Zmanjševanje škode na področju prepovedanih drog : diplomsko delo

Texto completo

(1)DIPLOMSKO DELO Zmanjševanje škode na področju prepovedanih drog. Junij, 2011. Lara Skopec Mentor: red. prof. dr. Peter Umek.

(2) Kazalo 1. 2. 3. Dovoljene in prepovedane droge ............................................... 9 1.1. Tipologija uporabnikov drog ............................................... 10. 1.2. Učinki jemanja droge ....................................................... 15. Politika na področju prepovedanih drog .................................... 16 2.1. Mednarodna politika na področju drog ................................... 17. 2.2. Politika na področju prepovedanih drog v Evropski uniji .............. 18. 2.3. Slovenija in zakonske osnove na področju drog ......................... 19. 2.4. Nizozemska politika do drog ............................................... 22. 2.5. Švedska politika do drog .................................................... 26. Stanje ne področju prepovedanih drog ..................................... 30 3.1. Stanje na področju prepovedanih drog v svetu ......................... 30. 3.1.1 Proizvajalke drog ....................................................... 30 3.1.2 Svetovne poti prepovedanih drog..................................... 31 3.2 4. 5. 6. Stanje na področju prepovedanih drog v Republiki Sloveniji ......... 35. Splošno o kriminaliteti ......................................................... 40 4.1. Organiziran kriminal ........................................................ 41. 4.2. Varnostna politika ........................................................... 42. 4.3. Kriminalna politika .......................................................... 43. 4.4. Droge in kriminal ............................................................ 45. Zmanjševanje škode na področju prepovedanih drog .................... 53 5.1. Koncept zmanjševanja škode............................................... 54. 5.2. Zmanjševanje škode v Republiki Sloveniji ............................... 56. Programi za odvisnike od prepovedanih drog .............................. 59 6.1. Nizkopražni programi ....................................................... 60. 6.2. Visokopražni programi ...................................................... 61. 7. Zaključek .......................................................................... 64. 8. Viri in literatura ................................................................. 67 8.1. Spletni viri .................................................................... 69. 2.

(3) Kazalo tabel Tabela 1: Število kaznivih primerov Opijskega akta, zabeleţenega na drţavnem toţilstvu .................................................... 25 Tabela 2: Povprečne prodajne cene na ulicah .................................... 25 Tabela 3: Kazniva dejanja prepovedanih drog .................................... 29 Tabela 4: Povprečne prodajne cene na ulicah Švedske .......................... 29 Tabela 5: Kazniva dejanja prepovedanih drog v Sloveniji ....................... 38 Tabela 6: Povprečne prodajne cene na ulicah Slovenije ......................... 38 Tabela 7: Zaseţene prepovedane droge v Sloveniji .............................. 39. 3.

(4) Povzetek Politike na področju drog v sodobnih druţbah so različne. Delimo jih na prohibicionistične, javnozdravstvene in klasično liberalne. Tako kot je mnenje v druţbi deljeno na področju omejevanja škode v zvezi s prepovedanimi drogami, predvsem imam tu v mislih metadonsko terapijo, ravno tako so deljena mnenja, katera politika je na področju prepovedanih drog najboljša, uspešna, preprečevalna … tako v strokovni kot laični javnosti. Politiko do drog ureja mednarodni sistem nadzora nad drogami, ki deluje v okviru Organizacije Zdruţenih narodov, katera skuša s prevladujočimi ukrepi za zmanjševanje ponudbe drog doseči politiko prohibicije. V Evropski uniji ne obstaja enotna politika do drog. Nekatere drţave se pribliţujejo na eni strani politiki popolne prohibicije, druge na drugi strani politiki neomejene legalizacije, nekatere pa izbirajo politiko nekje vmes. V diplomskem delu predstavljam slovensko politiko do prepovedanih drog kot neko sredinsko politiko, nizozemsko politiko z neomejeno legalizacijo do lahkih drog in švedsko politiko kot politiko popolne prohibicije. Predstavila bom programe in uspešnost programov zmanjševanja škode na področju prepovedanih drog na Nizozemskem in Švedskem in prikazala primerjavo s slovenskim sistemom predvsem na področju kriminala. Termin zmanjševanja škode se tako nanaša na politiko in projekte, katerih cilj je zmanjšati zdravstveno, socialno in ekonomsko škodo, povezano z uporabo psihoaktivnih snovi. Uspešnost zmanjševanja škode se tako meri v zmanjševanju stopnje smrtnih primerov, bolezni, posledičnega kriminala in trpljenja, izboljšanju socialnega, zdravstvenega in ekonomskega stanja uporabnikov.. 4.

(5) Ključne besede: politike na področju prepovedanih drog, zmanjševanje škode na področju drog, kriminaliteta. 5.

(6) The reduction of drug related harm - Summary There is a variety of drug policies in contemporary societies. They are divided into prohibitionistic, public health related and classically liberal. The public opinion about the reduction of drug related harm is divided, above all I refer to metadon therapy, as well as there are divergent opinions of the experts and laymen about which policy in the frame of prohibited drugs is the most successful and preventive. The drug policy, regulated by the international drugs monitoring system, which operates in the frame of the United Nations Organization, atempts to reach the prohibition policy predominatly by the measures for drug offer reduction. There exists no unified drug policy in the European Union. On one hand some countries approach the policy of total prohibition, on the other hand some approach the policy of unlimited legalization, and other choose be somewhere in between. In my diploma work I will present the Slovene policy concerning illegal drugs, being somewhat in the middle, the Dutch policy of unlimited legalization of soft drugs and the Swedish policy as a policy of total prohibition. I will present the programmes and their efficiency in relation to the reduction of drug related harm in the area of illegal drugs in Netherlands and Sweden and present the comparison with the Slovene system, focusing on crime in particular. The term the reduction of drug related harm applies to the policy as well as the projects, and the goal of which is to reduce the health, social and economic damage related to the consumption of the psychoactive substances. The effectiveness of the harm reduction is therefore measured by the reduction of the fatality rate, diseases, the consequent crime or suffering, 6.

(7) and by the improvement of drug users' social, medical and economic circumnstances. Key words: illegal drugs, harm reduction, criminology, methadone therapy Knjige prebrane v mladosti mi lajšajo pot zrelejših dni.. 7.

(8) Obtožba Izvlečki iz obtoţnice drţavnega toţilca pri deţelnem sodišču v Berlinu z dne 27. julija 1977. Učenka Cristiane Vera F. je obtoţena, da si je kot mladoletnica z odgovorno zrelostjo v Berlinu od 20. maja 1976 dalje brez ustreznega dovoljenja zveznega zdravstvenega urada namenoma in vzdrţema nabavljala mamila oziroma preparate, ki so podvrţeni določilom zakona o mamilih. Obtoţenka je od februarja 1976 uţivala heroin. Vbrizgavala si je spočetka občasno, kasneje dnevno – pribliţno scensko četrtinko. Od 20. maja 1976 je kazensko odgovorna. Pri dveh kontrolah, 1. in 13. marca 1977, je bila obtoţenka v hali ţelezniške postaje. Zoo. in. na. postaji. podzemeljske. ţeleznice. Kurfurstendamm. zaustavljena in preiskana. Pri sebi je imela 18 mg. oz. 140,7 mg snovi, ki je vsebovala heroin. Poleg tega so 12. maja med osebnimi rečmi obtoţenke našli staniolni zavojček, ki je prav tako vseboval 62,4 mg substance s heroinom. Pri njej so našli tudi pribor za vbrizgavanje. Laboratorijska preiskava je dalje pokazala, da se je pribora za vbrizganje drţala snov, ki je vsebovala heroin. Tudi preiskava urina je pokazala vsebnost morfina. Dne 12. maja 1977 je obtoţenkina mati U. F. med osebnimi rečmi svoje hčere našla 62,4 mg neke snovi, ki je vsebovala heroin, in jo izročila predstavnikom policije. V svoji izjavi je obtoţenka priznala, da je od februarja 1976 uţivalka heroina. Pravi, da se je poleg tega pozimi 1976 vdajala prostituciji, da si je priskrbela denar za nakup heroina. Izhajati je potrebno iz tega, da obtoţenka še naprej uţiva heroin. (Christiane, 1979) 8.

(9) 1. Dovoljene in prepovedane droge. Droga je snov, ki vpliva na spremembo našega počutja, mišljenja in vedenja. Te značilnosti imajo številne snovi, ki jih uporabljamo v različne namene. Zakon deli droge na tiste, ki so zakonite oziroma njihovo posedovanje, jemanje in trgovanje z njimi ni kaznivo, in tiste, pri katerih velja našteto za kaznivo. Med zakonite droge lahko štejemo tudi različne vrste na počutje delujočih zdravil. Če jih uporabljamo za zdravljenje, kakor nam jih je predpisal zdravnik, potem so zdravila, če pa jih jemljemo po svoji presoji, jih posojamo ali celo preprodajamo, pa postanejo droge. Med dovoljene droge sodijo alkohol, tobak, kava in pravi čaj. Te droge nimajo posebne zdravilne vrednosti ali pa je ta zelo majhna, lahko pa so zelo škodljive in prav tako povzročajo odvisnost. Razširjenost kajenja tobaka, uţivanja prepovedanih drog in pitja alkoholnih pijač je pri nas primerljiva s tovrstnim stanjem v nadpovprečno obremenjenih drţavah. Število mladih, ki eksperimentirajo in so odvisni od drog, narašča. Med glavne značilnosti tovrstne problematike sodijo naraščajoči zdravstveni, socialni in legalni problemi ter nezakoniti problemi zaradi uţivanja drog. Predvsem heroin, v zadnjem času tudi ekstazi in kokain, povečujejo število odvisnikov in njihovih svojcev, ki iščejo pomoč in se vključujejo v razne oblike zdravljenja. Močno je naraslo število mladoletnih iskalcev pomoči v vzgojnih zavodih in drugih bivalnih oblikah za mlade z vedenjskimi motnjami, povečuje se število uţivalcev prepovedanih drog, ki sta jih policija in sodišče ţe obravnavala, skoraj polovica slovenskih zapornikov ima teţave zavoljo uţivanja prepovedanih drog. Med uţivalci, ki si drogo vbrizgavajo, je veliko primerov okuţb z virusom HIV in hepatitisom. (Kastelic in Mikulan, 1999) V preteklosti so zlorabo drog povezovali le s tako imenovanimi rizičnimi skupinami mladostnikov. Današnji trendi pa nam prikazujejo drugačno sliko. Starostna meja mladih, ki danes droge poskusijo ali jih jemljejo, se niţa. 9.

(10) Številni mladostniki, ki se srečajo z drogo, so pri prvih poskusih še v otroški dobi. Škoda, ki nastane zaradi mladosti le-teh, je tako še večja. Škoda se pojavi tako v telesnem kot tudi duševnem in socialnem razvoju mladostnikov. Običajno privede do opustitve šolanja, slabih odnosov v druţini, slabih odnosov s sovrstniki, zaposlovanje je močno okrnjeno, prepogosto pa zaidejo tudi v kriminal. Ob uţivanju dovoljene droge se posledice pokaţejo mnogo pozneje kot pri uţivanju prepovedane droge. Ponudba droge je velika, tudi dostopnost dovoljene droge je neizmerno lahka, le malo za njo pa korakata ponudba in dostopnost prepovedane droge. (Kastelic in sodelavci, 1999) Pri odvisnosti od prepovedanih drog imamo v mislih tako imenovana mamila, kot so marihuana, heroin, kemične droge, kokain ipd. Ne glede na različne učinke delovanja gre pri uţivanju vseh drog za podobne vzorce iskanja ugodja, občutka nadzora, moči in svobode. Uţitek ob vznesenosti, ki ga s svojim učinkom povzročijo droge, je primerljiv z izbruhom čistega zadovoljstva, ki ga sicer občutimo, ko nam gre v ţivljenju vse tako, kot je treba. Intenzivnost doţivljanja vznesenega zadovoljstva pa je pri drogah mnogo bolj intenzivna kot v realnem ţivljenju, ko moramo za ta občutek zadovoljstva vloţiti mnogo napora. Pri drogah tega napora ni, dovolj je, da drogo zauţijemo. Občutek uţitka pa po zauţitju droge hitro splahni, čas se ustavi in nastopi močna potreba po ponovnem doţivetju – zadetosti. Ta se tako močno vpiše v moţgane uţivalca droge kot nekaj izjemnega. (Lokalna akcijska skupina za preprečevanje zasvojenosti Novo mesto, Odvisnost od prepovedanih drog. Pridobljeno 26. 4. 2009 s svetovnega spleta: http://las.novomesto.si/si/ zasvojenost/).. 1.1 Tipologija uporabnikov drog Kastelic obravnava faze uţivanja drog pri mladostnikih kot proces, ki od prve faze po korakih vodi do zadnje faze odvisnosti. Faze, ki jih obravnava, so določene glede na motiv, zakaj mladostnik uporablja drogo. V prvih treh fazah obstajajo notranji motivi posameznika za uporabo drog, v naslednjih fazah pa 10.

(11) motiv sam narekuje droga sama, posameznik pa s tem nima popolnoma nobenega nadzora nad lastnim delovanjem. 1. Eksperimentatorji Mladostnike v prvi poskus droge ţeneta radovednost in hlepenje po novostih, novih izkušnjah, samopotrditvi in laţji socializaciji ali pa uporniško vedenje do avtoritet. Običajno se začne z dovoljeno drogo (tobak, alkohol). Ob nemalokrat evidentiranih pritiskih vrstnikov ali malo starejših začne posegati po prepovedani drogi. Uporabnik si poišče novo druţbo, vrstniki pa mu veliko pomenijo. Za uţivanje drog so nemalokrat krive tudi lahka dostopnost in nizke cene. 2. Socialna raba Drogo uporabljajo v raznih okoliščinah, predvsem zaradi občutka sprejetosti, enostavnejše in prijetnejše socialne adaptacije. Vedenjskih in psihičnih motenj uporabnik in okolica ne zaznata. Uporabnik posega po novih drogah, jih kupuje, uporablja pa jih le ob koncu tedna. Toleranca na drogo mu raste. Pred starši, učitelji in staro druţbo skuša ohraniti staro podobo, med uporabniki droge pa se povsem spremeni. Pride do oddaljitve od druţine, predvsem čustvene, saj se ţe zaveda, da je na spolzkih tleh in da lahko starši ugotovijo njegove teţave, ki jih je doslej še uspel skrivati. Občutek, da obvladuje sebe in drogo, mu še vedno daje uspešnost v šoli in pri drugih dejavnostih. Pojavljati pa se ţe začnejo prvi znaki nemotiviranosti. 3. Instrumentalna raba V tej fazi posameznik drogo uporablja zaradi uţitka ali stresa. Pri hedonističnem načinu gre za iskanje ugodja, sproščenosti, pri kompenzacijski rabi pa skuša uporabnik laţje preţiveti stresni poloţaj in prebresti neprijetna čustva. Tu ob ponavljajočih poskusih uţivalec pridobiva izkušnje, kako droga vpliva na čustvovanje in vedenje. Z njo se da čustva in drugačno vedenje spodbujati ali zavreti. Pomembno za to fazo je iskanje posebnih čustev ali vedenjskih stanj.. 11.

(12) 4. Habitualna faza Posameznik drogo uporablja vse pogosteje, pojavijo se tudi znaki bolezenske odvisnosti. Kontrole nad količino uporabljene droge ni več in uporabnik izgubi samonadzor. Droga mu uravnava ţivljenje. Čustveno stanje se po učinku droge ne normalizira, ampak se pojavi depresija, motnje zbranosti, spomina, nemir. Toleranca naraste, pri drogah, ki povzročajo tudi telesno odvisnost, pa se ob neuţivanju pojavijo bolezenski odzivi organizma, tako imenovani odtegnitveni znaki. 5. Kompulzivna faza (obsedenost z drogami) V tej fazi je uţivalec ţe docela odvisen in obseden z ţeljo po drogi. Edini odnos, ki ga še zmore, se nanaša na drogo, ţelja, da bi nadzoroval drogo, se še vedno pojavi občasno, vendar so poskusi navadno neuspešni in vsak še bolj zniţa njegovo samospoštovanje. Mladostnik ima različne telesne teţave, pusti sluţbo ali šolo, ima teţave s svojci, krši zakone, preţemata ga strah in obup, je depresiven, zanemarjen. Jemanja droge niti ne skriva več. Pojavljati se začnejo simptomi – kašelj, zamašen nos, pojavijo se tudi razmišljanja o samomoru. Pogosti so preveliki odmerki droge in flash-back stanja. Vsaj eden od staršev običajno še vedno zanika otrokovo uţivanje droge. 6. Odvisnost Mladostnik je v tej fazi navajen na drogo. Zanemarjen, velikokrat oboleva, je sebičen,. osebnostno. spremenjen,. agresiven,. zanemarjen,. obupan. in. depresiven hkrati. Izgubljen nadzor nad samim seboj skuša nadomestiti tako, da nadzira druge. Pogosto ima teţave s policijo. Starši mnogokrat v tej fazi naţenejo svoje mladostnike iz hiše. Mnogokrat pride tudi do ločitve staršev. V tej fazi začne mladostnik odvisnik pogosto iskati pomoč. (Kastelic in sodelavci, 1999). 12.

(13) Flaker (Flaker, 1999; povzeto po: Hočevar, 2005) je sestavil tipologijo s kriţanjem tipologij različnih avtorjev (v največji meri sloni na Kuševičevi tipologiji). Uţivalce prepovedanih drog razdeli glede na količino uporabljene droge: 1.. neuţivalci: tu pride do dileme, ali sem sodijo tudi nekdanji odvisniki, in glede na to, da temelji ta tipologija na količini uporabljene droge v času, jih dejansko lahko uvrščamo v to skupino.. 2.. priloţnostni (občasni, naključni) uţivalci oziroma eksperimentatorji: tu so motivacija in načini uţivanja raznovrstni, v kulturo uţivanja so lahko vključeni bolj ali manj, skupno naj bi jim bilo le to, da je vzorec uţivanja naključen. Časovno je lahko ta faza dolga ali celo sploh edina.. 3.. redni uţivalci: v to kategorijo sodijo uţivalci, ki drogo uţivajo redno (v ustaljenih časovnih vzorcih; bolj ali manj izraţena namera ali pripravljenost, da bo posameznik znova zauţil drogo), a ne razvijejo odvisnosti ali zasvojenosti.. 4.. odvisni uţivalec: pri tem tipu ne gre le za uţivalce, za katere je to prehodna faza, temveč tudi za tiste, ki se svoje odvisnosti ne bodo nikoli zavedali ter bodo svoje abstinenčne teţave interpretirali drugače. Pri tem tipu je še posebej pomembna odvisnost od dejavnosti, ne pa od substanc. Kot zasvojene Flakner definira tiste, ki so se naučili pohlepa po drogi, ko so prepoznali svoje abstinenčne teţave in s ponavljanjem te izkušnje pridobili stališča in vedenje zasvojenega, vendar zasvojenost bistveno ne vpliva na vsakdanje druţbeno. in. druţabno. ţivljenje. posameznika. –. gre. torej. za. funkcionalno zasvojenost. 5.. dţanki oziroma disfunkcionalni uţivalec: je tip, ki mu droga postane najpomembnejša stvari in ne more več igrati drugih vlog, ne da bi ga zaznamovala dominantna vloga dţankija; gre torej za socialno degradacijo in propadanje posameznika ter večjo strukturiranost vloge.. 13.

(14) Flaker tipologijo opredeljuje kot dinamično, mogoči so prehodi iz enega tipa v drugega, pri tem pa je moţno, da se posameznik ustavi v določeni fazi ter da obstajajo tudi retrogradni premiki (nazadovanje) v zgodnejšo fazo. Moţna je tudi regresija na stopnjo neuţivanja drog. Milivojevič (Milivojevič, 2007) govori o mitu nezasvojenega narkomana. Predvsem se osredotoča na uţivalce opiatov in jih deli v tri faze razvoja odvisnosti: 1.. Prva faza, kjer uţivalec neko obdobje uţiva prepovedane droge (opiate), vendar ni odvisen od njih. Tu uporabnik prepovedane droge verjame, da je močnejši od nje in da ne bo nikoli postal odvisen.. 2.. V drugi fazi postane uţivalec odvisen od droge, vendar svoje odvisnosti ne vidi in jo zanika. Uţivalec v tej fazi ţivi v iluziji samokontrole.. 3.. V tretji fazi se uţivalci začnejo zavedati, da so odvisni. Ne glede na to, da si priznajo odvisnost, pa uţivalci obdrţijo spomin na prvo fazo uţivanja droge oziroma obdrţijo spomin na nadzirano jemanje drog. Ravno zaradi tega dejstva oseba, ki uţiva droge, sebi ne postavlja za cilj opustitev droge, vendar spet prehod na fazo nadziranega jemanja droge, v upanju da ji tokrat ne bo spodletelo in da ne bo naredila napake in postala odvisna.. Obstaja mnogo vrst klasifikacij, razdelimo jih lahko glede na vrsto psihotropnih substanc, katere uporabljajo, glede na način vnosa v človeški organizem, glede na specifične lastnosti odvisnikov … Klasifikacija je ena od metod, s katero povemo, da je nekdo odvisnik od prepovedanih drog. Ne glede na klasifikacijo, s katero klasificiramo vsakega posameznika, odvisnega od drog, so učinki in posledice v večini primerov enake.. 14.

(15) 1.2 Učinki jemanja droge Prepovedane droge na splošno so učinkovine, ki vplivajo na posameznikovo razmišljanje, čustvovanje, vedenje in povzročajo psihofizično odvisnost. Spreminjajo njegovo počutje, odnos do ugodja, sveta in tudi smisla ţivljenja. Močno posegajo tudi v moralne vrednote. Psihično odvisnost prepoznamo po nepremagljivi ţelji po drogi, fizična odvisnost pa se kaţe kot stanje prilagoditve telesa na snov. Značilnost fizične odvisnosti je odtegnitveni sindrom (abstinenčna kriza), ki se pojavi po prekinitvi jemanja droge in povzroči zlasti hude telesne bolečine, tresenje, razdraţljivost, nemir, agresivnost, krče, potenje, glavobol, razširjene zenice … Poleg subjektivnih sprememb v splošnem počutju, razpoloţenju in zaznavanju okolja, ki jih doţivlja uţivalec droge, se delovanje psihotropnih sredstev kaţe tudi navzven. Ti zunanji znaki so različni, odvisni od vrste zauţite droge oziroma kombinacije teh sredstev. Na njihovo intenzivnost in trajanje vplivajo poleg količine droge v organizmu uţivalca tudi drugi dejavniki: njegovo duševno in telesno stanje pred zauţitjem droge in navajenost na to vrsto mamila. Znaki, ki jih povzroča ena vrsta droge, so lahko slabše razpoznavni zaradi vplivov drugih zauţitih sredstev. Kombinacije različnih drog utegnejo prikriti najznačilnejše učinke vsake od njih, lahko pa jih tudi poudarijo. (Prepovedane droge in prometna varnost. Pridobljeno 26. 4. 2009 s svetovnega spleta: http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/nasveti/prometna-varnost/). 15.

(16) 2. Politika na področju prepovedanih drog. Droge, zlasti prepovedane, so pomemben element v mednarodni politiki. Obstajajo mednarodni dokumenti, ki se nanašajo na prepovedane droge, vendar je paleta nacionalnih politik do drog široka. Razprave o drogah vključujejo tri perspektive politike na področju drog v sodobnih druţbah: prohibicionistično, javnozdravstveno in klasično liberalno. Prohibicionistična politika na področju drog izhaja iz ameriškega modela. Drţava igra vlogo zaščitniškega starša v odnosu do ranljivih drţavljanov. Osredotoča se na prohibicijo in regulacijo trenutno legalnih drog. Trdi, da droge povzročajo odvisnost in zločin. Politika mora zato omejiti uporabo drog ter kaznovati uporabnike in preprodajalce. Nedovoljene droge in ljudje, ki jih prodajajo, so sovraţniki. Proti sovraţnikom se je treba bojevati. Perspektiva javnega zdravstva se zavzema za legalizacijo in medikalizacijo uporabe drog. Na odvisnost gleda kot na bolezen, na sankcije kot na nehumane in predrage za drţavo. Namesto kazni uporabe drog zagovarja zdravljenje. Geslo medikalizacije je zmanjševanje škode. Predstavniki te perspektive se večinoma zavzemajo za legalizacijo marihuane v zdravstvene namene. Usmerjena je v posameznika in njegov ţivljenjski slog ter probleme, povezane z uporabo drog. V oţjem smislu se osredotoča na posameznikovo zdravje, v širšem smislu pa na druţbeno zdravje ter javni red in mir. Glavni cilj je promocija zdravja, zdravega načina ţivljenja in zmanjšanje škode, ki jo povzroča problematična uporaba drog. Koncept zmanjševanja škode je strategija, katere cilj je ublaţiti in zmanjšati tveganja, ki so povezana s problematično uporabo drog. V klasični liberalni perspektivi uporaba droge ni bolezen, ampak vedenje, ki temelji na določenih vrednotah. Uporaba drog je etično, in ne zdravstveno vprašanje. Zanjo je uporaba drog posledica posameznikove izbire in okolja, ne pa kemije in psihologije. Droge ali odvisnost ne povzročajo zločina. Droge so lastnina, in kot take zaščitene z ustavo; uporabnikov drog ne bi smeli 16.

(17) obravnavati kot barabe in zato iskati izjeme v ustavnih zakonih. Po tej perspektivi bi model prostega trga zmanjšal število kriminalnih dejanj, ki jih storijo uporabniki drog, da pridejo do droge. (Jenko Kvaternik, 2006) Drţave, ki si prizadevajo za zmanjševanje škode, ki lahko nastane zaradi rabe drog, samo rabo drog pojmujejo kot dejstvo. Prizadevajo si, da bi bila raba drog med njenimi drţavljani čim manjša, zato je ne podpirajo, temveč iščejo rešitve, ki bi omogočile, da bi bile škodljive individualne in druţbene posledice rabe drog čim manjše. Nacionalna politika do drog je odvisna od številnih spremenljivk, kot so politična in gospodarska trdnost, dostopnost različnih storitev, razširjenost uporabe drog in druţbena zaznava tega pojava, narave pravnega okvira, ter od zemljepisne lege posamezne drţave. Teţave so, povezane z vidika širših socialnih vprašanj, kakršna so revščina, zapostavljenost,. brezposelnost,. brezdomstvo. in. posledično. socialna. izključenost. (Problematika prepovedanih drog v Sloveniji in Evropski skupnosti, Ministrstvo za zdravje. Pridobljeno 26. 4. 2009 s svetovnega spleta: http://www.mz.gov.si/fileadmin /mzgov.si/). 2.1 Mednarodna politika na področju drog Politiko do drog ureja mednarodni sistem nadzora nad drogami, ki deluje v okviru Organizacije zdruţenih narodov. Kljub globalnemu nadzoru nad drogami so se v svetu oblikovali različni pristopi pri urejanju tega vprašanja. Politike. nadzora. nad. drogami. so. bolj. ali. manj. usklajene. z. mednarodnopravnimi dokumenti, ki urejajo nadzor nad drogami. Pregled konvencij in drugih uradnih dokumentov Organizacije zdruţenih narodov kaţe na to, da ti v večini primerov temeljijo in poudarjajo ukrepe za nadzor ponudbe drog. Temeljijo na prepričanju, da bo zmanjšanje ponudbe drog zmanjšalo dostopnost drog in povečalo njihovo ceno. S tem pa se bo 17.

(18) zmanjšala tudi poraba drog. Popolna ali delna prohibicija drog naj bi zmanjšala pogostost uporabe drog in s tem tudi probleme, ki so povezani z drogo. Kar zadeva razmere po svetu, lahko kljub različnim pristopom pri oblikovanju politike do drog v posameznih drţavah govorimo o prevladujoči politiki prohibicije,. ki. jo. skuša. Organizacija. zdruţenih. narodov. doseči. s. prevladujočimi ukrepi za zmanjševanje ponudbe drog. Mednarodna politika na področju drog zajema vse tri modele, ki so močno odvisni od druţbeno–kulturnih kontekstov in različno implementirani v različnih drţavah. Globalni model vojne, ki jo vodijo ZDA, so sprejele nekatere drţave Srednje in Vzhodne Evrope. V procesih pribliţevanja Evropski uniji se politika vojne proti drogam spreminja v model javnega zdravstva. Da je vojna do drog globalna, dokazujejo tudi konvencije Organizacije zdruţenih narodov, s katerimi so poskušali rešiti in poenotiti različne, večkrat konfliktne interese medicinske, znanstvene, politične, socialne ali ekonomske narave ali nasprotujoče si interese različnih drţav. (Hočevar, 2005). 2.2 Politika na področju prepovedanih drog v Evropski uniji V Evropski uniji ne obstaja enotna politika do drog, temveč širok spekter praktičnih rešitev, ki se pribliţujejo ali politiki popolne prohibicije drog ali pa na drugi strani neomejeni legalizaciji. Teoretično morajo vse drţave članice upoštevati mednarodne konvencije Organizacije zdruţenih narodov, na osnovi teh konvencij tudi Evropska unija definira prepovedane droge. Nekaterim vladam zadoščajo kontrolni mehanizmi, druge pa sprejemajo dodatno še svoje lastne kontrolne mehanizme, ki so še stroţji od predvidenih v konvencijah, nekatere drţave pa sprejemajo tudi ukrepe, ki niso povsem v skladu s sprejetimi konvencijami (Nizozemska – dekriminilizacija rabe marihuane in marihuana kot zdravilo na recept, Belgija – legalizacija 18.

(19) marihuane za osebno rabo, Švica – varne sobe za vbrizgavanje drog in heroin na recept). Ti ukrepi po večini sodijo med ukrepe za zmanjševanje škode, vendar ta model ni vključen v globalni sistem politike do drog. Teţave se začnejo pri različnih interpretacijah konvencij ter nacionalnih politikah do drog. Problemi nastajajo med drţavami Evropske unije ţe pri osnovni klasifikaciji prepovedanih drog, nekatere jih klasificirajo skladno s konvencijami Organizacije zdruţenih narodov, druge pa ne (Nizozemska – trde in mehke droge; Španija – substance, ki povzročajo škodo in tiste, ki je ne; Velika Britanija – razred A, B, C). Strategija Evropske unije v zvezi z drogami in iz strategije izpeljani Akcijski načrti, katere evropska komisija sprejme vsakih pet let, temeljijo na osnovnih načelih zakonodaje Evropske unije in podpirajo temeljne vrednote Unije – spoštovanje. človeškega. dostojanstva,. svobodo,. demokracijo,. enakost,. vladavino zakona in človekovih pravic. Njen cilj pa je, da se zaščiti blaginjo druţbe in posameznika, zagotovi visoko raven varnosti splošne populacije ter uravnoteţen in integriran pristop pri problemu drog. Usmerjen je k zmanjševanju povpraševanja po drogah, ki vključuje preventivo, zdravljenje in zmanjševanje škode in ponudbi droge. (Hočevar, 2005). 2.3 Slovenija in zakonske osnove na področju drog Slovenija je podpisnica naslednica vseh konvencij organizacije Zdruţenih narodov, ki določajo področje prepovedanih drog. Slovenska zakonodaja, ki temelji na določilih teh konvencij, je usklajena s pravnim redom Evropske unije in z usmeritvami Sveta Evrope. Ukrepi na področju prepovedanih drog se izvajajo znotraj različnih resorjev (Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za delo, druţino in socialne zadeve, Ministrstvo za šolstvo, Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za finance in Ministrstvo za zdravje), ob sodelovanju javnih sluţb in civilne druţbe. Koordinacija na področju prepovedanih drog je zagotovljena prek 19.

(20) Komisije za droge Vlade Republike Slovenije, ki je pristojna predvsem za pripravo usklajene nacionalne strategije in njeno izvajanje. Na lokalni ravni imajo koordinativno vlogo Lokalne akcijske skupine; te skupine usklajujejo ukrepe in aktivnosti s področja drog na ravni posameznih občin. Posamezni resorji zbirajo, obdelujejo, analizirajo ter posredujejo podatke s svojega področja Informacijski enoti za prepovedane droge, ki je del Inštituta za varovanje zdravja RS. Ta pa posreduje podatke drugim ustanovam v drţavi, mednarodnim ustanovam ter širši javnosti, Evropskemu centru za spremljanje drog in odvisnosti od drog v Lizboni (EMDDA). Leta 1999 in 2000 so bili v Sloveniji sprejeti trije temeljni zakoni na področju prepovedanih drog, in sicer: 1.. Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD),. 2.. Zakon o predhodnih sestavinah za prepovedane droge (ZPSPD) in. 3.. Zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uţivalcev prepovedanih drog (ZPUPD).. 1.. Z izvajanjem ZPPPD se skuša zmanjšati ponudba drog. S tem zakonom. so definirani proizvodnja, promet in posest drog. V tem kontekstu je treba omeniti še kazenski zakonik RS, ki v dveh členih določa status drog in ravnanja, povezana z drogami, ter kazni za kršilce. V 196. členu KZ je določeno, da se osebo, ki neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za prepovedane droge, kaznuje z zaporom od 1 do 10 let, enako osebo, ki napelje drugega k uporabi prepovedanih drog ali mu da prepovedano drogo, da jo uporablja on ali kdo drug, ali kdor da na razpolago prostore za uporabo prepovedanih drog ali kako drugače omogoči drugemu, da uporablja prepovedano drogo, kot določa 197. člen KZ. V 20.

(21) Sloveniji ni določena količina droge, ki jo ima lahko uporabnik pri sebi za lastno uporabo. (Ul. RS, št. 108/1999, 44/2000) 2.. ZPSPD ureja proizvodnjo, promet in uporabo ter nadzor nad snovmi, ki. so lahko predhodne sestavine za izdelavo prepovedanih drog, z namenom preprečevati njihovo zlorabo ali uporabo v nedovoljene namene. ZPSPD je bil podlaga za sprejem Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, ki prepovedane droge razvršča v tri skupine, odvisno od resnosti nevarnosti za zdravje ljudi, Seznam skupin prepovedanih drog je sestavni del te Uredbe in se sproti dopolnjuje z novimi prepovedanimi drogami. (Ul. RS, št. 22/2000) 3.. ZPUPD v osnovi določa ukrepe in dejavnosti, ki naj prispevajo k. zmanjševanju povpraševanja po drogah. Med te ukrepe in dejavnosti sodijo različne informativne kampanje in preventivni programi, zdravstvene in socialne dejavnosti, programi zmanjševanja škode ter aktivnosti, povezane s spremljanjem in analizo problematike uporabe drog. Zakon med drugim tudi določa obravnavo uţivalcev prepovedanih drog, ki obsega zdravljenje ter reševanje socialne problematike, povezane z uţivanjem prepovedanih drog. Zdravljenje uţivalcev prepovedanih drog poteka v obliki hospitalnih in ambulantnih programov zdravljenja, ki jih je potrdil Zdravstveni svet. Za zdravljenje se po tem zakonu šteje tudi vzdrţevanje z metadonom in ostalimi substitucijskimi sredstvi. Za opravljanje ambulantne dejavnosti in zdravljenja odvisnosti v okviru mreţe javne zdravstvene sluţbe skrbijo na primarni ravni organizirani Centri za preprečevanje in zdravljene odvisnosti od prepovedanih drog. (Ul. RS, št. 98/1999) Temeljna načela resolucije o nacionalnem programu na področju drog v Republiki Sloveniji izhajajo iz Ustave RS, zakonodaje, konvencij Organizacije zdruţenih narodov, predpisov Evropske unije, določil Sveta Evrope in konkretnih ciljev, ki jih drţava ţeli doseči. Slovenija ima nacionalno strategijo na področju drog, v kateri sta načelno določena politika in cilj, ki ju drţava ţeli doseči v prihodnjih letih, ter 21.

(22) področja, nosilci, mehanizmi in potrebna finančna sredstva za izvajanje dejavnosti ter Akcijski načrt za področje drog, v katerem so podrobneje določeni posamezni cilji in načini uresničevanja zastavljenih ciljev ter konkretne naloge posameznih akterjev za uresničevanje Akcijskega načrta. (Hočevar, 2005). 2.4 Nizozemska politika do drog Področje prepovedanih drog na Nizozemskem ureja Opijski akt iz leta 1919. Akt je bil dopolnjen leta 1928 in 1976. Z dopolnitvijo iz leta 1976 je posest 30 gramov kanabisa postala prekršek, in ne več kaznivo dejanje. Prav tako je bila v zakonu določena razmejitev med mehkimi in trdimi drogami. Nizozemska policija je takrat od pravosodnega ministrstva prejela navodila, naj bo tolerantna do mehkih drog in naj svojo pozornost bolj posveča trdim drogam. V praksi je to pomenilo, da je lahko posameznik v posebnih lokalih, imenovanih caffe shops, kupil do 30 gramov cannabisa, od leta 1995 dalje pa 5 gramov kanabisa za osebno uporabo. Čeprav Opijski akt še vedno določa relativno visoke kazni za posest in trgovino s trdimi drogami, pa je policija od pravosodnega ministrstva leta 1985 dobila navodilo, da se ni treba strogo drţati zakona v primerih, ko gre za manjše količine trdih drog. Cilj te politike je, da se doseţe čim več uţivalcev in se jih spodbudi, da se začnejo zdraviti oziroma da se zmanjša nevarnost pri uţivanju drog (Harm Reduction Policy). Zmanjševanje nevarnosti pri uţivanju ima tudi pozitivne učinke, in to predvsem pri vključevanju heroinskih zasvojencev v programe zdravljenja in rehabilitacije. Nizozemci ocenjujejo, da je okrog 75 odstotkov heroinskih zasvojencev na kakršenkoli način vključenih vsaj v en program obravnave ter da se je število in stanje zasvojencev stabiliziralo. Nizozemci poudarjajo tudi svoje uspehe pri zmanjševanju sekundarne kriminalitete v povezavi z uţivanjem drog. To naj bi dosegli z niţjimi cenami drog, ki so tako laţje dostopne uţivalcem. Ena od raziskav med zasvojenci v Amsterdamu je pokazala, da si lahko 63 odstotkov zasvojencev kupi drogo z denarjem, ki so ga dobili na legalen način (delo, socialna podpora, prostitucija …), 22 22.

(23) odstotkov z izvrševanjem premoţenjskih kaznivih dejanj, 15 odstotkov zasvojencev pa si je denar sluţilo s preprodajo drog. Vse te navedbe so relativne, saj Nizozemci ne govorijo o kriminalnem obnašanju ljudi pod vplivom prepovedanih drog, kot so umori, napadi, posilstva, trpinčenje, nasilništvo, vandalizem itd. Bistvena razlika med politiko Nizozemske in politikami drugih drţav je v njeni delitvi droge na mehke droge, ki pomenijo manjše tveganje za zdravje, in trde droge, ki predstavljajo nesprejemljivo tveganje za zdravje. S to delitvijo pa prihaja tudi do delitve uporabnikov drog. Tako je ţe od leta 1976 dovoljena prodaja manjših količin marihuane v coffee shopih (drugje je prodaja marihuane prepovedana). Prodajalne - coffe shops, kjer se prodaja kanabis, se morajo drţati določenih pravil, če se nočejo izpostaviti obravnavi zaradi kršenja določil Opijskega akta. Ta pravila so naslednja: 1.. prepovedano je oglaševanje prepovedanih drog,. 2.. v coffee shopu je prepovedano prodajati trde droge,. 3.. kupec je lahko oseba, ki je dopolnila 18 let,. 4.. na osebo se lahko proda največ 5 gramov kanabisa,. 5.. v prodajalni se ne sme prodajati alkoholnih pijač,. 6.. prodajalne ne smejo motiti okolja.. Na Nizozemskem zatrjujejo, da je ta zakonodaja uspešna, saj se uporabniki mehkih drog ne nagibajo k eksperimentiranju s trdimi drogami. Policija in Urad drţavnega toţilca ne preganjata posameznikov, ki posedujejo trdo drogo za osebno uporabo, preganjata pa posameznike, ki jo preprodajajo ali trgujejo z njo.. 23.

(24) Uporaba drog na Nizozemskem ni kaznivo dejanje, uporabnike trdih drog obravnavajo kot bolnike, in ne kot kriminalce, zato poskušajo čim bolj omejiti tveganje in škodo ter vključiti odvisnike v druţbo. Posedovanje in gojenje marihuane za osebno rabo (do 30 gramov) ni kaznivo dejanje ali prekršek. Nizozemska politika do drog izhaja iz dejstva, da droge so in bodo in jih ni mogoče v popolnosti izkoreniniti, zato se ta politika usmerja na področja preventive,. zdravljenja,. zmanjševanja. škode. pri. uporabnikih. drog,. zmanjševanja ponudbe drog in na področje vzdrţevanja javnega reda. (National Report on the Drug Situation in the Netherland 2008, Report to the EMCDDA By the Retoix National. Focal Ponts. Pridobljeno 4. 5. 2009 s. svetovnega spleta: http://www.trimbos.nl/) Zmanjševanje škode je na Nizozemskem omejeno na obvladljiv socialni in zdravstveni problem, ne pa tudi na problem kriminala. Uporabniki drog tako niso kriminalci ali odvisni bolniki, temveč drţavljani, ki imajo normalne potrebe in jim morajo biti ponujene normalne moţnosti. (Engelsmann, 1989) Več kot polovica marihuane na Nizozemskem prihaja iz Maroka, vlada v nekem poročilu ocenjuje, da drţavo vsak teden doseţe od dve do pet ton maroškega hašiša. Le neznaten deleţ odpade na coffee shope, večino izvozijo v druge drţave Zahodne Evrope. Prišteti je treba še 35 tisoč kmetov, ki gojijo slovito nederwiet (nizozemsko travo), enega najbolj priljubljenih kanabisovih proizvodov v Evropi. Vlada se bolj osredotoča na boj proti mednarodni trgovini z mamili, pri tem pa vse prepogosto pozablja na domače pridelovalce. Liberalna politika nizozemske vlade do prepovedanih drog povzroča velike teţave sosednjim drţavam, celotni Evropski uniji in tudi drţavam zunaj nje. Nizozemci se branijo, da cilj njihove politike ni bil, da bi druge drţave oskrbovali s prepovedanimi drogami in da je trgovina s kanabisom in drugimi drogami, ki so namenjene izvozu, za policijo vsakodnevna naloga. Vemo, da 24.

(25) se na Nizozemskem proizvede velika količina prepovedanih drog, katere pozneje končajo na ilegalnem trgu drugih drţav, med drugim tudi v Sloveniji. (Klančnik, 1995) Tabela 1: Število kaznivih primerov Opijskega akta, zabeleţenega na drţavnem toţilstvu število kaznivih primerov Opijskega akta, zabeleženo na državnem tožilstvu 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 trde droge 6.676 7.894 9.504 10.305 11.967 9.910 9.870 trde in mehke droge 402 459 455 613 695 714 804 mehke droge 4.560 5.522 6.613 7.283 9.246 9.475 9.461 skupaj 11.638 13.875 16.572 18.201 21.908 20.099 20.135 Število primerov, registriranih pri drţavnem toţilstvu, neprekinjeno narašča v obdobju od leta 2000 do 2004 z 11.638 na 21.908 primerov. Leta 2005 je zaznati rahel upad števila primerov, ki ostaja nespremenjeno tudi leta 2006. Število trdih in mehkih drog ostaja leta 2006 nespremenjeno v primerjavi z letom 2005, vendar pa se število primerov mehkih drog od leta 2000 do 2004 podvoji. Večina primerov se nanaša na proizvodnjo in preprodajo drog, ostalo pa na posest droge, in sicer v večini primerov na posest trdih drog. Petinpetdeset odstotkov primerov proizvodnje in preprodaje se nanaša na mehke droge. Tabela 2: Povprečne prodajne cene na ulicah povprečne prodajne cene na gram v evrih 2003 2004 2005 2006 2007 marihuana Nizozemska 6,4 6,0 6,2 6,2 7,3 uvožena marihuana 4,3 4,9 4,1 4,4 4,3 uvožen hašiš 7,6 6,6 6,8 7,3 7,7 (The Netherland Drug Situation 2007, Report to the EMCDDA by the Reitox National Focal Point, str. 84 in 114) Prodajne cene drugih drog se v obdobju zadnjih treh let niso veliko spremenile. Cene tablet ekstazi varirajo med 1 in 10 evri, gram heroina med 30 in 60 evri, amfetamini so mnogo cenejši kot kokain, en gram stane med 3 25.

(26) in 10 evri, kar je včasih omenjeno kot vzrok uporabe le-teh namesto kokaina. Prodajna cena domače marihuane je narasla. Ta porast je verjetno posledica intenzivnega prizadevanja v boju proti gojenju domače marihuane, kar ima za posledico ovirano dobavo marihuane v coffee shope.. 2.5 Švedska politika do drog Švedska politika do drog je pravo nasprotje Nizozemski, saj jo pojmujejo kot najresnejši druţbeni problem, zato je politika do drog brezkompromisna oziroma restriktivna. Cilj je druţba, v kateri zloraba drog pomeni nesprejemljivo obliko vedenja. Švedska zakonodaja omogoča drţavnim organom, da izsledijo in preganjajo osebe, ki so povzročitelji kriminalnih dejanj zoper lastnino, javni red in mir … in tudi uporabnike drog, ki z drogo le eksperimentirajo oziroma jo uporabljajo občasno, čeprav ne kršijo drugih zakonov, razen zakona, ki prepoveduje samo rabo drog. Švedski model skuša uravnoteţiti preventivo, nadzor in zdravljenje v okviru cilja druţbe brez drog. V svojih ciljih nima uvedenih ukrepov za zmanjševanje škode, ki lahko nastanejo zaradi uporabe drog ravno zaradi dejstva, da bi ti ukrepi zniţevali pričakovanja druţbe, ki sankcionira marginalizacijo določenih druţbenih skupin. Na Švedskem na politiko na področju drog gledajo kot na del svoje blaginje in socialne politike. Droga, je ocenjena kot eden najbolj resnih socialnih problemov in zunanja groţnjo za drţavo. V primerjavi z drugimi drţavami v Zahodni Evropi se Švedska politika do prepovedanih drog šteje za omejevalno. Eden od ciljev politike je, da droge niso dopustne v druţbi. Njihovi cilji omejevalne politike vključujejo: 1.. cilj je druţba brez drog,. 2.. programi zmanjševanja škode so dostopni samo v omejeni obliki, 26.

(27) 3.. zdravljenje temelji na abstinenci,. 4.. poraba prepovedanih drog je kaznivo dejanje, urinski in krvni testi se uporabljajo za odkrivanje pri sumljivosti na zlorabo drog,. 5.. zakonodaja na področju drog se restriktivno izvaja,. 6.. razprava o medicinskih vrednostih marihuane skoraj ne obstaja,. 7.. švedska zakonodaja je striktna in temelji na treh konvencijah Zdruţenih narodov.. Zgodovinsko Švedska ni imela teţav s prepovedanimi drogami, kot tudi ni imela resnejših socialnih problemov na tem področju. Tako kot v mnogih drugih zahodnih drţavah se je to spremenilo leta 1960. Na Švedskem se je pojavilo. leta. 1965. povečanje. zlorabe. prepovedanih. drog,. predvsem. marihuane, amfetaminov, LSD-ja in opiatov. Amfetamini so bili večji problem kot heroin, leta 1938 so bili predstavljeni kot pripomoček za zmanjševanje teţe in kot stimulans. Amfetamine je uporabljala velika mnoţica ljudi. Z leti je nadzor nad amfetamini porasel, eksperimentalna uporaba je bila zavrnjena, regularna uporaba in zloraba le-teh pa je narasla. Švedska politika do drog je zelo restriktivna, a ni bilo vedno tako. V šestdesetih letih je bila njena politika zelo liberalna, temeljila je na programu zmanjševanja škode. Od leta 1965 do 1967 so lahko kronični uporabniki prepovedanih drog pridobili zdravniški recept za morfij in amfetamine. Ta neznanstveni eksperiment, ki je vključeval pribliţno 120 ljudi, je vodil policijski zdravnik Nils Bejerot, takrat zelo vplivna osebnost na Švedskem. Nekatere od njegovih ugotovitev so sledeče: 1.. sprememba iz restriktivne do dopustne politike in obratno se odraţa v številu intravenskih uţivalcev prepovedanih drog,. 2.. da je ta eksperiment bil izvor epidemije drog na Švedskem,. 3.. poskus ni imel ţelenega učinka na zmanjševanje kriminalitete s tega področja.. 27.

(28) Te ugotovitve so še danes zelo visoko cenjene in upoštevane na Švedskem, ne glede na to, da je poţel tudi precej kritik. Švedska policija je postajala vse bolj represivna. Osnovni namen sedanje politike je druţba brez drog. Švedska vizija druţbe brez drog se ni spremenila od leta 1980. Ena od glavnih nalog politike je rehabilitacija uporabnikov prepovedanih drog namesto kaznovanja v kazenskopravnem sistemu. Večina institucij, ki se ukvarjajo z zdravljenjem od prepovedanih drog, je nevladnih, vendar pa so plačane iz drţavnega proračuna. Vzdrţevalni metadonski program je na Švedskem na voljo od leta 1960. Programi so strogo regulirani. Pogoji za vstop v program vključujejo: starost nad dvajset let, vsaj štiriletno intravensko zlorabo opiatov, večkratne različne načine poskusa zdravljenja, prostovoljno vključitev v vzdrţevalni metadonski program. Zloraba drugih drog ni. dovoljena. pri. uporabnikih. vzdrţevalnega. metadonskega. programa,. uporabnik mora obiskovati kliniko dnevno. Švedska pozna tudi nizkopraţne programe, ki bazirajo na nevladnih organizacijah. Izmenjava igel poteka na klinikah za infekcijske bolezni. Programe za preprečevanje škode, kot so programi izmenjave igel, je zelo teţko promovirati v drţavi z vizijo druţbe brez droge, kjer uporaba drog ni sprejemljiva. Predlog, ki je v poznih osemdesetih letih prišel v parlament, je vseboval programe izmenjave igel, vendar je bil zavrţen z obrazloţitvijo, da takšen program ne bi ustavil širjenja virusa HIV, nasprotno, da bi le povečal intravensko zlorabo prepovedanih drog. Na Švedskem so zelo zgodaj začeli s preventivnim izobraţevanjem, katerega so uvedli v šolski sistem. Švedska vizija druţbe brez droge je tako močno sprejeta v druţbi, da se ne pojavljajo nikakršne razprave o tej temi niti na političnem področju niti v medijih. Politika do drog je sprejeta in podprta v vseh političnih strankah. Ljudje na Švedskem imajo na splošno negativen odnos do droge, enako tudi politika, mediji in druge organizacije. Dejansko so le znanstveniki edini, ki dvomijo o politiki do droge. (National Report Sweden 2001, F serie 2001:13, National Institute of Public Health, Stocholm 2001). 28.

(29) Tabela 3: Kazniva dejanja prepovedanih drog. uporaba drog posedovanje drog skupaj. kazniva dejanja prepovedanih drog 2000 2001 2002 2003 2004 4.460 4.898 5.303 5.816 6.525 3.626 3.771 4.195 4.590 4.531 8.086 8.669 9.498 10.406 11.056. 2005 7.716. 2006 9.397. 4.837 5.021 12.553 14.418. Število oseb, obsojenih za kazniva dejanja prepovedanih drog, narašča vsako leto. Uporaba drog in posedovanje drog sta najpogostejši kaznivi dejanji. Tabela 4: Povprečne prodajne cene na ulicah Švedske povprečne prodajne cene na gram v evrih 2003 2004 2005 2006 hašiš 7,4 7,3 7,3 7,4 marihuana 6,4 6,6 7,3 7,4 amfetamini 23,1 22,9 22,9 23,3 rjavi heroin 101,9 92,0 110,0 93,4 kokain 74,2 73,7 73,4 74,7 beli heroin 185,4 184,1 123,8 140,1 ecstasy 11,6 11,2 9,1 9,3 LSD 8,3 8,3 5,5 7,9 GHB 2,8 2,8 2,7 2,8 Khat 27,8 22,9 22,9 9,3 (2007 National Report (2006 data) to the EMCDDA by the Reitox National Focal Point, Swedish National Institute of Public Health, str. 39 in 46) Preglednica kaţe zniţanje cene rjavega in belega heroina, cena Khata se je občutno zniţala. Nekoliko se je zvišala cena marihuane. Ostale cene pa ostajajo bolj ali manj nespremenjene.. 29.

(30) 3. Stanje ne področju prepovedanih drog. Po navedbah Svetovnega poročila o drogah 2007 v svetu prepovedane droge uporablja 200 milijonov ljudi (5 odstotkov svetovnega prebivalstva, starega od 15 do 64 let), od tega je 25 milijonov problematičnih uporabnikov prepovedanih drog. Glavni prepovedani drogi med problematičnimi uporabniki še naprej ostajata heroin in kokain. V Evropi in Aziji uporabniki prepovedanih drog zdravstveno pomoč najpogosteje iščejo zaradi teţav z opiati (predvsem heroina), v Juţni Ameriki zaradi teţav s kokainom, v Afriki pa zaradi teţav s kanabisom. (Svetovno poročilo o drogah 2007, 18. 6. 2007 IVZ. Pridobljeno 5. 5. 2009 s svetovnega spleta: http://www.ivz.si/). 3.1 Stanje na področju prepovedanih drog v svetu Po podatkih Urada za droge in kriminal pri Zdruţenih narodih je v svetu največ nezakonitega prometa s kanabisom, sledita kokain in heroin.Leta 2005 je bila zaseţena skoraj polovica (42 odstotkov) vsega proizvedenega kokaina in četrtina (26 odstotkov) vsega proizvedenega heroina. Tega leta se je povečala tudi količina zaseţenih amfetaminov, medtem ko se je število zaseţene marihuane in hašiša zmanjšalo. Glavne poti trgovanja s prepovedanimi drogami potekajo predvsem prek področij, za katera so značilni: nestabilnost, slab in pomanjkljiv pravosodni sistem ter korupcija. Glavne poti tako potekajo na. področjih osrednje. Amerike, Karibov in Balkana. Zadnji podatki pa kaţejo tudi skrb zbujajoč trend pritiska na Afriko; iz zahoda pritiskajo zlasti trgovci s kokainom iz Kolumbije, iz vzhoda pa trgovci s heroinom iz Afganistana. 3.1.1 Proizvajalke drog 1. Amfetamini Proizvodnja amfetaminov je vezana predvsem na Evropo (Nizozemska, Poljska, baltske drţave in Belgija), poteka pa tudi v ZDA in jugovzhodni Aziji. 30.

(31) Sicer pa sta proizvodnja in uporaba amfetaminov uravnani z jasnim trendom upada v Severni Ameriki in manj v Evropi, ugotavlja poročilo. 2. Kokain Kolumbija, Peru in Bolivija še naprej ostajajo največje proizvajalke kokaina v svetu. Kljub 29-odstotnemu upadu v svetovni pridelavi koke pa temu ni sledil tudi upad v proizvodnji kokaina. Iz tega je mogoče sklepati o izboljšavah v pridelavi in proizvodnji kokaina. Povpraševanje po kokainu je stabilizirano; v ZDA, ki so sicer največji uporabnik kokaina, je zabeleţen upad, vendar pa je hkrati zabeleţen porast v nekaterih evropskih drţavah, kot so Španija, Velika Britanija in Italija, pa tudi v nekaterih drţavah zahodne Afrike. 3. Opij in heroin Gojenje maka je v jugovshodni Aziji v zadnjem obdobju upadlo za 85 odstotkov, samo med letoma 2005 in 2006 je zabeleţen upad s 35 tisoč hektarjev na 24 tisoč. Po drugi strani pa se je proizvodnja heroina v Afganistanu v letu 2006 povečala za polovico. Afganistan tako proizvede ţe 92 odstotkov vsega v svetu proizvedenega opija in kar za 30 odstotkov presega povpraševanje po heroinu v svetu. Sicer pa se je svetovna proizvodnja opija v letu 2006 v primerjavi z letom prej povečala za 43 odstotkov. 4. Kanabis Po navedbah Svetovnega poročila o drogah 2007, ki ga pripravlja Urad za droge in kriminal pri Zdruţenih narodih, se svetovna proizvodnja in poraba kanabisa umirjata. V Maroku, ki proizvede kar 70 odstotkov v Evropi porabljenega kanabisa, se je nedovoljena pridelava kanabisa celo zmanjšala s 134 tisoč hektarjev v letu 2003 na 76 tisoč v letu 2005. Sicer pa so se v svetu zmanjšali tudi zasegi, tako marihuane kot hašiša. 3.1.2 Svetovne poti prepovedanih drog Z razvojem trgovine in prometnih povezav se je pojavila tudi trgovina z drogami. Kaj kmalu te trgovine ni bilo več mogoče brzdati, še zlasti ne 31.

(32) trgovine z opiati. To so v začetku dvajsetega stoletja začeli omejevati zaradi problemov z odvisnostjo pri uţivalcih in porastom kriminala. Trgovci prepovedanih drog prizadanejo celo ljudi, ki ne uţivajo prepovedanih drog. Organizacije, ki se ukvarjajo s trgovino z drogami, kopičijo velike vsote denarja, ki ga uporabljajo za korupcijo, ustrahovanje in v nekaterih primerih tudi za destabilizacijo vlad. Doma se vpliv trgovcev kaţe v vseh oblikah uličnega kriminala: kraje, izsiljevanje, prostitucija, vlomi, uničenje ţivljenj posameznikov, druţin, druţbe. 1. Heroin V Evropi je mogoče najti dve obliki uvoţenega heroina, rjavi heroin (bolj pogost) ter beli heroin (draţji). Heroin prihaja v Evropo po dveh glavnih trgovskih poteh Balkanski in svileni. Balkanska pot ima pomembno vlogo pri tihotapljenju heroina, po tranzitu skozi Pakistan, Iran in Turčijo se ta pot razdeli na juţno in severno vejo. Juţna veja gre skozi Grčijo, Makedonijo, Albanijo, Italijo, Srbijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino. Severna poteka skozi Bolgarijo, Romunijo, Madţarsko, Nemčijo in Nizozemsko. Nizozemska je distribucijski center za druge zahodnoevropske drţave. Od srede devetdesetih let se je vse več heroina pretihotapilo po svileni poti preko Srednje Azije (Turkmenistana, Tadţikistana, Kirgizistana, Uzbekistana), Kaspijskega morja, Ruske federacije, Belorusije ali Ukrajine do Estonije, Latvije, nekaterih nordijskih drţav in Nemčije. Poleg tega so tudi drţave na Arabskem polotoku (Oman, Zdruţeni arabski emirati) postale tranzitne drţave za pošiljanje heroina iz juţne in jugozahodne Azije v Evropo.. 32.

(33) Heroin za Evropo se v glavnem proizvaja v Afganistanu, ki je vodilni vir ponudbe prepovedanega opija na svetu. Po podatkih proizvodnja tega znaša 89 odstotkov svetovne proizvodnje prepovedanega opija. Med potekom akcije proti talibanskemu reţimu v Afganistanu pred nekaj leti je mednarodna skupnost to akcijo izkoristila tudi za omejevanje proizvodnje heroina. Pridelovalci maka pa so v pričakovanju novih ukrepov v naslednjih letih še povečali pridelavo, kar pa odločilno vpliva na ceno in dostopnost heroina. 2. Kokain Največja proizvajalka koke na svetu je Kolumbija, v kateri se proizvede 62 odstotka svetovne proizvodnje, v Peruju znaša proizvodnja koke 28 odstotka in v Boliviji 10 odstotka. Ta kokain je namenjen večinoma v ZDA in Zahodno Evropo, ki sta tudi največji trg te droge. Pribliţno polovico zasegov kokaina v Evropi opravi Španija, sledita ji Nizozemska in Portugalska. Te drţave so vstopna točka kokaina v Evropski uniji. Tihotapske poti kokaina v Evropo pa potekajo tudi prek Afrike, predvsem prek drţav Sierra Leone, Nigerije, Juţnoafriške republike, Liberije, Slonokoščene obale itd. Tihotapstvo kokaina po tako imenovani poti ribiških čolnov poteka med Zeleno rtskimi otoki in afriškim kontinentom. Pri tem obstajata dve moţnosti: če prihaja kokain neposredno iz Juţne Amerike, je tihotapljen na jug Zeleno rtskih otokov, če ga tihotapijo iz skladišč v Afriki, pa uporabljajo neposredno pot v Španijo. Za tihotapstvo se uporabljajo ribiški čolni pod zastavami ameriških ali afriških drţav. Nadzirajo ga tihotapci iz Latinske Amerike ali Afrike skupaj z Evropejci. (Vir: Policija.si. Pridobljeno: 5. 5. 2009 s svetovnega spleta: http://policist.si /content/view/434/91/) Različne kriminalne zdruţbe, ki tihotapijo kokain iz Juţne Amerike, so med seboj povezane. Tako so Kolumbijci povezani z Mehičani, Španci, Maročani, Senegalci, Ganci ter prebivalci Toga. Kolumbijski organizatorji skrbijo za dostavo kokaina mehiškim kriminalnim zdruţbam in v Panamo. Povezane so tudi kriminalne zdruţbe iz Brazilije, Libanona in Nigerije. V Belgiji in na 33.

(34) Nizozemskem poteka menjava kokaina iz Brazilije za ekstazi. Brazilske kriminalne zdruţbe, ki delujejo na območju Paragvaja, tihotapijo oroţje iz Evropske unije in Azije ter ga menjajo za kokain. Ocenjuje se, da je bila leta 2007 skoraj četrtina kokaina pretihotapljena v Evropo prek Zahodne Afrike (UNODC, 2008), ki je v zadnjih letih postala veliko središče za trgovino s kokainom. Kokain vstopi v Evropo po različnih poteh, pri čemer je Karibsko otočje še vedno ključno tranzitno območje. Vendar naj bi izjemno povečanje trgovine prek zahodnoafriške poti prispevalo k večji razpoloţljivosti in padajočim cenam kokaina v Evropi ter okrepilo vlogo Pirenejskega polotoka kot ključne vstopne točke v Evropsko unijo. Od 121 ton kokaina, zaseţenega v Evropi leta 2006, je bilo 28 odstotkov prestreţenega na Portugalskem, 41 odstotkov pa v Španiji (to je primerljivo s podatki iz leta 2005 in sicer 17 odstotkov in 46 odstotkov). Leta 2006 je bilo v Evropi 72.700 zasegov, od tega več kot polovica v Španiji (58 odstotkov) in 2 odstotka na Portugalskem. Tudi najnovejša poročila o uvozu kokaina prek vzhodnoevropskih drţav (Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija in Rusija) bi lahko napovedovala razvoj novih trgovskih poti. Ker se uporaba kokaina še naprej povečuje, se vse več prizadevanj osredotoča na prestrezanje, pri čemer imata ključno vlogo Pomorski analitični in operacijski center za narkotike (MAOC-N) s sedeţem v Lizboni, ki je usmerjen k čezatlantskim pošiljkam, in novi Center za usklajevanje boja proti drogam na sredozemskem območju (Centre de Coordination de la Lutte Anti – Drogue en Mediterranee – CELAD-M) v Toulonu za obvladovanje trgovine z drogami v Sredozemlju. 3. Marihuana Danes opozarjamo tudi na domačo proizvodnjo marihuane v Evropi, saj poročila iz drţav članic kaţejo, da je ni več mogoče šteti za zgolj obrobno. Hašiš, predvsem iz Maroka, je bil v preteklosti glavni proizvod v več drţavah Evropske unije. Vendar se v Evropi domača proizvodnja marihuane od zgodnjih in srednjih devetdesetih let 20. stoletja povečuje in nekatere drţave poročajo 34.

(35) o prehodu od hašiša na lokalno vzgojeno marihuano. Leta 2006 je bilo v Evropi zaseţenih pribliţno 2,3 milijona rastlin kanabisa. Večina evropskih drţav zdaj poroča o lokalni proizvodnji kanabisa, in sicer od gojenja v manjšemu obsegu za osebno rabo do velikih nasadov za trţne namene. Lokalna proizvodnja pomeni velik izziv za organe kazenskega pregona, saj pri tem ni čezmejnega tihotapljenja, poleg tega pa so kraji proizvodnje blizu potrošnika in jih je sorazmerno enostavno prikriti. Da bi opozoril na pomanjkljive podatke na tem področju, je center EMCDDA začel študijo za oblikovanje zemljevida za oceno razširjenosti in sorazmernega trţnega deleţa doma proizvedene marihuane. (UNODC. ANNUAL REPORT 2008 Drug dependence is a physiological and psychological. Pridobljeno 5. 5. 2009 s svetovnega spleta: http://www.undoc.org/undoc/index.html). 3.2 Stanje na področju prepovedanih drog v Republiki Sloveniji Po problematiki na področju drog smo v Sloveniji primerljivi z mnogimi drţavami v Evropi, imamo veliko skupnih teţav, kljub temu pa med drţavami obstajajo nacionalne posebnosti. Teţiti je treba k upoštevanju znanstveno dokazanih dognanj, primerov dobrih praks, stroka ima dolţnost spremljati razvoj znanosti in stroke ter promovirati in udejanjati znanje. Premagati moramo še številne ovire, kot so predsodki, zaznamovanost in strah pred neznanim, nepoznavanje področja, različni miti in neresnice. Raziskave in podatki policije kaţejo, da uporaba prepovedanih drog v slovenskem prostoru narašča. V Sloveniji se povečujeta povpraševanje po prepovedanih drogah in njihova ponudba. Po ocenah naj bi bilo v Sloveniji med 10 tisoč in 15 tisoč uţivalcev prepovedanih drog. Slovenija je po razširjenosti drog med srednješolci med najbolj ogroţenimi drţavami v Evropi.. 35.

(36) Letna rast odkritih kaznivih dejanj na področju prepovedanih drog je med 10 in 25 odstotkov, število odkritih kršitev neupravičene posesti pa letno naraste za pribliţno 25odstotkov. Povpraševanje po heroinu v Sloveniji je veliko. Na osnovi znanih kazalcev strokovnjaki ocenjujejo, da je med dvema milijonoma prebivalcev najmanj 5 tisoč odvisnikov od heroina, kar poleg ostalih odvisnikov in uporabnikov prepovedanih drog, kar so sicer temne številke, predstavlja veliko breme za druţbo in še večjo odgovornost. Številni strokovnjaki na tem področju menijo, da je navedena številka heroinskih odvisnikov še večja. Naslanjajo se na podatke, da je v Sloveniji blizu tisoč odvisnikov v metadonskem vzdrţevalnem programu, to pa predstavlja veliko verjetnost za precej večje število od navedenih pet tisoč. Ob vseh policijskih statistikah, ki so lahko sicer tudi sporne glede razlage podatkov, pa lahko tudi govorimo, da je problematika z vidika kaznivih dejanj (neupravičene proizvodnje in prometa z mamili – 196. čl. KZ RS. In omogočanja uţivanja mamil člen 197. čl. KZ RS.) ter prekrškov v zvezi z neupravičeno posestjo mamil v stalnem porastu. Povprečen uţivalec dnevno potrebuje pribliţno četrtino do enega grama opiata. Če vzamemo torej pet tisoč odvisnikov od heroina, v Sloveniji potrebujemo dnevno najmanj 1 kilogram heroina (letno 365 kilogramov), in da je to količino treba v Slovenijo pretihotapiti, po Sloveniji razdeliti – prodati v manjših, trţišču primernih količinah, da pride do uporabnikov, je povsem jasno, da je dnevno storjenih ogromno kaznivih dejanj (neupravičene proizvodnje in prometa z mamili ter omogočanja uţivanja mamil) in prekrškov zaradi neupravičene posesti mamil. Da uţivalec dobi denar, se pogosto odloča za kriminalna dejanja ali pa se začne ukvarjati z drobnim preprodajanjem vrstnikom, marsikatero dekle se poda v vode prostitucije ne le za denar, ampak tudi za drogo. 36.

(37) Številke oziroma statistika kaznivih dejanj in prekrškov, ki jih letno kot relativno uspešnost delovanja policije v boju proti preprečevanju nedovoljene trgovine z mamili, ob gornjih ugotovitvah, ne predstavljajo niti omembe vrednih številk. Letno ne odkrijejo niti toliko kaznivih dejanj in prekrškov, kot se jih zgodi v enem samem dnevu. Vendar pa je to okvalificirano kot temno polje, ki pač je in bo še naprej ostalo temno polje. (Vir: Policija.si.) Prepovedane droge tako ne predstavljajo samo problema na področju kriminalne dejavnosti, ampak so širši druţbeni problem. So generator številnih varnostnih pojavov na različnih področjih kriminalitete, prometne varnosti, javnega reda in drugje. Tako imenovana sekundarna kriminaliteta (vlomi, tatvine in druga kazniva dejanja) predstavlja velik deleţ v številu zaznane kriminalitete, kar povzroča veliko druţbeno škodo. Dejstvo je tudi da je najbolj dobičkonosna trgovina z drogo. Med proizvajalcem in končnim uporabnikom je povprečno osem posrednikov, pri čemer se pri vsakem posredniku zasluţek podvoji. (Dobovšek, 2007) Pri preprečevanju in zatiranju zlorabe mamil se kriminalisti spoprijemajo z vse bolj agresivnimi oboroţenimi in dobro organiziranimi kriminalnimi skupinami, Slovenija leţi na območju tihotapskih poti med drţavami, kjer so mamila proizvedena, in drţavami, kjer se prodajajo končnim uţivalcem. Pri nedovoljeni trgovini z mamili gre za klasično področje organizirane kriminalitete. V Sloveniji je vse več nevarnih drog, krog uţivalcev se širi, starost se niţa. Republika Slovenija se je iz drţave, za katero je bil značilen le tranzit droge, spremenila v drţavo, v kateri se droga tudi predeluje in uporablja. (Vir: Policija.si.). 37.

(38) Tabela 5: Kazniva dejanja prepovedanih drog v Sloveniji kazniva dejanja prepovedanih drog 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 neupravičena proizvodnja in promet z mamili omogočanje uživanja mamil skupaj. 1140 1164. 775. 997 1026 1590 1429 1434. 397 370 271 234 215 204 183 247 1537 1534 1046 1231 1241 1794 1612 1681. Leta 2003 je prišlo do upada kaznivih dejanj v zvezi s prepovedanimi drogami, vendar to ni posledica zmanjšanja njihove ponudbe na ilegalnem trgu, temveč zaostritve zakonskih kriterijev za odrejanje preiskovalnih dejanj policije ter manjše intenzivnosti dela in nedoslednega izvajanja strategije MNZ RS v boju zoper prepovedane droge, zaradi česar so bile pripravljene posebne usmeritve za delo policijskih enot. Tabela 6: Povprečne prodajne cene na ulicah Slovenije povprečne prodajne cene na gram v evrih 2003 2004 2005 2006 hašiš 8,50 10,40 10,40 14,00 marihuana ni podatka 5,20 5,20 ni podatka amfetamini ni podatka 4,00 10,45 10,20 heroin 39,50 35,40 ni podatka 37,50 kokain 67,50 54,12 60,42 56,50 ecstasy 7,70 5,60 ni podatka 6,00 LSD 8,00 10,40 ni podatka 8,50 (Report on the Drug Situation 2006 of the Republic of Slovenia Lavrenčič M. (Ur.) Ljubljana 2006, Institute of Public Health of teh Republic of Slovenia., str. 82) Povprečne cene hašiša so v zadnjih letih naraščale, cene heroina se malo spreminjajo, cene kokaina varirajo vsako leto, cene amfetaminov pa naraščajo.. 38.

(39) Tabela 7: Zaseţene prepovedane droge v Sloveniji. heroin. g ml. kokain g amfetamini g tbl ekstazi g tbl konoplj a rastlina g bil ka konoplj a marihu ana g konoplj a hašiš g metamfetam ini g tbl metado n g ml tbl benzodiazepi ni ml tbl. 1079,0. zasežene prepovedane droge 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 68670, 89031, 14434 13420 18229 60493, 13743 0 5 3,4 7,6 3,3 3 0,0 167,0 354,6 327,8 85,0 258,8 154,0 225,5 55382, 10669 42044, 90664, 0 1661,0 9,0 2141,1 4677,5 6 0. 61,0 89,0 70,0 1852,0. 33,0 45,2 2002,9 132,4 3411,2 994,2 2525,2 256,0 218,0 2,0 235,0 201,0 1070,5 46,2 359,0 43,6 16,9 26,0 818,8 18,5 45,7 7876,0 2831,2 874,0 1309,5 2950,0 1246,4 490,0. 2781,0. 27751, 44694, 22391, 15617, 0 9 3 6. 1925,0. 9425,0 3662,0 5329,0 3214,0 2557,0 9278,2 6856,8. 2001 88929, 0 282,0. 17505 109994 21957 84838, 11232 1,0 3,0 1,3 9 0,2 2361,0. 119,0. 588,7 8093,9. 3,3 9,0. 4,1 390,0. 18,2 155,8. 6,4 3347,0 382,0 0,0 460,0. 529,2 207,0. 69,2. 0,0. 55297 15172 31967 6,5 7,7 8,5. 722,2 4339,7 0,8 44,0. 0,1. 685,0. 410,6. 19,5 1,2 20,1 37,0 1747,3 2914,8. 184,0 226,0 0,4 2,3 119,7 1,2 20,1 3408,0 2903,8 4121,4 3267,2 2532,0 1747,3 2914,8 16,0 80,0 104,0 3,0 133,0 5,0 1149,0 26,3 8,0. 0,0 24,0 0,9 2,0 0,2 11,0 145,0 1620,0 1787,0 1203,5 1241,5 2515,0. (http://www.policija.si/index.php/statistika). 39.

(40) 4. Splošno o kriminaliteti. Pojem kriminalitete so vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena v določenem času na določenem območju. Kriminalna fenomenologija deli kriminaliteto v različne skupine glede na skupne značilnosti, objekt napada, storilci, način storitve … Kriminologi in kriminalisti najpogosteje omenjajo naslednje oblike kriminalitete: nasilniško, spolno, prometno, premoţenjsko, gospodarski kriminal, organiziran in mednarodni kriminal, mladoletniško kriminaliteto (Singer), kriminaliteto belega ovratnika, podjetniški skupinski kriminal, strukturalno kriminaliteto, kriminal drţave, poslovno kriminaliteto (Pečar). Tradicionalna je delitev na klasično kriminaliteto (premoţenjska, nasilniška, spolna …), gospodarsko, politično in mladoletniško kriminaliteto. Policijska statistika v Sloveniji razlikuje klasično kriminaliteto (kazniva dejanja. zoper. ţivljenje. in. telo,. zoper. spolno. nedotakljivost,. zoper. premoţenje in druge oblike klasične kriminalitete), organiziran kriminal, posebne oblike kriminala (mamila, oroţje, ponarejanje denarja, izsiljevanje, terorizem, prostitucija, zvodništvo …) (Griljc, 2007) Statistični podatki o kriminaliteti, ki jih vodi policija, zajemajo prijavljena oziroma zaznana kazniva dejanja, kar pa seveda ni hkrati vsa kriminaliteta. Številna kazniva dejanja ostajajo prikrita in neprijavljena, dejanske kriminalitete je veliko več od uradno zaznane. Prikrite kriminalitete je ogromno na področju organiziranega kriminala, mamil, prostitucije … kjer sta tako ţrtev kot storilec zainteresirana za skritost oziroma prikritost kaznivih dejanj. Vrednost statističnih podatkov o stanju in gibanju kriminalitete je treba jemati z upoštevanjem značilnosti temnega polja in jih temu primerno vrednotiti. 40.

(41) Storilci klasične premoţenjske kriminalitete so predvsem povratniki, veliko je tudi odvisnikov od drog in mladoletnikov. Naloge policije na tem področju so določene v zakonskih določilih, ki jih je zakonodajna veja oblasti naloţila policiji. Te naloge so zapisane v Zakonu o kazenskem postopku in Zakonu o policiji, kjer je med drugim določena tudi temeljna naloga policije, to je preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev. Ţe iz tega opisa naloge izhaja, da so tudi na področju prepovedanih drog pomembne policijske aktivnosti, tako na področju preprečevanja kriminalitete kot tudi za izvajanje represivnih aktivnosti, kamor sodijo odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ter odkrivanje in prijemanje storilcev. Uprava kriminalistične policije namenja sorazmerno veliko pozornosti prav preventivnim aktivnostim, vendar pa je na področju prepovedanih drog na nek način omejena s pristojnostmi, ker se te prekrivajo s pristojnostmi drugih drţavnih organov. Znano je, da uporabnik prepovedane droge predvsem škoduje samemu sebi, vendar pa se ob tem pojavlja veliko delinkventnih ravnanj, katera pa ni mogoče šteti v strogo intimno sfero posameznika. Pričakovanje, da bo policijsko delo na področju preprečevanja problemov z drogo rešitev na dolgi rok, je zgrešeno. Preventiva mora temeljiti na usklajenem delovanju več druţbenih dejavnikov. (Vir: Policija.si.). 4.1 Organiziran kriminal Organiziran kriminal predstavlja groţnjo nacionalni varnosti sodobne drţave. Če se hoče druţba uspešno upreti organiziranemu kriminalu, mora imeti izdelano strategijo boja, katerega podlaga je kriminalna politika, ki je sestavni del varnostne politike. Oblikovanje nacionalnega varnostnega sistema je v svojem bistvu optimalni odgovor neke druţbe na vse vrste nevarnosti in groţenj, med katere sodi tudi organiziran kriminal. Pri ogroţanju druţbe igra policija osrednjo vlogo boja zoper organiziran kriminal. Je pa policija v tem 41.

(42) boju sama nemočna, saj predstavlja le del nacionalnovarnostnega ustroja druţbe. Povezati se mora s pravosodjem, politiko in mediji na nacionalnem in tudi mednarodnem področju. Organiziran kriminal najbolj ogroţa notranjo politiko drţave, s tem pa tudi notranjo varnostno politiko, katere del je ţe po svoji vsebini kriminalna politika. Dogajanja v okviru čezmejne organizirane kriminalitete v Sloveniji zaznamuje predvsem njen geografski poloţaj z neposredno izpostavljenostjo tako imenovani balkanski poti, vzdolţ katere domače in tuje organizirane kriminalne zdruţbe izvršujejo kazniva dejanja predvsem v povezavi z nedovoljeno. trgovino. s. prepovedanimi. drogami,. trgovino. z. ljudmi,. tihotapstvom ljudi, oroţja in visoko obdavčljivega blaga. Poleg tradicionalnih kaznivih dejanj čezmejne organizirane kriminalitete ugotavljamo tudi pojavne oblike organiziranega gospodarskega (pranje denarja, korupcija), splošnega in računalniškega kriminala. Pomembno obliko boja proti organiziranemu kriminalu, drugim hujšim kaznivim dejanjem in terorizmu predstavlja kriminalistična obveščevalna dejavnost. (Dobovšek, 1997). 4.2 Varnostna politika Varnostna politika je vnaprejšnja priprava pred ogroţanji druţbe. V Sloveniji je nacionalnovarnostna politika celota političnih, ekonomskih, socialnih, ekoloških, pravnih, obrambnih, varnostnih in drugih opredelitev, aktivnosti in prizadevanj, s katerimi se zagotavlja čim višja moţna stopnja nacionalne varnosti. Za nacionalnovarnostno politiko drţave je analiza virov ogroţanja znotraj druţbe in ogroţanj iz mednarodnega okolja ključno izhodišče. Med dejavnike ogroţanja znotraj naše druţbe sodi organiziran kriminal, ki pomeni enega od gospodarskih vidikov ogroţanja varnosti Slovenije. Pri oblikovanju varnostne politike prihaja do usklajevanja z drugimi politikami. Eden od pomembnih segmentov pri oblikovanju varnostne politike je tudi kriminalna politika. Kriminalna politika je pomembna zaradi oblikovanja izhodišč za boj proti organizirani kriminaliteti. (Pečar, 1996) 42.

(43) 4.3 Kriminalna politika Organiziran kriminal ogroţa predvsem notranjo varnost drţave. Kriminalna politika se ţe po svojih izhodiščih in temeljnih pogledih vsake druţbe in tudi mednarodne skupnosti kaţe v zakonodajnih rešitvah upiranja kriminalu in kakršnikoli regulaciji v ta namen. Kriminalno politiko lahko opredelimo kot teorijo in prakso boja proti kriminaliteti oziroma kot vse ukrepe, sprejete za omejitev kriminalnega obnašanja, oziroma tudi kot konsenz druţbe na številnih področjih dejavnosti o tem, kako preprečevati, odkrivati, nadzirati kriminaliteto, kako kaznovati in kako naj celoten sistem deluje. Kriminalitetna politika se kot teorija ukvarja predvsem z vprašanjem, kako in s katerimi sredstvi naj se druţba v skladu s svojo druţbenopolitično ureditvijo in upoštevanjem druţbene, materialne in duhovne razvitosti najuspešneje bojuje zoper kriminaliteto. Kriminalna politika kot praktičen boj proti kriminaliteti obsega med drugim politiko kazenskega pregona in kaznovalno politiko, politiko izvrševanja kazenskih sankcij in seveda tudi praktično izvajanje ukrepov za preprečevanje kriminalitete. (Bavcon in Šelih, 1978) Kriminalna politika se torej nanaša na dejavnost policije, sodišča ali zaporov, na politične reforme v druţbi, ki vplivajo na druţbeno ţivljenje. Pojem kriminalne politike tako obsega politiko zatiranja in politiko preprečevanja, obenem pa tudi politiko ukvarjanja s posledicami. Najbolj pomembni dejavniki, ki določajo kriminalno politiko drţave, so: 1.. aktualna podoba kriminalitete,. 2.. prevladujoča nazorska usmerjenost in miselnost kakšne druţbe,. 3.. aktualna politična klima v drţavi,. 4.. zakonodaja in implementacija pravnih norm v praksi.. 43.