Vloga žensk v terorizmu in vpliv demografskih dejavnikov na percepcijo ukrepov proti mednarodnemu terorizmu v Republiki Sloveniji : magistrsko delo

Texto completo

(1)MAGISTRSKO DELO Vloga žensk v terorizmu in vpliv demografskih dejavnikov na percepcijo ukrepov proti mednarodnemu terorizmu v Republiki Sloveniji. Oktober, 2012. Uroš Kogoj.

(2) MAGISTRSKO DELO Vloga žensk v terorizmu in vpliv demografskih dejavnikov na percepcijo ukrepov proti mednarodnemu terorizmu v Republiki Sloveniji. Oktober, 2012. Uroš Kogoj Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek.

(3) Kazalo 1. Uvod ....................................................................................... 8 1.1. Predmet in cilj proučevanja ............................................................. 10. 1.2. Hipoteze .................................................................................... 10. 1.3. Metodološki okvir .......................................................................... 11. 2. Opredelitev temeljnih pojmov ..................................................... 12 2.1. Terorizem ................................................................................... 12. 2.2. Mednarodni terorizem .................................................................... 14. 2.3. Vrste terorizma ............................................................................ 14. 2.3.1 Ideološki terorizem ........................................................................ 14 2.3.2 Verski terorizem ........................................................................... 17 2.3.3 Nacionalistični terorizem ................................................................. 17 2.3.4 Državni terorizem.......................................................................... 18 2.3.5 Samomorilski terorizem ................................................................... 19 3. Ženske in terorizem .................................................................. 21 3.1. Vloga žensk v terorizmu .................................................................. 22. 3.1.1 Ženske kot aktivne udeleženke terorizma ............................................. 22 3.1.2 Ženske kot spodbujevalke terorizma ................................................... 24 3.1.3 Ženske kot preprečevalke terorizma.................................................... 26 4. Čečenske samomorilske napadalke »črne vdove« .............................. 28 4.1. Profil »črnih vdov« ........................................................................ 29. 4.2. Motivi »črnih vdov« ........................................................................ 31. 4.2.1 Travma ...................................................................................... 31 4.2.2 Maščevanje ................................................................................. 32 4.2.3 Verska ideologija .......................................................................... 33 4.2.4 Nacionalizem ............................................................................... 34 4.2.5 Organizacija in novačenje ................................................................ 35 4.2.6 Samomorilske metode »črnih vdov« .................................................... 36 5. Povzetek teoretičnih ugotovitev ................................................... 39. 3.

(4) 6. Raziskovalni del ....................................................................... 41 6.1. Namen in cilji .............................................................................. 41. 6.2. Podatki, populacija in vzorec ............................................................ 41. 6.3. Opis vprašalnika............................................................................ 42. 6.4. Opis postopka .............................................................................. 42. 6.5. Hipoteza .................................................................................... 42. 6.6. Uporabljene metode ...................................................................... 43. 6.7. Analiza in interpretacija podatkov in rezultatov ...................................... 43. 6.8. Metode in rezultati ........................................................................ 44. 6.8.1 Opisne statistike ........................................................................... 44 6.8.2 Analiza glavnih komponent ............................................................... 46 6.8.3 Diskriminantna analiza .................................................................... 52 7. Zaključek ............................................................................... 58 7.1. 8. Odgovori na hipoteze ..................................................................... 60 Uporabljeni viri........................................................................ 62. Kazalo tabel: Tabela 1:. Rezultat analize zanesljivosti ......................................................... 43. Tabela 2:. Opisne statistike ........................................................................ 44. Tabela 3:. Opisne statistike ........................................................................ 46. Tabela 4:. Korelacijska matrika.................................................................... 47. Tabela 5:. Primernost spremenljivk ............................................................... 47. Tabela 6:. Vrednost komponent ................................................................... 48. Tabela 7:. Matrika uteži komponent .............................................................. 49. Tabela 8:. Opisne statistike ........................................................................ 54. Tabela 9:. Test enakosti povprečij ................................................................ 54. Tabela 10: Lastne vrednosti ........................................................................ 54 Tabela 11: Wilksova lambda ........................................................................ 55 Tabela 12: Zakonski stan ............................................................................ 55 Tabela 13: Test enakosti povprečij ................................................................ 55. 4.

(5) Tabela 14: Lastne vrednosti ........................................................................ 56 Tabela 15: Wilksova lambda ........................................................................ 56 Tabela 16: Tip naselja ............................................................................... 56 Tabela 17: Test enakosti povprečij ................................................................ 57 Tabela 18: Lastne vrednosti ........................................................................ 57 Tabela 19: Wilksova lambda ........................................................................ 57. Kazalo grafikonov: Grafikon 1: Spol anketirancev ....................................................................... 44 Grafikon 2: Zakonski stan anketirancev ............................................................ 45 Grafikon 3: Tip naselja ............................................................................... 45 Grafikon 4: Kolenski diagram ........................................................................ 48 Grafikon 5: Razsevni grafikon (spol) ................................................................ 50 Grafikon 6: Razsevni grafikon (zakonski stan) .................................................... 51 Grafikon 7: Razsevni grafikon (tip naselja) ........................................................ 52 Grafikon 8: Tip naselja ............................................................................... 53 Grafikon 9: Zakonski stan ............................................................................ 53. 5.

(6) Povzetek Skorajda ne mine več dan, ko nas množični mediji ne bi obveščali o terorističnih napadih, ki se dogajajo po različnih delih sveta. Počasi se bo le potrebno sprijazniti, da je terorizem eden izmed globalnih in negativnih delov vsakdanjega življenja, ki je z leti pridobil razsežnosti tudi mednarodne. Govorimo o mednarodnem terorizmu za katerega je znano, da ne pozna meja. Terorizem je pojav, ki spremlja človeštvo že skozi daljše časovno obdobje, zato bi bilo zmotno mišljenje, da gre za relativno nov pojav in, da je le produkt sodobne družbe. Dejstvo je, da postaja tako globoko vpet v našo kulturo, da se tega niti ne zavedamo več. Vzpon terorizma se je začutil zlasti v drugi polovici 20. stoletja in je bil tesno povezan z množičnimi mediji, predvsem televizijo. Konec sedemdesetih let 20. stoletja je v Združenih državah Amerike postala televizija glavni vir informacij za veliko večino prebivalstva. To je predstavljalo za teroriste izjemno priložnost, da njihove akcije vidi širša javnost, ki pa so jo tudi zelo dobro izkoristili. Teroristične organizacije pa ne sestavljajo le osebe moškega spola, temveč so v porastu tudi pripadnice ženskega spola, ki se pridružujejo tem organizacijam. Tako je porušen stereotip o tem kako izgleda in kakšen je novodobni terorist, ki seje strah in teror med ljudmi. Po mnenju strokovnjakov, naj bi bile v nekaterih terorističnih organizacijah ženske zelo aktivno vključene v teroristično dejavnost, včasih tudi kot neposredne izvrševalke napadov imenovane samomorilske napadalke. Zato bomo poseben poudarek namenili čečenskim črnim vdovam in njihovi vlogi v tovrstnih organizacijah ter motivih za njihovo delovanje. Hkrati nas je zanimalo kakšen vpliv imajo demografski dejavniki kot so spol, zakonski stan in tip naselja na percepcijo ukrepov proti mednarodnemu terorizmu v Republiki Sloveniji. Podatke in raziskavo za empirični del magistrske naloge smo poiskali na spletni strani Arhiva družboslovnih podatkov. Ugotovili smo, da vloga žensk v terorističnih organizacijah ni zanemarljiva in, da predstavljajo vse bolj pomemben člen v vseh segmentih terorizma. Teroristična dejanja, ki jih izvršijo ženske so vse bolj nasilne narave in v ničemer ne zaostajajo za moškimi. Ugotovili smo tudi, da so anketiranci na splošno bolj malo ali le delno pripravljeni sprejeti navedene ukrepe. Glede na različne demografske dejavnike pa je percepcija na ukrepe, ki se izvajajo v boju proti mednarodnemu terorizmu precej podobna.. Ključne besede: teroristični napadi, terorizem, mednarodni terorizem, teroristične organizacije, samomorilske napadalke, črne vdove, demografski dejavniki. 6.

(7) Summary -. The role of women in terrorism and the influence of demographic factors on the perception of international terrorism measures in Slovenia Hardly a week passes without hearing in the media about terrorist attacks in various parts of the world. It will gradually be necessary to accept that terrorism is a negative aspect of daily life, and which has also acquired an international dimension over the years. This thesis deals with international terrorism, which knows no boundaries. The terrorist phenomenon has long been familiar to mankind; it would be a mistake to suppose that it is a relatively new phenomenon and only a product of modern society. It has, in fact, become so deeply embedded in our culture it has become a part of everyday life. The rise of terrorism has been particularly felt since the 1950s, and has been closely linked to the mass media, especially television. By the end of the 1970s, television had become the main source of information for the vast majority of the population. This represented an exceptional opportunity for terrorists to have their actions viewed by the general public, and they have taken full advantage of this opportunity. Terrorist organisations are not comprised solely of males; the number of females who join this type of organisation is on the rise. This has therefore challenged the stereotype of what a new age terrorist looks like, which spreads fear and terror among the people. According to experts, in some terrorist organisations women are actively involved in terrorist activities, sometimes in the form of direct attacks carried out by suicide bombers. Special attention has therefore been devoted to the Chechen black widows, their role in this kind of organisation, and the motives for their actions. At the same time we wanted to discover the impact of demographic factors such as gender, marital status and geographical location on the perception of campaigns against international terrorism in the Republic of Slovenia. The Social Science Data Archive served as the source for the information and research for the empirical part of thesis. The role of women in terrorist organisations was found to be significant and that they represented an increasingly important part of all types of terrorism. Terrorist acts carried out by females are becoming ever more violent in nature, on a par with those committed by males. We have also found that the respondents are often reluctant or only partially willing to take these measures. According to various demographic factors, the perception of the measures taken in the fight against international terrorism is similar.. Keywords: terrorist attacks, terrorism, international terrorism, organizations, suicide bombers, black widows, demographic factors 7. terrorist.

(8) 1 Uvod Živimo v časih, ko je varnost in občutek le te zelo pomemben dejavnik v življenju vsakega posameznika kot tudi celotne družbe. Na osnovi občutka varnosti ljudi in zaznavanja virov ogrožanja so bile in bodo v prihodnje izvedene še številne raziskave javnega mnenja, kajti tematika bo vedno aktualna. Mednarodni terorizem že desetletja predstavlja hud izziv za varnost (individualno, nacionalno in globalno) in človekovo svobodo. Pri opredeljevanju teh dveh pojmov, moramo ločiti njuno vsebino in njun obseg. Glede na vsebino imata določene lastnosti, ki so nujne, in lastnosti, ki so naključne. Bistveno vprašanje pri teh pojasnjevanjih je ravno odnos med pojavi in dejanskostjo: dejanskost ne more biti v celoti dojeta, prav tako kot se ne more pojem v celoti udejanjiti (Jerman, 1988). Teroristične organizacije so si med seboj različne sestavljajo jih lahko tako moški kot ženske. Skupni namen vsem pa je, da za dosego cilja ne izbirajo sredstev. Omeniti velja organizacije kot so nekdanja zahodnonemška Baader-Meinhof Group oziroma Red Army Fraction (RAF), Euskadi Ta Askatasuna (ETA) in različne čečenske uporniške skupine, ki jih sestavljajo tudi borke poznane pod imenom črne vdove. V vseh omenjenih organizacijah so imele in še vedno imajo ženske zelo pomembno vlogo. S tem se je spremenila predstava o tem, da je mesto ženske v družini, kjer sama predstavlja zvesto ženo, skrbno in ljubečo mati, ki zagotavlja varnost in toplino doma. Zgodovina je pokazala, da zmorejo in znajo biti ženske teroristke bolj hladne, neizprosne, nepredvidljive, preračunljive, vztrajne in globoko motivirane kot moški kolegi v terorističnih akcijah. V tem pogledu lahko govorimo tudi o nekakšni surovi teroristični emancipaciji. Zato velja varnost za imanentno prvino vsake družbe, ki zajema stanje oziroma lastnost stanja in dejavnost oziroma sistem. Varnost se nanaša tako na družbo kot tudi državo. Gre za človekovo zavestno prizadevanje za vzpostavitev takšne civilizacijske in kulturne kategorije, ki bo zajemalo vse vidike varnosti: politične, gospodarske, pravne, zdravstvene, socialne, kulturne in številne druge. Varnost je družbeno relevantna samo kot odnos med ljudmi. Varnostna organiziranost posameznika, skupine in države, v svojem izvoru in pomenu, ni cilj sama sebi. V vsakem primeru je posledica in odgovor na konkreten vir ogrožanja.. 8.

(9) Varnost je torej tisti objektivni temelj, na osnovi katerega je možen celostni razvoj posameznika, njegovih asociacij in vrednot, družbe in globalnega sveta. Seveda je pri tem varnost posameznika prepletena z nacionalno varnostjo. Nacionalna varnost sodobnih držav predstavlja sintezo vseh podsistemov v družbi. Predstavlja temeljne pogoje za obstanek in razvoj družbe, kakovost življenja in delovanja in krepi odgovornost družbe do ogrožanja in odpravljanja posledic, ki jih različni viri ogrožanja povzročajo (Grizold, Tatalović in Cvrtila, 1999). Država s sankcijami zagotavlja zavarovanje in nedotakljivost vrste človekovih pravic, ki jih ustavno opredeljuje kot človekove pravice in temeljne svoboščine. Lahko jih šele a posteriori postavljamo na etično raven, zlasti humanosti in pravičnosti, dejansko pa so v funkciji preživetja družbe. Ker se možnosti za preživetje družbe spreminjajo, se spreminja tudi obseg in intenziteta zavarovanih pravic, a tudi neposredna pripravljenost družbe za njihovo zavarovanje (Bučar, 1997). Seveda pa ima terorizem tudi številne posredne vplive, med katerimi je v zadnjem času še najbolj problematično povečevanje poseganja varnostnih organov v človekove pravice (Prezelj, 2006).. 9.

(10) 1.1 Predmet in cilj proučevanja Predmet proučevanja v magistrskem delu je vloga žensk v terorizmu, s poudarkom na čečenskih samomorilskih napadalkah v Rusiji poznanih pod imenom črne vdove, ki delujejo zlasti na območju Severnega Kavkaza in so v zadnjih letih sodelovale pri številnih večjih napadih v Moskvi. Besedna zveza črna vdova nam daje vedeti, da živijo v želiji maščevati se za izgubo svojih ubitih mož ali sorodnikov. Hkrati bomo predstavili in interpretirali rezultate o tem kako anketiranci, ki so sodelovali v raziskavi dojemajo in sprejemajo ukrepe, ki se izvajajo proti mednarodnemu terorizmu v Republiki Sloveniji glede na demografske dejavnike kot so spol, zakonski stan in tip naselja. Podatke in raziskavo za empirični del smo poiskali na spletni strani Arhiva družboslovnih podatkov. Cilji magistrskega dela so: . opredelitev pojma terorizem;. . opredelitev pojma mednarodni terorizem;. . predstaviti vrste terorizma;. . predstaviti vlogo žensk v terorizmu;. . predstaviti vlogo čečenskih črnih vdov;. . proučevanje in predstavitev rezultatov stališč ljudi z območja celotne Republike Slovenije glede na demografske dejavnike do ukrepov, ki se izvajajo proti mednarodnemu terorizmu.. 1.2 Hipoteze Iz obstoječega gradiva in literature je jasno razvidno, da je področje ženskega terorizmu v vidnem vzponu in zanimanje mnogih strokovnjakov ter laične javnosti za tovrstno tematiko ravno tako. Zato v nadaljevanju postavljamo tri hipoteze. Na prve dve smo poskušali odgovoriti na podlagi teoretičnih spoznanj. Na tretjo pa na podlagi empirične raziskave, ki predstavlja drugi del magistrskega dela. H1: vloga žensk v terorističnih organizacijah je zanemarljiva. H2: ženske teroristke so enako nasilne kot moški. H3: spol, zakonski stan in tip naselja v Republiki Sloveniji vplivajo na percepcijo ukrepov proti mednarodnemu terorizmu. 10.

(11) 1.3 Metodološki okvir Za pripravo teoretičnega uvoda smo najprej pozornost namenili iskanju virov in literature domačih ter tujih avtorjev ter kasnejšemu pregledovanju. Z metodo analize tekstov smo poskušali čimbolje interpretirati obstoječe stanje. Empirični del je nastal na podlagi že zbranih podatkov. Podatke in raziskavo za magistrsko delo smo poiskali na spletni strani Arhiva družboslovnih podatkov. Zato bomo uporabili sekundarne podatke, ki so jih zbrali v Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Podatke so anketarji zbirali na terenu z vprašalnikom na papirju. Anketiranje je potekalo od marca do maja leta 2009. Vprašalnik je standardiziran z večino vprašanj zaprtega tipa. Raziskava je bila objavljena v letu 2010. Podatke bomo s pomočjo opisne statistike, analize glavnih komponent programu SPSS.. 11. in diskriminantne analize obdelali v.

(12) 2 Opredelitev temeljnih pojmov 2.1 Terorizem »Vojna proti terorizmu, ki jo je začel Washington, je obsojena na prav takšen neuspeh kot vojna proti mamilom«. (Pettiford in Harding, 2005) Terorizem predstavlja v sodobnem svetu eno izmed ključnih groženj nacionalni in mednarodni varnosti. Vzrok za to je predvsem v značilnih neposrednih posledicah, kakor so človeške žrtve, trpljenje in strah, spodkopavanje načel pravne države (in v tem smislu same pravne države) in drugih temeljnih načel, na katerih temeljijo sodobne demokracije, ogrožanje družbene povezanosti, politične stabilnosti, materialna škoda (Prezelj, 2006). Terorizem je star, kot je staro človeštvo, sam izraz pa je nastal med francosko revolucijo, ko je med letoma 1793 in 1794 najradikalnejše krilo jakobincev pod Robespierovim in Saint-Justovim vodstvom sprožilo silovito represijo proti političnim nasprotnikom, ki so jih kar v paketu obtožili izdaje in jih izenačili z zunanjimi sovražniki, s katerimi je Francija v tistem času bila naporno vojno. Temelj strahovlade je bil »zakon zoper sumljive osebe«, na osnovi katerega so lahko kogar koli postavili pred sodišče in ga obsodili kar brez dokazov. Namen ni bil odstranitev vseh nasprotnikov, ampak s širjenjem strahu v njihovih vrstah, samo streti njihov odpor. Z neposrednim nasiljem nad izbranimi tarčami so teror uporabljali, kot nekakšno orožje širšega dometa (Fossati, 2005). Da neko dejanje označimo za terorizem, mora izpolnjevati nekaj pogojev: cilji morajo biti izbrani na podlagi njihovega simboličnega pomena, žrtve so civilisti, namen dejanj pa je sejati teror. To bi lahko bila osnova in čisto preprosta definicija kaj terorizem sploh je, vendar pa je stvar veliko bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled, saj so to elementi, ki jih v večji ali manjši meri vsebuje vsaka vojna (Fossati, 2005). Opredelimo ga lahko kot načrtovanje, organiziranje, izvajanje in podpiranje nasilnih dejavnosti večinoma proti nedolžnim civilnim ciljem za doseganje političnih ciljev. K terorizmu lahko uvrstimo še grožnje s terorizmom in podporne dejavnosti, kot so financiranje, usposabljanje, rekrutiranje teroristov. Terorizem je v vsakem primeru. 12.

(13) izraz ekstremizma, ki pomeni ideologijo uresničitve lastnih ciljev brez oziranja na mnenje večine. Vsaka oblika terorizma je oblika političnega ekstremizma, ni pa vsak politični ekstremizem terorizem (Prezelj, 2006). Terorizem je vsako organizirano nasilno dejanje, ki je usmerjeno proti civilistom oziroma civilnim ustanovam z namenom doseganja družbeno-političnih ciljev. Tarče terorizma so zato simbolične, njegove žrtve pa so pogosto naključne. Termin terorizem se uporablja tudi za označevanje nasilja, ki ga izvaja ali podpira država. Terorizem je večinoma javno dejanje, s katerim hočejo teroristi doseči čim večje število ljudi in tako vplivati na širše javno mnenje. Značilnost terorizma je, da so pričakovani rezultati nesorazmerni tako s sredstvi, ki jih izvajalci posedujejo, kakor tudi s tveganjem (Bebler, 2006). Definicija Evropske unije: »Terorizem je opredeljen kot dejanje, ki ima namero povzročiti smrt ali težke telesne poškodbe civilistom ali katerim drugim osebam, ki ne sodelujejo v sovražnostih na območju oboroženega spopada, in kadar je cilj tega akta, da s svojo naravo ali vsebino ustrahuje prebivalstvo ali prisili vlade ali mednarodne organizacije k odstopu od izvršitve katerega dejanja« (Čaleta, 2010). Zveza Nato opredeljuje terorizem kot nezakonito uporabo grozeče sile ali nasilja nad osebami ali tujo lastnino z namenom zastrašiti ali prisiliti vlade ali družbe, da doseže politične, verske ali ideološke cilje (NATO's military concept for defence against terrorism, 2003). Terorizem je politični pojem, saj je teroristično nasilje ali grožnja z nasiljem sredstvo za doseganje določenih političnih sprememb (Hoffman, 1998). Definicij pojma terorizem je veliko in se razlikujejo od avtorja do avtorja. Skupno pa jim je zagotovo to, da sodobni terorizem predstavlja zelo kompleksne in globalne ogrožajoče pojave zaradi številnih vzrokov, metod in posledic. Poleg tega so tudi motivi za pojav terorizma številni in različni. Skoraj vedno temelji na ideološki, nacionalistični, verski in politični paradigmi.. 13.

(14) 2.2 Mednarodni terorizem Mednarodni terorizem je mednarodnih razsežnosti, v katerih teroristi zunaj države opravljajo svojo dejavnost in izbirajo žrtve glede na mednarodno povezavo z njihovo domačo državo. Ali drugače povedano, mednarodni terorizem je akt ali kampanja nasilja, usmerjenega navzven, razen ravnanja in procedure diplomacije in vojne (Elliot, 1978). Mednarodni terorizem lahko definiramo kot politično motivirano in ponavljajoče se nasilje. Izvajajo ga nedržavni akterji z namenom prisile in vplivanja na več držav. Terorizem se loči od drugih zločinov po ponavljanju nasilnih dejanj, ki jih izvede ista oseba ali organizacija. Terorizem loči od navadnega kriminala politično motivirano ozadje (Badey, 1998). Mednarodni terorizem je lahko grožnja z dejansko uporabo nasilja, ki presega meje le ene države in ki ga izvajajo nedržavne organizacije, skupine ali posamezniki, ki pripadajo specializiranim državnim institucijam. Cilji so politične spremembe. Politično noto terorističnega napada pa predvideva kot konstitutiven element mednarodnega terorizma (Purg, 1997).. 2.3 Vrste terorizma 2.3.1 Ideološki terorizem Po svoji ideološki osnovi se terorizem deli na desničarski oziroma fašistični terorizem in na levičarski terorizem ali kvazi revolucionarno obliko političnega delovanja. Najbolj pogosti motivi, ki ga poganjajo, so ozko nacionalne, separatistične, tudi religiozne, rasne ali revanšistične narave (Gračanin, 1989). Poleg desničarske in levičarske politike pa k ideološkemu terorizmu spadajo tudi nacionalizem, anarhizem in nihilizem, pri čemer pa se med seboj ne izključujejo. Nacionalizem – Negativni predznak dobi nacionalizem, kadar se uveljavi prepričanje o večvrednosti kakega naroda, kadar postane narod predmet oboževanja in platforma nacionalnih programov. Posledice so lahko agresivne težnje nasproti drugim narodom ali celo doktrina o narodnostni izključenosti. V državah, kjer se pojavljajo nacionalni nagibi, se imajo teroristi večinoma za vojake v »osvobodilni vojni« ter se opredeljujejo za patriote. Cilj nacionalističnih teroristov je doseči ločeno državo za svojo nacionalno skupino (Pavič, 2009). 14.

(15) Anarhizem – je gibanje, ki ne priznava avtoritete in družbene ureditve (SSKJ, 1998). Vključuje zahteve za odpravo oblasti, ker naj bi zlo izhajalo iz oblasti enega človeka nad drugim. Cilj je bil z nasiljem ukiniti kakršno koli obliko vlade oziroma oblasti, kar so anarhisti dosegli s podtikanjem bomb in z umori pomembnih politikov, katerih žrtev sta bila tudi ruski car Aleksander II. in ameriški predsednik William McKinley (Pavič, 2009). Nihilizem - dvom in obsojanje vseh vrednot, želijo si konec statusa quo. Kot teroristična ideologija se je nihilizem oblikoval v ameriški skupini Weathermen (Bajrić, 2006). Levičarski terorizem - marksizem, leninizem in maoizem predstavljajo ideološko osnovo za levičarske teroristične skupine. Njihov cilj je uničenje obstoječih kapitalističnih. režimov. in. ustanovitev. komunističnih. in. socialističnih. držav.. Poudarjajo predvsem kolektivno politično zavest, ki temelji na razredni ali nacionalni pripadnosti in velja za predpogoj uspešne revolucije. Pomembna značilnost terorizma levice je sporočilnost delovanja oziroma propaganda dejstev, ker so organizacije čutile potrebo po objavljanju razlogov za svoja dejanja zaradi splošne nagnjenosti k oboroženem boju in kot pojasnilo za svoje akcije. Večina skupin z levičarsko ideologijo je razpadla ob koncu hladne vojne oziroma propadom sovjetskega imperija (med tovrstnimi skupinami so izstopale nemška Baader-Meinhof, italijanske Rdeče brigade in japonska Rdeča armada), nekaj pa se jih je ohranilo le v revnejših predelih sveta (Bajrić, 2006). Povod za nastanek Levičarskih teroristov, ki je bil razširjen v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja, je boj proti (obstoječemu) kapitalističnemu sistemu, katerega naj bi nadomestil bolj levo, socialno usmerjen družbenopolitični sistem: navadno komunistični ali socialistični režim. Tarče teh teroristov so velekapitalisti oziroma vidni predstavniki kapitalističnega sistema, predvsem so to bančniki, gospodarstveniki, politiki, vojaški častniki, ki so primerni za ugrabljanje in usmrtitev (Pavič, 2009). Desničarski terorizem - terorizem desničarskih skupin je še najmanj organizirana kategorija terorizma. Pojavlja se na območju Severne Amerike in Zahodne Evrope. Večji del desničarskih skupin je neonacističnih, neofašističnih, antisemitskih in. rasističnih, kjer glavno vlogo igrajo obritoglavci (skin heads). Nasilje usmerjajo na. 15.

(16) tujce in pripadnike drugih manjšin, predvsem azijskega in arabskega porekla. Posebni primer so Združene države Amerike, kjer so desni skrajneži veliko bolje organizirani in imajo na razpolago precej več sredstev. Njihovo število pa ni znano, saj kljub grožnji, ki jo predstavljajo, Zvezni preiskovalni urad (FBI) ne vodi seznama domačih terorističnih skupin. Teroristične organizacije, ki se napajajo z ideologijo skrajne desnice, imajo v večini primerov razumljivejše cilje. To niso tradicionalno organizirane skupine teroristov, ampak gre bolj za spontano, nasilno sovraštvo in naključni teror. Poenostavljeno rečeno, uničiti želijo sile in ideje, ki se zavzemajo za politično, gospodarsko in družbeno osvoboditev izkoriščanih (Čuček, 1981). V nasprotju z levičarskim je desničarski terorizem med vsemi oblikami terorizma še najslabše organiziran. V Evropi so to predvsem skupine obritoglavcev – ekstremni nacionalisti in racionalisti, ki si prizadevajo za zamenjavo liberalnih, demokratičnih režimov za vzpostavitev fašističnih držav. Te skupine izvajajo predvsem nasilje nad tujci in pripadniki manjšin. Med desničarske teroriste štejemo tudi tako imenovane »odrede smrti«, ki so delovali v osemdesetih letih dvajsetega stoletja v Latinski Ameriki (Pavič, 2009). Nesporno pa drži, da so teroristi levice dosti več razpravljali o uporabi nasilja, kot se je to dogajalo na drugi strani, ki je svoje poglede razglašala bistveno bolj avtoritarno. Adolf Hitler je v knjigi Mein Kampf zelo jasno razložil svoj pogled na svet in povedal, da je gola sila tista, ki bo prinesla zmago nacionalsocializmu in zoper to na desnici tistega časa ni imel nihče pomislekov. Povsem drugače je bilo na levici. Tu se je že zelo zgodaj zastavilo vprašanje, kje je tista tenka rdeča črta, usodna meja, ki loči revolucionarno nasilje od terorizma in kakšno vlogo ima slednji v revoluciji. Pri tem pa se zdi zelo pomembno opozoriti na dejstvo, da so precej pogosto v ideologijah obeh, skrajne levice in skrajne desnice, isti ali podobni elementi in da so tudi posledice in rezultati terorizma ene ali druge strani lahko enaki (Čuček, 1981).. 16.

(17) 2.3.2 Verski terorizem Verski teroristi z nasilnimi dejanji predvsem skušajo uresničiti zapovedane božje cilje in s tem doseči radikalne spremembe. Po nekaterih podatkih je skoraj polovica od nekaj manj kot 60-ih znanih terorističnih skupin versko motiviranih. Med najbolj znanimi so Al Kaida, palestinski Hamas, libanonski Hezbolah in japonski Aum Šinkrikjo. Tovrstne teroristične skupine imajo v nasprotju z nacionalističnimi, širok nabor tarč, saj njihovo delovanje ne išče le velike publicitete, ampak tudi čim večje število žrtev. Ker so skupine nagnjene k dejavnostim, ki nimajo povezave z združevanjem ali osveščanjem etničnih ali ideoloških skupin, pač pa jih vodi njihova lastna vizija preroške volje, ni zadržkov, ki so skozi preteklost omejevali intenziteto terorističnih dejavnosti. V skrajnem primeru, je nasilje z njihove strani, tako lahko uporabljeno proti komur koli, ki ni član njihove verske skupnosti (Pavič, 2009). Nekaj desetletij nazaj je bil globalni terorizem po usmeritvi pretežno levi, desni ali nacionalistični. Od takrat pa so se po svetu začela pojavljati radikalna religiozna gibanja, ki imajo trenutno precejšnji vpliv na sodobni terorizem po celem svetu. Za razliko od teroristov, ki niso usmerjeni religiozno, ki nasilje nad neidentificiranimi žrtvami dojemajo kot nemoralno in v nasprotju z vsemi zakoni, verski teroristi, ne le da tovrstno nasilje opravičujejo moralno, ampak je po njihovem mnenju tako nasilje neizogibno za doseganje zadanih ciljev (Bajrić, 2006). Izrabljanje religije za opravičevanje in zagovarjanje terorizma pa ni omejeno le na eno religijo, ampak je značilno najmanj za vse tri največje religije (islam, judovstvo in krščanstvo) (Kranjc, 2011). Verski terorizem, v primerjavi z ostalimi oblikami terorizma, predstavlja njegovo najnevarnejšo obliko, saj je gorečnež za dosego svojega cilja pripravljen plačati tudi najvišjo ceno – lastno življenje (Pavič, 2009).. 2.3.3 Nacionalistični terorizem Za Nacionalistični terorizem velja, da ga je izredno težko opredeliti, saj se številni člani teh skupin deklerirajo za borce za svobodo, saj je njihov cilj doseči ločeno državo za svojo nacionalno skupino. Navadno to počno, skozi privlačevanje pozornosti javnosti, k boju za osamosvojitev, za katerega mislijo, da je bil ignoriran ali neosvetljen. Ker so mnogi strokovnjaki skeptični do opredelitve nacionalističnih. 17.

(18) skupin, kot terorističnih, saj se imajo sami za »borce za svobodo« je ta vrsta terorizma med najuspešnejšimi, ko gre za pridobivanje lokalnega razumevanja in mednarodnega priznanja in simpatij. Strokovnjaki menijo, da so nacionalistične teroristične organizacije, še posebej pozorne pri izbiri nasilnih sredstev, da z njihovo prekomerno uporabo ne bi sabotirale podpore svoje skupnosti (Pavič, 2009). Najbolj znane nacionalistične teroristične skupine so: Irska republikanska armada (Irish Republican Army, IRA), borijo se na območju, Severne Irske, ki je pod britansko oblastjo, njihov cilj je priključitev severnega dela otoka k Republiki Irski, Palestinska osvobodilna organizacija (Palestinian Liberation Organization, PLO), ki si prizadeva za osamosvojitev palestinskih ozemelj, prav tako kot IRA, pa so že v devetdesetih letih dvajsetega stoletja sporočili, da opuščajo teroristično delovanje, Baskovska očetnjava in svoboda (Euskadi ta Askatasuna, ETA), ki si želi osamosvojitve baskovskih dežel od Španije, Kurdistanska delavska stranka, usmerjena k separatizmu in osvoboditvi Kurdov, ter ustanovitvi kurdske države (Pavič, 2009).. 2.3.4 Državni terorizem Splošno opredelitev državnega terorizma predstavljata dve temeljni obliki, ki ju ločimo glede na okolje izvajanja. Prva oblika je notranji ali domači državni terorizem, druga oblika pa se nanaša na mednarodni državni terorizem. Državni terorizem pa lahko ločimo tudi po stopnjah vpletenosti države v teroristična dejanja. Prva stopnja so države, ki podpirajo terorizem in same ponujajo oziroma nudijo finančno in logistično pomoč terorističnim organizacijam. Nato imamo države, ki izvajajo terorizem preko uradnih državnih organov, to so predvsem različni vojaški, policijski in obveščevalni organi. V zadnjo, najvišjo stopnjo državnega terorizma pa spadajo države, ki vodijo teroristično politiko. Tukaj država da pobudo in usmerja ter izvaja terorizem preko skupin izven njenih uradnih ustanov. To vrsto terorizma bi lahko poimenovali tudi naročeni terorizem (Smolej, 2003). Nekatere države so to vrsto terorizma uporabljale kot orodje lastne zunanje in notranje politike. Pri državnem terorizmu gre za to, da imajo teroristične skupine podporo radikalnih držav ali pa so celo same države vodene s pomočjo terorističnih dejanj in le te uporabljajo kot orodje svoje notranje, kot tudi zunanje politike. Prav tako država lahko podpira, oziroma izvaja notranjepolitični terorizem, proti svojim navadno političnim nasprotnikom (Pavič, 2009).. 18.

(19) Država, ki terorizem uporablja v zunanjepolitične namene, je na primer Iran, ki podpira libanonski Hezbolah. V preteklosti pa ga je uporabljala Libija, ki je priznala odgovornost za bombni napad na ameriško letalo nad škotskim Lockerbiejem, leta 1988, v katerem je umrlo 290 ljudi. Na ameriškem seznamu takšnih držav so še Kuba, Sirija, Severna Koreja in Sudan. Za notranjepolitične namene je bil državni terorizem značilen predvsem v večini latinskoameriških držav v času vojaških diktatur. Med najbolj znane državne terorizme prištevamo tudi nacistično Nemčijo (Pavič, 2009).. 2.3.5 Samomorilski terorizem Samomor velja za eno izmed orodij terorističnih organizacij. Če povzamemo vse opredelitve, lahko zaključimo, da je samomor dejanje, s katerim se človek usmrti, in da k odločitvi za to dejanje najpogosteje prispevajo odnosi med posameznikom in družbo. Toda kljub temu so si motivi v posameznih primerih različni. Glede na to poznamo različne vrste samomorov: egoistični samomor, anomični samomor, fatalistični samomor, odrešilni samomor, agresivni samomor, samomor zaljubljenih, skurilni samomor, altruistični samomor. V slednjega lahko uvrstimo tudi samomorilske teroristične napade (Pavič, 2009). Gre za pripravljenost žrtvovati življenje za uničenje ali poskus uničenja tarče z namenom doseganja političnega cilja. Samomorilske napade uporabljajo skupine, ki delujejo na podlagi močnega ideološkega, religioznega ali nacionalističnega naboja, predvsem pa med člani prevladuje ideja mučeništva in popolnega žrtvovanja za dosego višjega cilja, ki ga verske skupine razumejo kot božjo zapoved ali sveto vojno. V Islamu je potrebno med seboj ločevati samomor od samožrtvovanja, pri čemer je samomor prepovedan, s samožrtvovanjem pa si zagotoviš pravico do posmrtnega vstopa v raj (postaneš šehid - mučenik). Samomorilski napadi so v vsakem primeru odraz skrajne nemoči in obupa, ki najpogosteje izvirajo iz globoke nepravičnosti ali težnje za višjimi cilji. Če je samomorilski napad pravilno izveden, zahteva mnogo žrtev in povzroči veliko škodo. Zaradi tako radikalnega pristopa do bojevanja, pritegne široko medijsko pozornost in oslabi nasprotnikovo moralo. Tovrstni napad je privlačen za teroristične skupine, ker ne zahteva znanja in posedovanja zapletene tehnologije. Hkrati pa samomorilski napadalec zagotavlja, da se bo napad zgodil v najugodnejših okoliščinah z največnim možnim učinkom. Prednost takšnega napada je tudi v tem, da za 19.

(20) samomorilski napad ni treba načrtovati umika z napadenega območja in ker med napadom izvajalec izgubi življenje, ni tveganja, da bi ga ujeli in tako ogrozili svojo organizacijo (Bajrić, 2006). »Samomorilski napadi so zelo učinkoviti, uničujoči in poceni ter jih je razmeroma lahko opraviti. V povezavi s sredstvi za množično uničenje pa dobi taktika samomorilskih napadov povsem novo, veliko širšo razsežnost, ki pri ljudeh ustvarja poseben občutek nelagodja in strahu« (Čaleta, 2006). Za teroristične organizacije ima izvedba samomorilskega napada več taktičnih prednosti. Prva prednost je, da napadi ustvarijo večji strah pri ciljni populaciji v primerjavi z navadnimi terorističnimi napadi. Samomorilski napadi služijo kot propaganda teroristični organizaciji, saj pri ljudeh vzbujajo prepričanje, da so samomorilski napadalci prisiljeni v izvedbo napada zaradi ukrepov, ki so jih povzročile dejavnosti protiterorističnih strategij močnejših nasprotnikov (Čaleta, 2006). Vendar pa danes samomorilskih napadov ne izvajajo le verski fanatiki (teroristične organizacije, ki so versko usmerjene), ampak tudi politično usmerjeni prostovoljci, ki so pod psihološkimi in političnimi pritiski povsem sposobni samomorilskega napada. Najbolj znane teroristične organizacije, ki izvajajo samomorilske napade, so osvobodilni tigri Tamilskega Ealama (LTTE), Hamas, Palestinski islamski džihad, Hezbollah, Egiptovski islamski džihad, Oborožena islamska skupina (GIA), Indijska Barbar khalsa international (BKI), Delavska stranska Kurdistana (PKK), Al Kaida in čečenske uporniške skupine v Rusiji (Kranjc, 2011).. 20.

(21) 3 Ženske in terorizem Emancipacija žensk skozi zgodovino je potekala počasi, vendar gledano danes uspešno. Ženske predstavljajo pomemben steber celotne družbe. Njihova prisotnost je dobro vidna tako na političnem in gospodarskem področju, kot na vseh ostalih področjih družbenega življenja. Skorajda ne obstajajo področja, kjer se ženske ne bi mogle primerjati z moškimi in tudi ni redkost, da na nekaterih dominirajo in igrajo ključne vloge. Vendar tako ni samo v politiki, ampak tudi na drugih področjih, kjer je do sedaj prevladoval moški spol. Veliko je namreč poklicev pretežno samo v »moški domeni«, ali bolje rečeno so do nedavna bili le »moška domena«. Poleg politike pomembno mesto zaseda terorizem. In prav o ženskem terorizmu je vse več govora. Zanimiv je predvsem zaradi tega, ker se ženske vedno bolj postavljajo ob bok moškim ter prevzemajo vodilne vloge v terorističnih organizacijah in terorističnih napadih. Še nedolgo nazaj so namreč ženske pomagale terorističnim organizacijam in teroristom iz ozadja, sedaj pa se vedno aktivneje vključujejo v terorizem, naložene naloge pa opravljajo z odliko (Kranjc, 2011). Eden najbolj znanih primerov modernega mednarodnega terorizma in prvi, ki je pritegnil medijsko pozornost z vsega sveta, je bil teroristični napad, ki ga je vodila Palestinka Leila Khaled in se je zgodil 6. septembra 1970. Ta napad je znan tudi pod imenom Črni september. Člani Fronte za osvoboditev Palestine so tega dne ugrabili štiri letala in zahtevali izpustitev fedaijev (članov različnih palestinskih frakcij), ki so bili zaprti v Nemčiji, Švici in Izraelu. V tej teroristični akciji, ki ni bila povsem uspešna, je bila Leila Khaled aretirana in odpeljana v britanski zapor. Vendar pa so čez nekaj dni teroristi, prav tako člani Fronte za osvoboditev Palestine, ponovno ugrabili letalo in zahtevali takojšnjo izpustitev njihove vodje Leile Khaled, v zameno za izpustitev talcev, ki so bili ujeti na letalu. Leila Khaled je bila 13. septembra izpuščena, njen spol pa je osupnil celotni svet in postala je najslavnejša ženskateroristka (Kranjc, 2011). Vendar pa ona ni osamljen primer, ko so ženske vodile teroristično organizacijo ali posamičen napad. Kot vodilne posameznice najdemo ženske tudi v Nemčiji. Ulrike Meinhof in Gudrun Ennslin sta bili vodilni članici in so-ustanoviteljici Frakcije rdeče armade (Baader-Meinhof Gang). In tudi po njuni smrti je v zahodnonemški teroristični organizaciji glavno vlogo igrala ženska, ki so ji nadeli vzdevek »železna lady«, 21.

(22) Brigitte Mohnhaupt. Prav tako so bile ženske sestavni del v terorističnih organizacijah italijanskih Rdečih brigadah in teroristični skupini Prima Linea. Kot v Nemčiji in Italiji pa je bila tudi v japonski Rdeči vojski nekaj časa na vrhu ženska, Fusako Šigenobu. Prav tako so ženske že sestavljale sam vrh v Baskovski separatistični organizaciji ETA (Krajnc, 2003). Vse te ženske spodkopavajo našo idejo o tem, kdo in kaj je terorizem. Naše domneve in prepričanja so usmerjena v terorizem s predpostavko, da je to izključno moško področje z izjemo kakšne ženske. Zgodovina terorizma pa kaže drugačna dejstva. Tako kot moški, so tudi ženske sposobne brezhibno organizirati, pripraviti in izpeljati nasilne, surove teroristične napade, ki imajo za posledico nič hudega sluteče nedolžne žrtve. Zato je današnja družba toliko bolj zgrožena in prestrašena zaradi takih dejanj (Kranjc, 2011).. 3.1 Vloga žensk v terorizmu Vpetost žensk v teroristične organizacije v današnjem času ne predstavlja nič novega, vendar pa so se njihove vloge drastično spremenile. Vse do poznih let 20. stoletja so ženske v terorizmu delovale v ozadju. To pomeni, da so bile prisotne v organizacijah bolj ali manj le zaradi podpore svojim moškim kolegom, za pridobivanje obveščevalnih podatkov, nudenje zdravniške oskrbe in varnih hiš za aktivne teroriste, ki so potrebovali skrivališče. Od takrat naprej pa je delovanje žensk postalo aktivnejše, bolj fanatično, močnejše in bolj zvesto, kot smo bili vajeni pred tem. Seveda pa to ne pomeni, da so ženske prenehale opravljati dotedanje naloge, ki so jih imele. Vendar pa se od prejšnjih omejenih nalog, ki so se bolj ali manj navezovale na pomoč in oskrbo, sedaj vključujejo tudi v vodstvo terorističnih organizacij, v same teroristične napade, vključno s samomorilskimi napadi, širijo svojo vero in povečujejo medijsko zanimanje (Hearne, 2009).. 3.1.1 Ženske kot aktivne udeleženke terorizma Primeri, ko ženska zagreši teroristično dejanje so v porastu. Osvobodilni tigri tamilskega Eelama (LTTE) so znani kot prva teroristična organizacija, ki je zaposlovala ženske napadalke. Več kot tretjina članstva predstavljajo ženske, ki so poleg samomorilskih napadov zadolžene tudi za druge naloge na bojišču, kuhinji in medicinskih kampih. Vendar pa ne gre za osamljen primer. Čečenske črne vdove so odgovorne za nekaj deset samomorilskih bombnih napadov v zadnjih letih, v katerih 22.

(23) so ubile preko 330 ljudi. Vsi teroristični napadi, tudi tisti, ki ga je izvedla Wafa Idris, služijo kot odlično orodje in reklama za rekrutiranje mladih žensk, ki se želijo pridružiti tem skupinam. Zato smo od prvih medijsko odmevnih terorističnih napadov priča vzponu ženskega spola v terorizmu. Zaskrbljujoče je, da se to ne dogaja samo v Palestini, Čečeniji in na Šri Lanki, temveč tudi v Turčiji, Uzbekistanu, Libanonu, Egiptu in Kurdistanu (Hearne, 2009). Ženska: popolni terorist? Ženske s svojim zunanjim izgledom pritegnejo manj pozornosti varnostnih organov in posledično obstaja manjša možnost, da bodo varnostni organi izbrali iz vrste prav njih, jih pregledali in zaslišali, kot se to dogaja moškim. Še zlasti to velja za muslimansko družbo, ki je posebno občutljiva glede obravnave in vloge žensk. Prav tako za ženske velja stereotip, da so nenasilne in nenevarne. Dokaze za te trditve lahko najdemo tudi v samomorilskem napadu v Somaliji, kjer se je moški preoblekel v žensko, brez težav zaobšel varnostni sistem ter nato detoniral bombo v hotelu polnem ljudi. Opozoriti velja še na eno dejstvo: četudi je (do pred kratkim) bila ženska sumljiva, jih velikokrat ni bilo mogoče zaslišati in preiskati, saj na razpolago ni bilo nobene policistke ženskega spola (zato so po 11. septembru 2001 predvsem letališki varnostni organi poskušali zaposliti zadostno število žensk, ki bi lahko pregledovale tudi tiste ženske, ki vzbudijo določeno stopnjo suma), oziroma je družbeno manj sprejemljivo, da so ženske (ali otroci) podvrženi preiskavam zaradi njihove domnevno velike ranljivosti in šibkosti. Prav slednje naredi žensko privlačno in lahko žrtev, saj nam daje občutek nemoči in odvisnosti od nekoga močnejšega. Ironično pri vsem tem pa je, da prav izpostavljene lastnosti ženske teroristke uporabljajo kot orožje za prikrivanje terorističnih napadov (Hearne, 2009). Po čečenskem napadu na moskovsko gledališče Dubrovka, leta 2002, kjer je bilo vključenih veliko žensk, je nek novinar komentiral: da mora biti ženska, ki zagreši teroristični napad, veliko bolj fanatična kot moški terorist, hkrati pa so ženske tudi bolj zastrašujoče v vlogi teroristke kot moški. Da se ženska odloči vključiti v aktivnosti, ki so klasično moške, mora imeti veliko večjo vnemo. Teroristke, predvsem islamske veroizpovedi, morajo biti veliko bolj vnete, saj moške, ki žrtvujejo svoje življenje in so proglašeni za mučence, po koranu čaka, nagrada v obliki ženskih devic (Hearne, 2009).. 23.

(24) Medtem, ko ženski samomorilski terorizem živo predstavlja vpliv, ki ga imajo lahko ženske v terorizmu, pa vseeno ne smemo spregledati ostalih aktivnih vlog, ki jih opravljajo ženske na tem področju. Poleg zdravstvene oskrbe, pridobivanja obveščevalnih podatkov in oskrbovanja varnih hiš, pa sedaj najdemo ženske tudi v vlogi interpretov (moškim kolegom prevajajo in interpretirajo religiozne tekste (praviloma koran)), kot ustanoviteljice bančnih računov in tudi kot prostovoljke, ki zbirajo denar za teroriste preko dobrodelnih organizacij. Pri tem seveda uporabljajo dekliška imena, da ne pritegnejo preveč pozornosti s strani protiterorističnih agencij (Hearne, 2009). Ženske imajo kar nekaj prednosti pred moškimi teroristi so manj sumljive, s svojimi dejanji bolj šokirajo ter ostajajo terorizmu v povprečju dlje zavezane kot moški, pa vendarle obstajajo določeni dejavniki, ki ženske teroristke delajo manj privlačne v nasprotju z moškimi. Splošno prepričanje določa žensko kot nenasilno ženo, sestro, mamo in hčerko. Mnoge preseneča ugotovitev, da teroristke predstavljajo večjo grožnjo, večjo pripravljenost žrtvovati sebe in trpeti za svoj cilj, katerega motiv je največkrat maščevanje. In prav zaradi tega varnostne službe predvidevajo, da se bodo ženske manj obotavljale pri izvedbi nasilnih samomorilskih napadov. Zato se rekruti organizacije INTERPOL, ki se borijo proti terorizmu, odločajo za politiko »najprej ustreli žensko«. Ne le, da ženske teroristke ob napadu, v katerem so imele glavne vlogo, vzpodbudijo obsežnejše senzacionalno poročanje medijev, kar povzroči povečanje strahu kot tudi število novih potencialnih rekrutov, ampak tudi tip poročanja medijev je drugačen kot pri poročanju, ko napad izvede moški terorist (Hearne, 2009).. 3.1.2 Ženske kot spodbujevalke terorizma V svojih tradicionalnih vlogah kot matere, žene, sestre in dekleta lahko ženske vplivajo na vsak vidik teroristične aktivnosti. Tukaj se bomo ustavili pri ženskah, ki spodbujajo in motivirajo druge, da se zavežejo k sodelovanju v terorističnih organizacijah. Ženske teroristke dosežejo večjo pozornost publike, ko gre za novačenje novih ljudi v terorizem. Njihova privlačna osebnost, kot ženske teroristke, lahko služi tudi kot navdih in podpora za sedanje in bodoče teroristične skrajneže. V svoji nenasilni vlogi. 24.

(25) pa lahko ženske v določenih skupnostih, poleg motiviranja, opravljajo tudi zaposlovanje novih članov organizacije (Hearne, 2009). V Siriji, podobno pa tudi v Kirgizistanu, sestrske organizacije spodbujajo skrajni verski nauk in poskušajo spreobrniti posameznike, da bi tudi sami postopali po tem nauku ter se posledično vključili v teroristične organizacije. Medtem pa se v Pakistanu ženske, ki so zavezane džihadu, vključujejo v programe, ki si prizadevajo za nenasilje. Vendar pa so ti programi le krinka za tajno delovanje skupin, ki spodbujajo skrajne teroristične skupine. Podporo teroristični organizaciji Hezbolah pa je leta 2008 v Libanonu izrazilo tudi okoli 1000 žensk, ki so se zbrale v ta namen v organiziranem pohodu. Podoben primer se je zgodil že leta 2006, ko so ženske postavile živi zid med Izraelskimi vojaki ter teroristi, ki so se skrivali v mošeji (Foden, 2003). Takim ženskam, ki spodbujajo terorizem in olajšujejo vojskovanje, je moč pripisati določeno stopnjo nezadovoljstva, ki motivira tudi ostale teroriste. Ampak pri ženskah, ki so s strani družbe še vedno zatirane na podlagi spola, je moč sklepati še nekaj: enakost med spoloma na drugih področjih življenja bi verjetno odpravila to nezadovoljstvo, ki jih žene, da soustvarjajo terorizem (Hearne, 2009). Kult osebnosti, katerega pritegne ženska teroristka, je pomemben tudi pri rekrutiranju in navdihovanju drugih teroristov. Dejansko ženske pridobivajo oziroma so deležne veliko več pozornosti kot moški; s tem pa podaljšujejo tudi medijsko zanimanje zanje – medijska pozornost pa je nekaj, na čemer gradijo in uspevajo teroristične skupine. Kot primere takih žensk lahko navedemo Leilo Khaled, Wafo Idris in Ulrike Meinhof, ki so zaradi svojega spola, lepote in skrivnostnosti nase pritegnile svetovno medijsko pozornost (Hearne, 2009). Ocenjeno je namreč, da namenijo terorističnemu napadu, ki ga izvede ženska, osemkrat večjo medijsko pozornost kot terorističnemu napadu, ki ga izvede moški. Redkokateri moški namreč doseže, da bi se o njem pisalo na prvih straneh časopisov, še manj pa, da bi govorili o njegovi fizični privlačnosti. Prav tako pa ženske teroristke pogosto sprožijo val sočutja in so zaradi tega v medijih prikazane kot žrtve lastnega napada (Kemoklidze, 2009).. 25.

(26) Vendar pa mediji in fizična lepota ni vse, na kar stavijo vodje skrajnežev in ženski spol. Poleg takega načina pridobivanja privržencev obstajajo še drugi, ki pa so očem javnosti bolj skriti. Med najbolj zanimive spada spodbujanje družin, predvsem spodbujanje mater, ki si prizadevajo, da bi se njihovi sinovi žrtvovali kot mučenci. Družinski člani mučencev so potem počaščeni kot družina nekoga, ki je dal svoje življenje za višji cilj. Mnogo jih po smrti mučenca proslavlja ter se zahvaljuje Alahu za čast, ki jo je izkazal družini, hkrati pa govorijo o sinovi, moževi ali bratovi zavezanosti in predanosti terorističnim ciljem, saj tako tam, kjer živijo, občutijo velik družbeni ponos. Na različne načine so potencialni teroristi vzpodbujeni s strani ekstremističnih skupin in socialnih mrež, da sodelujejo v terorizmu, vendar pa razlike v spolu zaslužijo posebno pozornost. Pri ženskah, ki imajo tako veliko potenciala v boju proti terorizmu, bi morali bolje razumeti tudi naravo njihove vloge pri omogočanju terorizma (Hearne, 2009).. 3.1.3 Ženske kot preprečevalke terorizma Na področju boja proti terorizmu se pojavlja vedno večje vključevanje žensk, kar nedvomno pomeni neko novo upanje. Medtem, ko so ženske lahko kot motivacija za vstop v ekstremistične skupine, vseeno obstaja ogromno dokazov o njihovi vlogi, ko se zavzemajo za pospešen umik iz terorizma ter zmanjševanju terorističnih aktivnosti. K temu pripomorejo najprej z umikom svojih otrok iz »teroristične kulture«, oziroma s preprečevanjem, da bi se otroci kdaj srečali z ekstremizmom, ki vodi do terorizma. Same sebe izpostavijo do te mere, da nekatere postanejo uslužbenke obveščevalnih služb, prav tako pa svoje može vključijo v centre za rehabilitacijo terorističnih skrajnežev. Tam jim na podlagi izobraževanja ter podpore ponudijo trdnejše temelje, spremembo okolja pa izkoristijo za menjavo socialnega kroga, ki je pri rehabilitaciji najpomembnejši. Potrebno se je izogniti »socialnemu vakuumu«. Člani terorističnih skupin namreč jemljejo to organizacijo kot svojo družino in prav pretrganje teh vezi ter ponovna krepitev dejanskih družinskih vezi in odnosov lahko ključno pripomore k umiku posameznika iz terorizma. Sem sodi tudi odločitev, pridobiti si partnerja. Poleg tega ljudje, ki delajo v takih programih, pomagajo iskati in pridobiti novo zaposlitev. Vse to je del rehabilitacije nasilnih skrajnežev (Hearne, 2009).. 26.

(27) Kot uspešna se je izkazala pobuda Maroka, ki se je osredotočil na ženske ter jih zaposloval, kot protiutež islamski fundamentalistični ideologiji, ter ženske določil kot glasnice pravega in temeljnega pomena islama. Prav tako so v Savdski Arabiji ustanovili protiteroristični program imenovan »Saudi Counselling Programme«. To je bil eden najuspešnejših programov te vrste. Razlog za to pa naj bi bilo globoko zakoreninjeno spoštovanje kulturnih in verskih tradicij (Hearne, 2009). Vrsta novih programov, ki se osredotočajo na matere, da bi preprečile radikalizacijo svojih otrok, meni in podpira idejo, da imajo ženske dejansko pomembno vlogo pri preprečevanju nastanka nove generacije terorističnih skrajnežev. Zato so prav tako v Savdski Arabiji ustanovili program »Nagrada za najboljšo mamo«. Gre za program, ki spodbuja ženske, katerih možje zaradi sodelovanja v terorizmu prestajajo zaporno kazen. Program poskuša zagotoviti neko stabilno okolje za vzgajanje otrok teroristov, odvračati ponavljanje kaznivih dejanj s strani terorista ter onemogočiti, da bi se otrok srečal s fundamentalistično ideologijo. To je primerna protiutež realnosti, kjer teroristične skupine družinam samomorilskih napadalcev finančno povrnejo za smrt bližnjega. Programi, ki se osredotočajo na družinske vezi, predvsem pa na matere, pridobivajo na priljubljenosti. Pravzaprav ti programi potrjujejo, da se v družini začeti teroristični ekstremizem lahko v družini tudi konča (Hearne, 2009). Kot zanimivost omenimo intervjuju v katerem je neimenovana Palestinka dejala: »Ne spodbujam vključevanja žensk v teroristične napade, prav tako ne spodbujam kakršnih koli terorističnih napadov. Načelo džihada je, da skrbiš za svoje otroke in jih vzgojiš v dobre ljudi. Nenazadnje, ali je bombardiranje sploh doseglo kakšen močnejši in večji vojaški objekt? Ne, ni, dejansko je bil to samo samomor. Ženske lahko naredimo kaj drugega, kot učimo naše sinove in hčere, da postanejo mučeniki. Lahko jih naučimo, da postanejo zdravniki ali inženirji«. Prav tako razmišljanje in. tak pristop v družbah, kjer prevladuje nasilje, iščejo mnoge nevladne organizacije. in. vlade. same. za. razvoj. tako. imenovanih. »mehkejših«. protiterorističnih programov. Prav mogoče je potegniti vzporednico in primerjavo, da se je skozi leta večala vloga žensk v aktivnem terorizmu in so ženske zasedle tudi prve vrste v vojskovanju. Hkrati pa je naraščala tudi vloga žensk v boju proti terorizmu. Zaradi tega so s strani obveščevalnih in varnostnih služb ženske vedno bolj iskane za delo na področju boja proti terorizmu ter v posebnih programih, ki slonijo na soudeležbi žensk (Hearne, 2009).. 27.

(28) 4 Čečenske samomorilske napadalke »črne vdove« Pojav samomorilskega terorizma v Čečeniji je sledil v letu 2000, kot odgovor na rusko okupacijo njihovega ozemlja in sistematičnega ubijanja čečenskih civilistov. Idejo so v Čečenijo prenesli arabski borci, večinoma Afganistanci, ki so širili tako imenovani vahabizem, gibanje, katerega pravila temeljijo izključno na Koranu in je nenaklonjeno vsem inovacijam in vsem oblikam razkošnega življenja. Do tega obdobja in tako je tudi danes, v Čečeniji prevladuje tako imenovani sufizem, smer v islamski veri, ki v nasprotju z vahabizmom nima tako radikalnega pristopa pri upoštevanju Korana (Reuter, 2004). Zloglasne čečenske črne vdove aktivno delujejo od 7. junija leta 2000, ko sta prvi čečenski samomorilski napadalki Khava Barayeva, sestrična dobro poznanega poveljnika Arbija Barayeva in Luisa Magomadova pripeljali tovornjak napolnjen z eksplozivom na začasno lokacijo glavnega štaba ruske elitne specialne enote (OMON) v vasi Alkhan Yurt v Čečeniji ter sprožili detonator. Posledice napada dva mrtva in pet ranjenih. Od takrat do leta 2005 so črne vdove zagrešile še 22 od skupno 27 napadov, kar predstavlja 81 procentov vseh, ki so jih pripisali čečenskim upornikom (Speckhard in Akhmedova, 2006). Ime »črne vdove« so čečenske samomorilske napadalke dobile s strani ruskih in mednarodnih medijev, po napadu v moskovskem gledališču Dubrovka oktobra 2002 na podlagi vizualne podobe napadalk in pričevanj preživelih. Kmalu je namreč postalo jasno, da so mnoge delovale iz maščevanja svojih ubitih mož, sinov in bratov (Speckhard in Akhmedova, 2006). V Čečeniji je bila nato opazna večja frekvenca samomorilskih napadov v letu 2003. Motivacijo za izvedbo samomorilskih napadov so Čečeni našli v maščevanju, obupu in ohranitvi celovitosti njihovega ozemlja, pri čemer kot podlage za izvedbo napadov niso imeli verske ideologije ali ponosa posameznikov (Kurz in Bartles, 2007). Po klasičnem islamskem učenju ženske niso poklicane k džihadu. Vsaj ne v takšnem smislu, kakor so poklicani moški. Ženska svoj džihad opravi z romanjem v Meko, da pričuje s svojimi besedami, s stališči, z dejanji in z molitvijo. To velja za ženske in za džihad na splošno. Vendar, ko džihad postane osebna obveza, potem je ženska poklicana, enako kakor moški, in za osebni džihad ženski ni treba nikogar prositi za dovoljenje – ne svojega moža ne svojega skrbnika. Na podlagi takšnega stališča je 28.

(29) možno razumeti, da so danes islamske mučenice oziroma šahide (beseda izvira iz besede šahid in pomeni mučenik) dovoljene. Na začetku pa je treba reči predvsem to, da danes šahide obstajajo, ne glede na to, ali tradicionalni islamski nauk takšno obliko žrtvovanja žensk za Alaha dovoljuje ali zavrača (Harcet, 2010). Dejstvo pa je, da število muslimank, ki izvajajo samomorilske napade raste. Kakor navaja Yoram Schweitzer, je med letoma 1985 in 2006 v samorazstrelitvenih napadih umrlo več kakor 220 žensk: največ na Šrilanki (75), sledi Izrael s palestinskimi območji (67), potem sta tu Rusija in Čečenija (47) ter Turčija (15). V tem obdobju je bilo nekoliko manj samorazstrelitvenih napadalk v Libanonu, v Uzbekistanu in v Iraku, kjer so bile po štiri bombašinje, po dve so zabeležili v Maroku in v Pakistanu in po eno v Indiji, v Tadžikistanu in v Jordaniji. David Cook ugotavlja, da v luči tega, da se število muslimank, ki se angažirajo v radikalnih islamskih in nacionalističnih skupinah, vedno bolj veča, se danes ne moremo izogniti vprašanjem o tem, kaj o tovrstnih napadih pravijo islamski viri in islamski pravniki, obenem pa se lahko vprašamo tudi, kakšni so motivi teh žensk in kakšni so motivi organizacij, ki te ženske novačijo in mobilizirajo (Harcet, 2010). O samorazstrelitvenih dejanjih kot načinu »odkupa za grehe« govorijo raziskovalci tudi pri čečenskih črnih vdovah. Te ženske naj bi se za svoja samorazstrelitvena dejanja nemalokrat odločile zato, ker so jih posilili ruski vojaki in ker s tem dejanjem želijo družini povrniti ugled. Ali in Post ugotavljata, da je v Čečeniji globoko zakoreninjeno prepričanje, da vdove nimajo svetle prihodnosti, zato verjamejo, da je nasilje nad Rusi, ki so zakrivili smrt njihovih mož, za vdove najboljše zadoščenje. Toda motivi posameznic za angažiranje v terorističnih napadih se razlikujejo od motivov organizacij, ki te ženske novačijo, opozarja von Knopova (Harcet, 2010).. 4.1 Profil »črnih vdov« Ženske v Čečeniji se za samomorilski napad niso odločile zaradi pripadnosti veri. Prav tako se za to dejanje niso odločile, ker bi bile psihično bolne ali kazale znake samomorilnosti. Te ženske niso bile anarhistke, ki bi skušale škodovati oblasti, bile so ženske, ujete v okolju, kjer so med rusko-čečenskim konfliktom zaradi odsotnosti oblasti vladale kriminalne tolpe, katere so s pomočjo orožja in denarja narekovale njihova življenja (Standish, 2008).. 29.

(30) O čečenskih terorističnih napadalkah ni znanega prav veliko, narejene so bile sicer nekatere analize in raziskave, vendar pa so demografski podatki pomanjkljivi za večino tistih, ki so izvedle teroristični napad in pri tem umrle. Anne Speckhard in Khapta Akhmedova sta leta 2005 izvedli posebne psihološke intervjuje na vzorcu 26ih črnih vdov, ki so izvršile napade od leta 2000 do 2005. Ugotovili sta, da je starost napadalk v razponu od petnajst do osemintrideset let. Gre tako za poročene kot neporočene ženske, od tistih, ki so bile poročene, so bile nekatere matere, vsaj ena pa je trpela za neplodnostjo. Trinajst je bilo samskih, tri poročene, štiri ločene, pet vdovelih, ena pa je bila že drugič poročena. Izobrazbena struktura črnih vdov je v večini primerov enaka izobrazbi vrstnikov. Od 26-ih črnih vdov, za katere imamo podatke, jih je 17 (65,3 odstotka) končalo srednjo šolo (to je starost od 14 do 16 let, glede na šolski sistem v Čečeniji); 3 (11,5 odstotka) črne vdove so bile študentke (to je starost od 17 do 20 let); 1 (4 odstotke) je končala višjo strokovno šolo, 5 (19,2 odstotka) pa jih je dokončalo univerzitetni študij. 23 žensk teroristk (88,4 odstotka) je pripadalo srednjemu ali premožnejšemu družbenemu sloju, 2 (7,6 odstotka) sta pripadali nižjemu sloju, 1 (4 odstotke) pa je bila zelo dobro situirana. Vse napadalke so bile povezane z vahabizmom, ali preko družin ali pa so se povezale s to vejo islama po travmi, ki so jo doživele ob izgubi ali izginotju družinskega člana. Travmo je prav tako doživelo vseh 26 črnih vdov, ki so bile zajete v tej raziskavi (Speckhard in Akhmedova, 2006). Določitev skupnega in jasnega profila čečenske črne vdove skorajda ni mogoča. Vse napadalke so bile različnih starosti, nobena ni bila nujno mlada, čeprav večina tistih, katerih identiteta je bila kasneje razkrita ni presegla trideset let. Izkazalo se je, da nekatere izmed njih preden so izginile od doma na urjenje za napad niso bile verujoče. Zanimivo je tudi to, da nekatere izmed njih niso bile žrtve zlorab ruskih varnostnih organov ali izgubile katerega od svojih bližnjih. Javno skupno mnenje ruskih liberalcev in svetovnih medijev je, da sta obup in psihološka travma, ki so jih povzročile ruske sile, glavna dejavnika, ki sta ženske pripravila do terorističnih napadov (Abdullaev, 2007).. 30.

(31) 4.2 Motivi »črnih vdov« Novačenje in uporaba žensk, ki so se pripravljene ubiti, pri tem velja izpostaviti napada na gledališče Dubrovka in šolo v Beslanu, je verjetno eno izmed najmočnejših orožij čečenskih upornikov, s katerim so »pritisnili« na ruske oblasti. S pojavom čečenskih žensk v napadih čečenskih upornikov, so mediji pravzaprav pomagali upornikom, da so v kratkem času postali prepoznavni v svetu. Nekateri opazovalci trdijo, da so se vdove in samske ženske v Čečeniji za samomorilske napade odločile zaradi nizkega socialnega statusa, v katerem so se znašle po izgubi najbližjih, drugi so prepričani, da so ženske bolj čustvene in jih je tako lažje indoktrinirati. Ne glede na vse pa so povzročile pravo paniko med ruskimi letalskimi potniki, saj so ti neštetokrat zavrnili vkrcanje zaradi sopotnice, ki je bila oblečena v značilna muslimanska oblačila. Kljub različnim pogledom pa je jasno, da se je uporaba žensk v napadih za čečenske upornike izplačala (Abdullaev, 2007). Motivi za delovanje čečenskih samomorilskih napadalk so različni. Speckhardova in Akhmedova sta v svoji raziskavi izpostavili naslednje vrste motivacijskih faktorjev, ki vplivajo na žensko, da se odloči za samomorilski napad.. 4.2.1 Travma Nobena posameznica v zajetem vzorcu raziskave Speckhardove in Akhmedove, ki je izvedla samomorilski napad, ni imela resnih osebnostnih motenj, preden se je odločila, da se pridruži teroristični organizaciji. Pomemben podatek, ki ga ne moremo zanemariti, je tudi, da so prav vse doživele globoko osebno travmo. Vse so kazale simptome post-travmatične stresne motnje kot rezultat predhodne osebne travme. Ta stopnja psihološke travmatizacije je zelo verjetno eden glavnih motivacijskih dejavnikov, ki je čečenske črne vdove pripeljal do sprejetja ideologije terorizma in posledično tudi do terorističnih dejanj. Skoraj vse, ki so bile zajete v raziskavo, so izgubile ožje družinske člane v zračnih napadih, bombnih napadih, zaradi zemeljskih min, v tako imenovanih ruskih operacijah čiščenja ter v bitkah. Mnoge so bile priče smrti, pretepanju ali drugačni obliki nečloveškega ravnanja ruskih vojakov z družinskimi člani. Družinski člani in bližnji znanci črnih vdov so opazili, da ima nasilna smrt družinskega člana, ali podobna družbena travma, velik vpliv na spremenjeno obnašanje prizadetih oseb. Tako bodoče teroristke doživijo psihološko krizo zaradi občutka žalosti, jeze,. 31.

(32) depresije, psihološke travme ter krivde, ker niso bolje branile svojih družinskih članov. Spremembe v obnašanju, ki so bile opazne pri črnih vdovah zaradi njihove doživete travme, so bile: depresija v 73 odstotkih, družbena odtujitev in izolacija v 92 odstotkih, agresija v 23 odstotkih ter neprestano ponavljanje močne želje po maščevanju v 31 odstotkih. V 73 odstotkih tistih, ki so postali samomorilski napadalci obstaja povezava z vahabisti kmalu po doživeti travmi kot direktno reakcijo nanjo. V 27 odstotkih primerov pa je povezava z vahabisti obstajala že prej preko zakonske zveze ali družinskih vezi (Speckhard in Akhmedova, 2006).. 4.2.2 Maščevanje Zdi se, kakor bi osamljeni in travmatizirani posamezniki iskali odgovore na svoje psihične travme in odzivanje na travmatično bolečino tako, da prevzamejo nase džihadsko ideologijo. Dejansko ta ideologija zadovoljuje potrebe, ki so lastne tako čečenski tradiciji kakor splošni teoriji travmatičnega stresa. Tradicionalno živijo Čečeni z etosom maščevanja: ko je ljubljena oseba ranjena ali ubita, je odgovornost družinskih članov, da izsledijo zločinca in zahtevajo dolžno plačilo. Ta ideologija maščevanja je strogo kodificirana in navadno ne sega dlje od iskanja povzročitelja škode ali njegovih ožjih družinskih članov ter maščevanja za zlo dejanje. Vendar pa se to mišljenje po prestani vojni, travmatizaciji, izgubi ljubljene osebe ter razširjanju teroristične miselnosti spreminja. Maščevanje je pri številnih postalo posplošeno. Akhmedova je v eni od svojih raziskav na 653 kliničnih subjektih odkrila, da mnogo tistih, ki so doživeli najvišjo stopnjo vojne travmatizacije in stopnjo posttravmatskega stresa, maščevanja ni več sprejemalo tako kot prej. Svoje maščevanje so posplošili tako, da so krivdo pripisali »etničnemu sektorju«, iz katerega je izvirala nastala škoda njihovi družini (ruska vojska ali civilisti). S povečanjem travmatizacije je to posplošeno maščevanje zanje postalo potrebno in sprejemljivo. Enako pa se je zgodilo tudi s črnimi vdovami v našem vzorcu. Mnoge so pred izvedenimi terorističnimi napadi izjavile, da bodo maščevale nasilno smrt svojih bližnjih, ki so umrli zaradi ruskih sil. Zaključimo lahko, da so imele vse ženske iz vzorca maščevanje kot enega od motivov (Speckhard in Akhmedova, 2006).. 32.

(33) 4.2.3 Verska ideologija Običajno oseba, ki je doživela globoko osebno travmatično izkušnjo, izkusi lomljivost svetovnih predpostavk (glede osebne varnosti, predvidljivosti in dobrote na svetu), hkrati pa pogosto izkusi tudi disociativni odziv na travmo, v kateri so določeni elementi preveč čustveni in boleči, da bi se naenkrat vključili v zavedanje sebe v svetu. Žrtve travm so kot odgovor na svoje predhodne izkušnje pogosto disociativne. Posledice tega se pogosto kažejo kot amnezija, čustvena otopelost in občutek družbene odtujitve. Velik del procesa zdravljenja, v odgovor na psihične travme, je rekonstrukcija tako osebne pripovedi kot pogleda na svet, ki vključuje travmatičen dogodek. Teroristična ideologija, ki temelji na veri in vključuje nacionalno tradicijo in celo dolžnost, da se maščuje člana družine, lahko služi kot del zdravljenja, ki zagotavlja neko vrsto psihološke prve pomoči, ki pa je nujno kratkotrajna, če kot rezultat te pomoči posameznik postane samomorilski napadalec (Speckhard in Akhmedova, 2006). Ideologija džihadistov, ki temelji na izkrivljeni veri psihosocialne pomoči žrtvam travm, omogoča slabo in kratkoročno psihološko pomoč. Hkrati pa tudi sponzorirajo terorizem, saj lahko tako pod pretvezo islama dosegajo svoje politične cilje. Čečeni so v luči dveh vojn v zadnjem desetletju, nadaljevanju spopadov in sedanjih nasilnih ukrepov v boju proti terorizmu v Čečeniji utrpeli razširjene psihološke travme. Noben posameznik ali družina ni ostala neprizadeta ob učinkih bombardiranja mest, vojne, nasilja in smrti, skoraj vsakdo ima izkušnjo z neko obliko nasilja. Vojna je pomembno vplivala tudi na demografsko katastrofo v Čečeniji v tem obdobju. Čečenija je tako izgubila velik del prebivalstva, za kar sta bila kriva smrt ali prebeg beguncev iz države. S podobnim problemom se je Čečenija srečala že pod Stalinovo deportacijsko politiko. Trenutne zelo razširjene socialne travme zagotavljajo plodna tla za nekatere segmente družbe, ki prevzemajo novo, neavtohtono obliko radikalnega islama. Pomembno je, da poudarimo, da se to zgodi le v povezavi z družbenim sprejetjem nove razlage islama, tistega, ki ustreza razširjeni potrebi za odziv na nasilne in travmatične situacije, ki jih je narod izkusil ob novozgrajenem nasilnem pogledu na svet. Tisti posamezniki, katerih družinska celovitost in smisel za pripadnost sta se razblinili ob nasilnih smrtih družinskih članov, dajejo verskemu vidiku ideologije džihada nov pomen, saj predpisuje in vodi do novih vedenj, pripadnosti skupini in predanosti zavezi k smiselnemu življenju. Simboli pripadnosti vključujejo iskanje novega. 33.

(34) življenjskega sloga in nošenje oblačil, ki pomenijo novo življenjsko zavezo. Ti simboli so za žrtve travm, ki žalujejo za ključnimi družinskimi člani in ki so izgubili smisel in smer v kaosu vojne in okupacije, pomembni v polnjenju nastale praznine. Prav tako novi rituali molitev in tolažilen pogled na posmrtno življenje, izraženo kot čaščenje tistih, ki so umrli v imenu boga (mučenci), pomagajo umiriti travmatiziranega posameznika, ki pogosto, kot odziv na travmo, razvije pričakovanje o skrajšani življenjski dobi in nadaljevanju nasilja. Obračanje k veri je pogost način tolažbe ob žalovanju, s prepričanjem, da oseba, za katero žalujemo, živi naprej v posmrtnem življenju. Ideologija džihada uporablja tudi ta dejavnik in sporoča, ne le da bo mučenec ponovno združen s svojimi ljubljenimi, temveč je tako zagotovljen varen prehod v raj tudi za sedemdeset drugih družinskih članov. To zdaj ni več zanemarljiva stvar, ko posameznik meni, da je življenje nasilno, kaotično in nepredvidljivo ter smrt preži povsod (Speckhard in Akhmedova, 2006). Pot terorizma se pogosto začne s posamezniki, ki so zaradi svojega travmatiziranega psihološkega stanja pridruženi radikalnim skupinam in iščejo ideologijo džihada, ko se spoprijemajo s svojimi precej ekstremnimi in nasilnimi izgubami. Manj jasno je, kaj se zgodi na strani organizacije, ko ženska naredi prvi korak pri vključevanju v teroristične skupine, da bi postala samomorilska napadalka. Vemo, da je veliko teroristov dalo jasno vedeti svojim družinskim članom, da so v iskanju vahabizma svobodno in v celoti sprejeli ideal džihada, da postanejo mučenci v boju proti Rusom. Ob pridruževanju tem skupinam in ob zagovarjanju džihadske ideologije je bil zgrajen nov pogled na svet v »bil bi terorist«, kjer se je materializem povsem zavračal; smrt mučenca je čaščena; teroristično nasilje je bilo utemeljeno kot sredstvo za izvedbo džihada, to je z uveljavljanjem pravice nasilja nad nevernim okupatorjem; posmrtno življenje se je zdela vredna odškodnina za žrtvovanje posameznika. Ta novi pogled na svet se je razvil hkrati s popolno spremembo miselnosti in življenjskega sloga (pogoste molitve in dosledno sledenje muslimanskim običajem) ter v skrajnosti tudi s spremembo videza. Po podatkih so vse ženske zajete v našem vzorcu po svojih travmatičnih izkušnjah postale bolj verne in so pogosteje omenjale džihad, raj in podobne verske teme (Speckhard in Akhmedova, 2006).. 4.2.4 Nacionalizem Medtem, ko so glavni ruski novinarji pisali, da so čečenske ženske bile ugrabljene, posiljene ali drogirane, kar naj bi jih vzpodbudilo k prevzemu različnih vlog v terorističnih aktivnostih pa Speckhardova in Akhmedova nista našli dokazov, ki bi 34.