanje, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizični, duhovni, duševni, socialni in ekonomski obstoj. 18.

(19) posameznika v razmerju do drugih posameznikov, družbenih skupnosti in narave. To stanje zagotavlja država, pa tudi zasebnovarnostni subjekti, kot so zasebnovarnostne službe, detektivi in drugi (Čas, 2006).. 3.8 ZASEBNO VAROVANJE Zasebna varnost ni vezana izključno na posameznika, temveč predvsem na njegovo premoženje, pa tudi na zagotavljanje drugih pravic in svoboščin, ki so lahko ogrožene. Na ta način se zasebna varnost pojavlja kot potreba po doseganju še večje varnosti, ki se jo lahko zagotovi z zasebnim varovanjem. Kot zasebno varovanje pojmujemo dejavnosti varovanja ljudi in premoženja pred uničenjem, poškodovanjem, tatvino in drugimi oblikami škodljivega delovanja, ki ga ne zagotavlja država, temveč zasebnovarnostni subjekti. Dejstvo je, da zasebnovarnostne službe veliko prispevajo k varnosti kot celoti in da je njihov delež viden tudi pri zagotavljanju tiste varnosti, ki jo dosegajo s preprečevanjem in z odpravljanjem ogrožanja temeljnih vrednot, določenih z ustavo in zakoni, ter z dejavnostjo, ki omogoča in zagotavlja nemoteno opravljanje proizvodnih, storitvenih, družbenih in zasebnih dejavnosti, tako da odvračajo notranje in zunanje nevarnosti, ki bi lahko ogrožale varovanje temeljnih vrednot sodobne družbe oziroma države (Čas, 2006).. 3.9 ZASEBNA VOJAŠKA ORGANIZACIJA Zasebna vojaška organizacija je na nek način moderna korporacijska oblika plačancev. Kot taka dela za dobiček; njeni pripadniki nudijo vojaške storitve in vojaško urjenje ali, natančneje povedano, izvajajo bojne in/ali nebojne naloge. S pravnega stališča vsekakor natančno ne ustreza ozki definiciji najemniških vojsk, ker je običajno sestavljena iz vojaškega osebja, ki ni več aktivno v oboroženih silah. Zasebne vojaške organizacije nudijo širok izbor storitev, od bojne in operativne podpore, svetovanja in urjenja do nabave orožja, zbiranja obveščevalnih podatkov, reševanja talcev itd. Ne glede na vrsto storitev, ki jih nudijo, je njihova skupna lastnost, da delujejo na naročilo vlad, zlasti v spopadih ali pri postkonfliktni obnovi (Born, 2003).. 19.

(20) 4. BOJ PROTI TERORIZMU. Po 11. septembru 2001 so se bile na terorizem prisiljene odzvati prav vse mednarodne organizacije, tudi EU in zveza NATO, ki sta bila v tem oziru zelo dolgo nedejavna. Države so začele sprejemati in izvajati množične ukrepe za preprečevanje in zatiranje mednarodnega terorizma, pri tem pa nemalokrat posegale celo v temeljne človekove pravice in svoboščine. Vendar pa moram omeniti, da se boj proti terorizmu ni začel z 11. septembrom, temveč že veliko prej, a ne tako intenzivno in medijsko obarvano. Najstarejše mednarodne protiteroristične konvencije so bile sprejete že leta 1963, 1970 in 1973. Prvi dve se nanašata na ugrabitve letal, slednja pa na zaščito diplomatov pred terorističnimi dejanji, predvsem ugrabitvami. Prav tako je Svet Evrope leta 1973 sprejel svojo najpomembnejšo listino o zatiranju terorizma, in sicer Evropsko konvencijo o zatiranju terorizma. Tej listini je sledilo še kar nekaj terorističnih konvencij in dodatnih protokolov, deklaracij in resolucij, vendar pa do danes še vedno nimamo celovite mednarodne protiteroristične konvencije. Eden od najpomembnejših razlogov za to praznino je pomanjkanje splošno sprejete in mednarodno veljavne definicije o terorizmu (Prezelj, 2002).. V nadaljevanju tega poglavja si oglejmo protiteroristične ukrepe Varnostnega sveta ZN, EU, zveze NATO in ZDA v vojni proti terorizmu po 11. septembru 2001 ter kako uspešni so v tem boju, pa tudi mehanizme in državne organe, ki jih ima na voljo država.. 4.1 UKREPI EU V BOJU PROTI TERORIZMU Zgražanje ob dogodkih 11. septembra 2001, v katerih je izgubilo življenje tudi nekaj sto državljanov EU, in občutek solidarnosti z ZDA, sta spodbudila tudi Svet Evropske unije, da je 21. septembra 2001 pozval svetovno javnost k ustanovitvi najširše možne globalne protiteroristične koalicije pod pokroviteljstvom Organizacije Združenih narodov(OZN). Svet Evropske unije je sprejel vrsto konkretnih ukrepov za boj proti terorizmu z nevojaškimi sredstvi in tako je EU znatno razširila in poglobila svoje protiteroristične dejavnosti.. Osrednje mesto v načrtu so dobili ukrepi, usmerjeni k temu, da bi onemogočili dotok finančnih sredstev prek registriranih bank osebam in organizacijam osumljenim terorističnih. 20.

(21) dejavnosti. V juniju 2002 je Svet EU sprejel akcijski načrt za boj proti terorizmu. EU je vzporedno okrepila protiteroristično vlogo Europola in Eurojusta, uradov EU za sodelovanje policij in pravosodnih organov držav članic. Pomemben premik je pomenila uvedba evropskega pripornega naloga, ki je postal veljaven v januarju 2004. Svet Evropske unije je sklenil okrepiti sodelovanje med varnostnimi službami držav članic in je s tem namenom imenoval koordinatorja EU za boj zoper terorizem v Uradu visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP). Poleg tega so protiteroristične dejavnosti povezali z napori za preprečevanje širjenja orožij za množično uničevanje v okviru drugega stebra, ki označuje skupno zunanjo in varnostno politiko, ter s programi gospodarske in tehnične pomoči nečlanicam prek prvega stebra, ki zajema celoten pravni red skupnosti in skupne politike (Malešič, 2006: 32).. V decembru 2003 je Svet EU sprejel prvi strateški dokument integracije za celotno področje mednarodne varnosti Listino Varna Evropa v boljšem svetu. Evropsko varnostno strategijo so pred tem pripravili uradu visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko J. Solane, nekdanjega generalnega sekretarja NATA. Strateški dokument EU je predvidel široko pahljačo protiterorističnih ukrepov, vključno z možnimi vojaškimi protiterorističnimi akcijami skupaj z NATOM . Tako urejeno sodelovanje so vpeljali s sporazumom, imenovanim Berlinplus. Poleg tega je EU podpisala z ZDA skupno izjavo o boju zoper terorizem, in sicer sta v juniju 2003 EU in ZDA sklenili dva sporazuma o vzajemni pravni pomoči in o izročanju osumljencev za terorizem (Malešič, 2006: 33).. Pod vplivom bombnih napadov na potniške vlake v Madridu je Svet EU marca 2004 sprejel ambiciozni »Akcijski protiteroristični načrt«, ki mu je sledila Deklaracija o protiterorističnem boju. Že sama vsebina teh dokumentov, sprejetih dve leti in pol po izjavah in ukrepih jeseni 2001, nam kaže na veliko zaostajanje za smotri, razglašenimi leta 2001. To je razvidno v nezadostnem sodelovanju med ustreznimi varnostnimi službami in v prepočasnem sodelovanju med pravosodnimi organi, kadar je šlo za izmenjavo kritičnih tajnih informacij in izročanje osumljencev na podlagi evropskega pripornega naloga. Leta 2004, torej dve leti in pol po sprejetju obsežnih dolgoročnih sklepov, je naslednja deklaracija EU še enkrat pozvala članice, naj dosežejo višjo stopnjo soglasja, okrepijo medsebojno sodelovanje ter zagotovijo uresničitev že prej sprejetih sklepov, med drugim z bolj učinkovitim nadzorom na mejah ter z izboljšano zaščito občanov in infrastrukture. Iz samega poziva je razvidno, da so bili do tedaj neuresničeni številni sklepi Sveta EU iz leta 2001 (Malešič, 2006: 34). 21.

(22) Protiteroristično delovanje EU je bilo torej osredotočeno na njegovo finančno, pravosodno in civilno zaščitno razsežnost, medtem ko se je NATO razumljivo ukvarjal predvsem z njegovo vojaško platjo. Pa si poglejmo v nadaljevanju ukrepe zveze NATO.. 4.2 UKREPI ZVEZE NATO V BOJU PROTI TERORIZMU Po 11. septembru 2001 je NATO k že prej razvitim funkcijam dodal nove protiteroristične naloge. Tako je NATO oblikoval vojaški koncept obrambe pred terorizmom. Na operativni ravni so te dejavnosti vključevale: – napotitev Natovih letal za elektronsko opazovanje v zračni prostor ZDA; – oblikovanje in napotitev skupin bojnih ladij v vzhodno Sredozemlje in Gibraltar, z nalogo opazovanja civilnega ladijskega prometa in pregledovanja sumljivih ladij v mednarodnih vodah; – varovanje olimpijskih iger in večjih javnih dogodkov; – urjenje višjih oficirjev varnostnih sil Iraka in podobno (Malešič, 2006).. Na sedežu NATA in v vseh državah članicah so poostrili preventivne varnostne ukrepe. Izboljšalo se je tudi sodelovanje državnih varnostnih služb članic zveze NATO, pa tudi sodelovanje z varnostnimi službami partnerskih držav v okviru akcijskega protiterorističnega načrta Partnerstva za mir. Tako so začeli med drugim sodelovati z Rusko federacijo v zadevah, ki so se nanašale na Afganistan in Bližnji vzhod. Na samem sedežu NATA so ustanovili enoto za raziskovanje groženj, povezanih s terorističnimi napadi. (Malešič, 2006). Najbolj pomembna organizacijska sprememba v vojaškem delu NATA, ki je bila izrecno naravnana na potrebe protiterorističnega boja, je bila ustanovitev Natovih odzivnih sil (NFR) v juliju 2003. Do poletja 2006 je ta nova formacija imela približno 21 tisoč mož in je bila že enkrat preizkušena pri izvajanju humanitarne akcije v Pakistanu. V Afganistanu je NATO prevzel odgovornost za varnost njegove prestolnice Kabula. To nalogo, ki vključuje tudi protiteroristično delovanje, izvajajo Mednarodne sile za varnost in podporo (ISAF). Po prenosu poglavitne odgovornosti za varovanje miru v Bosni in Hercegovini z Natovega SFOR-ja na EUFOR decembra 2004 je zavezništvo v tej državi še vedno držalo enoto specialcev, ki je uporabna tudi za protiteroristične akcije (Malešič, 2006: 34–35).. 22.

(23) V nadaljevanju pa si poglejmo, kako uspešna sta EU in NATO v boju proti terorizmu.. 4.3 USPEŠNOST UKREPOV EU IN ZVEZE NATO V BOJU PROTI TERORIZMU O primernosti tako EU kot NATA za učinkovito izvajanje protiterorističnega boja lahko presodimo, ko primerjamo znane lastnosti terorističnih organizacij z lastnostmi in zmogljivostmi EU in NATA. Pa kot primer vzemimo najbolj tipične lastnosti najbolj znane in razvpite teroristične organizacije Al Kaide: – Al Kaida ima strukturo tajne nedržavne mednarodne mreže, ki nima stalnega središča in javno znanega vodstva. Mreža uporablja široko paleto sredstev za komuniciranje, od ustnega prenosa informacij do najbolj sodobnih telekomunikacijskih naprav, kot so mobilniki, internet in podobno. – Al Kaida ima prikrito mrežo visoko motiviranih in izurjenih bojevnikov, ki so pripravljeni žrtvovati svoja življenja. To mrežo podpira veliko število simpatizerjev, ki jim nudijo finančno pomoč, zavetišča, lažno identiteto, tehnična sredstva in podobno. Člani in simpatizerji običajno izvirajo iz islamskih dežel, delujejo pa tudi na ozemlju nekaterih članic EU in NATA. – Al Kaida večinoma izbira civilne tarče visoke politične vrednosti in udari tam, kjer najbolj boli. Uporablja presenečenja, visoko mobilnost in nenavadne kombinacije rušilnih sredstev. – Večina tarč po septembru 2001 se je nahajala v deželah z večino muslimanskim prebivalstvom zunaj evroatlantskega prostora. – Al Kaida spretno izrablja množične medije, predvsem televizijo, ter s tem povečuje psihološki in politični učinek svojih napadov (Malešič, 2006).. Ko upoštevamo lastnosti Al Kaide ter drugih znanih podobnih terorističnih organizacij, prihajamo do sklepa o velikem razkoraku med objektivnimi potrebami učinkovitega boja zoper terorizem ter tovrstno organiziranostjo mednarodne skupnosti. Ta razkorak postaja viden, ko potrebe učinkovitega boja primerjamo s temeljnimi značilnostmi in z organiziranostjo EU in zveze NATA.. 23.

(24) Prva ovira je sestava članic EU in NATA. Poglavitna merila za sprejem v članstvo (zemljepisna, politična in ekonomska) so irelevantna z vidika učinkovitega protiterorističnega boja. Natove operacije zunaj območja, ki ga določa Washingtonski sporazum, so na pravno šibkih temeljih, kadar gre za udejstvovanje v oddaljenih azijskih in afriških državah, ki ne ogrožajo nobene članice. To še posebej velja za preventivne vojaške operacije, za kar v zavezništvu ni dogovorjenih postopkov. Na operativni ravni je vprašljiva uporaba vojaških zmogljivosti NATA za opravljanje v bistvu policijskih nalog na Balkanu, v Aziji in v prihodnosti tudi v Afriki. Prevzete naloge bi morale biti bolj skladne s sestavo in z razporeditvijo zmogljivosti zavezništva in evropskih sil za hitro posredovanje (Malešič, 2006).. Druga ovira izvira iz ustroja in organizacijskih značilnosti EU in NATA. Obe sta za javnost sorazmerno veliki in odprti mednarodni organizaciji. Obe imata več kot tristo različnih pomožnih teles, ki uporabljajo zapletene postopke obravnavanja in sprejemanja odločitev. Zato obema organizacijama manjka potrebna hitrost ob sprejemanju odločitev in njihovem izvajanju (Malešič, 2006).. Tretja ovira je miselnost. Zavezništvo se še vedno ni povsem poslovilo od miselnosti iz časov hladne vojne, kar mu otežuje, da bi se učinkovito soočilo z izzivom sodobnega mednarodnega terorizma. V obeh organizacijah, bolj izrazito pa med članicami NATA, je poleg tega navzoče zelo različno dojemanje in vrednotenje terorizma. Te razlike izvirajo iz zgodovinsko zelo različnih izkušenj in neizenačene izpostavljenosti temu pojavu. Zato članice EU in evropske članice NATA zelo različno ocenjujejo stopnjo dejanske nevarnosti, ki jo povzroča mednarodni terorizem, morebitno vlogo oboroženih sil v protiterorističnem boju itn. Dejansko boj zoper mednarodni terorizem več ne uživa visoke prioritete v državnih politikah, če že ne večine članic EU in NATA. Na visoki politični ravni so še vedno navzoče precejšnje razlike v stališčih, kadar gre za protiteroristične ukrepe. Te razlike so prišle na površje med drugim leta 2004, ko so izraelske oblasti napadle in umorile, in sicer enega za drugim, dva voditelja palestinskega gibanja Hamas. Uradno stališče vlade ZDA glede teh umorov se je bistveno razlikovalo od javne izjave visokega predstavnika EU. Tedaj je postalo povsem očitno, da so za nekatere članice NATA (predvsem za ZDA) sprejemljive nekatere oblike mednarodnega terorizma, druge oblike pa ne. Politične razlike, predvsem med ZDA in Francijo, negativno vplivajo med drugim tudi na operativno uporabnost Natovih odzivnih sil (NRF) (Malešič, 2006). 24.

(25) Četrto oviro tvori omejena pahljača sredstev in zmogljivosti, ki jih lahko uporabljata EU in NATO v boju zoper mednarodni terorizem. Posebnost EU je v poudarku na finančnih ukrepih zoper znane teroristične organizacije. Toda večji del njihovega financiranja tako ali tako poteka prikrito in zunaj zakonitega bančnega sistema. Znano je, da številni izseljenci iz muslimanskih dežel, ki živijo v državah članicah EU in NATA, pošiljajo nakazila v domače kraje prek zasebnih menjalnic na načine, ki jih organi EU ne morejo izslediti in ne preprečiti. Zato so teroristične organizacije zelo verjetno z lahkoto zaobšle sankcije EU. Represivni ukrepi, vključno s policijskimi, in sodelovanje med varnostnimi službami so sicer koristni, ne morejo pa odpraviti korenin terorizma, tudi če bi bili optimalni. V zvezi z Natom je relevantna ugotovitev glede omejene uporabnosti vojaške sile za učinkovit boj zoper terorizem (Malešič, 2006: 36–37.).. Kot vidimo, tako EU kot zveza NATO ne moreta igrati osrednje vloge v boju za zatiranje mednarodnega terorizma na globalni ravni, kaj šele v naporih za njegovo preprečevanje. Za bolj učinkovito delovanje bi bila potrebna drugačna, tej nalogi bolje prilagojena, organiziranost, tako na globalni ravni kot na ravni suverenih držav.. 4.4 PROTITERORISTIČNI UKREPI ZDA »Po 11. septembru se je svet spremenil. Spremenil se je, ker nismo več varni. Ustaviti moramo teror. Vse narode pozivam, naj storijo vse, kar morejo, da bi ustavili te morilce« (George W. Bush, DVD, Fahrenheit 9/11).. Ameriški predsednik George W. Bush je v svojih nagovorih pozival ne le Američane, temveč vse narode, naj se uprejo terorizmu. Ustvaril je vzdušje nenehne ogroženosti, strahu in v ljudeh vzbudil občutek, da jim na vsakem koraku pretijo teroristi.. Prvi korak protiterorističnih ukrepov po napadu na ZDA je bil zaostritev kontrol na letališčih in ostalih možnih tarčah napadov, kot so stolpnice, mostovi, predori, itd. V dneh po 11. septembru je bil najprej ustavljen ves komercialni in zasebni zračni promet. Iz ZDA je smelo le 24 članov družine bin Laden in 142 drugih Savdijcev, ki so jih transportirali iz ZDA v sodelovanju z FBI, da bi jih zaščitili pred razgretimi ameriškimi strastmi, saj je šlo za družine, s katerimi je imela Bela hiša dobre gospodarske odnose. Izvajal se je tudi ostrejši nadzor nad. 25.

(26) tujci, pa tudi nad samimi državljani ZDA. Spremenila se je tudi zakonodaja. Sprejet je bil t. i. Patriotski zakon,2 ki je posegal celo v temeljne človekove pravice in svoboščine (Moore, 2005, DVD, Fahrenheit 9/11).. Drugi korak protiterorističnih ukrepov pa so bili povračilni ukrepi, ki so jih ZDA sprejele kot odgovor na napad na njihovo ozemlje. Pregon teroristov in Osame bin Ladna kot glavnega krivca za napade je postal nacionalni cilj, za dosego katerega so bila dovoljena vsa sredstva – tudi vojna. Tako so ZDA oktobra 2001 napadle Afganistan in talibanski režim, ki naj bi ščitil teroriste. Začela se je operacija Trajna svoboda (Operation Enduring Freedom) ali posplošeno »vojna proti terorizmu.« Kasneje so izvedli tudi napad na Irak, s pretvezo o povezavi voditelja Sadama Huseina in Osame bin Ladna ter o obstoju orožja za množično uničevanje (Moore, 2005, DVD, Fahrenheit 9/11).. 4.4.1 Varnostni in politični ukrepi ZDA Varnostni ukrepi obsegajo povečane varnostne kontrole na letališčih ali v pristaniščih z dodatnimi napravami, ki zaznavajo kovino, eksplozivna telesa ter vse potencialne nevarne snovi. Sem spada tudi bolj natančen pregled večje prtljage. Prepovedalo se je vse ostre predmete, kot so recimo noži za odpiranje pisem, škarjice za osebno higieno, tudi vžigalniki. Bolj poostren je tudi pregled oseb, posebej če zaznajo kaj sumljivega. Veliko denarja je bilo namenjenega za opremo za varovanje nacionalnih mej, letališč, pošte in zraka. Nabavili so različne naprave za detekcijo strelnega orožja, kovin, razstreliva ter jedrskega in biološkega orožja. Večina teh naprav je bila kupljena v naglici, saj je senat postavil kratke roke za nabavo, in sicer zaradi čim hitrejše zagotovitve varnosti. Tako se je večina teh naprav izkazala za neučinkovito, npr. naprave v pristaniščih in na mejah niso ločile med sevanjem nuklearne bombe in naravnim sevanjem vsakodnevnih snovi. Tako so se leta 2005 odločili, da bodo večino naprav zamenjali z novejšimi, bolj zanesljivimi napravami (Higham, OHarrow, 2005).. Vlada je za zagotavljanje varnosti sklepala tudi pogodbe s privatnimi podjetji, ki so izvajala delo po njenih navodilih. Zaposlili so dodatnih 30.000 varnostnikov na vseh 420 večjih letališčih. Pogodba je bila sklenjena z zaposlitveno agencijo NCS Pearson Inc. Vlada je tudi odgovorna za izpeljavo programa »Secure Flight« na letališčih. Ta se je razvil iz prejšnjega 2. USA Patriot Act.. 26.

(27) klasičnega sistema kontrol na letališčih, z dodatnim doslednim preverjanjem dokumentov in identitete potnikov že ob nakupu letalske karte, s pomočjo povezave na baze podatkov o osumljenih teroristih. Če je potnikova identiteta brezhibna, gre skozi normalno kontrolo potnikov in osebne prtljage ter se lahko vkrca na letalo. Če je potnikova identiteta sumljiva, ga dodatno pregledajo in izprašajo. V kolikor se izkaže, da sum ni bil utemeljen, se lahko potnik normalno vkrca na letalo; če pa je potnik na seznamu teroristov ali če v njegovi posesti najdejo sumljivo snov, ga takoj pridržijo (http://www.gao.gov/new.items/d031173.pdf).. Vlada je tudi podpisala pogodbo s podjetjem Boeing, in sicer za dostavo in instalacijo 1.100 naprav za odkrivanje eksplozivnih teles, ter s podjetjem United Defense, ki je bil v takratni lasti mednarodnega konglomerata Carlyle Group-a, ki vlaga v industrijo, zlasti obrambno, pod močno vladno regulacijo. United Defense je po 11. septembru postal največji izdelovalec orožja, zlasti oklepnikov v ZDA. Kot zanimivost naj povem, da so tudi bin Ladnovi vlagali svoj finančni delež v Carlyle Group, ki tako predstavlja vez med Belo hišo in bin Ladnom. 11. september jim je potemtakem še kako koristil, saj so zaslužili veliko denarja. A verjamem, da to ni bil njihov motiv za napad na ZDA (Moore, 2005, DVD, Fahrenheit 9/11).. Kongres je poleg varnostnih naprav zahteval tudi spremembe v mejni kontroli in vzpostavitev informacijskega sistema, ki bi pregledal tuje obiskovalce pri vstopu in izstopu iz države s skeniranjem njihovih prstnih odtisov ter jih primerjal z bazo podatkov potencialnih, osumljenih teroristov. Za izpeljavo tega je bila podpisana 10-letna pogodba s podjetjem Accenture. V pogodbi je podjetje obljubilo vzpostavitev virtualne meje, ki bi elektronsko pregledala milijon tujih obiskovalcev v enem letu. Vsi tujci, ki želijo vstopiti v ZDA, bi morali tako poleg svojih osnovnih podatkov elektronsko registrirati svoj prstni odtis in obraz na ambasadah in konzulatih. Te informacije bi potem primerjali z bazo podatkov o teroristih, kriminalcih in obveščevalcih, da ugotovijo, če obiskovalec predstavlja grožnjo državi (Higham, OHarrow, 2005).. Poleg opisanih ukrepov za večjo varnost in preprečitev novih terorističnih dejanj so v fazi razvijanja še različni drugi ukrepi oz. načini, ki bi povečali varnost. Na nekaterih letališčih v ZDA že preizkušajo nov izum izraelskega podjetja za ugotavljanje skritih namenov potnikov. Izbrane potnike pošljejo v ovalno kovinsko celico, na ušesa jim nadenejo slušalke in jih začnejo spraševati o nezakonitih dejanjih, potniki pa odgovarjajo s pritiskanjem tipk na ekranu. Naprava je neke vrste detektor laži, ki ne išče specifičnih laži, ampak posameznike, ki 27.

(28) se bojijo biti ujeti, kar naj bi bila skupna značilnost vseh teroristov. V poskusnem delovanju je naprava prepoznala 85 % tistih, ki so igrali teroriste, poleg tega pa napačno identificirala 8 % potnikov brez skritih namenov. Drugi problem pri zagotavljanju večje varnosti je daljše čakanje na pregled in s tem daljši čas vkrcanja. Med predlogi za hitrejši prehod skozi letališče je prostovoljni sistem »registriranih potnikov«, v katerem bi se zbrali tisti potniki, ki pogosto potujejo z letalom in bi bili pripravljeni plačati okoli 100 dolarjev na leto za natančno preverjanje identitete, kar bi skrajšalo čas kontrole na samem letališču (Kramžar, 2006: 23).. Država je poleg vseh varnostnih ukrepov ob vstopu v državo izdala tudi spisek sumljivih oseb t. i. osumljenih teroristov, prav tako pa tudi spisek sumljivih držav, v katerih se skrivajo teroristi. Ta se vsakodnevno dopolnjuje. Državljane držav s spiska so ob vstopu v ZDA dodatno pregledali in izprašali, osebe s spiska osumljenih teroristov pa so bile ob kontroli pridržane. Veliko so jih prijeli in jih odpeljali v vojaški zapor na Guantanamu na Kubi, kjer so brez pravic in nekatere tudi brez obtožnic čakale na vojaško sojenje, ki ni javno, zaradi česar je pri vprašljiva pravičnost takšnega sojenja. Osumljene teroriste prav tako iščejo tudi izven ozemlja ZDA, predvsem v državah, kjer so prisotne vojaške sile ZDA, pa tudi v ostalih državah, ki sodelujejo z ZDA (Higham, OHarrow, 2005).. S tem v zvezi je moč opaziti tudi določene spremembe v ameriški politiki. Novi ameriški predsednik Barack Obama je namreč že sprejel prve ukrepe v zvezi s prej omenjenim kontraverznim vojaškim zaporom. 22. januarja 2009 je podpisal odlok o zaprtju zapora za teroristične osumljence v vojaškem oporišču Guantanamo na Kubi. Poleg tega je Obama podpisal tudi odloka, ki narekujeta revizijo vojaških sodnih postopkov zoper osumljene terorizma in prepoved najstrožjih oblik zasliševanja (http://www.sta.si/vest.php?id=1357014).. Podobni kontrolni standardi kot na letališčih in vstopih v državo so veljali tudi ob vhodu v pomembnejše stavbe, sodišča in javne kraje, ki so veljali za možne tarče teroristov. Poostrilo pa se je tudi število kontrol na cesti, predvsem oseb, ki so se čudno obnašale in so imele dvomljive dokumente ali pa so samo prihajale iz držav, ki so bile na spisku nevarnih. Velikokrat je pri pregledu prihajalo do diskriminacije na osnovi oblačil (vere), barve kože, državljanstva. Ljudje z arabskim videzom in muslimanskimi simboli so bili v večji meri podvrženi kontrolam in preiskovanju, ker na splošno velja, da so bolj verjetni potencialni teroristi in so bili zaradi tega tudi večkrat ustavljeni, pregledani in nadzorovani (Kramžar, 2006). 28.

(29) ZDA pa so poleg zgoraj opisanih varnostnih ukrepov sprejele tudi politične ukrepe. Takoj po napadu je ameriški predsednik obljubil ustanovitev novega ministrstva za domovinsko varnost,3 ki je bil ustanovljen novembra 2002. Nastal je z združitvijo 22 obstoječih državnih oddelkov in agencij; glavni namen oddelka pa je varovanje pred terorističnimi napadi in ukrepanje pri naravnih nesrečah. Za razliko od ministrstva za obrambo, ki je zadolženo za vojaške akcije v tujini, je DHS zadolžen za varovanje civilnega prebivalstva znotraj državnih meja. Znotraj DHS je bila ustanovljena tudi nacionalna Administracija za varnost v prometu, ki je zadolžena predvsem za varnost letališč in zračnega prometa (Kramžar, 2006: 23).. Šest tednov po napadih na ZDA je ameriška vlada sprejela nov zakon, t. i. USA Patriot Act. Zakon je posegel v temeljne človekove pravice in svoboščine državljanov, ki so zagotovljene z Ustavo, ter dodelil večja pooblastila državnim organom. Sporne točke Patriotskega zakona so predvsem: – zmanjšanje omejitve državnim službam pri pridobivanju preiskovalnih nalogov, ki jih izdajajo sodišča; – dovoljenje državnim organom, da obvestijo preiskovanca o preiskavi šele po končani preiskavi in ne pred začetkom le-te; – dovoljenje državnim organom, da pridržijo nedržavljane ZDA, osumlje terorizma, in sicer do 7 dni brez specifične obtožbe, tiste z obtožnico pa za nedoločen čas; – razširjanje dovoljenja za prisluškovanje telefonskim pogovorom osumljenih teroristov; – dajanje državi več moči za spremljanje internetnih povezav in sledenje le-tem; – dovoljenje državnim službam za preglede zdravstvenih in finančnih zapisov ter vpogled v izposojo knjig. Kritiki pravijo, da zakon posega v osnovne svoboščine, zagotovljene z Ustavo, kot so pravica do zasebnosti, svobode govora, svobode druženja, varstva pred neutemeljenimi preiskavami in zasegi, pravica do pravičnega in hitrega sojenja. Kljub vsemu je večina državljanov v tistem času takšen vdor v zasebnost vseeno dovolila, saj naj bi le-ta zagotavljala večjo varnost in. zaščito. pred. teroristi,. kar. je. bilo. takoj. po. napadu. izrednega. pomena. (http://www.findarticles.com/p/articles/mi_m0EPF/is_7_103/ai_109665838).. 3. Department of Homeland Security – DHS.. 29.

(30) 4.4.2 »Vojna proti terorizmu« – povračilni ukrepi ZDA »Naša vojna proti terorizmu se je začela dobro, a to je šele začetek. Ta boj morda ne bo končan v našem mandatu, vendar ga je treba začeti in se tudi bo začel v našem mandatu« (George W. Bush, Pettiford, 2005: 231).. Neposredno po napadu na ZDA je ameriški predsednik obljubil oster, tudi vojaški odgovor teroristom. To se je uresničilo mesec dni po napadih, ko se je uradno začela vojna proti terorizmu. Cilj te vojne je preprečiti terorističnim skupinam, da uresničijo grožnje, ter državno podpiranje terorizma, kar bi vodilo k dokončnemu cilju, tj. uničiti mednarodni terorizem. Ti ukrepi zajemajo: – identificiranje, lociranje in uničenje4 teroristov, terorističnih skupin in organizacij; – prenehanje državne podpore, pokroviteljstva ter nudenja zavetišč in materialne podpore teroristom; – okrepitev mednarodnega boja proti terorizmu s konsenzom in trudom vseh držav, predvsem s sodelovanjem voljnih in sposobnih držav (Šibkejšim državam je potrebno ponuditi pomoč, medtem ko je nenaklonjene države potrebno spreobrniti, da bodo sodelovale v mednarodnem boju proti terorizmu.); – obrambo ameriških državljanov ter interesov doma in po svetu; – preprečitev pojavljanja situacij, ki bi jih teroristi lahko izrabili za napad in zmago v svoji vojni idealov (http://en.wikipedia.org/wiki/War_on_terrorism).. V sklopu vojne proti terorizmu je prišlo do treh vojaških akcij na več koncih sveta. Prva med njimi je operacija Trajna svoboda5 v Afganistanu in na manj znanih lokacijah v jugovzhodni Aziji – na Filipinih, Tajski in Indoneziji – ter v Afriki, predvsem v državi Džibuti, kjer imajo ZDA tudi vojaško oporišče. Druga operacija je operacija Plemeniti Orel6 za ojačano varnost ameriških vojaških baz po svetu in domovinske varnosti. Tretja pa je operacija Iraška svoboda,7 bolj znana kot vojna v Iraku. Cilj vseh operacij, ki še vedno potekajo, je zajetje teroristov, ki delujejo v teh državah, uničenje njihovega imetja, predvsem orožja in kampov za urjenje; vzpostavitev sistema, ki ne bi podpiral teroristov; ter preprečitev novačenja novih. 4. Pojem »uničenje« je zelo širok in lahko pomeni pridržanje, sojenje in zaprtje teroristov, pa tudi umore. Angl. Operation Enduring Freedom. 6 Angl. Nobel Eagle. 7 Angl. Operation Iraqi Freedom. 5. 30.

(31) članov,. predvsem. pa. uničenje. delujočih. terorističnih. celic. (http://www.blogcatalog.com/blogs/the-iraq-war.html). Operacija Trajna svoboda je obsegala več posamičnih akcij v večih državah. Na Filipinih je bila zastavljena predvsem kot pomoč filipinski vojski pri izkoreninjanju terorističnih organizacij, delujočih na tem območju. To so predvsem skrajne islamske organizacije Jemaah Islamiyah, Abu Sayaf Group ter Al Kaida. Vojaška in humanitarna akcija je potekala predvsem na otoku Basilan, kjer se je pričakovalo največ konfliktov. Lahko rečemo, da je bila operacija uspešna, saj se je število pripadnikov teroristične organizacije Abu Sayaf Group zmanjšalo z 800 na komaj 100 pripadnikov. Ljudje so dobili zaupanje v filipinsko vojsko, hkrati so se gradile šole in bolnišnice. Prav tako so operacije v Afriki predstavljale podporo državnim vojskam, vendar niso bile usmerjene v točno določene teroristične skupine. Operacije so potekale v državah Čad, Džibuti, Etiopija, Eritreja, Kenija, Mavretanija, Mali, Nigerija, Somalija, Sudan in Tanzanija. Temeljile so na izobraževanju in usposabljanju lokalnih oboroženih sil za boj proti terorizmu ter preprečitvi nastanka novih terorističnih organizacij. Tudi tukaj je bila sestavni del operacije humanitarna pomoč z graditvijo infrastrukture. in. izobraževanjem. prebivalstva. (http://en.wikipedia.org/wiki/Operation_Enduring_Freedom).. Obveščevalne službe ZDA so že pred napadom 11. septembra 2001 vedele, da ima Al Kaida podporo in vadbene centre v Afganistanu; te je tudi sama v preteklosti podpirala in sofinancirala za ubranitev pred vpadi takratne Sovjetske zveze. Na ozemlju Afganistana naj bi bil tudi sam Osama bin Laden, ki je bil proglašen za glavnega krivca napadov v ZDA. Obveščevalne službe so postavile zahtevo po prijetju in izročitvi Osame bin Ladna, vendar vlada v Afganistanu tega ni storila. Najprej se niso hoteli niti pogovarjati z ZDA, ker naj ne bi bilo dovolj dokazov o vpletenosti bin Ladna pri napadu na ZDA. Kasneje so se pod pritiski zagovarjali, da je že dovolj, da ga izženejo iz države in izročijo Pakistanskim oblastem, ki naj bi mu sodile po islamskih zakonih. Za ZDA to ni bilo sprejemljivo in so zahtevale njegovo izročitev ameriškim oblastem. Poleg tega so ZDA zahtevale izpustitev vseh zaprtih tujih državljanov, vključno z državljani ZDA, varovanje tujih novinarjev, diplomatov in humanitarnih delavcev v Afganistanu, zaprtje vseh kampov za urjenje teroristov in dovoljen brezpogojen dostop do teh kampov, da se lahko preveri njihovo dejansko zaprtje. Zaradi neuresničenih zahtev so ZDA s podporo zveze NATO in afganistanskega Severnega zavezništva 7. oktobra 2001 napadle talibanski režim v Afganistanu. Cilji napada so bili:. 31.

(32) uničiti infrastrukturo in kampe, kjer so se urili teroristi, aretacija vodij Al Kaide ter prekinitev terorističnih dejavnosti (http://en.wikipedia.org/wiki/U.S._liberation_of_Afganistan).. 12. novembra 2001 je padlo glavno mesto Afganistana – Kabul. To je zaznamovalo konec talibanskega režima v Afganistanu. V letu 2002 je bilo vzpostavljeno začasno vodenje države, ki je trajalo do demokratičnih predsedniških volitev v letu 2004, na katerih je zmagal dotedanji začasni predsednik Hamid Karzai. V letu 2005 pa so izvedli tudi parlamentarne volitve, ki so bile prelomne tudi na simbolični ravni; ženske so bile namreč pod talibanskim režimom zatirane in brez pravic, zdaj pa so lahko volile in bile tudi izvoljene v parlament. Trenutno so v državi še prisotni predstavniki mednarodnih sil, saj se talibanski uporniki še niso povsod vdali in še prihaja do spopadov oziroma se razmere ravno v tem času spet zaostrujejo. Hkrati z mednarodno pomočjo prihaja do obnove države, izobraževanja prebivalstva in vzpostavljanja normalnega življenja. Vendar je država sama po sebi zelo velika in raznolika in v odročnih krajih v revnejših provincah prebivalci še vedno čutijo posledice vojne in lakoto. Zaradi nedostopnosti teh krajev tudi humanitarna pomoč težko pride do pomoči potrebnih (http://en.wikipedia.org/wiki/Afganistan).. V Afganistanu je bilo ubitih okoli 500 zavezniških vojakov, od tega 350 ameriških in 150 vojakov. ostalih. zavezniških. sil.. Ranjenih. je. bilo. okoli. 1000. vojakov. (http://en.wikipedia.org/wiki/Operation_Enduring_Freedom).. Večina Talibanov je ušla, kakor tudi binLaden in preostali člani Al Kaide. Američani so v Afganistanu zgradili plinovod, pomemben strateški vir za Ameriko. Je bil »lov na bin Ladna« zgolj pretveza in so bili v ozadju ameriški politični cilji? O tem lahko samo ugibamo.. Irak je bil pri Organizaciji Združenih Narodov(OZN) znan kot država, ki podpira terorizem že od zalivske vojne. Slabi odnosi so temeljili na nepripravljenosti sodelovanja pri inšpekciji iraškega orožja. Po terorističnem napadu 11. septembra 2001 je strah pred iraškim orožjem za množično uničevanje, predvsem biološkim in kemičnim orožjem, katerega bi lahko uporabili teroristi, narasel, in ZDA so zahtevale takojšnje ukrepanje. Pod pritiski je Irak dovolil inšpektorjem OZN, da preverjajo obstoj orožja za množično uničevanje ne terenu, vendar so ZDA pritiskale na OZN, da so postavljali vedno bolj nesprejemljive zahteve in pogoje, ki jih Irak ni mogel izpolniti. Pri tem je veliko članic OZN nasprotovalo takim pogojem in predvsem prekinitvi vseh pomoči Iraku, ker je bil Irak od Zalivske vojne podvržen 32.

(33) gospodarskim sankcijam in se je težko preživljal brez mednarodne pomoči. Vendar pa so ZDA vztrajale, da Irak ne izpolnjuje obveznosti do OZN, kar bi opravičilo vojaški vdor (http://en.wikipedia.org/wiki/Iraq_war).. Vojaško rešitev je potrdil Ameriški kongres oktobra 2002, vendar ZDA niso dobile podpore pri OZN; med večjimi članicami so bile proti Francija, Rusija in Kitajska. Zato so ustanovile »koalicijo držav«, ki so bile pripravljene napasti Irak.8 Med njimi so najpomembnejše Velika Britanija, Italija in nekatere države vzhodne Evrope, ki so čez leto dni postale članice EU. 20. marca 2003 so ZDA z zaveznicami napadle Irak kljub nasprotovanju velike večine držav, čeprav Irak ni niti enkrat napadel ZDA niti ni zagrozil z napadom in ni umoril nobenega ameriškega državljana. Operacija se je imenovala Operacija Iraška svoboda (Operation Iraqi Freedom). Glavni razlogi za napad so bili: obtožbe o posesti in proizvodnji orožja za množično uničevanje, predvsem kemičnega in biološkega; domnevna povezava vlade z Al Kido in drugimi terorističnimi skupinami, ki so grozile ZDA, ter osvoboditev iraškega naroda izpod diktature takratnega predsednika Sadama Huseina in uvedba demokracije. Vojna je hitro napredovala, režim Sadama Huseina pa je naglo padel in pričakoval se je hiter konec vojne. Vendar so se spopadi nadaljevali; najprej s privrženci vlade Sadama Huseina, potem pa se je boj sprevrgel v narodno vstajo proti okupatorju, tj. proti ZDA. Izoblikovala se je vrsta gverile, ki je zaradi manjšega števila pripadnikov in poznavanja terena izvajala predvsem bombne napade iz improviziranih, doma narejenih, bomb na avtomobile in avtomobilske konvoje, samomorilske napade, sabotaže na naftne, vodne in električne infrastrukture, tudi ugrabitve posameznikov, ki so sodelovali s koalicijskimi silami, tj. pomembnih mednarodnih civilistov in novinarjev (http://en.wikipedia.org/wiki/Iraq_war).. Sadama Huseina so prijeli decembra 2003. Najverjetneje je bil zaprt v ameriški bazi v Bagdadu. Sojenje na iraškem sodišču z obtožbami za vojne zločine, zločine proti človeštvu in genocid se je začelo že julija 2004 in je trajalo z vsemi prekinitvami in zapleti več kot dve leti. 5. novembra 2006 ga je sodišče obsodilo na smrt z obešanjem in to kazen 30. decembra 2006 tudi izvršilo (http://en.wikipedia.org/wiki/Saddam_hussein).. Iraško ljudstvo ni sprejelo ameriškega napada kot osvoboditev izpod diktatorskega režima, kakor bi želele ZDA, ampak kot napad na suverenost naroda. Tudi prva začasna vlada,. 8. Coalition of the Willing – Koalicija voljnih.. 33.

(34) ustanovljena junija 2004, in poskusi volitev ter demokracije niso bili pretirano uspešni. Glavnega vzroka za napad, orožja za množično uničevanje, niso nikoli našli. Američani so celo sami priznali, da je glavni razlog za napad na Irak temeljil v bistvu na predvidevanjih, ki pa so se izkazala za nepravilna. Prav tako niso uspeli dokazati povezave med Al Kaido in režimom Sadama Huseina, saj je ravno Husein imel tako oblast v državi, da se dobro organizirane ekstremistične in teroristične skupine niso mogle razviti. Te so se formirale šele po padcu režima. Prav tako se je vpeljava demokracije izkazala za skoraj nemogočo v državi, ki je versko razdeljena na tri glavne skupine: Kurde na severu (na meji s Turčijo), Sunite v osrednjem Iraku in Šiite v južnem delu. Husein je hotel z diktaturo držati državo enotno in izbrisati. razlike. med. prebivalci,. predvsem. pa. ni. dovolil. skrajnih. skupin. (http://en.wikipedia.org/wiki/Iraq_war).. Iraški narod zaradi zgodovinskih frustracij še ni pripravljen na demokracijo, ker so navajeni, da moč in prevlada lahko dosežeta samo s silo, ne pa z demokratičnimi volitvami, kompromisi in dogovarjanji. Koalicijske sile so pomagale organizirati iraško vojsko in policijo in se posvetile urjenju vojske, ki naj bi v prihodnosti poskrbela za varnost. Razdelitev Iraka na Sunite in Šiite pa je v njem povzročila spopade, zaradi česar je Irak vedno bolj na robu državljanske vojne. Če se koalicija umakne, se bodo zaradi slabo organizirane in usposobljene državne vojske spopadi med Suniti in Šiiti nadaljevali, kljub temu da so predstavniki obeh glavnih frakcij v zdajšnji vladi in parlamentu. Prav tako se nadaljujejo napadi na koalicijske sile in državno vojsko ter posameznike, ki jih štejejo za izdajalce (http://en.wikipedia.org/wiki/Iraq_war).. Vojne v Iraku vsekakor ne bo konec tako kmalu, kot so predvidevali ameriški strategi. Prav tako bo stala dosti več lot, kot je bilo predvideno; ne samo več milijard dolarjev, ampak predvsem veliko neprecenljivih človeških življenj. V operaciji Iraška svoboda je bilo in je vsakodnevno še vedno veliko žrtev. Ubitih je bilo že več kot 3.000 vojakov koalicijskih sil, več kot 20.000 pa je bilo ranjenih.. ZDA so postale glavni akter tudi v iraških naftnih poslih. Ob tem pa se spet marsikomu porodi vprašanje, ali gre res za vojno proti terorizmu ali za Bushevo strateško potezo.. 34.

(35) 4.4.3 Uspešnost in posledice protiterorističnih ukrepov ZDA Od 11. septembra 2001 so v boju zoper mednarodni terorizem sodelovali številni dejavniki, padle so številne žrtve in porabljenega je bilo veliko denarja iz proračuna ZDA. Vendar pa kljub temu boj proti terorizmu še ni bil dobljen in nič ne kaže, da bo. Ta sklep potrjujejo objavljene analize več varnostnih agencij ZDA, ki kažejo, da je bilo v zadnjih petih letih ubitih ali aretiranih nekaj sto domnevnih ali resničnih članov Al Kaide ter drugih terorističnih organizacij. Zelo verjetno pa je, da se je v tem času povečalo skupno število potencialnih mednarodnih teroristov na Bližnjem in Srednjem vzhodu, v južni in jugovzhodni Aziji, Ruski federaciji, na Kitajskem in drugod. Pogostost in smrtonosnost terorističnih napadov se v svetovnih seštevkih nista zmanjšali, ampak sta v nekaterih žariščih močno narasli. Irak je šele po Ameriškem napadu in zasedbi postal žarišče domačega nedržavnega in tudi mednarodnega terorizma. In deklarirani sovražnik ZDA, sovražnik številka ena, Osama bin Laden, je še vedno na prostosti in še vedno grozi ZDA in njenim zaveznikom. Tako imenovani boj zoper terorizem, ki ga je leta 2001 razglasila Busheva administracija, je po vsem sodeč ustvaril več mednarodnih teroristov, kot jih je bilo pred tem (Malešič, 2006: 39).. Na drugi strani pa je bila skupna cena boja proti terorizmu neprimerno višja od neposredne škode, ki jo je mednarodni terorizem povzročil. V skupno ceno Ameriških ukrepov je treba vključiti neposredne vojaške izgube ZDA in njenih zaveznikov v Afganistanu in Iraku, stroške vojaških operacij, ki presegajo že 350 milijard dolarjev, stroške močno okrepljenih varnostnih ukrepov, velikanske izgube letalskih družb, turistične industrije, zavarovalnic itn. Ostri kritiki Ameriškega boja zoper terorizem poleg tega poudarjajo visoko politično ceno v obliki številnih kršitev človekovih pravic in omejevanja demokratičnih svoboščin pod pretvezo protiterorističnega boja. Nekateri kritiki imajo vojno proti terorizmu za dimno zaveso Busheve administracije, za katero se dejansko skrivajo prizadevanja za nadzor nad strateško pomembnimi viri tako v Afganistanu kot v Iraku (Malešič, 2006).. 4.5 UKREPI VARNOSTNEGA SVETA ZN Poglejmo si še odziv Varnostnega sveta Združenih narodov na dogodke 11. septembra 2001. Varnostni svet ZN je 28. septembra 2001 sprejel Resolucijo 1373, v kateri je še posebej poudaril pomembnost nadzora nad transakcijami, ki bi lahko podpirale terorizem. V. 35.