Analiza sprememb policijske zakonodaje in odnos policistov do teh sprememb : diplomsko delo univerzitetnega študija

52 

Loading....

Loading....

Loading....

Loading....

Loading....

Texto completo

(1)DIPLOMSKO DELO Analiza sprememb policijske zakonodaje in odnos policistov do teh sprememb. September, 2013. Andreja Židan.

(2) DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Analiza sprememb policijske zakonodaje in odnos policistov do teh sprememb. September, 2013. Andreja Židan Mentor: izr. prof. dr. Branko Lobnikar.

(3) Kazalo vsebine. UVOD............................................................................................................ 7 1 ZGODOVINSKI PREGLED POLICIJSKE DEJAVNOSTI NA SLOVENSKEM ............................ 8 2 SPREMEMBE POLICIJSKE ZAKONODAJE V SLOVENIJI .............................................. 11 2.1 ZAKON O NOTRANJIH ZADEVAH ........................................................................... 11 2.2 ZAKON O POLICIJI ........................................................................................ 13 2.2.1 Zakon o policiji (1998) ........................................................................ 13 2.2.2 Zakon o policiji (uradno prečiščeno besedilo) (ZPol-UPB1) (2003) .................... 15 2.2.3 Zakon o policiji (uradno prečiščeno besedilo) (ZPol-UPB6) (2006) .................... 16 2.2.4 Zakon o policiji (uradno prečiščeno besedilo) (ZPol-UPB7) (2009) .................... 17 2.3 ZAKON O NALOGAH IN POOBLASTILIH POLICIJE (ZNPPOL) (2013) ........................................ 19 2.4 ZAKON O ORGANIZIRANOSTI IN DELU V POLICIJI (ZODPOL) (2013)....................................... 21 3 POLICIJSKA DEJAVNOST V TUJINI ..................................................................... 23 3.1 AVSTRIJA ................................................................................................. 23 3.2 NEMČIJA ................................................................................................. 25 3.3 HRVAŠKA ................................................................................................. 26 3.4 ČEŠKA .................................................................................................... 27 3.5 SLOVAŠKA ................................................................................................ 28 4 PRIMERJALNA ANALIZA POLICIJSKE DEJAVNOSTI V SLOVENIJI IN TUJINI .................... 29 5 KODEKS POLICIJSKE ETIKE .............................................................................. 31 5.1 KODEKS POLICIJSKE ETIKE IN POLICIJSKA ZAKONODAJA .................................................... 31 6 OPIS UPORABLJENE METODE, INŠTRUMENTARIJEV IN VZORCA ................................. 34 6.1 UPORABLJENE METODE ................................................................................... 34 6.2 OPIS INŠTRUMENTARIJEV IN VZORCA ...................................................................... 34 6.3 HIPOTEZE ................................................................................................ 35 7 PREDSTAVITEV IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ................................................ 36 7.1 TESTIRANJE HIPOTEZ ..................................................................................... 42 8 RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK ............................................................................... 47 9 UPORABLJENI VIRI ........................................................................................ 50. 3.

(4) Kazalo tabel Tabela 1: Mediana in standardni odklon za hipotezo 1 .................................... 43 Tabela 2: Mediana in standardni odklon za hipotezo 2 .................................... 44 Tabela 3: Mediana in standardni odklon za hipotezo 3 .................................... 45 Tabela 4: Mediana in standardni odklon za hipotezo 4 .................................... 46. Kazalo grafikonov Grafikon 1: Zakonodaja, ki opredeljuje policijska pooblastila, se spreminja prepogosto. ...................................................................................... 36 Grafikon 2: Za uspešno opravljanje svojega dela moram preveč časa posvetiti spremljanju sprememb zakonodaje. ......................................................... 37 Grafikon 3: Prav je, da je način organiziranja policijskega dela zapisan v drugi zakonodaji, kot so zapisana policijska pooblastila. ........................................ 37 Grafikon 4: Policisti imamo premalo vpliva na zakonodajo, ki določa in usmerja naše delo. .............................................................................................. 38 Grafikon 5: Pri spreminjanju zakonodaje se premalo upoštevajo mnenja in predlogi policistov, ki policijska pooblastila najpogosteje uporabljajo. .......................... 38 Grafikon 6: Policisti imamo za svoje delo zadosti pooblastil. ............................ 39 Grafikon 7: Dobro sem seznanjen s spremembami zakonodaje, ki ureja policijska pooblastila. ...................................................................................... 39 Grafikon 8: Nova policijska zakonodaja je primerno uredila policijska pooblastila. .. 40 Grafikon 9: Ocenjujem, da so moji sodelavci dobro seznanjeni z novostmi na področju zakonodaje, ki so pomembne za policijsko delo. ............................... 41 Grafikon 10: Zakonodaja predstavlja zgolj orodje, ki jo policisti uporabljamo za svoje delo. .............................................................................................. 41 Grafikon 11: Glavni namen policijskega dela je uveljavljanje zakonodaje. ............ 42. 4.

(5) Povzetek Diplomska naloga prikazuje spremembe policijske zakonodaje in odnos, ki ga imajo policisti do teh sprememb. Teoretični del se začne z analizo sprememb policijske zakonodaje vse od Zakona o notranjih zadevah iz leta 1980, do Zakona o policiji iz leta 1998 in njegove novele, na koncu pa sta zajeta tudi oba zakona iz letošnjega leta – Zakon o nalogah in pooblastilih policije ter Zakon o organiziranosti in delu v policiji. Pri tem smo bili osredotočeni na naloge in pooblastila policistov in policistk. Sledi kratek pregled policijske dejavnosti in nekaterih zakonskih določb v tujih državah. Za primerjavo smo si izbrali Avstrijo, Nemčijo, Hrvaško, Češko in Slovaško. Gre za države, po katerih se Slovenija na področju policijske dejavnosti zgleduje, je malce bolj napredna oziroma je na isti razvojni stopnji. V zadnjem poglavju teoretičnega dela smo se osredotočili še na etično perspektivo policijske zakonodaje. Že omenjene zakone, ki smo jih analizirali na začetku, smo primerjali s Kodeksom policijske etike in iskali vzporednice med kodeksom in zakoni. Sledi empirični del, ki obravnava odnos, ki ga imajo policisti do sprememb zakonodaje, ki vpliva na njihovo delo. Rezultati raziskave so pokazali, da policisti menijo, da so spremembe policijske zakonodaje prepogoste, poleg tega pa se pri spreminjanju premalo upoštevajo njihovo mnenje in predlogi. Glede večjega števila pooblastil, ki ga je prinesla nova zakonodaja, je mnenje policistov razdeljeno. Zadnjih sprememb namreč niso ocenili niti kot dobrih niti kot slabih.. Ključne besede: policija, policijska zakonodaja, kodeks policijske etike, Zakon o notranjih zadevah, Zakon o policiji, Zakon o organiziranosti in delu v policiji, Zakon o nalogah in pooblastilih policije. 5.

(6) Summary – Analysis of changes in police legislation and police officers' attitude toward these changes This diploma thesis displays the changes of police legislation and police officers' attitude toward these changes. The theoretical part starts with the analysis of changes in police legislation, from The Internal Affairs Act of 1980, to Police Act of 1998 and its' amendments and at the end are included both acts of this year – Act on the tasks and powers of police and Act of the organization and work of the police. We were focused mainly on tasks and powers of policemen and policewomen. What follows is a brief overview of policing and some legislation provisions in foreign countries. For comparison we chose Austria, Germany, Croatia, the Czech Republic and the Slovak Republic. These are the countries that serve as an example for Slovenia, of which our country is more developed or at the same developmental stage. In the last chapter of the theoretical part we have also focused on the ethical perspective of police law. We compared already metioned laws, which were analyzed at the beginning, with the Code of Police Ethics and we searched for paralels between the Code and the laws. The empirical part deals with the police officers' attitude toward changes in legislation that affects their work. The survey results showed that police officers believe that changes in police legislation are too frequent, moreover there is lack of consideration given to their opinions and suggestions about changing the police legislation. Police officers have shown divided opinion about a large number of powers of police, brought by the new legislation. Recent changes were not considered neither as good neither as bad.. Keywords: police, police legislation, the Code of Police Ethics, The Internal Affairs Act, Police Act, Act of the Organization and Work of the Police, Act on the Tasks and Powers of Police. 6.

(7) Uvod Ljudje že od nekdaj živimo po dogovorjenih pravilih, ki smo jih kasneje zapisali v zakone. Zakoni naj bi zagotavljali red, varnost in hkrati svobodo. Pri uveljavljanju zakonov pa skupaj s številnimi organi sodeluje tudi policija. Z namenom čim boljšega zagotavljanja življenja in osebne varnosti posameznikov, javnega reda in miru je morala tudi policija skozi čas spreminjati svojo organizacijo, glavne naloge in s tem tudi zakone. Slednje največkrat osnuje peščica strokovnjakov, njihovi neposredni izvajalci pa imajo bolj malo vpliva na samo osnovanje in oblikovanje zakonov. Delo, naloge in organizacijo policije opredeljujejo številni zakoni (Zakon o policiji – zdaj Zakon o organizaciji in delu v policiji ter Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Zakon o prekrških, Zakon o varnosti cestnega prometa, Zakon o nadzoru državne meje in še številni drugi). Seveda si je vse te zakone in predpise nemogoče do potankosti zapomniti. Policisti se teh znanj delno naučijo s pomočjo mentorjev oziroma starešin, ki jim znanje predajo z uporabo delovnih, omejevalnih in prezentacijskih pravil. Na dejansko delo policije ima velik vpliv tudi policijska subkultura in način, na katerega policisti doživljajo svet okoli sebe in svojo vlogo v njem. V sedanjih časih uspešnost policije ocenjujemo tudi glede na strokovnost in etičnost med opravljanjem njihovih delovnih nalog. Podlago za etično delovanje imajo policisti v Evropskem kodeksu policijske etike. Slednja je še vedno slabo razvita, razloga za to pa sta dva. Prvi je paravojaška miselnost policijskih organizacij, drugi pa nepoznavanje in nerazumevanje uporabne etike, iz česar izhaja mišljenje, da morajo policisti pri svojem delu izhajati le iz zakonov in ustave (Pagon, 2000). Tovrstni pristop k policijskemu delu se je skozi čas spremenil, kar kažejo številne oblike policijske dejavnosti, ki so bolj usmerjene k družbi in njenim problemom. Tako poznamo policijsko delo v skupnosti, policijsko delo, usmerjeno v reševanje problemov, v prihodnosti pa lahko pričakujemo razvoj novih oblik policijskega dela. Zakon ne more opredeliti vsake situacije, v kateri se lahko znajdejo policisti med opravljanjem svojega dela. V takšnih primerih imajo policisti moč odločanja, moč uporabe diskrecije (Boivin in Cordeau, 2011). Na uporabo diskrecije pa pomembno vplivajo že prej omenjena delovna pravila, ki se jih policisti naučijo s pomočjo svojih mentorjev oziroma starešin (Stroshine, Alpert in Dunham, 2008).. 7.

(8) 1. Zgodovinski. pregled. policijske. dejavnosti. na. Slovenskem Policijska dejavnost na ozemlju naše države je bila že od samih začetkov pod vplivom nemške, francoske, avstro-ogrske in policijske dejavnosti nekdanjih komunističnih držav. Po osamosvojitvi leta 1991 pa so na razvoj policijske dejavnosti v Sloveniji vplivale Nemčija, Francija, Velika Britanija in Italija, kar se odraža tudi v vedno večjem poudarjanju policijskega dela v skupnosti (Meško, Medvešek in Tičar, 2013b). Kljub številnim spremembam policijske dejavnosti od leta 1850 do danes, so bile naloge varnostnih organov ves čas iste, in sicer: zatiranje kriminalitete, vzdrževanje javnega reda in miru, urejanje in nadzorovanje prometa, skrb za varnost države in režima, naloge pri varovanju državne meje in obvezna asistenca organom, ki so bili do nje upravičeni. Pomembnost posamezne naloge pa se je spreminjala glede na čas in prostor (Čelik, 2009). Začetki policijske dejavnosti na Slovenskem segajo v leto 1850, ko so bili postavljeni pravni temelji orožništva. Cesar Franc Jožef I. je po francoskem vzoru tega leta potrdil ustanovitev orožništva v Avstro-Ogrski, kamor smo takrat spadali Slovenci (Meško et al., 2013b). Zakon o orožništvu je to varnostno silo opredelil kot del oborožene sile, orožništvo pa je tako vsebovalo močne vojaške prvine, sodilo pa je pod vojaško ministrstvo na Dunaju (Čelik, 2009). Zakon je naštel tudi prisilna sredstva, ki so jih smeli orožniki uporabljati. Tako so imeli hladno (bajonet ali sablja) in strelno orožje (puška, samokres in revolver). Orožnik je smel orožje uporabiti le takrat, ko je moral odvrniti napad nase ali na drugo osebo, obvladati upiranje njegovim ukazom in ko je moral preprečiti beg nevarnemu hudodelcu (Čelik, 2010). Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Kraljevina SHS) ohranila dotedanje varnostne sile, ki so jih sestavljali orožniki, deloma pa tudi policijski stražniki. Vendar pa so bili iz orožniških in policijskih vrst odpuščeni vsi, ki niso bili slovanskega izvora (Nemci, Madžari in Italijani). Zakon o orožništvu je slednjega opredelil kot pomožno vrsto vojske in njeno specialno enoto, glavne naloge pa so bile skrb za javno varnost, vzdrževanje javnega reda in miru ter zagotavljanje izvrševanja zakonov (Meško et al., 2013b). Po potrebi so morali orožnikom priskočiti na pomoč tudi državna policijska straža, občinski stražniki, finančna straža, gozdni čuvaji ali cestni nadzorniki, ki so se morali ravnati po orožniških predpisih (Čelik, 2011a).. 8.

(9) Po razpadu Kraljevine SHS so ozemlje naše države razdelili trije okupatorji, od katerih je vsak pripeljal svoje varnostne sile. K slednjim so italijanske in nemške oblasti vključevale tudi nekdanje orožnike in stražnike, ki so skrbeli za varnost in se vključevali v boje s partizani. Osvobodilno gibanje pa je v tem obdobju razvilo svoje oborožene enote (Čelik, 2011b). Med letoma 1945 in 1990 sledi obdobje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) in s tem obdobje milice. Ta je zamenjala orožništvo in policijsko stražo, izšla pa je iz narodne zaščite, ki je med narodnoosvobodilno vojno postajala vedno bolj organizirana varnostna sila (Čelik, 2010). Milica je opravljala večino nalog javne varnosti, za zatiranje kriminala je bila organizirana kriminalistična služba (Meško et al., 2013b). Zakon iz leta 1946 je milico opredelil kot vojaško organizirano silo, določil pa je tudi pet pogojev, pod katerimi je miličnik smel uporabiti orožje: da bi odbil fizični napad nase, zavaroval življenje državljanov, premagal nasilno upiranje uradnim opravilom, preprečil beg storilcem kaznivih dejanj ali sumljivim osebam na meji ali v obmejnem pasu ali da bi odbil napad na objekt, ki ga je varoval ali na državno premoženje (Čelik, 2010). Že takrat je zakon izpostavil načelo sorazmernosti, saj je moral miličnik najprej uporabiti manj nevarno orožje. Meško, Medvešek in Tičar (2013b) so poudarili, da je med letoma 1946 in 1980 položaj milice spreminjalo kar osem zakonov. Pri tem velja omeniti nekaj pomembnih novosti, ki predstavljajo nekatere temelje za nadaljnjo policijsko zakonodajo. Leta 1956 je začel veljati nov zakon, ki je določil, da je miličnik smel uporabiti strelno orožje le, če ni mogel s fizično silo ali gumijevko doseči enakega namena. Zadnji dve prisilni sredstvi sta bili takrat prvič omenjeni v zakonu. V primeru protipravne uporabe fizične sile, gumijevke ali strelnega orožja pa je miličnik disciplinsko ali kazensko odgovarjal. Leta 1967 je zakon uvedel možnost pritožbe zoper ravnanje miličnika. Leta 1973 je začel veljati Zakon o notranjih zadevah, ki je uredil organiziranost in delovanje milice na naših tleh, slednja pa je pri tem dobila tudi pooblastilo pridržanja do treh dni. Zakon je naštel tudi vsa takrat veljavna prisilna sredstva: fizična sila, gumijevka, vodni curek, službeni pes, sredstvo za prisilno ustavljanje motornih vozil, plinsko orožje, strelno orožje in druga sredstva (Čelik, 2010). Že pred osamosvojitvijo naše države je leta 1989 potekala akcija »Sever«, katere namen je bil pravočasno zaznavanje priprav na obsežnejše kršitve javnega reda in miru, demonstracije, prepovedane javne shod in mitinge. Potekalo je tudi zbiranje 9.

(10) obvestil o napovedanemu »mitingu resnice«. S to akcijo je Slovenija opozorila Beograd, da bo z Organi za notranje zadeve in milico sama skrbela za svoj javni red in mir ter da ne bo dovolila preprečevanja razvoja demokratičnih procesov. Leta 1991 je sledila osamosvojitvena vojna, po njej pa se je slovenska milica preimenovala v policijo (Meško et al., 2013b). Spremembe, ki so sledile, si bomo bolj podrobno pogledali v naslednjem poglavju.. 10.

(11) 2 Spremembe policijske zakonodaje v Sloveniji V analizo sprememb policijske zakonodaje bomo zajeli Zakon o notranjih zadevah, ki je bil sprejet leta 1980 in je ostal v veljavi kar osemnajst let. Naslednji zakon, ki ga bomo vzeli pod drobnogled, bo Zakon o policiji in vse njegove novele, za konec pa bomo analizirali tudi letos sprejeta zakona – Zakon o organiziranosti in delu v policiji ter Zakon o nalogah in pooblastilih v policiji. Pri analizi se bomo osredotočili predvsem na naloge policistov in policistk ter na njihova pooblastila.. 2.1 Zakon o notranjih zadevah Zakon o notranjih zadevah (v nadaljevanju ZNZ) je začel veljati leta 1980 v takrat Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Veljal je kar osemnajst let, dokler ga ni leta 1998 zamenjal Zakon o policiji. Drugi člen ZNZ notranje zadeve deli na štiri dele: zadeve državne varnosti, zadeve javne varnosti, upravne notranje zadeve in druge zadeve, določene z zakonom ali drugim predpisom, ki je izdan na podlagi zakona (Zakon o notranjih zadevah [ZNZ], 1980). V prvem delu gre za zadeve javne varnosti, torej za varovanje ustavne ureditve. Drugi del se nanaša na zadeve javne varnosti, kjer najdemo nekatere naloge, ki jih policija opravlja tudi danes. Te naloge so varovanje življenja ljudi in premoženja; vzdrževanje javnega reda in miru; urejanje in nadzorovanje prometa na javnih cestah; preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom; varovanje določenih oseb in objektov; dajanje nujne pomoči, da se odpravijo posledice, nastale zaradi splošne nevarnosti, ki jo povzročajo elementarne in druge nesreče; nadzor prehajanja čez državno mejo in prenašanja orožja, streliva in razstreliva, prepovedanega tujega tiska in radijskih postaj čez državno mejo; nadzor gibanja in zadrževanja v mejnem pasu; opravljanje zadev, ki so v zvezi z ugotavljanjem in reševanjem mejnih incidentov in drugih kršitev državne meje ter kontroliranje in izvajanje predpisov s področja tujcev. Tretji del, ki sicer ne sega na samo področje policijske dejavnosti, pa se nanaša na zadeve združevanja občanov, javnih shodov in javnih prireditev, potnih listin, prebivanja tujcev, posesti in nošenja orožja in streliva, eksplozivnih snovi, osebnih izkaznic, prijavljanja in odjavljanja. 11.

(12) prebivališča, registracije motornih vozil, izdaje vozniških dovoljenj, varstva pred požarom, matičnih knjig in imen (ZNZ, 1980). Kot lahko vidimo, je bila prioritetna naloga takratnih policistov varstvo ustavne ureditve, torej vodilne stranke v takratnem času, medtem ko varovanje človekovih pravic in svoboščin ni bilo tako pomembno. Nasploh posameznikove pravice niso bile v ospredju, saj je bilo važno le delovanje v skupno dobro. V sklopu zadev javne varnosti sicer najdemo naloge, ki jih policisti opravljajo še danes, nekatere naloge (na primer nadzor prenašanja prepovedanega tiska in radijskih postaj) pa so izrazit odsev takratnega časa in državnega režima. Spremembe ZNZ v nadaljnjih letih organiziranosti in dela policije niso drastično spreminjale, velja pa omeniti, da je bil leta 1992 izraz milica zamenjan z izrazom policija, posledično je bil tudi izraz miličnik nadomeščen z izrazom policist (Zakon o spremembi zakona o notranjih zadevah, 1992). Kot so zapisali Meško, Lobnikar, Jere in Sotlar (2013a), je bilo to preimenovanje ena izmed prvih, a zelo pomembnih reform v policiji. 46. člen ZNZ določa posebne dolžnosti in pooblastila, ki jih imajo določene uradne osebe organov za notranje zadeve oziroma pooblaščene uradne osebe. Kot slednje zakon našteva delavce milice, operativne delavce službe državne varnosti in službe za zatiranje kriminalitete ter druge delavce, katerih delo je neposredno vezano na izvajanje operativnih nalog (ZNZ, 1980). Po ZNZ (1980) so imele pooblaščene uradne osebe naslednja pooblastila in pravice: -. legitimiranje ljudi in v zakonsko določenih primerih privedba k pristojnemu organu (48. člen ZNZ);. -. pridržanje osebe, ki moti ali ogroža javni red in mir oziroma če je potrebno, da se ugotovi njena istovetnost, če so jo izročili tuji varnostni organi in je potrebno, da se izroči pristojnemu organu ali če je potrebno zavarovati najvišje predstavnike domačih ali tujih oblastnih ali političnih organov ter najvišje predstavnike mednarodnih organizacij (24 ur oziroma največ tri dni) (50. člen ZNZ);. -. preventivni pregled oseb, prtljage in prometnega sredstva (51. člen ZNZ);. -. pravica do brezplačnega prevoza z javnimi prometnimi sredstvi med opravljanjem službe in pravica do zavarovanja, kot ga imajo potniki, ki so prevoz plačali (52. člen ZNZ);. 12.

(13) -. pravica do uporabe najbližjega dosegljivega prometnega sredstva ali sredstva za zvezo (53. člen ZNZ) in. -. pravica do uporabe fizične sile, gumijevke, plinskih sredstev, vodnega curka, konjenice, službenega psa, sredstev za prisilno ustavljanje motornih vozil, strelnega orožja in drugih sredstev, ki omogočijo izvršitev uradnih nalog (54. člen ZNZ).. 2.2 Zakon o policiji Kar osemnajst let je veljal ZNZ, dokler ga leta 1998 ni zamenjal Zakon o policiji (v nadaljevanju ZPol). V nadaljevanju bomo analizirali prvotni ZPol iz leta 1998 in njegove novelirane različice oziroma uradna prečiščena besedila od leta 2003 do 2010. Pri tem bomo zajeli le tiste novele zakona, ki se tičejo sprememb na področju policijskih nalog in pooblastil.. 2.2.1 Zakon o policiji (1998) ZPol je v tretjem členu kot glavne naloge policije opredelil naloge, ki so podobne nalogam postaje milice s splošnim delovnim področjem iz ZNZ. Te naloge so varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi; preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom; vzdrževanje javnega reda; nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet; varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole; varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev; varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov, če z zakonom ni drugače določeno; izvajanje nalog, določenih v tem in drugih zakonih in podzakonskih predpisih (Zakon o policiji [ZPol], 1998). Zelo pomembna novost je 30. člen, ki določa, da so policisti pri opravljanju svojih nalog dolžni ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in svoboščine (ZPol, 1998). Tu se pokaže velika sprememba ne le v sami zakonodaji, ampak tudi v mentaliteti same družbe, saj prioritetna naloga policije ni več varstvo ustavne ureditve, pač pa varovanje posameznikov, pri čemer morajo policisti spoštovati njihove pravice in svoboščine. ZPol je policistom v 33. členu točno naštel pooblastila in pravice, ki jih imajo za lažje opravljanje delovnih nalog, od 34. do 53. člena pa so ta pooblastila bolj podrobno obrazložena. Tako ZPol kot pooblastila in pravice, ki jih policisti smejo uporabljati pri opravljanju nalog, našteva (ZPol, 1998): 13.

(14) -. opozarjanje in ukazovanje (34. člen ZPol);. -. ugotavljanje identitete in izvedba identifikacijskega postopka (35. člen ZPol);. -. varnostno preverjanje oseb (36. člen ZPol);. -. vabljenje oseb (37. člen ZPol);. -. varnostni pregled (38. člen ZPol);. -. prepoved gibanja (39. člen ZPol);. -. protiteroristični pregled prostorov, objektov, naprav in območij (40. člen ZPol);. -. prijetje osebe (41. člen ZPol);. -. privedba osebe (42. člen ZPol);. -. pridržanje osebe (43. in 44. člen ZPol);. -. odreditev strožjega policijskega nadzora (45. člen ZPol);. -. zaseg predmetov (46. člen ZPol);. -. vstop v tuje stanovanje in druge prostore (47. člen ZPol);. -. pravica do uporabe prevoznih in komunikacijskih sredstev (48. člen ZPol);. -. uporaba tajnih policijskih ukrepov (49. člen ZPol);. -. uporaba prisilnih sredstev (50., 51. in 52. člen ZPol) in. -. druga pooblastila, določena v zakonih.. ZPol za razliko od ZNZ v 50., 51., in 52. členu prisilna sredstva prvič dejansko opredeli kot »prisilna sredstva«, opiše, kdaj dejansko gre za uporabo prisilnih sredstev in v katerih primerih jih policisti smejo uporabiti. ZPol je organom pregona število prisilnih sredstev povečal. Tako so policisti od takrat dalje smeli uporabiti sredstva za vklepanje in vezanje, plinski razpršilec, fizično silo, palico, plinska in druga sredstva za pasivizacijo, vodni curek, konjenico, posebna motorna vozila, službenega psa, sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev in strelno orožje (ZPol, 1998). Novost v 51. členu ZPol (prej 54. člen ZNZ) je tudi uvedba načela sorazmernosti, ki se odraža v drugem in tretjem odstavku tega člena. Tako pravi, da »smejo policisti uporabiti le tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo. Pri uporabi prisilnih sredstev morajo policisti spoštovati človekovo osebnost in njegovo dostojanstvo. Policisti morajo prenehati uporabljati prisilno sredstvo takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo uporabljeno.« (ZPol, 1998). 14.

(15) 2.2.2 Zakon o policiji (uradno prečiščeno besedilo) (ZPol-UPB1) (2003) Uradno prečiščeno besedilo Zakona v policiji (v nadaljevanju ZPol-UPB1) iz leta 2003 vsebuje spremembe in dopolnitve, ki so zakon novelirale leta 2001 in 2003. ZPol-UPB1 v 2.a, 2.b, 2.c in 2.č členu natančneje definira nadzor nad policijo, ki ga opravljajo uslužbenci ministrstva, ki so posebej pooblaščeni za tovrsten nadzor. Slednji imajo poleg policijskih pooblastil tudi nekatera druga pooblastila, ki jim omogočajo nemoteno in učinkovito opravljanje posameznega nadzora (ZPol-UPB1, 2003). ZPol-UPB1 vsebuje tudi dve pooblastili, ki sta bili prej omenjeni le v Pravilniku o policijskih pooblastilih (ZPol-UPB1, 2003): -. prepoznava oseb po fotografijah (policisti smejo zaradi odkrivanja storilca kaznivega dejanja, prekrška, ali ugotavljanja identitete neznane osebe opraviti prepoznavo oseb po fotografijah, pri čemer lahko uporabljajo fotografije iz evidence fotografiranih oseb ali fotografije oseb, pridobljene na drug način) (35.a člen) in. -. prepoved. približevanja. določenemu. kraju. oziroma. osebi. (prepoved. približevanja velja za kraj, kjer oseba oziroma oškodovanec stanuje, dela, se izobražuje, je v varstvu ali se vsakodnevno giblje, poleg tega pa prepoved približevanja. zajema tudi. prepoved. nadlegovanja. po. komunikacijskih. sredstvih) (39.a člen). Policija je zaradi teh sprememb začela voditi tudi nekaj novih evidenc, med drugim evidenco izdanih odredb za prepoved približevanja, ki se nanaša na novo pooblastilo prepovedi približevanja določenemu kraju oziroma osebi. Velja omeniti, da je policija takrat začela voditi tudi evidenco usmerjenega zbiranja obvestil na področju terorizma in mednarodnega organiziranega kriminala (ZPol-UPB1, 2003). Slednja je najverjetneje tudi rezultat pripravljanja vstopa Slovenije v NATO. ZPol-UPB1 v 51.a, 51.b, 51.c, 51.č in 51.d členu tudi natančneje določa uporabo nekaterih prisilnih sredstev. Nekaj določb o uporabi prisilnih sredstev se sicer nahaja že v Pravilniku o policijskih pooblastilih, z letom 2003 pa so bile pravzaprav le prenesene v zakon. 51.a člen določa, da sme policist sredstva za vklepanje in vezanje uporabiti, če obstaja sum, da se bo oseba upirala, samopoškodovala, izvedla napad ali pobegnila. 51.b člen pravi, da sme policist plinski razpršilec, fizično silo in palico uporabiti, če 15.

(16) ne more drugače obvladati upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, moti javni red ali če se upira oseba, ki jo je potrebno prijeti, privesti ali ji odvzeti prostost. Omenjena prisilna sredstva sme uporabiti tudi, če mora odvrniti napad na osebe ali objekte, ki jih varuje, napad na sebe ali koga drugega. 51.c člen pa policistom v primerih, ko je potrebno vzpostaviti javni red, kadar je ta huje ali množično kršen, dovoljuje uporabo plinskih in drugih sredstev za pasivizacijo, vodni curek, konjenico in posebna motorna vozila (ZPol-UPB1, 2003). Policisti pri svojem delu uporabljajo tudi službenega psa. Zakon v 51.č členu določa, da ga lahko kot prisilno sredstvo uporabijo z nagobčnikom na vrvici ali brez in brez nagobčnika na vrvici ali brez nje. 51.d člen pa navaja, v katerih primerih sme policist uporabiti sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev. Gre za situacije, ko mora policist preprečiti beg s prevoznim sredstvom osebi, ki je bila zalotena pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti ali osebi, ki ji je bila odvzeta prostost ali za katero je bil izdan nalog za odvzem prostosti, ko mora preprečiti nezakonit prehod s prevoznim sredstvom čez državno mejo, nadaljnjo vožnjo s prevoznim sredstvom osebi, ki je bila pred tem najmanj dvakrat pravilno ustavljana in ni upoštevala zakonitega policistovega ukaza, ko je potrebno preprečiti nedovoljen dostop s prevoznim sredstvom do objekta ali na območje, kjer se zadržuje ali biva varovana oseba ali v primeru preprečitve nadaljnje vožnje s prevoznim sredstvom osebi, ki se pasivno upira ali ne upošteva zakonitega ukaza policista ali poskuša nadaljevati z vožnjo, pa ne izpolnjuje pogojev za vožnjo (ZPolUPB1, 2003). V naslednjih dveh letih se je ZPol spremenil še dvakrat in sicer leta 2004 in 2005. Ker pa te spremembe niso bistveno vplivale na policijsko delo in njihova pooblastila, jih ne bomo natančneje opisovali.. 2.2.3 Zakon o policiji (uradno prečiščeno besedilo) (ZPol-UPB6) (2006) Zakon je policistom v prem odstavku 35. člena bolj natančno predpisal, v katerih primerih lahko ugotavljajo identiteto osebe, predvsem pa je pooblastilo zasnovano dosti širše. Po prejšnjih različicah ZPol so policisti lahko ugotavljali identiteto osebe, ki je s svojim obnašanjem, ravnanjem, videzom ali zadrževanjem na določenem kraju ali ob določenem času vzbujala sum, da bo izvršila, izvršuje ali je že izvršila prekršek ali kaznivo dejanje (ZPol-UPB4, 2005). Šlo je torej za precej ohlapno določbo, ki je bila odvisna predvsem od policistove subjektivne ocene posameznika in situacije. ZPol-UPB6 je to določbo kljub temu 16.

(17) obdržal, dodanih pa je še nekaj drugih primerov, v katerih lahko policisti ugotavljajo identiteto osebe. Policisti lahko uporabijo pooblastilo ugotavljanja identitete osebe poleg že omenjenega primera še v situacijah, kadar (ZPol-UPB6): -. je treba osebo prijeti, privesti, pridržati ali ji odvzeti prostost;. -. se oseba nahaja na območju, na katerem je prepovedano ali omejeno gibanje;. -. je oseba na območju, v kraju ali objektu, v katerem se izvajajo ukrepi za iskanje ali izsleditev storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali predmetov in sledi, ki so pomembne za kazenski postopek ali postopek o prekršku;. -. je oseba po opisu podobna iskani osebi;. -. je oseba očitno nebogljena, ugotavljanje identitete pa je nujno za zagotovitev pomoči ali kadar. -. ima oseba koristne podatke za opravljanje uradnih nalog policije.. Poleg tega je ZPol-UPB6 uvedel dve novi pooblastili, ki se nanašata na varnostno preverjanje oseb. To sta prikrito evidentiranje in namenska kontrola, ki sta natančneje opredeljena v 36.a in 36.b členu zakona, izvajata pa se pri mejni kontroli ter policijskih in carinskih kontrolah v notranjosti države. Prikrito evidentiranje pomeni odkritje razpisane osebe ali razpisanega vozila in zbiranje informacij o izsleditvi te osebe ali vozila, o kraju, času ali razlogu za kontrolo, poti in kraju potovanja in podobno (ZPol-UPB6, 2006). Namenska kontrola pa pomeni preiskavo osebe ali vozila na podlagi Zakona o nadzoru državne meje, Zakona o kazenskem postopku, Zakona o prekrških ali na podlagi drugih zakonov, ki urejajo postopek preiskave (ZPol-UPB6, 2006).. 2.2.4 Zakon o policiji (uradno prečiščeno besedilo) (ZPol-UPB7) (2009) Od leta 2006 do 2009 ni bilo nobenih sprememb na področju policijske zakonodaje. Novela zakona v letu 2009 pa je kar nekaj novosti uvedla predvsem pri imenovanju in razrešitvi generalnega direktorja policije. ZPol-UPB7 vsebuje tudi nekaj sprememb pri policijskih pooblastilih. Tako se je za 38. členom, ki govori o varnostnem pregledu, dodal še 38.a člen. Po slednjemu sme policist iz razlogov javne varnosti z namenom zasega predmetov opraviti pregled osebe in stvari, ki jih ima pri sebi, če je neposredno zaznal, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je potrebno zaseči. Pri tem pregledu policist z rokami pretipa 17.

(18) oblačila osebe in pregleda vsebino predmetov, ki jih ima oseba pri sebi ali s seboj. Pregled praviloma opravlja oseba istega spola (ZPol-UPB7, 2009). Spremenil se je tudi 51. člen, ki navaja, kako oziroma katero prisilno sredstvo sme policist uporabiti. Po novem so tako policisti smeli uporabiti le tisto prisilno sredstvo, ki je sorazmerno načinu in moči upiranja ali napada. Poleg tega je bil dodan odstavek, ki govori o sorazmernosti uporabe prisilnih sredstev. Hujše prisilno sredstvo sme policist uporabiti le, če je bila uporaba milejšega sredstva neuspešna ali če zaradi okoliščin in razlogov za varnost življenja, osebno varnost ali varnost premoženja ljudi ne bi bila mogoča (ZPol-UPB7, 2009). 54. člen zakona je določil, da smejo policisti pri nadzoru cestnega prometa na javnih cestah uporabljati tehnična sredstva za odkrivanje in dokazovanje prekoračene najvišje dovoljene hitrosti na kontrolnih točkah, prekoračene povprečne hitrosti na cestnih odsekih ter tehnična sredstva za ugotavljanje drugih prekrškov. Poleg tega smejo za spremljanje izvajanja policijskih pooblastil uporabljati tehnična sredstva za fotografiranje ter video in avdio snemanje, o tem pa morajo že pred začetkom postopka seznaniti osebe, ki se znajdejo v tem postopku. V skladu s to spremembo so začeli voditi tudi evidenco posnetkov postopkov (ZPol-UPB7, 2009). Leta 2010 je bila sprejeta še ena novela k Zakonu o policiji. Govori o delu nacionalnega preiskovalnega urada (v nadaljevanju NPU), o imenovanju direktorja NPU in njegovih namestnikov ter o primerih kaznivih dejanj, s katerimi se NPU ukvarja (Zakon o dopolnitvah Zakona o policiji, 2010). Že leta 2009 je bila načrtovana sprememba policijske zakonodaje, s čimer bi ZPol razdelili na dva dela. S tem naj bi bila zagotovljena bolj pregledna in jasna ureditev, v zakona naj bi se vnesel tudi velik del podzakonskih norm, s čimer bi zagotovili večjo sistematičnost, preglednost in javnost policijskih pooblastil (Ju. P., 2013). Leta 2013 je končno sledila bolj korenita in vidna sprememba policijske zakonodaje po sprejetju ZPol leta 1998. Do sedaj enotna ureditev policije v enem zakonu se je razdelila na dva zakona. Prvi je Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), drugi se imenuje Zakon o organiziranosti in delu v policiji (v nadaljevanju ZODPol). V nadaljevanju bomo podrobneje preučili vsebino obeh zakonov.. 18.

(19) 2.3 Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) (2013) V ZNPPol najdemo kar nekaj sprememb in novosti. Novi zakon uvaja nekatere temeljne pojme, opredeli policijski postopek in taktični preudarek, splošna načela za opravljanje policijskih nalog, opredeljuje vsa splošna policijska pooblastila in uporabo prisilnih sredstev. Zakon vsebuje novi policijski pooblastili za zagotavljanje varnosti in reda na športnih prireditvah, spremenjeni so tudi pogoji za uporabo službenega psa in strelnega orožja, ureja kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij ter ločuje začasno omejitev gibanja in odvzem prostosti (Ju. P., 2013). V posameznih poglavjih so tudi bolj natančno opredeljena policijska pooblastila za varovanje določenih oseb in objektov in policijska pooblastila na vodah. Pomembnejše spremembe, ki se tičejo tematike našega dela, bomo opisali v nadaljevanju. V prvem členu ZNPPol se nahaja sama opredelitev vsebine zakona, ki ureja naloge in pooblastila policije. Kot temeljne dolžnosti policije zakon navaja zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prvič tudi krepitev pravne države. Tretji člen opisuje pomen posameznih izrazov, ki se nahajajo v zakonu (na primer policijska naloga, policijsko pooblastilo, nevarnost in velika nevarnost, verjetnost in velika verjetnost, upiranje, napad, podatek, varovan podatek in tako dalje). Naloge policije ostajajo iste kot v ZPol, poudarjeno pa je sodelovanje policije s posamezniki in skupnostjo ter izvajanje preventivne dejavnosti (ZNPPol, 2013). Kot že omenjeno, je v sedmem členu opredeljen taktični preudarek. To pomeni, da policisti pri svojem delu glede na trenutna dejstva in okoliščine ocenijo, katere odločitve, policijska pooblastila ali uradna dejanja bodo izvedli za učinkovito preprečevanje in odpravljanje nevarnosti. Osmi člen pa opiše policijski postopek kot vsako dejanje policistov zaradi opravljanje policijskih nalog (ZNPPol, 2013). Novost v zakonu so nekatera splošna načela za opravljanje policijskih nalog. Od 13. do 17. člena ZNPPol se nahajajo naslednja načela: načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva ter drugih človekovih pravic in svoboščin, načelo enake obravnave, načelo zakonitosti, načelo sorazmernosti ter načelo strokovnosti in integritete (ZNPPol, 2013). Splošna načela so sedaj vpeta v zakon, kar kaže na vedno večji poudarek spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, saj lahko ravno policisti s pooblastili, ki jih imajo, velikokrat prekoračijo dovoljeno mejo omejevanja teh pravic.. 19.

(20) Z novim zakonom so policisti dobili še nekaj dodatnih pooblastil. Gre za policijsko pooblastilo prepovedi udeležbe na športnih prireditvah, prekinitve potovanja, po novem pa smejo izvajati akreditacijski postopek. Prepoved udeležbe na športnih prireditvah iz 62. člena ZNPPol smejo policisti izreči osebi na športni prireditvi ali v zvezi z njo zalotena pri dejanju, ki ima znake prekrška zoper javni red in mir z znaki nasilja in je mogoče pričakovati, da bo oseba s takšnimi dejanji nadaljevala. Policist sme tovrsten ukrep izreči za obdobje enega leta. Po 63. členu ZNPPol smejo policisti tudi prekiniti potovanje na športno prireditev, če tri ali več oseb že pred oziroma med potovanjem na prireditev krši javni red in mir (ZNPPol, 2013). Gre torej predvsem za preventivni pooblastili, s katerimi policisti lahko preprečijo nadaljnjo nevarnost na športni prireditvi. Akreditacijski postopek po ZNPPol (2013) je »omejeno varnostno preverjanje za zagotavljanje upravičenosti vstopa v določen prostor, kjer se izvajajo posebni varnostni ukrepi za varovanje določenih varovanih oseb« in je ravno tako pooblastilo preventivne narave. Policisti smejo po novem pri opravljanju policijskih nalog izdelovati fotorobote, izvajati poligrafski postopek, postavljati cestne zapore z blokadnimi točkami. 47. člen ZNPPol določa, da smejo policisti izdelati fotorobota zaradi odkrivanja storilca kaznivega dejanja ali prekrška ali ugotavljanja identitete neznane osebe (ZNPPol, 2013). Poligrafsko testiranje je bilo v ZPol omenjeno v poglavju o zbiranju, varstvu in zavarovanju podatkov, kjer je 54. člen določal, da smejo policisti s pisno privolitvijo posameznika uporabiti poligraf pri odkrivanju in preiskovanju kaznivega dejanja (ZPol, 2009). Najnovejši zakon pa uporabo poligrafa v 48. členu uvršča med policijska pooblastila in sam postopek testiranja tudi natančneje določa. Seveda se postopek tako kot prej sme opraviti le s pisnim soglasjem posameznika, še vedno pa se rezultati poligrafskega postopka ne morejo uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku. 49. člen ZNPPol pravi, da smejo policisti vzpostaviti cestno zaporo z blokadno točko zaradi popolne ali selektivne kontrole nad vozili in osebami v primeru verjetnosti, da bo prišlo na določenem območju do velike nevarnosti, če je potrebno prijeti storilce kaznivih dejanj ali prekrškov ali izslediti predmete teh dejanj ali če je potrebno preprečiti hujše kršitve javnega reda, varnosti cestnega prometa ali varnosti državne meje (ZNPPol, 2013). Prisilna sredstva so v ZNPPol bolj sistematično razdeljena v dve skupini in sicer na tista prisilna sredstva, ki se uporabljajo proti posamezniku in na tista, ki se uporabljajo proti množici (ZNPPol, 2013). Prisilna sredstva, ki jih policisti smejo 20.

(21) uporabljati pri svojem delu, ostajajo ista, spremenjeni so le pogoji uporabe službenega psa in strelnega orožja, fizična sila pa se je preimenovala v telesno silo. Pogoji uporabe službenega psa so v ZNPPol poenostavljeni, kar policistom olajša delo s službenim psom. ZPol je določal uporabo službenega psa takrat, ko je bila dovoljena uporaba plinskega razpršilca, fizične sile ali palice, ko je bilo potrebno vzpostaviti javni red, za preprečitev bega osebi, ki je bila zalotena pri kaznivem dejanju, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora treh let ali več in podobno (ZPol, 2009). Najnovejši zakon je kot pogoje za uporabo službenega psa navedel obvladovanje aktivnega upiranja, odvrnitev napada, preprečitev bega osebe in podobno (ZNPPol, 2013). Policisti so ena izmed redkih skupin ljudi v naši državi, ki smejo v skrajnih primerih tudi poseči v najpomembnejšo človekovo pravico: pravico do življenja. ZNPPol daje tej pravici večjo vrednost, saj omejuje pogoje, v katerih lahko policist uporabi strelno orožje. Po najnovejšem zakonu sme policist uporabiti strelno orožje le, če ne more drugače odvrniti od sebe ali koga drugega sočasnega protipravnega napada, s katerim je ogroženo življenje ali če ima oseba za izvršitev kaznivega dejanja pripravljeno strelno orožje, eksplozivna sredstva ali druge nevarne predmete in snovi, s katerimi bi lahko ogrozila življenje ene ali več oseb (ZNPPol, 2013). Prej veljaven ZPol je kot pogoj uporabe omenjal tudi preprečitev bega osebi ali odvrnitev napada na varovano osebo ali varovani objekt (ZPol, 2009). Policisti smejo po novem torej uporabiti strelno orožje in s tem ogroziti človekovo pravico do življenja le v primerih, ko je neposredno ogrožena pravica do življenja napadene osebe ali njega samega. V zakon je umeščeno tudi poročanje o uporabi policijskega pooblastila ali prisilnega sredstva in nadzor o uporabi le-teh, kar poteka pod budnim očesom posebne komisije (ZNPPol, 2013). Komisijo sestavljajo uslužbenci policije, kar je lahko vprašljivo z vidika objektivnosti delovanja komisije.. 2.4 Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) (2013) ZODPol ureja razmerje med ministrstvom za notranje zadeve in policijo na podlagi zakona o vladi in zakona o državni upravi, poleg tega bolj natančno določa usmerjanje in nadzor ministrstva nad policijo. Cilj tega zakona je decentralizacija in krepitev avtonomnosti in samostojnosti policijskih uprav, poudarjena sta tudi vloga in pomen policijskega dela v skupnosti. Ravno tako je več poudarka na dolgoročnem razvojnem programu policije (Policija, 2013b). 21.

(22) Pomembno spremembo prinaša že dodatna opredelitev policije v drugem členu ZODPol, ki policijo opiše kot enega od subjektov sistema notranje varnosti, ki prispeva k notranji stabilnosti in varnosti v Republiki Sloveniji (ZODPol, 2013). Kot že omenjeno je v zakonu prvič omenjen razvojni program policije, ki ga sprejme Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije. V dolgoročnem razvojnem programu policije se določijo dolgoročni razvojni cilji in prioritete razvoja policije. Srednjeročni načrt razvoja in dela policije sprejme minister, v njem so določeni temeljni razvojni cilji na posameznih področjih dela policije in usmeritve za izvajanje njihovih nalog (ZODPol, 2013). 31. člen ZODPol prvič omenja integriteto v policiji. Slednja naj bi za notranjo varnost skrbela z notranje varnostnimi postopki in med drugim tudi izvajala ukrepe za zmanjšanje tveganj za krnitev integritete uslužbencev policije in policijskih enot. V nadaljevanju poudarja, da policija skrbi za organizacijsko integriteto in osebnostno integriteto zaposlenih, k čemur naj bi pripomogel tudi že obstoječi kodeks etike (ZODPol, 2013). Novi zakon daje več poudarka na sodelovanje policije s skupnostjo, pri čemer to v 35. členu ZODPol opiše kot »partnersko sodelovanje za zagotavljanje večje varnosti«. Policijsko delo v skupnosti dobiva vedno večjo vrednost v policijski dejavnosti. ZODPol določa, da policijske uprave in območne policijske postaje sodeluje z organi samoupravnih lokalnih skupnosti z namenom povečanja varnosti v skupnosti. V ta namen lahko tudi ustanavljajo sosvete, svete, komisije in druge oblike partnerskega sodelovanja (ZODPol, 2013). Poleg policije pri zagotavljanju varnosti v lokalni skupnosti deluje tudi občinsko ali medobčinsko redarstvo, ki dobiva vedno več pooblastil in pri svojem delu pogosto tesno sodeluje s policijo (Meško et al., 2013b). Od ZNZ leta 1980 se je naša policijska zakonodaja spremenila približno desetkrat. Kako na to gledajo policisti bomo poskušali ugotoviti z anketnim vprašalnikom, v nadaljevanju pa si bomo pogledali, kako pogosto in na kakšen način se spreminjajo ureditev, delo in organizacija policijske dejavnosti v nekaterih tujih državah.. 22.

(23) 3 Policijska dejavnost v tujini Za lažjo in bolje strukturirano oceno o spremembah v slovenski policijski organizaciji in zakonodaji bomo v nadaljevanju pregledali spreminjanje oziroma razvoj policijske dejavnosti v različnih evropskih državah. Kljub vedno večji povezanosti in sodelovanju evropskih držav, k čemer stremi Evropska unija, je organizacija policij v Evropi še vedno precej raznolika. Vsem policijam je skupna le organiziranost na državni, regionalni in lokalni ravni, precej enotne pa so tudi nadzorstvene dejavnosti policij (Meško et al., 2013a). Pri analizi bomo izhajali predvsem iz knjige Handbook on Policing in Central and Eastern Europe, ki nazorno prikazuje razvoj in stanje policijske dejavnosti nekaterih evropskih držav, od katerih bomo v našo analizo zajeli Avstrijo, Nemčijo, Hrvaško, Češko in Slovaško. Avstrijo in Nemčijo bomo predstavili, ker predstavljata primer uspešne dolgoletne prakse izvajanja policijske dejavnosti. Poleg tega je slovenska policijska zakonodaja pravzaprav osnovana na zakonih že omenjenih držav. Hrvaška je država, ki pri razvoju policijske dejavnosti počasi stopa po podobni poti kot Slovenija, Češka in Slovaška pa sta glede tega v približno enakem razmerju kot policija v naši državi.. 3.1 Avstrija V Avstriji je policija v glavnem organizirana na državni ravni. Nacionalna policija je glavni organ kazenskega pregona v državi. Leta 2005 je potekala reorganizacija, ki je združila varnostne službe (the Security Guard), žandarmerijo (the Gendarmerie) in urad za preiskovanje kaznivih dejanj (the Criminal Investigation Corps) v eno samo enoto, imenovano zvezna policija (the Federal Police). Slednja se danes deli še v varnostno policijo (Security Police) in upravno policijo (Administrative Police). Upravna policija skrbi za varovanje določenih zadev upravnega prava in za zagotavljanje spoštovanja pravnih predpisov, ki se na te zadeve nanašajo. Varnostna policija se ukvarja z upravnimi vidiki kazenskega pravosodja, ki so določeni v Zakonu o kazenskem postopku, odgovorni so za varovanje države, vzdrževanje javnega reda in miru, imajo pa tudi splošno dolžnost mediacije v konfliktih in nudenja pomoči (sem spada še varovanje nemočnih ljudi, zaščita pred verjetnimi in nevarnimi napadi zoper življenje, zdravje, svobodo, moralo, premoženje ali okolje) (Edelbacher in Norden, 2013). Ko izpolnijo svojo nalogo, smejo pripadniki varnostne policije omejiti človekove pravice le v primerih, ki jih izrecno določa zakon, če z drugimi sredstvi ne more. 23.

(24) izpolniti naloge in če obstaja razmerje med vzrokom in pričakovano posledico. Kot sta to odlično ponazorila tudi avtorja, »sparrows must not be shot at with cannon balls, and tanks must not be attacked with catapults« (Edelbacher in Norden, 2013: 21). Nadzor nad delom policistov opravlja zvezni urad za notranje zadeve, ki preverja konkretne pritožbe zoper policiste in sume korupcije v policiji (Ministrstvo za notranje zadeve [MNZ], 2012). Vendar pa so nekatere določbe za policiste preveč zahtevne in nekateri menijo, da so prezapletene za opravljanje policijskega dela na terenu, kar pomeni, da policisti teh določb ne upoštevajo preveč natančno oziroma jih težko popolnoma upoštevajo. Bolj uporabne so naslednje prioritetne naloge, ki jih imajo policisti, in sicer: asistenca, mediacija pri konfliktih in sama prisotnost policista, tehnični pregled, boj proti kriminalu in skrb za žrtve ter sodelovanje in povezovanje z drugimi institucijami (Edelbacher in Norden, 2013). Za izboljšanje sodelovanja med policijo in civilno družbo je bil ustvarjen projekt Policija.Moč.Ljudje.Pravice. (Polizei.Macht.Menschen.Rechte),. katere. namen. je. sprememba policijske organizacije, ki bi iz nje naredila najboljšo organizacijo za varovanje človekovih pravic v Avstriji. Za naslednji korak k izboljšanju policije v Avstriji, bi morali ustvariti še neodvisni urad za preiskovanje pritožb zoper kršitve policistov (Edelbacher in Norden, 2013). Avstrijska policija se zavzeto osredotoča na nevarnosti in ogrožanja, ki šele prihajajo, kar je opaziti tudi v njihovih ukrepih. Edelbacher in Norden (2013) sta zapisala nekaj že izpeljanih ukrepov in nekatere rešitve za probleme v policijski dejavnosti v prihodnosti, in sicer: -. leta 2012 je bil ustanovljen Kompetenčni center kibernetske kriminalitete (Cybercrime-Competence-Center oziroma C4), s čimer se je začel bolj učinkovit boj proti kibernetski kriminaliteti;. -. poseben poudarek je na boju proti gospodarski kriminaliteti in v ta namen je bila ustanovljena posebna enota znotraj zvezne kriminalistične policije;. -. na Dunaju bo ustanovljena nova policijska enota (»Stand-by Duty«), ki bo sestavljena iz 100 policistov, ki bodo fleksibilno razporejeni za boj proti vsem zločinom in za izpolnjevanje vseh nalog in povsod, kjer jih bodo potrebovali;. -. policisti bodo morali bolj razumeti tudi druge kulture in govoriti še kakšen jezik poleg nemščine.. 24.

(25) 3.2 Nemčija Prve organizirane policijske enote v Nemčiji so se pojavile že v 19. stoletju po vzoru francoske žandarmerije. Že vse od združitve Zahodne in Vzhodne Nemčije pa ima vseh 16 zveznih dežel svojo policijo in s tem tudi svojo policijsko zakonodajo. Poleg 16 deželnih policij ima Nemčija še zvezno policijo, ki se deli na naslednje organizacijske enote: zvezna policija, zvezna kriminalistična policija, parlamentarna policija in zvezna carinska policija. Naloge uniformirane oziroma patruljne policije so vzpostavljanje in zagotavljanje javnega reda in miru, patruljiranje, tvegane naloge, ukvarjajo se s težavami v prometu in prometnimi nesrečami ter manjšimi kaznivimi dejanji. Kriminalistična policija pa je odgovorna za vsa druga kazniva dejanja (Feltes, Marquardt in Schwarz, 2013). Glede na večstopenjsko razdelitev policijske organizacije in slednja posledično tudi več oblik nadzora. Nadzorstvo lahko razdelimo na administrativni, zakonodajni in notranji nadzor v policiji. Administrativni nadzor v vsaki deželi izvaja deželni minister za notranje zadeve, delo policije pa ima pod drobnogledom tudi deželni parlament. Zakonodajni nadzor tako v Nemčiji kot pri nas izvaja država z omejitvami in varovali v ustavi in zakonih. Gre predvsem za omejitev policijske moči in sankcije v primerih kaznivih dejanj, prekoračenj policijskih pooblastil in podobno. Notranji nadzor na prvi stopnji izvaja neposredni vodja, nato pa še specializirane agencije za preiskave zoper policiste in notranji revizijski oddelek (MNZ, 2012). Nemška ustava določa, da je policija del izvršilne sile. Policijska zakonodaja vseh 16 zveznih dežel obravnava preprečevanje kaznivih dejanj, ohranjanje javne varnosti in reda in obramba pred nevarnostmi, ki grozijo. Nemčija nima nobene edinstvene strategije ali filozofije, kako najbolje opravljati policijsko dejavnost. Vsaka dežela in celo lokalna policija si namreč sama določi prioritete na področju kazenskega pregona in policijske dejavnosti (na primer kako preprečiti ali se spopadati s kriminalom, kako izvajati policijsko delo v skupnosti) (Feltes et al., 2013). Z vidika številčnosti in raznolikosti nemškega prebivalstva je takšna ureditev primerna, zaplete pa se predvsem pri komuniciranju in sodelovanju, kot bomo videli v nadaljevanju. Nemška različica policijskega dela v skupnosti ima podobo policista, ki patruljira po policijskem okrožju. Ti policisti naj bi imeli pozitiven vpliv na odnos med policijo in prebivalci. V nekaterih mestih in skupnostih je to vodilo do tako imenovanega varnostnega partnerstva (security partnership) med policijo in. 25. predstavniki.

(26) državljanskih organizacij, podjetij ter zasebnih in državnih institucij. Policijsko delo v skupnosti v Nemčiji dojemajo bolj kot filozofijo in ne kot novo strategijo policijske dejavnosti. Posebni programi tovrstnega dela se osredotočajo predvsem na preprečevanje kaznivih dejanj in se včasih zelo približajo uveljavljanju zakona in reda v družbi, upoštevanju teorije razbitih oken in pristopu ničelne tolerance (Feltes et al., 2013). Kljub temu, da večina držav poudarja pomembnost policijskega dela v skupnosti, ki mu sledi izboljšanje odnosov in sodelovanja med policijo in skupnostjo, v Nemčiji še vedno prevladuje ideja o policiji kot organizaciji v boju proti kriminalu (Feltes et al, 2013). V prihodnje se bo nemška policija osredotočila predvsem na kibernetska kazniva dejanja, ki se bliskovito širijo. Zaradi tega postajajo vedno bolj pomembne uporaba moderne in zaščitene tehnologije, komunikacija, delitev informacij in skupno sodelovanje nemške policije in zunanjih organov pregona. Na tem mestu zadevo zaplete delitev na 16 deželnih policij, mejno policijo in zvezno policijo, saj je bilo deljenje informacij med njimi že do sedaj zapleteno in večkrat neuspešno (Feltes et al., 2013).. 3.3 Hrvaška Hrvaška policija je tako kot slovenska organizirana na treh nivojih: generalna policijska uprava, policijske uprave in policijske postaje (Zakon o policiji, 2011). Zanimivo je dejstvo, da organizacijo, delo in naloge hrvaške policije že nekaj let urejata dva zakona, in sicer Zakon o policiji ter Zakon o policijskih nalogah in pooblastilih (Zakon o policijskim poslovima i ovlastima), kar smo v Sloveniji dosegli šele letos. Slovenska in hrvaška policija imata veliko podobnosti. Enako oziroma vsaj podobno imata opredeljene naloge policije in organizacijsko delitev generalne policijske uprave. Skupno jima je tudi zgodovinsko ozadje, saj sta imeli obe policiji v času osamosvajanja posamičnih držav ključno vlogo pri obrambi le-teh. V času Jugoslavije je bila glavna naloga vseh policistov takrat (torej slovenskih in hrvaških) varovanje države in njene ustavne ureditve, ne pa varovanje vladavine prava in človekovih pravic (Vukadin, Borovec in Golub, 2013). Hrvaška je med letoma 1990 in 1995 kot temeljne koncepte demokratizacije (tudi v policiji) naštela depolitizacijo, demilitarizacijo, profesionalizacijo, demistifikacijo in 26.

(27) zmanjševanje števila zaposlenih. Kljub temu se proces demokratizacije ni pričel vse do leta 2000 (Vukadin et al., 2013). Hrvaška policija je torej kljub podobni situaciji kot slovenska policija potrebovala nekaj več časa za dosego istih ciljev. Hrvaška policija izvaja tri modele policijskega dela: tradicionalni kontrolni model, policijsko delo v skupnosti in obveščevalno vodeno policijsko dejavnost. Kljub trudu, ki ga vlagajo v prehod policije iz tradicionalnega modela v model policijskega dela v skupnosti, še vedno ostajajo elementi tradicionalne policijske dejavnosti. Policija ukrepa šele po tem, ko se je kaznivo dejanje zgodilo, glavni kriterij policijske uspešnosti pa je število rešenih kaznivih dejanj (Vukadin et al., 2013).. 3.4 Češka Tudi Češko kot državo in njeno policijsko dejavnost so zaznamovali nekateri pomembni zgodovinski dogodki. V sodobni zgodovini so to padec komunizma leta 1989, postopna integracija v mednarodne organizacije ter vstop v Evropsko unijo in Schengen (Foltin, Rohál in Šikolová, 2013). Delovanje policije na Češkem ureja Zakon o policiji (273/2008) in njegova novela, ki je začela veljati leta 2009. Z zakonom iz leta 2008 se je začela reforma policije, ki je izvirala iz neusklajenosti med državno in regionalno ravnijo. Cilji reform policije so bili zmanjšanje birokracije, povečanje učinkovitosti policijskega dela, oblikovanje moderne policijske organizacije, vključevanje javnosti in zasebnih organizacij pri zagotavljanju varnosti ter nova pooblastila policije za učinkovitejši boj proti kriminalu (MNZ, 2012). Tako je bilo na Češkem do leta 2008 ustanovljenih 349 mestnih policij s strani mestnih in lokalnih skupnosti, katerih pooblastila pa so zelo omejena (Foltin et al., 2013). Mestno policijo pri njih bi lahko označili kot obliko sodelovanja policije s skupnostjo. Nadzor nad policijo izvaja odsek službe za nadzor in inšpekcijo, katerega osrednje naloge so odkrivanje in dokumentiranje korupcije in organiziranega kriminala med policisti (MNZ, 2012). Kljub nekaterim podobnostim, ki jih imata češka in slovenska policija, vseeno lahko najdemo kakšno razliko med njima. Češki zakon o policiji kot eno izmed nalog policije opredeli boj proti terorizmu, čemur se zaenkrat v Sloveniji ne daje tako posebnega poudarka.. 27.

(28) 3.5 Slovaška Varnostne sile na Slovaškem so razdeljene v dve skupini. V prvi so vladne varnostne organizacije, v drugi nevladne organizacije. Te za razliko od prvih ponujajo storitve le za določene skupine ali posameznike (Reitšpís, Gašpierik, Boc in Felcan, 2013). Policija je podrejena Ministrstvu za notranje zadeve in se deli na naslednje organizacijske enote oziroma področja dela: kriminalistična policija, finančna policija, policija, ki deluje v primeru nemirov, prometna policija, varovanje določenih objektov, migracijska policija, varovanje določenih oseb, specialne enote, carinska policija in inšpekcijske enote. Pravno podlago za delovanje češke policije predstavlja Zakon o policiji. Slednji kot naloge policije opredeljuje: varovanje človekovih pravic (življenje, zdravje, osebna svoboda, osebna varnost in varnost premoženja), odkrivanje kaznivih dejanj in njihovih storilcev, sodelovanje na področju odkrivanja davčnih utaj, ilegalnih finančnih dejanj in pranja denarja, koordiniranje operacij proti terorizmu in organiziranemu kriminalu in drugo (Reitšpís et al., 2013).. 28.

(29) 4 Primerjalna analiza policijske dejavnosti v Sloveniji in tujini Vse obravnavane države imajo tako prednosti kot slabosti. Pri tem smo od Nemčije in Avstrije skušali v našo policijo vključiti nekatere njihove prednosti, vendar pri tem pozabljamo, da gre za veliko večje države, prebivalstvo in način organizacije policijske dejavnosti. Policijska pooblastila so v večini držav precej podobna, razlikuje pa se sam pristop policistov k skupnosti. V Nemčiji policijskemu delu v skupnosti ne dajejo prav velikega pomena (Feltes et al., 2013), kar je deloma razumljivo, saj gre za državo, ki ima kar 40-krat več populacije kot Slovenija. V Avstriji so ubrali pristop, s katerim želijo iz avstrijske policije narediti najboljšo organizacijo za varovanje človekovih pravic v njihovi državi (Edlbacher in Norden, 2013). Na Češkem je bila ustanovljena mestna policija, ki ima sicer zelo omejena pooblastila, pri nas pa bi jo lahko primerjali z mestnim redarstvom. V Sloveniji smo na področju policijskega dela v skupnosti sicer napredovali, poleg tega smo kot vrednoto policije opredelili tudi varovanje človekovih pravic in svoboščin ter spoštovanje ljudi in njihovega osebnega dostojanstva (Policija, 2013a), vendar kljub temu policijo še vedno označujemo kot organizacijo, ki se bojuje proti kriminalu in piše plačilne naloge zaradi prekoračene hitrosti na cestah, pri čemer zopet lahko opazimo podobnost z Nemčijo. Na Slovenskem so se vse od osamosvojitve razcvetele zasebne varnostne službe, ki ponujajo svoje storitve tistim, ki so jih pripravljeni plačati. Na Slovaškem imajo sicer zasebni in javni sektor ravno tako ločen, vendar kljub temu policijsko organizacijo sestavlja tudi oddelek za zasebne varnostne storitve. Slovaški pa lahko za prednost štejemo tudi organiziranost policije le na dveh nivojih, in sicer na regionalnem in lokalnem nivoju (Reitšpís et al., 2013). Tovrstna ureditev bi bila funkcionalna tudi v naši državi, saj smo navsezadnje manjši od Slovaške, kjer takšen sistem dobro deluje. Nadzor nad policijo je v analiziranih državah različno obravnavan. V Nemčiji, kjer je že sama organizacija policije zapletena in večstopenjska, poznajo tudi več oblik nadzora nad policijo. Vendar pa je v vseh državah nadzor precej bolj usmerjen tudi na možnosti korupcije med policisti in ne le na prekoračenje policijskih pooblastil, zaradi česar so policisti pri nas večkrat pod drobnogledom. Razlog za to je najverjetneje tudi v drugačni percepciji korupcije, saj si slednjo največkrat. 29.

(30) predstavljamo kot pojav, ki prevladuje med politiki in poslovneži v naši državi, med policisti pa naj bi šlo bolj za policijsko subkulturo in kolegialnost med sodelavci.. 30.

(31) 5 Kodeks policijske etike V kateremkoli času in prostoru so v družbi obstajali deviantni posamezniki, ki so s svojim ravnanjem ogrožali sebe in/ali soljudi. Oblike deviantnosti najdemo v številnih poklicih in kot je poudaril Pagon (2000), je policijska dejavnost zaskrbljujoča, ker gre za deviantnost ravno tistih, ki naj bi takšno ravnanje preprečevali in ker imajo pripadniki tega poklica dostop do številnih zaupnih podatkov posameznikov, pravico pa imajo uporabiti številna prisilna sredstva. Skozi čas se je spremenil predvsem odnos družbe do deviantnosti. Na vseh področjih družbenega življenja smo postali vedno manj strpni do slabega dela, nepravilnosti in zlorab, še najbolj pa se to odraža v poklicih, ki imajo največji vpliv na posameznika oziroma najbolj posegajo v njegove pravice in svoboščine (na primer zdravstvo, šolstvo, policija) (Pagon, 2000). V ta namen so se oblikovali številni etični standardi in kodeksi; v policiji tako poznajo Evropski kodeks policijske etike, ki predstavlja osnovni okvir policijske etike in hkrati temeljno podlago za kodekse policijske etike, ki jih je oblikovala že večina držav. Slovenska policija je svoj kodeks etike oblikovala že leta 1993 in je bila tako ena redkih držav tranziciji, ki so imele tovrsten kodeks (Žaberl, 2000). Leta 2008 je bil kodeks prestrukturiran in obnovljen (odpravljeno je bilo častno razsodišče), namenjen pa je ozaveščanju policistov o pomenu etičnih načel in krepitvi moralnega ravnanja v praksi (Policija, 2008). Policist lahko svoje delo opravlja profesionalno le, če zna v različnih situacijah med seboj uskladiti lastno intuicijo in izkušnje, jasne standarde etičnega ravnanja, ki morajo biti zasnovani v njegovi profesiji, biti pa mora tudi usposobljen za moralno sklepanje in etično odločanje (Lobnikar, 2009). Vedno višji standardi in zahteve po strokovnem in etičnem ravnanju policistov se odražajo tudi v policijski zakonodaji. V nadaljevanju si bomo pogledali, kako je v zakonodajo vpletenih vedno več varoval, ki ščitijo človekove pravice, in načel, ki usmerjajo policistovo delo.. 5.1 Kodeks policijske etike in policijska zakonodaja Vedno večji poudarek spoštovanja človekovih pravic in svoboščin, strokovno, etično in moralno nesporno ravnanje policistov se odražajo tudi v policijski zakonodaji. Ni pa nujno, da implementacija etičnih in moralnih načel v zakonodajo pomeni tudi. 31.

(32) njihovo spoštovanje. Še vedno namreč obstajajo številni primeri policijskih zlorab ali deviantnosti, ki jih tako kot same kriminalitete ne bo moč izkoreniniti. ZNZ iz leta 1980 nikjer posebno ne poudarja spoštovanja človekovih pravic. V 6. členu le določa, da smejo uporabljati le tiste prisilne ukrepe, ki jih določa zakon in pri tem z najmanjšimi škodljivimi posledicami doseči izvršitev uradne naloge (ZNZ, 1980). To časovno obdobje je poudarjalo predvsem družbo, skupnost kot celoto in ne posameznika, glavna naloga policije oziroma takrat še milice pa je bila varovanje ustavne ureditve, torej stranke, ki je vodila državo. Kmalu po osamosvojitvi so se sicer pokazale težnje po policijskem delu, ki se bolj zavzema za spoštovanje človekovih pravic in bolj etičnem in moralnem delovanju, kar se je že leta 1993 oblikovalo v Kodeksu policijske etike, v zakonodajo pa se je to implementiralo šele leta 1998 z ZPol. 30. člen zakona je določil, da so policisti pri opravljanju nalog dolžni spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine, le-te pa smejo omejiti le v primerih, ki jih določajo ustava in zakoni. Tako kot ZNZ je tudi ZPol poudaril, da morajo policisti uporabiti prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami. ZPol pa še dodaja, da morajo policisti pri uporabi prisilnih sredstev spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo. Nadaljnje novele ZPol niso vsebovale posebnih sprememb na področju zagotavljanja in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Velik preskok pa je sledil v letu 2013, ko se je ZPol razdelil na dva zakona, in sicer ZODPol in ZNPPol. Že ZODPol, ki ureja organizacijo, delovanje in vodenje policije, daje spoštovanju človekovih pravic veliko večji pomen. 5. člen, ki govori o nadzoru nad delom policije, poudarja, da se z nadzorom ugotavlja zakonitost, strokovnost ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvajanju policijskih pooblastil in nalog. 31. člen v istem zakonu prvič omeni integriteto v policiji in poudarja, da policija skrbi za organizacijsko in osebnostno integriteto zaposlenih (ZODPol, 2013). Integriteto največkrat povezujemo z etiko in moralo. Pri tem morala predstavlja načela oziroma pravila obnašanja, ki so skupna neki družbi in služijo vrednotenju tega, kaj je dobro in kaj je slabo. Etika pa je filozofska disciplina, ki skuša sistematizirati moralne sodbe ter vzpostaviti in zagovarjati moralna načela (Pagon, 2000). Tako kot številne druge organizacije, je tudi policija moralna načela, norme in ravnanja zapisala v etičnem kodeksu.. 32.

(33) ZNPPol je že v uvodnih določbah v vsebini zakona kot eno izmed temeljnih dolžnosti policije, iz katerih izhajajo tudi njene naloge, navedel spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Naslednja prelomnica je vključitev splošnih načel za opravljanje policijskih nalog v zakon. Na tem mestu jih ne bomo ponovno naštevali, velja pa omeniti, da prav vsa načela lahko razberemo tudi iz kodeksa policijske etike, ki velja za naše može postave. Glede policijskih pooblastil predstavlja novost določba v 33. členu ZNPPol, ki pravi, da »način izvajanja policijskih pooblastil podrobneje predpiše minister po pridobitvi predhodnega mnenja Varuha človekovih pravic« (ZNPPol, 2013). To kaže na težnjo države po še večji zaščiti posameznika pred možnimi zlorabami in kršitvami, ki jih lahko zakrivijo policisti pri prekoračenju pooblastil 75. člen ZNPPol (2013) določa, da morajo policisti pred uporabo prisilnih sredstev ukazati osebi, kaj mora storiti ali opustiti, da uporaba prisilnih sredstev ne bi bila potrebna, kar ponovno kaže na težnjo po zaščiti posameznika, še preden mu je policist prisiljen omejiti njegove pravice. Skupaj z razvojem države na vseh področjih je korak naprej naredila tudi naša policija. Kljub temu, da so policisti dobili več pooblastil, imajo ravno tako vedno večji pomen tudi človekove pravice in temeljne svoboščine. Kot smo lahko videli, so spremembe policijske zakonodaje sčasoma v zakone vnesle vedno več določb, ki zagotavljajo spoštovanje pravic in svoboščin s strani posameznikov, ki jim je država v izrednih situacijah dala moč omejevanja ali celo kršenja človekovih pravic. Pri tem so policisti zopet postavljeni v precep, saj morajo kljub temu, da imajo več pooblastil kot včasih, vsako pooblastilo ali prisilno sredstvo uporabiti še z večjo preudarnostjo in strokovnostjo.. 33.

(34) 6 Opis uporabljene metode, inštrumentarijev in vzorca 6.1 Uporabljene metode Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh vsebinskih sklopov. V prvem, teoretičnem delu smo analizirali policijsko zakonodajo s pomočjo naslednjih zakonov: Zakon o notranjih zadevah, Zakon o policiji in njegove novele, Zakon o organiziranosti in delu v policiji ter Zakon o nalogah in pooblastilih policije. Z metodo analize tekstov smo preučili stanje policijske dejavnosti v Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem, Češkem in na Slovaškem. Z isto metodo, torej analizo tekstov, smo primerjali tudi policijsko zakonodajo in Kodeks policijske etike. V drugem, empiričnem delu smo s pomočjo anketnega vprašalnika pridobili mnenje policistov o spremembah policijske zakonodaje in tako preverili postavljene hipoteze.. 6.2 Opis inštrumentarijev in vzorca Anketni vprašalnik smo objavili na spletnem portalu www.1ka.si, kjer je anketiranje potekalo od 19.8.2013 do 27.8.2013. Metoda anketiranja je temeljila predvsem na zaprtem tipu vprašanj (ocenjevanje od ena do pet), pri demografskih podatkih pa smo uporabili tudi odprt tip vprašanj (na primer ugotavljanje delovne dobe v policiji). Prva stran vprašalnika je vsebovala 11 trditev, katere so policisti ocenili z oceno 1 do 5. Pri tem je ocena 1 pomenila, da se s trditvijo sploh niso strinjali, ocena 5 pa je pomenila, da so se s trditvijo popolnoma strinjali. Na drugi strani smo policiste povprašali še po nekaterih demografskih podatkih (spol, starost) in po tem, katera je njihova najvišja dosežena formalna izobrazba, kako so postali policisti oziroma policistke, koliko let delajo v policiji in na katerem delovnem mestu opravljajo svoje delo. Vzorec je zajemal 234 anketirancev, 28 (12 %) je bilo policistk, 206 (88 %) pa policistov. Vzorec je kljub majhnemu deležu anketirank reprezentativen. V slovenski policiji je namreč zaposlenih 2.041 žensk (24,26 % vseh zaposlenih). Od teh je 1.122 žensk zaposlenih na delovnih mestih pooblaščenih uradnih oseb ali policistk, kar predstavlja 13,33 % vseh zaposlenih (Policija, 2013c). Zajeli smo različne starostne skupine. Največ anketirancev, kar 143 (61 %) spada v starostno skupino 21 - 40 let, medtem ko ostalih 91 policistov in policistk (31 %) spada v starostno skupino 41 – 60 let. Anketirance smo spraševali tudi po njihovi najvišji doseženi formalni izobrazbi. 116 vprašanih (50 %) je doseglo srednješolsko izobrazbo, 52 (22 %) visoko strokovno 34.

(35) izobrazbo, 42 anketirancev (18 %) ima univerzitetno ali magistrsko izobrazbo in le 24 policistov (10 %) ima višjo izobrazbo. Največ anketirancev in anketirank (102 oziroma 44 %) je poklic doseglo s končanjem štiriletne policijske šole (kadetnice), 101 policist (43 %) pa je končal prekvalifikacijo (kandidati za policista po štiriletni srednji šoli). Ostali so končali program nadzornika državne meje (6-mesečni tečaj po štiriletni srednji šoli), kriminalistični tečaj ali tečaj za policijska pooblastila (nekdanji tečaj za pooblaščene uradne osebe). Vzorec je zajel policiste, ki so v tem poklicu različno dolgo. Najkrajša delovna doba je bila dve leti, najdaljša pa 33 let. Zanimalo nas je, na katerem položaju anketirani policisti in policistke opravljajo svoje delo. Le 7 vprašanih (3 %) je na položaju (višjega) kriminalističnega svetnika, (višjega) policijskega svetnika ali cel na višjem položaju. Sledijo policisti, ki so na državni meji, teh je bilo v anketi 9 (4 %). 18 anketiranih (8 %) zaseda položaj višjega policista (kriminalista), 55 policistov (24 %) opravlja delo kot vodje izmene, stalni dežurni ali kot vodja policijskega okoliša. Četrtina, torej 59, vprašanih so (višji) kriminalistični inšpektorji ali (višji) policijski inšpektorji. 86 vprašanih (37 %) opravlja delo pod nazivom policist.. 6.3 Hipoteze Hipoteze, ki jih bomo preverjali z uporabo anketnega vprašalnika, so naslednje: Hipoteza 1: Policisti menijo, da so spremembe policijske zakonodaje prepogoste. Hipoteza 2: Policisti menijo, da se pri spreminjanju policijske zakonodaje premalo upošteva njihove mnenje oziroma predvsem mnenje policistov na lokalnem nivoju. Hipoteza 3: Policisti menijo, da so spremembe policijske zakonodaje, s katerimi so dobili več pooblastil, dobre. Hipoteza 4: Policisti pri svojem delu bolj uporabljajo znanje, ki so jim ga predali mentorji oziroma starešine, kot pa zakonodajo.. 35.

Figure

Actualización...

Referencias

Actualización...

Related subjects :