Krizno komuniciranje policistov pri intervenciji v družini : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varstvoslovje

Texto completo

(1)DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varstvoslovje Krizno komuniciranje policistov pri intervenciji v druţini. September, 2014. Anja Kotnik Mentor: izr. prof. dr. Branko Lobnikar Somentor: viš. pred. mag. Srečko Krope.

(2) Zahvala Za strokovno vodenje, nasvete in pomoč pri izdelavi diplomskega dela se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Branku Lobnikarju in somentorju. viš. pred. mag. Srečku. Kropeju. Posebna zahvala gre tudi druţini in fantu, ki so mi v času študija stali ob strani in me podpirali.. 2.

(3) Kazalo 1. 2. Uvod ..................................................................................................7 1.1. Opredelitev problema ........................................................................7. 2.1. Cilji in hipoteze ...............................................................................8. 3.1. Metode raziskovanja ..........................................................................9. Opredelitev pojmov .............................................................................. 10 2.1. Komuniciranje ............................................................................... 10. 2.2. Krizno komuniciranje ....................................................................... 12. 2.3. Nasilje v druţini ............................................................................. 14. 2.3.1. Oblike nasilja v druţini ............................................................... 15. 3. Statistika o nasilju v druţini .................................................................... 20. 4. Krizno komuniciranje ............................................................................ 23 4.1. Krizno komuniciranje v policiji ........................................................... 23. 4.2. Krizno komuniciranje v različnih postopkih ............................................. 25. 4.2.1. Prijava nasilja v druţini............................................................... 25. 4.2.2. Ukrepanje policistov v primeru nasilja v druţini .................................. 26. 4.2.3. Skrb policije za storilca in delo s storilcem druţinskega nasilja ................ 28. 4.3. Krizno komuniciranje v intervencijah .................................................... 30. 4.3.1. Pojmovna opredelitev intervencije ................................................. 30. 4.3.2. Organizacija in potek intervencije .................................................. 31. 4.4. Krizno komuniciranje pri izvajanju intervencij v druţinskem nasilju ............... 36. 4.4.1. Krizno komuniciranje v razmerju policija-storilec................................ 36. 4.4.2. Krizno komuniciranje v razmerju policija-ţrtev .................................. 37. 4.4.3. Krizno komuniciranje v razmerju policija-otroci in policija-priče ............. 38. 5. Testiranje hipotez ................................................................................ 39. 6. Razprava in napotki za prakso .................................................................. 41. 7. Zaključek .......................................................................................... 43. 8. Uporabljeni viri ................................................................................... 45 3.

(4) Kazalo slik Slika 1: Komunikacijski sistem s povratno zvezo ......................................................................... 11 Slika 2: Vrste nasilja v druţini ......................................................................................................... 16 Slika 3: Število kaznivih dejanj nasilja v druţini ......................................................................... 21 Slika 4: Število izrečenih ukrepov prepovedi pribliţevanja med leti 2010 in 2013 ............... 22 Slika 5: Število klicev in interventnih dogodkov med leti 2010 in 2013 .................................. 32 Slika 6: Potek intervencije .............................................................................................................. 32. Kazalo tabel Tabela 1: Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, druţino in otroke ......................... 20 Tabela 2: Število izrečenih ukrepov prepovedi pribliţevanja med leti 2010 in 2013 ....... 21 Tabela 3: Število klicev na interventno številko 113 ............................................ 31 Tabela 4: Povprečni reakcijski časi interventnih dogodkov med leti 2010 in 2013 .......... 34 Tabela 5: Število zaposlenih policistov ............................................................ 34. 4.

(5) Povzetek V diplomski nalogi smo se osredotočili predvsem na problematiko nasilja v druţini in ukrepanja ter kriznega komuniciranja policistov v takšnih primerih. V prvem delu diplomske naloge smo se osredotočili predvsem na pojem komuniciranja in nasilja v druţini. Opredelili smo različne oblike nasilja v druţini in najpogostejše vzroke za njihov nastanek. Predstavili smo tudi nekaj statističnih podatkov iz področja nasilja v druţini, ki jih beleţi policija. Pri tem smo ugotovili, da se število kaznivih dejanj nasilja v druţini v zadnjih letih zmanjšuje, prav tako se je zmanjšalo število izrečenih ukrepov prepovedi pribliţevanja določeni osebi ali kraju. V nadaljevanju smo se osredotočili na intervencije in krizno komuniciranje v policiji. Ugotovili smo, da je v postopku intervencije pogosto prisotno nepopolno komuniciranje policistov, kar jih pogosto prikrajša za pomembne podatke in informacije. Predstavili smo tudi organizacijo in potek policijske intervencije v primeru nasilja v druţini, kjer smo bili ves čas pozorni tudi na krizno komuniciranje policistov v tem postopku. Predstavili smo postopek od tega, ko policisti sprejmejo klic na interventno številko, preko pridobivanja vseh potrebnih informacij, do organizacije in izvedbe intervencije, ter ukrepanja in poročanja stanja po opravljeni intervenciji. Na koncu smo predstavili še odnose in krizno komuniciranje policistov z različnimi osebami, ki so posredno ali neposredno prisotne pri kaznivem dejanju nasilja v druţini.. Ključne besede: nasilje v druţini, krizno komuniciranje, policija, kaznivo dejanje, intervencija.. 5.

(6) Summary Crisis communication in police interventions in domestic-related incidents In this thesis, we focused on the issues of domestic incidents and action and the crisis communications of police officers in such cases. In the first part of the thesis we focused on the concept of communication and domestic incidents. We defined various forms of violence in the family and the most frequent reasons for their occurrence. We also presented some statistics in the field of domestic incidents recorded by the police. We found that the number of crimes of domestic incidents declining in recent years. In the following we focused on intervention and crisis communication in the police. We found that in the process of intervention frequently there is incomplete communication of police officers, which deprives them of important data and information. We also presented the organization and conduct of police intervention in cases of domestic incidents where we were constantly attentive to the crisis communication officers in this process. We have presented a procedure of this when the police take a call on the emergency number, through acquiring all the necessary information to the organization and implementation of interventions, and action and reporting status after an intervention. Finally, we present the relations and crisis communications officers with different persons who are directly or indirectly presented in the crime of domestic incidents.. Key words: domestic incidents, crisis communication, police, criminal offence, intervention.. 6.

(7) 1 Uvod 1.1. Opredelitev problema. Odnosi med druţinskimi člani so različni. Lahko so spoštljivi, prijetni in takšni posamezniki imajo dobro izhodišče za osebni razvoj. Obstajajo pa tudi druţine, kjer so prisotni nenehni spori, pretepi, alkoholizem in podobno. V takšnih primerih doţivljajo druţinski člani vsakodnevno nasilje različnih oblik (Robnik, 2004). Ţe začetki druţbene in politične tranzicije pričajo o porastu nasilja v druţini ter istočasno o porastu prijavljenih nasilnih dejanj v druţinskem okviru ter nasilnih dejanj s smrtnim izidom. Policija in druge pristojne organizacije izpostavljajo, da je druţina za ţenske in otroke potencialno najnevarnejši kraj, partner za ţensko potencialno najnevarnejša oseba, da so spolne, fizične in psihične zlorabe otrok v druţinah mnogo pogostejše kot se nam dozdeva ter podobno. Nasilje v druţini je opredeljeno kot vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega druţinskega člana proti drugemu druţinskemu članu oziroma zanemarjanje druţinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino ţrtve ali povzročiteljice oziroma povzročitelja nasilja (Filipčič in Klemenčič, 2011). Komuniciranje je proces izmenjevanja informacij, ki so lahko zasebne, poslovne, čustvene narave. Sogovornik v procesu komuniciranja ta sporočila sprejema in se nanje odziva. Komuniciramo predvsem z namenom, da dobimo povratno informacijo (Majcen, 2001). Nasilje v druţinah ni in ne more biti zasebna stvar posameznikov, ker gre v primeru nasilja v druţini v prvi vrsti za vprašanje varnosti drţavljanke, drţavljana, torej obče drţavljanske pravice, kot so pravica do nedotakljivosti, osebne varnosti idr. V pričo vseh teh dejstev veliko vlogo v postopkih, pri reševanju situacij v primerih nasilja v druţini, predstavlja policija, vendar kljub dobro postavljeni zakonodaji prihaja do velikih teţav. Ţe prvi stik ţrtve nasilja ter zaposlenih v policiji je mnogokrat preveč tog, birokratsko hladen in odbijajoč, zaradi česar pa prihaja do podaje ne dovolj točnih, predvsem pa vsebinsko nepravilnih. podatkov. in. informacij,. ki. jih potrebujejo. policisti. pri. nadaljnjem. interveniranju. Ravno tukaj začnemo govoriti o pojmu kriznega komuniciranja, katero je opredeljeno kot posebno področje odnosov z javnostmi (v našem primeru z ţrtvami in nadalje z vsemi vključenimi osebami v postopek intervencij policije), ki zajema predvidevanje. potencialnih. kriznih. dogodkov,. pripravo. nanje,. reševanje. kriz. in. komuniciranje s prizadetimi ter po krizno ocenjevanje ukrepov. Sam problem kriznega. 7.

(8) komuniciranja se izraţa skozi celoten postopek, od same prijave pa vse tja do rešitve problema oziroma situacije, zaradi nasilja v druţini (Nemanič in Rupnik, 2000). V naši nalogi se bomo osredotočili predvsem na krizno komuniciranje, ki zajema policijo in znotraj tega intervencije ter krizno komuniciranje v primeru nasilja v druţini. Pri izdelavi diplomskega dela se lahko pojavijo omejitve, povezane predvsem z dostopnostjo do različnih zbirk podatkov in s časovno omejitvijo pridobivanja podatkov.. 2.1. Cilji in hipoteze. Namen diplomske naloge je raziskati pomen kriznega komuniciranja v postopkih policije zaradi nasilja v druţini, saj je to področje v Sloveniji še precej neraziskano. Dejstvo je, da je nasilje v druţini zmeraj obstajalo in tudi bo, lahko raziskava koristi tudi delavcem policije pri reševanju problemov povezanih z nasiljem v druţini. Vzrokov za pojav nasilja v druţini je lahko veliko, razlagajo pa jih kriminološke teorije. Naš namen je preučiti krizno komuniciranje v intervencijah in v razmerju do ljudi, ki so neposredno ali posredno prisotni pri kaznivem dejanju nasilja v druţini. Cilj diplomske naloge je preučiti postopek in dejavnosti policije pri kriznem komuniciranju v primeru nasilja v druţini. Z diplomsko nalogo se ţelimo dotakniti problema pri vlogi in metodah dela policije ter predvsem neraziskanega, vendar zaznanega problema zaradi njihovega komuniciranja z udeleţenci postopka v primerih nasilja v druţini. V diplomski nalogi smo si postavili naslednje hipoteze: Hipoteza številka 1: Število kaznivih dejanj nasilja v druţini se v zadnjih letih povečuje. Hipoteza številka 2: Odzivnost policije ob prijavi nasilja v druţini je takojšnja. Hipoteza številka 3: Policija se posebej ne usposablja na področju kriznega komuniciranja.. 8.

(9) 3.1. Metode raziskovanja. V diplomski nalogi bomo uporabili naslednje metode raziskovanja: -. primarni, sekundarni in terciarni viri zbiranja podatkov (zakoni, študije strokovne literature, poročil, zbornikov),. -. opisna oziroma deskriptivna metoda za opredelitev temeljnih pojmov, ki so pomembni za razumevanje tematike diplomske naloge,. -. metoda kompilacije, s katero povzemamo mnenja drugih avtorjev,. -. normativna metoda in metoda analize trenutnega stanja na področju kriznega komuniciranja,. -. metoda sinteze, s katero bomo povezali posamezne ugotovitve v celoto.. 9.

(10) 2 Opredelitev pojmov 2.1. Komuniciranje. Komuniciranje je proces, ki se nenehno odvija med posamezniki. S komuniciranjem si izmenjujemo informacije, znanje in izkušnje. Ljudje z medsebojno komunikacijo prenašajo sporočila s pomočjo različnih simbolov (besed, kretenj, govorice telesa, svetlobnih znakov itd.). Človek je komunikacijo razvijal predvsem zaradi socialnih potreb in zaradi potreb po pridobivanju znanj, izkušenj ter tudi zaradi potreb gospodarstva. Komuniciranje ima v človeški druţbi več funkcij, saj omogoča zasebne, poslovne in druge odnose med ljudmi in deli druţbe, omogoča tudi prenos druţbene dediščine in posamezniku omogoča spoznavanje in spremljanje dogajanja v njegovi okolici (Florjančič in Ferjan, 2000). Komuniciranje je medsebojno izmenjevanje informacij, ki so vsebinske in čustvene narave, saj s tem sproščamo svoje misli in občutke. Sogovornik ta sporočila sprejema in se nanje odziva. Komuniciranje je torej dajanje, sprejemanje in vračanje sporočil o različnih vsebinah ter o občutkih in razpoloţenjih (Majcen, 2001). Pri komuniciranju je pomembna predvsem izmenjava mnenj, posredovanje informacij, argumentiranje predlogov in vzpostavljanje stikov med osebami. Komuniciranje pa zdruţuje tudi oblikovanje, to je usklajevanje in povezovanje. Različni odnosi in okoliščine zahtevajo oblikovanje misli, čustev, besed in vedenja, ter usklajevanje besed z drugimi in povezovanje v celoto (Baćovič Dolinšek, 2007). Komuniciranje nastane tedaj, ko določena informacija doseţe tistega, ki mu je namenjena in pri tej osebi sproţi neko reakcijo. V primeru, da ni reakcije prejemnika informacije, ne vemo, ali ga je ta informacija dosegla. Komunikacijo sproţimo z namenom, da dobimo odziv oziroma povratno informacijo. O komuniciranju torej govorimo, če sodelujeta vsaj dve osebi. Ob samem procesu komuniciranja morajo biti izpolnjeni trije pogoji, to je pošiljatelj. z. informacijo,. komunikacijska. pot. in. prejemnik. informacije.. Pogoj. komuniciranja je informacija, ki mora biti ciljno naravnana. Tako pošiljatelj kot prejemnik, pa morata imeti od tega določene koristi. Proces komuniciranja se zaključi takrat, ko pošiljatelj dobi povratno informacijo od prejemnika (Kosi in Rom, 2009). Osnovne komponente v procesu komuniciranja po Ucmanu (2003) so: -. oddajnik ali pošiljatelj, ki sporočilo oblikuje in oddaja,. -. sprejemnik ali prejemnik, ki sporočilo sprejme, 10.

(11) -. sporočilo, ki vsebuje določene informacije, ki jih pošiljatelj ţeli prenesti prejemniku,. -. komunikacijski kanal ali pot, po kateri sporočilo potuje od pošiljatelja k prejemniku,. -. koda, ki spremeni informacijo v obliko, v kateri se lahko prenaša po komunikacijskem kanalu,. -. šum je vsaka motnja v procesu komuniciranja,. -. povratna informacija je sporočilo, ki ga odda prejemnik informacije nazaj pošiljatelju in se nanaša na učinek informacije.. Po Florjančiču in Ferjanu (2000) enostaven komunikacijski sistem s povratno potezo vsebuje: -. oddajnik: je oseba ali naprava, ki oddaja sporočila in sproţi komunikacijski proces,. -. sprejemnik: je oseba ali naprava, ki sporočilo sprejme in nato interpretira oddajnikovo sporočilo oz. ga spremeni v obliko, ki mu je razumljiva,. -. komunikacijski kanal: je pot po kateri poslano sporočilo potuje,. -. povratna zveza oziroma povratna informacija je odgovor sprejemnika na oddajnikovo sporočilo.. S povratno zvezo sprejemnik pokaţe, da je bilo sporočilo sprejeto in kako je bilo sporočilo sprejeto. Povratna informacija je način, s katerim se izognemo napakam pri komuniciranju (Florjančič in Ferjan, 2000).. Slika 1: Komunikacijski sistem s povratno zvezo (Vir: Florjančič in Ferjan, 2000).. 11.

(12) Obstajajo enosmerni in dvosmerni komunikacijski sistemi. Za enosmerne praviloma velja, da je sprejemnik sposoben vršiti zgolj funkcijo sprejema, oddajnik je sposoben vršiti funkcijo oddaje in komunikacijski kanal je sposoben prenašati sporočilo le v eno smer. Pri enosmerni komunikaciji tako ne pride do medsebojnega reagiranja, niti do medsebojnega vplivanja. Primerno je predvsem za posredovanje preprostih in kratkih sporočil, pri katerih ne more priti do napačnega razumevanja. Za dvosmerne komunikacijske sisteme pa velja, da sta na obeh straneh komunikacijskega sistema sprejemnik in oddajnik, komunikacijski kanal pa je sposoben prenašati sporočilo v obe smeri. Dvosmerno komuniciranje traja dalj časa, vendar je bolj učinkovito, še posebno pri reševanju nejasnosti, usklajevanju stališč itd. (Florjančič in Ferjan, 2000).. 2.2. Krizno komuniciranje. Kriza je pogosto opredeljena kot situacija, v kateri so ogroţene temeljne vrednote, čas za ukrepanje je omejen in razmere so negotove ter stresne. Kriza moti vzorce vsakdanjega ţivljenja in ogroţa strukture druţbenega sistema na nepričakovan način (Malešič, 2004). Na krizo pase navezuje tudi fenomen kriznega upravljanja in vodenja. Vodenje krize pomeni upravljanje postopkov, dogovorov in odločitev, ki vplivajo na potek krize, obsega pa organizacijo, priprave, ukrepe in razporeditev virov za njeno obvladovanje. Krizno upravljanje in vodenje se običajno odvija pod pritiskom, v stresnih razmerah in ob pomanjkanju natančnih informacij. Po Mortensenu (1997) je krizno upravljanje in vodenje skupek sistematičnih operativnih sredstev namenjenih preprečevanju pojava in razvoja kriz, zmanjšanju vpliva kriz na človeka in ponovna vzpostavitev normalnosti v človeku, medsebojnih odnosih in druţbi. V procesu kriznega upravljanja in vodenja pridejo do izraza predvsem spretnosti in spodobnosti ključnih akterjev v tem procesu. To je predvsem sposobnost prepoznavanja ranljivosti in načini preprečevanja krize. Nujna je tudi sposobnost razločevanja različnih vrst kriz, saj vsaka zahteva različen vodstveni pristop. Poseben pomen ima tukaj sposobnost oblikovanja načrta kriznega upravljanja in vodenja ter izbira primernega odziva. V krizi ima velik pomen tudi krizno komuniciranje nasploh (Coombs, 2001). Poleg kriznega komuniciranja obstaja tudi pojem komuniciranje, povezano z nevarnostjo, ki je splošnejši pojem od kriznega komuniciranja. Po Covellu in sodelavcih (1996) lahko krizno. komuniciranje. opredelimo. kot. katerokoli. 12. namerno. izmenjavo. znanstvene.

(13) informacije ali pošiljanje in prenašanje informacija (v našem primeru o nasilju v druţini). Poznamo pa štiri področja uporabe kriznega komuniciranja: -. obveščanje in izobraţevanje (neusmerjena ampak namerna dejavnost, laična javnost prejme pojasnjevalno informacijo),. -. spodbujanje vedenjskih sprememb in sprejemanje zaščitnih ukrepov (kadar so določene razmere nevarne za ljudi),. -. objavljanje opozoril o nevarnosti in nujnih informacijah,. -. izmenjava obvestil za spodbujanje skupnega pristopa k nevarnosti.. V povezavi s kriznim komuniciranjem uporabljajo nekateri avtorji tudi izraz medijizacija, kjer poudarijo pomen zaznave krizne situacije in vlogo mnoţičnih občil pri oblikovanju te zaznave (Rosenthal, Boin in Comfort, 2001). Novak (2000) je krizno komuniciranje opredelil kot posebno področje odnosov z javnostjo, ki zajema predvidevanje moţnih kriznih dogodkov, pripravo nanje, reševanje kriz in komuniciranje s prizadetimi in drugo javnostjo ter pokrizno ocenjevanje ukrepov. Fearn-Banks (2001) je krizno komuniciranje opredelil kot verbalno, vizualno in pisno interakcijo med organizacijo in javnostjo. Powers in drugi (1999) so govorili o štirih prvinah kriznega komuniciranja, ki so: -. sposobnost vzpostavitve sočutnega odnosa do javnosti,. -. strokovnost in verodostojnost komunikatorja,. -. odkritost, odprtost in poštenost podajanja informacij,. -. predanost in dostopnost.. Namen kriznega komuniciranja je opredelil Bernstein (1987), ki pravi, da je krizno komuniciranje namenjeno spremembi zavesti javnosti, večji učinkovitosti upravljalskega napora, vzpostavitvi verodostojnosti in ugleda organizacije, oblikovanju sočutne in solidarne javnosti ter zmanjševanju negotovosti. Morebitni problemi v procesu kriznega komuniciranja se nanašajo na zbiranje, izbiranje, obdelava in pretok informacij. Sundelius, Stern in Bynander (1997), da lahko pride do preobremenjenosti z informacijami, kar pomeni, da jih je potrebno obdelati relativno hitro, kar pa lahko povzroči stres in ovira analizo pridobljenih informacij. Akterji kriznega komuniciranja in upravljanja morajo znati obdelati informacije in poiskati svojo vlogo v njih. V procesu kriznega komuniciranja je problem tudi odprtost, legitimnost in verodostojnost. 13.

(14) Uspešno krizno komuniciranje je proizvod dolgotrajnega in napornega dela pristojnih v normalnih razmerah. Zlato pravilo kriznega komuniciranja bi naj bilo ''povej vse in povej hitro'', vendar se v procesu kriznega komuniciranja pojavljajo različne omejitve tega pravila. V krizi je pogosto teţko zbrati dodatne informacije, zato mora biti odločevalec poučen, imeti mora voljo in pogum ter legalen in legitimen poloţaj. Krizno komuniciranje je eden najbolj kritičnih dejavnikov, ki določajo uspeh ukrepanja v krizi. Akterji kriznega upravljanja in vodenja bi se morali zavedati teţav pri komuniciranju in izboljšati svoje znanje in veščine na tem področju.. 2.3. Nasilje v družini. Nasilje opredeljujemo kot upravljanje z močjo v razmerju do sočloveka na način, ki ga boli in glede na norme ni dopusten. Nasilje je nekaj subjektivnega, relativnega. Kadar s svojim vedenjem sočloveku ne priznavamo dostojanstva, svobode in drugih pravic, gre za obliko nasilja (Muršič, 2005). O nasilju v druţini, tako nad otroki in ţenskami, se je v zgodovini govorilo zelo malo. Večji poudarek na tem je opazen v povezavi z nekaterimi dogodki v 19. stoletju. O druţinskem nasilju se v današnjem obdobju veliko več govori in piše, podirajo se številni tabuji in zelo hitro se širi literatura o različnih oblikah nasilja v druţini. Pri opredelitvi nasilja v druţini je pomembno predvsem to, da eden izmed druţinskih članov zlorablja svojo moč nad drugim, s katerim je ali je bil v posebnem čustvenem odnosu. Ta odnos lahko izhaja iz sorodstvenih vezi ali iz partnerske zveze (zakonska, zunajzakonska, istospolna zveza). Nasilje v druţini se pojavlja v različnih oblikah in vsebuje različno intenzivna ravnanja. Seveda so različne tudi posledice nasilja v druţini (Filipčič in Klemenčič, 2011). Druţinsko nasilje se pojavlja ne glede na spol, starost ali osebne okoliščine (socialno ekonomski poloţaj, verska pripadnost itd.). Nasilje v druţini pomeni tudi zlorabo druţbene moči in nekakšno potrebo po nadzorovanju ene osebe nad drugo. Do takšnega vedenja privede zaradi neenakomerne porazdelitve moči med partnerjema v druţinski skupnostmi, ter starši in otroki. Druţinsko nasilje se najpogosteje pojavlja v druţinah, v katerih to razumejo kot druţbeno sprejemljivo vedenje in ga celo sprejemajo. Nasilje v druţini je. 14.

(15) različnih oblik, od fizičnega do spolnega, ekonomskega ustrahovanja, groţenj in podobno (ReNPPND0914, 2009). V 191. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, 2008) je opredeljeno, da nasilje v druţini izvaja tisti član druţine, ki z drugim druţinskim članom grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče in poniţujoče ravna z njim, ga z groţnjo z neposrednim napadom na ţivljenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga sili k delu ali opuščanju le tega ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen poloţaj v druţinski skupnosti. Iz KZ-1 (2008) je tudi razvidno, da je nasilje v druţini resen druţbeni problem, saj je opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje v poglavju kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, druţino in otroke. Nasilje v druţini lahko doleti vse starostne, socialne, izobrazbene in poklicne sloje. Predvsem pa ogroţa otroke, ţenske, starejše in invalide, ki so seveda najranljivejši člani druţine (Mušič, 2010). Pri nasilju v druţini je velik problem, da si člani druţine dolgo zatiskajo oči pred resnico, saj teţko verjamejo, da je njihov druţinski član ţrtev ali storilec nasilja. V trenutku, ko se določen druţinski član odloči, da bo razkril nasilje, se navadno storilec organizira in krivdo prenese na ţrtev, saj storilec prikaţe dogajanje kot teorijo zarote proti njemu. Temu pojavu zelo pogosto pri moških nasilneţih pravimo ''dominantna mamica'' (Munc, 2010).. 2.3.1 Oblike nasilja v družini Poznamo več oblik nasilja v druţini, ki so tudi različne intenzitete. Med najpogostejše oblike štejemo fizično, spolno, čustveno, duševno in ekonomsko nasilje. Oblike nasilja se pogosto prepletajo in ne gre samo za eno izmed oblik. Ţrtev zraven fizičnega nasilja pogosto doţivlja še psihično nasilje. V primeru, da imata partnerja, med katerima prihaja do nasilja, še otroke, je ta posledično oškodovanec zanemarjanja, saj je izpostavljen nasilju in sporu med staršema (Boţac Deţelan, 1999). Zakon o preprečevanju nasilja v druţini (ZPND, 2008) v 3. členu opredeljuje pet različnih oblik nasilja v druţini.. 15.

(16) Slika 2: Vrste nasilja v druţini (Vir: ZPND, 2008). Psihično nasilje pomeni vsa ravnanja povzročitelja nasilja, ki določenemu druţinskemu članu povzročijo strah, poniţanje, občutek manjvrednosti, ogroţenosti ali druge duševne stiske (ZPND, 2008). Značilno je, da je ta oblika druţinskega nasilja najbolj razširjena, saj smo ţrtve in povzročitelji takšnega nasilja vsi ljudje. V današnji druţbi je največ psihičnega nasilja in tudi najlaţje ga je definirati. Teţko pa je postaviti točno določeno mejo med psihičnim nasiljem in nenasiljem, zato si jo mora definirati vsak posameznik sam. Meja označuje stopnjo osebne tolerance do posameznih načinov psihičnega nasilja (Kuhar, Guzelj, Drolc in Zabukovec, 1999). Psihično nasilje je v zadnjem času deleţno sistematične pozornosti kriminalistov in tudi druţbe. Pogosto gre za prefinjene manipulacije in tudi očitno verbalno nasilje. Ni pa točno znano ali večino tega nasilja povzročajo ţenske ali moški (Mušič, 2010). Z uporabo te vrste nasilja določen druţinski član doseţe kar si ţeli. Pri tem uporablja različne zahteve, nadzor, izsiljevanje, poniţevanje, spreminjanje besed, besede, ki prizadenejo, ščuvanje otrok proti drugemu staršu ipd. Pogosto pa je namen psihičnega nasilja le eden – to je predvsem dokazovanje moči in avtoritete. Poznamo številne posledice psihičnega nasilja, kot so npr. pomanjkanje energije, strah, ranljivost, depresivnost, osamitev, napadi panike in joka itd. (Balaţič, 2006). Cilj psihičnega nasilja je 16.

(17) navadno podreditev in pridobitev večje moči ter izkazovanje in povečanje svoje moči nad ţrtvijo (Kuhar s sodelavci, 1999). Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile, ki druţinskemu članu povzroči bolečino, strah ali poniţanje, ni pa nujno, da pri tem nastanejo poškodbe (ZPND, 2008). Fizično nasilje pomeni uporabi fizične sile ali pa resne groţnje z uporabo sile. Največ fizičnega nasilja se dogaja doma, najpogosteje pa ga izvajajo partnerji, očetje in nekoliko manj ţenske (Kuhar s sodelavci, 1999). Glede na statistike policije v Sloveniji, so v večini nasilja v druţini med odraslimi, ţrtve ţenske in povzročitelji moški. Ta vrsta nasilja je s strani policije tudi največkrat obravnavana, saj ga ţrtve in druge osebe največkrat prijavijo. Fizično nasilje je največkrat prijavljeno zato, ker je najlaţje dokazljivo in zaradi prepričanja, da je to edina prava in resna vrsta nasilja (Mušič, 2010). Mnogi s fizičnim nasiljem povezujejo alkoholizem, kar pa ni najbolj upravičeno, saj je v povprečju le 5 – 8 % ljudi, ki prekomerno pijejo in od teh je le 10 % takšnih, ki izvajajo tudi nasilje. Iz tega lahko sklepamo, da alkoholizem ni primarni vzrok za fizično nasilje, ima pa vpliv nanj (Kanduč, 2003). Vzroki za fizično nasilje so pogosto v storilčevih vrednotah in občutkih, da glede na druţbene normative ni uspešen in v strinjanju druţbe, da svojo nemoč pokaţe nad ţenskami, otroki in drugimi ranljivimi druţbenimi skupinami. Ţrtev fizičnega nasilja lahko poišče zdravniško pomoč in v tem primeru se fizično nasilje dokazuje s pomočjo medicinske dokumentacije. Obstaja pa tudi skrajna oblika fizičnega nasilja in to je umor (Kanduč, 2003). Za fizično nasilje je značilno, da se navadno stopnjuje od klofute in odrivanja do brutalnega pretepanja, ko lahko privede tudi do smrti ţrtve. Različne oblike fizičnega nasilja so tudi: zaklepanje ţrtve, lasanje, brcanje, metanje predmetov v ţrtev, napadi z oroţjem, ščipanje, davljenje, ugašanje cigaret na ţrtvi ipd. Tako kot je značilno stopnjevanje fizičnega nasilje, je značilno tudi stopnjevanje njegovih posledic. Lahko privede do poškodb, kot so vreznine, praske, modrice, zlomi kosti, invalidnost ali celo smrt. Osebo, ki je ţrtev fizičnega nasilja, spremlja strah za ţivljenje, občutek nemoči, samomorilne misli in podobno (Balaţič, 2006). Vse to pa je ravno namen nasilneţa, saj si s tem ţeli pridobiti moč in se dokazovati nad ţrtvijo. Posledice takšnega nasilja pa nosijo 17.

(18) tudi otroci, ki so vsakodnevno priča temu. Posledice se kaţejo predvsem v njihovi razdraţljivosti, čustvovanju, nezadovoljstvu z ţivljenjem, poskusih samomora ipd. (Kuhar s sodelavci, 1999). Psihično nasilje pogosto preide v fizično, to pomeni, da zraven groţnje, posameznik nad ţrtvijo dvigne tudi roko. Značilno je, da ţrtve pogosto v primeru fizičnega nasilja ne poiščejo strokovne pomoči in vseeno vztrajajo v takšni zvezi. Razlogi za to so predvsem: -. ţrtev verjame obljubam nasilneţa, da se bo to končalo,. -. nasilneţ se ţrtvi poskuša na različne načine odkupiti in pokazati, da dejanje obţaluje,. -. iščejo izgovore, da je kljub vsemu storilec dober oče,. -. ţrtev pogosto krivdo pripisuje sebi,. -. ekonomska stiska in finančna odvisnost od storilca,. -. strah zaradi groţenj,. -. strmenje k nespremenljivosti ţivljenja (Kanduč, 2003).. Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, ki jim druţinski član nasprotuje oz. se z njimi ne strinja, ne razume njihovega pomena ali je vanje prisiljen (ZPND, 2008). Pri tem gre za specifično obliko nasilja, saj spolno nasilje pomeni poseg v človekovo integriteto (Kuhar s sodelavci, 1999). Spolno nasilje se pogosteje kot v druţini, dogaja v drugih okoljih in zato ni deleţno take pozornosti, kot če se dogaja izven druţine. Zelo malo ţrtev prijavi to vrsto nasilja, čeprav ga pogosto spremlja tudi fizično in psihično nasilje. O spolnem nasilju se piše in govori bolj malo (Mušič, 2010). Ţrtve spolnega nasilja so največkrat ţenske, otroci, invalidi in duševno prizadete osebe, storilci pa so najpogosteje moški (Balaţič, 2006). Namen te vrste nasilja je predvsem dokazovanje premoči in popolne kontrole nad ţrtvijo (Kuhar s sodelavci, 1999). Kot dejanje spolnega nasilja je najpogosteje posilstvo in ţrtve spolnega nasilja v druţini pogosto zmanjšujejo pomen zlorabe in jo zanikajo. Kadar gre za posilstvo v druţini, je ţrtev zlorabljena s strani ljubljene osebe. To dejstvo velikokrat pomeni travmo za ţrtev, saj mora s storilcem ţiveti. Posledice spolnega nasilja so pogosto depresija, misel na samomor, izguba zaupanja vase ipd. (Balaţič, 2006). V primeru, ko se spolno nasilje dogaja 18.

(19) v druţini so posledice še hujše, saj pride do motene spolnosti, spanja itd. (Kuhar s sodelavci, 1999). Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje druţinskega člana pri upravljanju s svojim lastnim ali skupnim premoţenjem vseh druţinskih članov (ZPND, 2008). Ena izmed oblik ekonomskega nasilja je tudi neplačevanje preţivnine v primeru enostarševske druţine. Zaradi ekonomske šibkosti si ţrtev pogosto ne upa zapustiti partnerja oz. storilca. Cilji in posledice ekonomskega nasilja so zelo podobne, kot pri psihičnem nasilju (Balaţič, 2006). Zanemarjanje je vsako opuščanje dolţne skrbi za druţinskega člana, ki jo nujno potrebuje, zaradi okoliščin, kot so bolezen, starost, invalidnost ipd. (ZPND, 2008). ZPND opredeljuje torej pet različnih vrst nasilja v druţini. Tem lahko dodamo še nekatere vrste nasilja, kot je npr. čustveno nasilje, kamor spada predvsem jeza, s katero povzročamo neravnovesje v medsebojnih odnosih in v sebi, pritoţevanje, ljubosumje itd. (Balaţič, 2006).. 19.

(20) 3 Statistika o nasilju v družini V nadaljevanju bomo prikazali statistične podatke, ki se nanašajo na nasilje v druţini. Zanimalo nas je predvsem število kaznivih dejanj nasilja v druţini. Tabela 1: Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, druţino in otroke (Vir: Poročilo o delu policije, 2011, 2012, 2013) Vrsta kaznivega. Število kaznivih. Upad/porast. Število kaznivih. Upad/porast. dejanja. dejanj. (v %). dejanj. (v %). 2010. 2011. 302. 416. 37,7. 372. 385. 3,5. Nasilje v družini. 2344. 1917. -18,2. 1702. 1592. -6,5. Zanemarjanje. 694. 644. -7,2. 677. 624. -7,8. 2734. 2771. 1,4. 3777. 3528. -6,6. 7. 5. /. 2. 6. /. 6530. 6135. -6. Odvzem. 2012. 2013. mladoletne osebe. mladoletne osebe in surovo ravnanje Neplačevanje preživnine Druga kazniva dejanja Skupaj. Med leti 2010 in 2013 se je število kaznivih dejanj nasilja v druţini zmanjševalo. Precej opazno zniţanje se je zgodilo med letoma 2010 in 2011, ko se je število kaznivih dejanj zaradi nasilja v druţini, zniţalo kar za 18,2 %. Nato je do leta 2013 značilen še nadaljnji upad. Med letoma 2012 in 2013 se je zgodilo upad števila kaznivih dejanj zaradi nasilja v druţini za 6,5 %. Če primerjamo leto 2010 in 2013 se je število kaznivih dejanj nasilja v druţini zniţalo skoraj za 1000.. 20.

(21) Slika 3: Število kaznivih dejanj nasilja v druţini (Vir: Poročilo o delu policije, 2011, 2012, 2013). V nadaljevanju nas je zanimalo tudi število izrečenih ukrepov prepovedi pribliţevanja, ki jih lahko povezujemo z nasiljem v druţini. Tabela 2: Število izrečenih ukrepov prepovedi pribliţevanja med leti 2010 in 2013 (Vir: Poročilo o delu policije, 2011, 2012, 2013) Vrsta ukrepa. Prepoved približevanja. Število ukrepov 2010. 2011. 2012. 2013. 1080. 1031. 894. 926. določeni osebi, kraju oziroma območju. Število ukrepov prepovedi pribliţevanja določeni osebi, kraju oziroma območju se je med leti 2010 in 2013 zmanjšalo. Sicer je med letoma 2012 in 2013 opazno rahlo povišanje izrečenih ukrepov prepovedi pribliţevanja, vendar je število izrečenih ukrepov vseeno niţje kot v letu 2010. Zniţanje števila ukrepov lahko poveţemo z zniţanjem števila kaznivih dejanj nasilja v druţini. Ker je upadalo število kaznivih dejanj nasilja v druţini, je bila tudi potreba po izreku prepovedi pribliţevanja nekoliko manjša.. 21.

(22) Slika 4: Število izrečenih ukrepov prepovedi pribliţevanja med leti 2010 in 2013 (Vir: Poročilo o delu policije, 2011, 2012, 2013). 22.

(23) 4 Krizno komuniciranje 4.1. Krizno komuniciranje v policiji. Poznana je predvsem problematika neustreznega in pomanjkljivega komuniciranja policistov z ljudmi, predvsem pri prvem stiku ali neposredno po telefonu. Ljudje so občutljivi na hladen in odbijajoč način komunikacije policistov, ki pogosto ne kaţejo zadostnega zanimanja za varnostne probleme o katerih jih ljudje obveščajo. Policisti so zaradi neustreznega načina komunikacije deţurnih policistov pogosto prikrajšani za pomembne informacije in relevantne podatke. Pogosto zato izgubljajo dodaten čas za zbiranje teh informacij na druge načine. Policisti pogosto ne znajo ali niso usposobljeni za pridobivanje dovolj kvalitetnih podatkov in informacij o dejanskem stanju, kar pa slabo vpliva na organizacijo intervencij. Pogosto so prvi postopki policije pri reševanju varnostnega pojava, razdeljeni na več faz. Najprej gre za sprejem podatkov in informacij, nato obdelavo teh informacij in njihovo dopolnjevanje iz informacijskih virov in evidenc. Ljudje, ki potrebujejo interveniranje policistov, posredujejo informacije ali prosijo za pomoč na operativno komunikacijski center na številko 113, ki jo tudi najbolje poznajo. Nekateri pa pokličejo direktno na policijsko postajo deţurnega policista. V Sloveniji obstaja tudi anonimna telefonska številka, ki je namenjena prijavam in informacijam o kaznivih dejanjih. Predpogoj za uspešno komuniciranje v kriznih situacijah je hiter odziv na vsak telefonski poziv, kar pa je odvisno od organizacije v operativno-komunikacijskih centrih in policijskih postajah. Linije so pogosto zasedene, kar pa pri ljudeh vzbuja nestrpnost nezaupanje do policije. V letu 2006 je bil v Sloveniji vzpostavljen nov informacijsko-telekomunikacijski sistem za sprejemanje interventnih klicev na številko 113, ki je poenotil način dela operativno-komunikacijskih centrov pri sprejemanju klicev, izvajanje in zapisovanje nujnih ukrepov ter obveščanje o pomembnih dogodkih (Griljc, 2007). Policisti se pri komunikaciji v kriznih dogodkih morajo zavedati, da je prvi stik po telefonu zelo pomemben. Pomembna je višina in ton glasu, saj je nesprejemljivo, da je policist zadirčen, vzvišen,… Pri vzpostavitvi komunikacije morajo policisti pokazati zanimanje za klicateljev problem in ga znati animirati, da o problemu pove največ, kar se da. Policisti morajo pustiti, da ljudje povedo o dejanju, dogodku vse kar vedo in jih pri tem praviloma ne smejo prekinjati, saj bodo le tako prišli do uporabnih in kvalitetnih podatkov in 23.

(24) informacij. Policisti posameznih klicev ne smejo samoiniciativno selekcionirati na pomembne in nepomembne, zanemarjati podatke, ali jih ţe vnaprej izločiti kot nepomembne. Z nadaljnjim preverjanjem in ugotovitvijo dejanskega stanja na terenu lahko kasneje zaključijo in ovrednotijo dogodek. Policisti najprej izvejo podatke o problemu in nato morajo vse nejasnosti dopolniti z logičnimi vprašanji, da dobijo odgovore, ki jim ustvarijo popolno sliko, ter nato omogočajo napotitev patrulj za sankcioniranje varnostnega problema. V primeru, da policist vzpostavi komunikacijo s klicatelji, ki grozijo z izvršitvijo kaznivega dejanja, morajo odreagirati še posebej prisebno. Delovati morajo pomirjajoče in klicatelja kar se da dolgo zadrţati na telefonski liniji. Pri tem je potrebno zbrati čim več podatkov o klicatelju, kraju od koder kliče, izvedeti motiv za dejanje in ostale pomembne podatke za učinkovito intervencijo. Komuniciranje policista s pričami, ne sme biti prekinjeno, ampak mora policist čim dlje zadrţati prijavitelja in v tem času na lokacijo poslati patruljo. V tem času pa mora zbrati čim več relevantnih informacij, ki omogočajo laţjo in učinkovitejšo izvedbo naloge. Pri komunikaciji policistov z ljudmi, ki so v časovni stiski in razburjeni, morajo le-te pozorno poslušati in zabeleţiti vsak podatek, ki bi bil koristen za nadaljnje delo.. Te ljudi pa. morajo skušati pomiriti, da je komunikacija kar se da normalna, jim takoj postavljati vprašanja, da odpravijo nejasnosti in pridobijo ustrezne podatke. Na koncu razgovora, ko je policist prepričan, da ima vse potrebne informacije in pozna varnostni problem, lahko od ljudi zahteva tudi osebne podatke (ime in priimek, naslov prebivališča, telefonska številka). Za vse pridobljene podatke, se mora na koncu pogovora zahvaliti (Nemanič in Rupnik, 2000). V nadaljevanju sledi obdelava pridobljenih podatkov in informacij, ter napotitev ustreznega števila policijskih patrulj na kraj za saniranje varnostnega problema. Posamezne podatke je potrebno preveriti v policijskih bazah podatkov, jih med seboj primerjati in uskladiti ter ovreči posamezna dejstva. Faza dopolnitve podatkov iz evidenc je pomembna predvsem za tiste policiste, ki so namenjeni na intervencijo, kjer se pojavljajo elementi nasilja. Zato je potrebno policistom posredovati sprejete in dopolnjene podatke o dogodkih in pojavih ter udeleţenih osebah, vrsti kršitve, varnostnih razmerah kraja in druge pomembne podatke. Za policijo je velikega pomena operativnost, kar pomeni hitro in učinkovito napotitev policijskih patrulj na kraj dejanja. Policisti morajo vedeti in imeti čim več podatkov o: -. vrsti dejanja, dogodka ali varnostnega pojava,. -. storilcih, kršiteljih oziroma ţrtvah (podatki iz kraja dogodka in evidenc), 24.

(25) -. kraju, kjer je nastal varnostni problem,. -. najbliţji poti do kraja,. -. razmerah za njihovo osebno varnost,. -. verjetnost rabe prisilnih sredstev,. -. napotitvi drugih enot (specialne, letalske,…) na kraj dogodka,. -. napotitvi ostalih intervencijskih sluţb (gasilci, reševalci,…) na kraj dogodka in. -. drugih relevantnih podatkih, ki so koristni za učinkovito izvedbo postopka (Nemanič in Rupnik, 2000).. To so le prvi ukrepi policije ob vzpostavitvi komunikacije z ljudmi, v primerih kršitev in nasilja v druţini. Za kvalitetnejše delo in vzpostavitev še bolj profesionalnega odnosa je na tem področju moţno storiti še marsikaj. Policisti, ki opravljajo delo v operativnokomunikacijskih centrih posameznih policijskih uprav ter deţurni policisti bi se morali še dodatno usposabljati in biti redno seznanjeni z novimi spoznanji in izsledki s področja komunikacijskih ved, psihologije in drugih relevantnih področij (Griljc, 2007).. 4.2 4.2.1. Krizno komuniciranje v različnih postopkih Prijava nasilja v družini. Prijavo nasilja v druţini lahko poda vsak – ţrtev, otrok, priča, mladoletnik, nevladna organizacija, zasebne in drţavne ustanove. Še posebej so k prijavi nasilja v druţini zavezani vrtci, šole in zdravstvene organizacije. Po uradni dolţnosti morajo nasilje v druţini prijaviti uradne osebe. Nasilje v druţini je moţno prijaviti kadarkoli in ne le takrat, ko se ţrtev nasilja odloči za razvezo. Nasilje v druţini je moţno prijaviti osebno ali anonimno. Osebna prijava se vloţi na najbliţji policijski postaji, kjer nato policisti začnejo obravnavo. Prijavo je mogoče vloţiti tudi na drţavnem toţilstvu, ki prijavo najpogosteje preda policiji z zahtevo, da preveri navedbe v prijavi. V primeru, da se prijava vloţi na drţavnem toţilstvu, jo bo policija obravnavala šele, ko bo jo prejela od drţavnega toţilstva. Kazenski postopek se uvede na zahtevo upravičenega toţilca. Zakon o kazenskem postopku (ZKPUPB8, 2012) pravi, da je drţavni toţilec dolţan pričeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolţnosti. prijavi ima lahko ţrtev ob sebi tudi spremljevalca (zaupno osebo), ki je 25.

(26) opora v postopkih z drţavnimi ustanovami. Ob prijavi nasilja v druţini se sestavi uradni zapis, ki ga imenujemo zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe. V primeru, da policija zazna, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, sestavi o tem samostojni uradni zapis,ki ga imenujemo uradni zaznamek. Tudi v primeru, da dejanje prijavi otrok, se sestavi enak zapis. Osebna prijava nasilja v druţini pa je moţna tudi po pošti, ampak nato policisti opravijo dodaten pogovor z ţrtvijo nasilja (Prijava nasilja v druţini, 2014). Moţna pa je tudi anonimna prijava nasilja v druţini preko spletnega portala policije. Vendar takih prijav ne štejejo za nujne, ampak le kot informacijo,na podlagi katere je teţko učinkovito ukrepanje. Policija tudi opozarja, da je v primeru nasilja, kjer so ţrtve otroci, potrebno vloţiti osebno prijavo in le izjemoma anonimno nasilja (Prijava nasilja v druţini, 2014). Vsak, ki se odloči podati prijavo nasilja v druţini, sodeluje tudi v nadaljnjih postopkih. S tem pokaţe, da zmore pomagati in doseţe svoj namen. Njegovo dejanje je velikega pomena za razplet primera in zaščito ţrtve nasilja (Prijava nasilja v druţini, 2014).. 4.2.2. Ukrepanje policistov v primeru nasilja v družini. Izkušnje policistov govorijo, da ţrtve zelo pogosto ne prijavijo kaznivega dejanja in da tudi več kot deset let ţivijo v takšnem stanju. Ţrtve so zelo pogosto izpostavljene svojemu nasilnemu partnerju, v svoji okolici zelo teţko spregovorijo o nasilju, prikrivajo nasilna dejanja partnerja in jih celo opravičujejo. Kadar nasilje preide tako daleč, da je potrebna zdravniška pomoč, pa se ţrtve pogosto izgovarjajo, da je za poškodbe kriv padec po stopnicah. Nasilje nad ţenskami in nad otroki v druţini je zelo pomembna problematika, zato zaposleni v policiji izvajajo številne aktivnosti za njihovo zmanjševanje. Policisti morajo biti predvsem pozorni na določene znake, ki so slišati v ozadju, ko prijavitelj kliče na interventno telefonsko številko. Policisti in policistke se zelo pogosto srečujejo s psihičnim nasiljem, to pomeni, da storilec ţrtvi grozi, jo poniţuje in si jo podreja. Takšno nasilje je zelo teţko dokazati, saj materialnih dokazov praktično ni. V primeru, da policisti na kraju dejanja ne ugotovijo elementov za obstoj kaznivega dejanja, pričnejo ugotavljati elemente za prekršek. Kadar so ti podani, izdajo storilcu plačilni nalog. Pri ugotavljanju elementov za obstoj kaznivega dejanja je pomembno predvsem koliko in kakšne podatke ţrtev poda deţurnemu policistu ob prijavi (Čulk, 2010). Na področju nasilja v druţini poteka tudi izobraţevanje policistov. Za uspešno reševanje problemov nasilja v druţini je v prvi vrsti pomembno dobro poznavanje te problematike. V ta namen se izvajajo številna izobraţevanja namenjena policistom. Namen izobraţevanj je, 26.

(27) da pridobijo nova znanja in izkušnje, ter izpopolnjevanje ţe obstoječih znanj. Udeleţenci teh izobraţevanj, svoje znanje prenašajo na svoje sodelavce. V primeru spremembe katerega izmed zakonov, pa je potrebna vrsta novih izobraţevanj in usposabljanj policistov, vodij policijskih okolišev in patrulj ter policistov spremljevalcev (Čulk, 2010). Pojavlja pa se predvsem problem slabe usposobljenosti policistov za delo pri posredovanju v primeru nasilja v druţini. Policija sicer sodeluje z drugimi organizacijami pri reševanju problemov, vendar bi bilo sodelovanje potrebno še poglobiti. Center za socialno delo vodi koordinacijo medinstitucionalnega sodelovanja, ki je krajevno pristojen za obravnavo konkretnih primerov nasilja v druţini. Vsi organi so ob zaznavi nasilja v druţini v 24ih urah dolţni o tem obvestiti Center za socialno delo. Kadar pa obstajajo okoliščine, ki kaţejo na storitev kaznivega dejanja, mora Center za socialno delo o tem obvestiti policijo (ZPND, 2008). V policiji so strokovnjaki, ki se ukvarjajo z nasiljem v druţini, kljub vsemu pa je moţno ugotoviti, da se odnos policistov do nasilja v druţini spreminja in to v pozitivno smer. K temu je pripomoglo predvsem intenzivno usposabljanje, ki so se ga v policiji lotili načrtno ter k sodelovanju pritegnili strokovnjake tudi iz drugih organizacij (vladnih in nevladnih), ter strokovnjake iz drugih drţav, ki imajo na področju nasilja v druţini ţe daljšo prakso (Lobnikar in Mušič, 2004). Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v druţini (Pravilnik, 2010) določa tudi pravila usposabljanja policistov s področja nasilja v druţini. Pravilnik (2010) določa: -. policisti in kriminalisti, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in preiskovanjem kaznivih dejanj s področja nasilja v druţini, se morajo redno usposabljati vsaj tri dni na leto,. -. policisti in kriminalisti, ki občasno obravnavajo primere nasilja v druţini, se morajo usposabljati najmanj en dan na leto,. -. vodje policijskih enot so dolţni omogočiti policistom in kriminalistom usposabljanje v obsegu kot je določeno (najmanj en dan ali najmanj tri dni na leto),. -. vsebina usposabljanja je določena s programom, ki ga določi generalni direktor policije,. -. usposabljanje organizira generalna policijska uprava v sodelovanju z drugimi enotami policije, pri izvedbi sodelujejo policisti in kriminalisti, ki so uspešno 27.

(28) zaključili. program. usposabljanja. za. preprečevanja. nasilja. v. druţini. za. multiplikatorje.. Najprej je bilo do leta 2003 izobraţenih 46 policistov in kriminalistov, ki so se specializirali za problematiko nasilja v druţini. Ti policisti so nato svoje znanje prenašali naprej. Leto kasneje so bili vsi policisti, ki se posredno ali neposredno srečujejo s primeri nasilja v druţini usposobljeni za strokovno in zakonito ukrepanje v takšnih primerih. To pomeni, da so seznanjeni z informacijami o institucijah in društvih, kjer lahko ţrtve poiščejo pomoč (Lobnikar in Mušič, 2004). Policisti sicer sami ne morejo reševati primerov nasilja v druţini. Zaradi narave svojega dela in pristojnosti lahko umirijo le trenutni poloţaj, preprečijo konkretno nevarnost, dolgoročno pa ţrtvi nasilja sami ne morejo pomagati. In ravno na tem mestu je potrebno v sodelovanje vključiti druge organizacije in strokovnjake, ki dajejo moč in podporo ţrtvam nasilja, ter po potrebi tudi posredujejo (Lobnikar in Mušič, 2004). Slovenski policisti imajo v svojih usmeritvah zastavljene tudi naslednje cilje, ki se tičejo problematike nasilja v druţini: -. povečanje števila odkritih kaznivih dejanj in učinkovitejše dokazovanje,. -. izboljšanje poloţaja ţrtev,. -. vzpostavitev in sodelovanje v sistemu psihosocialne pomoči in obravnave nasilneţev in. -. specializacija za področje nasilja v druţini na vseh ravneh.. V policiji je čutiti pomanjkanje znanja s področja obravnave nasilja v druţini. Teme nasilja v druţini so sicer ţe nekaj let obvezna na usposabljanjih policistov (Lobnikar in Mušič, 2004).. 4.2.3. Skrb policije za storilca in delo s storilcem družinskega nasilja. Najpogostejši ukrep za storilca druţinskega nasilja je ukrep prepovedi pribliţevanja. Osnovni namen ukrepa je, da se storilcu onemogoči pribliţevanje določenemu kraju ali osebi. Storilca je potrebno takoj odstraniti iz območja, kjer velja ta prepoved. To pooblastilo je dalo policiji učinkovitejše posredovanje v primerih nasilja v druţini. Z ukrepom se preprečijo tudi posamezna nasilna dejanja. 28.

(29) Po Pravilniku o prepovedi pribliţevanja določenemu kraju oziroma osebi (2004) je kraj prepovedi pribliţevanja je kraj, kjer oškodovanec dela, stanuje, se izobraţuje, je v varstvu ali se vsakodnevno giblje. Prepoved pribliţevanja pa zajema tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih. Policisti lahko odredijo prepoved pribliţevanja na podlagi naslednjih okoliščin: -. na podlagi dotedanjega grdega ravnanja kršitelja (dva ali večkratna ponovitev),. -. na kraju dogodka (groţnje – verbalno, fizično ali psihično nasilje, vidne ali ugotovljeni sledi telesnih poškodb),. -. z zbiranjem obvestil od ţrtve ali drugih oseb in. -. na podlagi podatkov centra (evidence, poznavanje razmer).. Storilca je potrebno opozoriti na njegovo vedenje in morebitne posledice, ki ga čakajo. Policija lahko s pravilnim svetovanjem veliko prispeva k reševanju teţav. Storilca se seznani z moţnostmi, kjer si lahko poišče strokovno pomoč pri institucijah za dolgoročno reševanje teţav. Predvsem je pomembno medinstitucionalno sodelovanje organov in organizacij, ki izvedo za nasilje v druţini. Sodelovanje pa se ne sme končati s prijavo primerov nasilja v druţini, ampak je potrebno tudi obveščanje o vseh načrtovanih in ţe izvedenih ukrepih za pomoč ţrtvam in njihovo usklajevanje (Filipič in Klemenčič, 2011). V pravilniku (2000), multidisciplinarnih skupin in regijskih sluţb, je pri obravnavanju nasilja v druţini določeno, da je potrebno v primeru hujših primerov nasilja v druţini, na podlagi strokovne ocene, sestaviti multidisciplinarno skupino. Nosilci aktivnosti pa so v teh primerih strokovni delavci. Nosilec primera nasilja (strokovni delavec) za načrtovanje pomoči ţrtvi skliče krizno skupino, ki odloči stopnjo ogroţenosti ţrtve nasilja. V skupino se v skladu s pravilnikom povabi policijo, toţilstvo in druge osebe, ki so v primeru dolţne sodelovati. Delovanje skupine se zaključi, ko je ţrtvi zagotovljena varnost. Skupni cilj takšnih skupin je predvsem vplivati na storilca, da spremeni svoje ravnanje in vedenje, ter seveda pomoč ţrtvi nasilnega dejanja. S skupnim delovanjem policije in centra lahko pride do dogovora, da se storilca odstrani iz druţine in lahko skupina aktivno pomaga ţrtvi. Ta ukrep se izvede predvsem takrat, kadar se oceni, da gre za močno ogroţenost ţrtve in ni mogoče ţrtve zaščititi z običajnimi policijskimi ukrepi in pooblastili centra. 29.

(30) Po ukrepih policije so na vrsti sluţbe socialnega varstva, ki so na voljo članom druţine, da jim pomagajo rešiti teţave, ki so vzrok nasilja v druţini. Predvsem pa je najbolj pomembno, da najprej zaščitijo otroke in poskrbijo za njihove interese (Ninkovič, 2005).. 4.3. Krizno komuniciranje v intervencijah. 4.3.1 Pojmovna opredelitev intervencije Pojem intervencija se v strokovni policijski terminologiji pojavlja ţe od začetka restriktivnega delovanja policijske organizacije. Izvira iz besede inferenire, kar pomeni priti vmes. Intervencija je dejanje oziroma ukrep, s katerim se vpliva na potek česa. Pomeni intervencije so tudi poseganje, vmešavanje, posredovanje, poseg, pomoč. Intervencija je oblika dela, ko je potrebno takojšnje ukrepanje policistov, zaradi odpravljanja in preprečevanja nevarnosti (Pravila policije, 2013). »Intervencija je oblika dela, pri kateri policisti s svojo prisotnostjo, opozarjanjem in zakonitimi ukrepi preprečujejo nadaljnje kršitve javnega reda in miru ali izvrševanje kaznivega dejanja. Osnovni in bistveni namen intervencije je vzpostavitev javnega reda in miru, ki je kršen, ter s tem odstranitev nevarnosti, s katerimi se ogroţa ţivljenje ljudi « (Usmeritve, 1998). Ena izmed temeljnih ustavnih pravic človeka je pravica do osebnega dostojanstva in varnosti, zato so policisti dolţni ukrepati v primerih ogroţanja ţivljenja, varnosti ljudi in premoţenja. Policijske intervencije so lahko tudi neučinkovite, zaradi temeljnih načel policijske taktike, slabo opravljenih napotkov za intervencijo, neustrezne koordinacije pri ukrepanju in neodločnosti pri postopkih z udeleţenci interventnih dogodkov. Neučinkovitost policijskih intervencij se kaţe tudi v nadaljevanju kršitev, preprečitvah kršiteljev postopkov, napadih na policiste in telesnih poškodbah policistov in storilcev. Učinkovitost policijske intervencije je odvisna predvsem od: - hitrosti in vsebinske kakovosti sprejetih podatkov o interventnem dogodku, - ocene situacije, - napotitve policistov na intervencijo, - posredovanja informacij policijski patrulji oz. intervencijski skupini, - koordinacije dela, - vodenja policistov v intervenciji in - hitrega in zakonitega ukrepanja na kraju interventnega dogodka (Ţaberl, 1995). 30.

(31) 4.3.2 Organizacija in potek intervencije Ko so policisti obveščeni, da se na javnem kraju ali v zasebnem prostoru krši javni red in mir, morajo ukrepati tako, da osebe, ki kršijo javni red in mir, prenehajo s kršitvijo, zberejo podatke o kršitelju in jih po potrebi izročijo drugim pristojnim sluţbam za nadaljnje postopke. Policisti so dolţni ukrepati, kadar je kršen javni red in mir. V teh primerih opravijo intervencijo. V intervenciji praviloma sodelujeta najmanj dva policista. V intervencijah sodelujejo tudi vodniki sluţbenih psov, pri hujših kršitvah pa tudi policisti konjeniki ali pa je v skladu z zakonom odrejena uporaba drugih prisilnih sredstev. Kršitve, pri katerih je potrebna intervencija so seveda lahko različno intenzivne. Od intenzitete pa je odvisen tudi postopek intervencije. Policisti v takšnih primerih pogosto prihajajo v neugodne in celo nevarne situacije. To še posebej velja v primerih nasilja, kjer je prisoten alkohol in morda tudi oroţje. Zelo pomembna so prva obvestila o kršitvi, ki jih sprejme deţurni policist ali operater operativno-komunikacijskega centra. Podatki morajo biti takšni, da je na podlagi pridobljenih informacij moţno intervencijo pravilno načrtovati. Vendar ni vedno tako. Pogosto so prva obvestila o kršitvi zelo nenatančna in so zato intervencije slabo načrtovane (Griljc, 2007). Spodnja tabela prikazuje število klicev na interventno telefonsko številko 113 in število interventnih dogodkov med leti 2010 in 2013. Za število interventnih klicev je od leta 2010 do 2012 značilno rahlo upadanje, vendar je leta 2013 ponovno prisoten dvig števila klicev, ki pa je vseeno niţji od leta 2010. Za število interventnih dogodkov lahko potrdimo, da se med leti 2010 in 2013 ni veliko spreminjalo in ostaja precej na enaki ravni. Tabela 3: Število klicev na interventno številko 113 (Vir: Poročilo o delu policije, 2011, 2012, 2013) Število klicev. Število interventnih dogodkov. 2010. 2011. 2012. 2013. 2010. 2011. 2012. 2013. 562.020. 522.162. 496.432. 526.512. 191.196. 197.105. 194.135. 190.609. 31.

(32) Slika 5: Število klicev in interventnih dogodkov med leti 2010 in 2013 (Vir: Poročilo o delu policije 2011, 2012, 2013). Potek intervencije lahko razdelimo na štiri faze.. Slika 6: Potek intervencije (Vir: Griljc, 2007). Najprej se zgodi sprejem obvestila o kršitvi. Najpogosteje je obvestilo posredovano po telefonu, včasih pa je obvestilo tudi osebno. O kršitvi so obveščeni deţurni policisti na policijski postaji, operater operativno-komunikacijskega centra ali policist na terenu. Policist tako najprej sprejme obvestilo o kršitvi in od prijavitelja mora nujno zahtevati naslednje podatke: 32.

(33) -. točen kraj iz. naslov, kjer je prišlo do kršitve,. -. število in lastnosti oseb, ki kršijo (ali so pod vplivom alkohola, koliko je poškodovanih, ali je prisotno oroţje itd.) in. -. kratek opis dogajanja.. Vsaj ti podatki so nujno potrebni, da se lahko nato pravilno in učinkovito načrtuje postopek poteka intervencije. Pogosto tudi policisti sami zahtevajo premalo podatkov o kršitvi in zato nepravilno odreagirajo. Takšno ravnanje seveda ni pravilno in prav na tem mestu ima izreden pomen pravilno krizno komuniciranje. Po sprejemu obvestila o kršitvi pa je potrebno učinkovito načrtovati potek intervencije. Reagirati je potrebno zakonito, hitro, preudarno in odločno, da se preprečijo še hujše posledice. Potrebno je oceniti intenziteto kršitve in upoštevati okoliščine, kot so število kršiteljev, motivi in nameni kršiteljev, kdo so ţrtve, s kakšnimi sredstvi za napad razpolagajo, prostor, kjer se kršitev odvija in priče oz. število prisotnih ljudi. Vseh podatkov seveda ni vedno mogoče pridobiti, vendar se je potrebno zavedati, da več podatkov o kršitvi kot pridobimo, večja je moţnost uspešno organizirane intervencije. Na podlagi sprejetih podatkov in ocene stanja, nato policist organizira intervencijo. To pomeni, da sestavi intervencijsko skupino in določi število policistov, ki bodo posredovali. Odloči tudi o opremi in oboroţitvi ter pripomočkih policistov in osebi, ki vodi intervencijo (Griljc,2007). Pravila policije (2013) določajo, da morata biti v intervencijo vključena najmanj dva policista, ki morata biti primerno opremljena in oboroţena. Pri intervencijah obstaja velika verjetnost, da morajo policisti zaradi preprečitve napada, uporabiti prisilna sredstva. Policist, ki organizira intervencijo, mora določiti vodjo intervencije, ki ima pomembno vlogo pri vodenju in organiziranju intervencije. Ko je intervencija ustrezno organizirana, je čas za izvedbo intervencije, vendar je potrebna tudi posebna taktika postopanja na intervenciji. Pristop h kršitelju mora biti taktičen in energičen, postopek vodi vodja intervencije. S kršiteljem se ne sme nikoli spuščati v pregovarjanje, potrebno pa ga je tudi ločiti od ţrtev, torej odpeljati v posebno sobo.. 33.

(34) Reakcijske čase policije v primeru interventnih dogodkov beleţi tudi statistika in na voljo imamo podatke o reakcijskih časih vseh interventnih dogodkov in pa nujnih interventnih dogodkov. Reakcijski čas pomeni čas, ki mine od klica na interventno številko 113, do prihoda policistov na kraj dogodka. Tabela 4: Povprečni reakcijski časi interventnih dogodkov med leti 2010 in 2013 (Vir: Poročilo o delu policije 2011, 2012, 2013) Vsi interventni dogodki (mm:ss). Nujni interventni dogodki (mm:ss). 2010. 2011. 2012. 2013. 2010. 2011. 2012. 2013. 20:23. 20:48. 21:58. 23:17. 11:50. 11:59. 12:07. 12:25. Na reakcijske čase vpliva trenutno število policijskih patrulj, časovna razporeditev klicev, razgibanost terena in oddaljenost dogodka. Ugotovimo lahko, da se povprečni reakcijski časi vseh interventnih dogodkov povečujejo. Tudi povprečni reakcijski čas nujnih interventnih dogodkov je iz leta v leto višji. Razlog je predvsem to, da se promet iz leta v leto povečuje in je zato tudi cestna infrastruktura bolj obremenjena. Drug razlog v povečanju reakcijskega časa interventnih dogodkov pa je tudi zmanjšanje števila zaposlenih v policiji. Od leta 2010 do 2013 se je število zaposlenih zmanjšalo za 19,76 %. Tabela 5: Število zaposlenih policistov (Vir: Poročilo o delu policije 2011, 2012, 2013). Leto. Število policistov 2010. 8 989. 2011. 8 808. 2012. 8 488. 2013. 7 212. Policija si prizadeva za čim kakovostnejši sprejem obvestila o dogodku, hitro napotitev policistov na kraj dogodka, strokovno pomoč oziroma posredovanje razpoloţljivih informacij, ki policistom olajšajo varno, zakonito, strokovno in korektno izvedbo postopkov. 34.

(35) V našem primeru nas zanimajo predvsem intervencije v zasebnih prostorih, ki se nanašajo na nasilje v druţini. Pogosto policiste na intervencijo kličejo sosedje, ki opazijo ali slišijo pretepanje ali kričanje. Za policiste to vsekakor ni lahka naloga. Za ţrtve je policist nekakšen razsodnik, za kršitelja pa nepovabljeni gost, ki se po ''nepotrebnem'' vtika v druţinsko ţivljenje. Pri interveniranju v zasebnih prostorih se je potrebno zavedati, da se kršitelj vedno počuti močnejšega in varnejšega, ker je v domačem okolju. Zato se pogosto tudi upirajo zakonitim ukazom policistov. Najbolje je, da policist vedno najprej poskuša pomiriti ţrtev in storilca, ter nato z opozorilom doseči izvršitev uradne naloge. Največkrat je to zelo teţko, saj hočeta obe osebi pred policistom dokazati svoj prav. Policist se mora na takšni intervenciji izogibati prerekanju, prepričevanju in pregovarjanju. Njegove odločitve in zahteve morajo biti jasne, nedvoumne, kratke in odločne. Izogibati se mora tudi ocenjevanju krivde ene ali druge osebe. Udeleţencem mora povedati, da se bodo o nadaljnjem poteku postopka odločali pristojni organi. Kadar pa nastopijo zakoniti pogoji za privedbo in kasnejše pridrţanje kršitelja, mu je potrebno to tudi odločno ukazati. V primeru obotavljanja ali upiranja kršitelja, ga je potrebno takoj opozoriti na posledice, ki bodo sledile, če ne bo upošteval ukazov. V primeru neupoštevanja zakonito danega ukaza, lahko vodja intervencijske skupine ukaţe, da se uporabijo prisilna sredstva ali pa sam stopi h kršitelju in uporabi najprimernejšo, po načelu sorazmernosti, najmilejše prisilno sredstvo. Uporabi prisilnih sredstev se je potrebno izogibati pred otroki, saj je lahko tak prizor škodljiv za razvoj. Pogosto se ob uporabi prisilnih sredstev, ţrtev postavi na stran storilca. Druţinsko nasilje se dogaja zelo pogosto in zavedati se je potrebno, da policist nikakor ne sme postati razsodnik ali naj v takšnih primerih intervenira ali ne. Prva naloga policije je varovanje ţivljenja in pomoč šibkejšim, hkrati pa je to ena temeljnih nalog policijskega dela (Griljc, 2007). Po koncu vsake intervencije sledi poročanje o ukrepih. Na kratko je torej potrebno poročati o ugotovljenem stanju in prvih ukrepih, ki so jih izvedli policisti. Prav tako je potrebno poročati o samem poteku intervencije in izvedenih ukrepih. V primeru telesnih poškodb je potrebno takoj zagotoviti nujno zdravniško pomoč in obvestiti vodstvo policijske postaje. V primeru, da je kršitelj pridrţan, postopek prevzame deţurni policist postaje, ki kršitelja seznani s pravicami in začasno zaseţe predmete. Kadar so uporabljena tudi prisilna sredstva, je potrebno pisno poročati o uporabi. Tudi uporabo fizične sile policist vpiše v poročilo o opravljenem delu (Griljc, 2007). 35.

(36) 4.4. Krizno komuniciranje pri izvajanju intervencij v družinskem nasilju. 4.4.1 Krizno komuniciranje v razmerju policija-storilec V razmerju policija-storilec pride pogosto do izreka prepovedi pribliţevanja, kar pomeni onemogočanje pribliţevanja storilcu določenemu kraju ali osebi. To pooblastilo da policiji moţnost učinkovitejšega delovanja in ukrepanja na področju nasilja v druţini. S tem ukrepom se lahko preprečijo marsikatera nasilna delovanja, saj se storilca začasno odstrani iz druţine. Potrebno se je zavedati, da je na področju nasilja v druţini, veliko manj prijav, kot pa je dejansko stanje nasilja. Ţrtve pogosto teţko spregovorijo o nasilju, ki ga doţivljajo. Ob prihodu na kraj nasilja, se policisti ne smejo zadovoljiti samo s tem, da se v tistem trenutku nasilje neha, ampak morajo biti dosledni pri ukrepih zoper storilca kaznivega dejanja. Nasilje v druţini je običajno proces, ki traja dalj časa in ni samo posamezen incident. Potrebno je zbirati informacije za dalj časa nazaj in pridobiti nek pogled na situacijo, ki se dogaja (Filipčič in Klemenčič, 2011). Policisti morajo storilca kmalu po prijavi povabiti na pogovor in ga opozoriti, da se njegovo vedenje ne bo dopuščalo. Pomembni elementi v odnosu do storilca so predvsem aretacija, izrek prepovedi pribliţevanja in predloţitev oprijemljivih dokazov. Mnogi storilci policiji sicer zanikajo, da povzročajo nasilje in sebe predstavijo kot ţrtev. Primarna naloga policije sicer ni svetovanje ţrtvam in storilcem, niti ta naloga ni zakonsko določena. Vendar lahko ima policija pomemben vpliv pri reševanju teţav s pravilnim svetovanjem in pogovorom. V primeru, da policisti storilcu odredijo prepoved pribliţevanja ţrtvi, mu podajo tudi nekaj osnovnih informacij, kje lahko prenoči, kakšne vrste pomoči so mu ponujene iz različnih organizacij, ter mu zagotovijo zdravniško pomoč, če je to potrebno. Pojasnijo mu tudi, kaj je tu ukrep prepovedi pribliţevanja, koliko časa velja ta ukrep in kaj se zgodi, če ta ukrep prekrši. Ukrep prepovedi pribliţevanja policist odredi tako, da mu na mestu izreče ustno odredbo. V roku šestih ur pa je storilcu potrebno izročiti tudi pisno odredbo. V pisni odredbi morajo biti navedeni podatki o osebi, na katero se ukrep nanaša (ime in priimek, EMŠO), drţavljanstvo in prebivališče. Oseba, ki je je odrejen ukrep, mora takoj zapustiti mesto prepovedi in se mu ne sme pribliţati na razdaljo, ki je lahko od petdeset do dvesto metrov. Ukrep ima veljavnost 48 ur, nato pa ga mora v roku 24 ur presoditi še preiskovalni. 36.

(37) sodnik. V primeru, da se z ukrepom strinja, ga sodnik izreče z veljavnostjo do 10 dni (Lepoša, 2010). Nadzor nad področjem, ki je za kršitelja prepovedan, opravlja policija. V primeru, da se ponovno zgodi kršitev, se storilca takoj odstrani. Če pa se kršitve ne nehajo in se nadaljuje nadlegovanje ţrtve, se storilcu lahko izreče globa. Po Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013) lahko policisti storilca privedejo v policijske prostore, če je zaloten pri izvrševanju kaznivega dejanja ali na predlog ţrtve. Ob prijetju morajo policisti storilca seznaniti s pravico do molka, pravico do zagovornika in o odvzemu prostosti obvestiti najbliţje. Po prijetju storilca pridrţijo v prostorih za pridrţanje. Pridrţanje se začne od trenutka, ki ga odredi policist in lahko traja le nujno potreben čas, vendar največ 12 ur. Pridrţani osebi mora biti sklep o pridrţanju izdan in vročen v šestih urah od odreditve pridrţanja. Od prvega stika in komunikacije s policijo ima storilec moţnost, da razmisli o prejetih informacijah s strani policije in se samostojno odloči za naslednji korak. Lahko se vključi v različne programe nenasilnega reševanja konfliktov v druţini (Filipčič in Klemenčič, 2011).. 4.4.2 Krizno komuniciranje v razmerju policija-žrtev Policisti se morajo ob prihodu na kraj dogajanja zavedati, da odhajajo v zasebni prostor in da so dolţni zavarovati premoţenje in ţivljenje ljudi, čeprav lahko naletijo na številna neodobravanja. Ob prihodu na kraj nasilja je potrebno zagotoviti, da se bo ţrtev nasilja počutila varno. Za varnost ţrtve se najpogosteje poskrbi tako, da se storilcem povedo ukazi, kaj jih lahko doleti, če bodo s takšnimi dejanji nadaljevali. V primeru, da je ţrtev poškodovana, ji je najprej potrebno nuditi zdravniško pomoč. Vse poškodbe ţrtve je potrebno tudi fotografirati in tako dokumentirati. Ob prihodu na kraj dogajanja je potrebno tudi zabeleţiti vse spremembe prostora, ki so se zgodile v času nasilnega dejanja. Po ogledu kraja dogodka, policisti odpeljejo ţrtev v svoje prostore, kjer se pogovorijo in posvetujejo s socialno sluţbo glede nadaljnjih postopkov. V primeru izreka prepovedi pribliţevanja ţrtvi in po poteku desetdnevne prepovedi pribliţevanja, lahko ţrtev predlaga preiskovalnemu sodniku, da ukrep podaljša do 60 dni. Storilec pa se zoper podaljšanje lahko pritoţi (Lepoša, 2010). V nekaterih primerih pa je moţno ukrepanje in razgovor z ţrtvijo ţe preden se zgodi nasilje. Ţe ob zaznavi, da se v druţini dogaja nasilje, je potrebno začeti zbirati obvestila. 37.

(38) Razgovor z ţrtvijo je lahko teţak. Ţrtev je v tistem trenutku v stresu, kar se kaţe predvsem v nezaupanju, jezi in strahu. Seveda je najprej potrebno preveriti ţrtvino zdravstveno stanje in nato psihično. Po ponujeni zdravstveni pomoči, oceni čustvenega stanja, je potrebno zagotoviti prostor, kjer se bo ţrtev počutila varno. Zelo pomembno je uspešno komuniciranje z ţrtvijo, kar pomeni, da je potrebno komuniciranje v jeziku, ki ga razume in ji je blizu. Na učinkovitost razgovora ima pomemben vpliv izvajalec razgovora, ki je določen glede na starost in spol ţrtve. Značilno je, da ţrtve med govorom ne smemo prekinjati, prav tako pa je dobro občasno ponavljati ţrtvine besede, saj ji s tem damo vedeti, da jo spremljamo. Zelo pomembno je, da se med pogovorom ne uporablja tujk, groţen, kritiziranja in obljub, ki niso v naši moči. Ţrtev je potrebno seznaniti tudi s potekom policijske preiskave, pravno pomočjo in pomočjo različnih organizacij. Naloga policije je, da pri obravnavanju nasilja predstavi ţrtvi različne organizacije, s katerimi se lahko poveţe (center za socialno delo, nevladne organizacije,zdravstvo itd.). Za uspešno reševanje nasilja v druţini je zelo pomembno sodelovanje policije z različnimi institucijami.. 4.4.3 Krizno komuniciranje v razmerju policija-otroci in policija-priče V primeru nasilja v druţini, se komuniciranje z otrokom razlikuje od komuniciranja z odraslo ţrtvijo. Razlika je predvsem v tem, da je pri razgovoru z otrokom potrebna pristnost odrasle osebe (skrbnika) ali pa delavca centra za socialno delo (v primeru, da sta oba starša osumljena nasilja). Otroku je pri razgovoru potrebno zagotoviti predvsem, da se počuti varno, ljubljeno in da čuti, da mu odrasli verjamejo, kaj se mu dogaja ali se mu je zgodilo. Kadar policist vodi razgovor z otrokom je pomembno kakšen odnos vzpostavi. Potrebno je zgraditi zaupanje, sedeti zraven otroka, uporabljati kratke in razumljive stavke. Predvsem mora policist paziti, da ne uporablja različnih groţenj, vprašanj zakaj in da otroku čim manj krat omeni nasilje in zlorabo. Pogovor mora biti za otroka čim manj stresen, da se mu ne povzroča še dodatne škode (Felkar, 2012) Otrokom, ki so priče druţinskega nasilja, se pogosto spremeni vedenje in postajajo nasilni do sovrstnikov (Felkar, 2012). Pri policijskih intervencijah v primerih nasilja v druţini, je potrebno zbirati dokaze od ljudi, ki so bili na kraju prisotni oz. so kaj slišali. Najbolj pogosto so to sosedje in otroci. Dogaja pa se, da so sosedje pogosto nepripravljeni na pogovor s policisti oz. celo zanikajo, da so kaj videli in slišali (Felkar, 2012). 38.

(39) 5 Testiranje hipotez Pri preučevanju naše problematike smo si zadali tri hipoteze, ki smo jih skozi različne metode raziskovanja potrjevali oziroma zavračali. Hipoteza številka 1 se je glasila: »Število kaznivih dejanj nasilja v druţini se v zadnjih letih povečuje«. Pri proučevanju statističnih podatkov, ki so navedeni v letnih poročilih policije smo ugotovili, da se je med leti 2010 in 2013 število kaznivih dejanj nasilja v druţini zmanjševalo. Število kaznivih dejanj nasilja v druţini je v teh letih upadlo iz 2344 na 1592. Glede na ugotovitve iz statističnih podatkov, lahko hipotezo številka 1, ki se je glasila: »: Število kaznivih dejanj nasilja v druţini se v zadnjih letih povečuje«, zavrnemo.. Hipoteza številka 2 se je glasila: »Odzivnost policije ob prijavi nasilja v druţini je takojšnja«. Pri odzivnosti policije ob prijavi nasilja ima pomembno vlogo operativno-komunikacijski center, ki odgovarja na interventne klice in jim priskoči na pomoč. Ko policist sprejme obvestila na telefonsko številko 113 mora najprej sprejeti obvestilo o dogodku (v našem primeru nasilje v druţini), nato obvestilo ovrednotiti (kaj, kdo, kako, kdaj – aktiviranje ustreznih sil) ter organizirati napotitev policistov na kraj dogodka. Nato je potrebno neposredno vodenje, kar pomeni odrejanje prvih nujnih operativnih ukrepov ter organiziranje dodatne pomoči. Pri proučevanju podatkov iz strokovnih virov smo ugotovili, da je v pravilih policije navedeno, da operativno-komunikacijski center pri napotitvi policistov daje prednost nujnim interventnim dogodkom. Med nujne interventne dogodke pa prištevamo dogodke, pri katerih se izvaja nasilje, oziroma je operativno-komunikacijski center ob sprejemu obvestila ocenil, da gre za resno groţnjo. Pravila policije določajo tudi, da je v primeru teh dogodkov potrebno takojšnje ukrepanje policije zaradi odpravljanja in preprečevanja nevarnosti. Čas, ki mine od sprejema obvestila na operativno-komunikacijskem centru, do prihoda policistov na kraj v primeru nujnih interventnih dogodkov je bil v letu 2013 – 12 minut in 25 sekund. Sicer se v zadnjih letih ta čas rahlo povečuje, ampak razlog za to lahko pripišemo 39.