Modus operandi trgovcev z ljudmi

V vseh študijah trgovanja z ljudmi se je pokazalo, da so trgovci ţrtvam večinoma obljubljajo visoke plače in dobre delovne razmere na tujem delovnem trgu. Ţrtve preslepijo na trg tako imenovane delovne sile v Tokio, Sydney, London, Frankfurt, Munich, New York, Chicago, Los Angeles, Atlanta, Milan, Rim, Amsterdam, Geneva in tako dalje kot en izmed njihovih končnih destinacij z moţnostjo dobre zaposlitve. Za ţrtve, še posebej za mlajša dekleta in dečke je takšno obetanje kot izpolnitev sanj. Te ţrtve predstavljajo ţenske in mladostniki, ki iščejo načine za boljše ţivljenje izven domačih drţav zaradi slabih okoliščin kot je revščina, slabi ekonomski razvoj, brezposelnost ipd. Trgovci z ljudmi in njihovi posredniki izkoristijo takšne okoliščine in tako obiščejo mesta in okolico z namenom novačenja svojih ţrtev. Moţnosti zaposlovanja, ki jih obljubijo ţenskam in dekletom so v večini mesta natakarjev, varušk, modelov, domače čistilke, delavke v raznih salonih ipd. V Jugovzhodni Aziji, Rusiji in Ukrajini trgovci celo sklepajo laţne pogodbe, ki jih podpišejo skupaj z mladimi dekleti, da bi s tem predstavili laţno legitimnost. Trgovci celo priskrbijo laţne dokumente za potovanje, ki jih pridobijo s pomočjo korupcije drţavnih uradnikov (Ebbe, 2008:22).

Trgovci, ki trgujejo z ljudmi, delujejo na različnih ravneh, od spontanih kontaktov na nizki ravni do zelo kompleksnih mednarodno organizacijskih mreţ. Te ravni (Dobovšek, 2009: 324) pa so razdeljene na tri glavne kategorije:

1. Neformalne mreţe (obstajajo v obliki majhnih skupin posameznikov znotraj omejenih druţinskih mreţ in etičnih skupnosti, ki segajo čez drţavno mejo. Večinoma v tujino pripeljejo eno ali dve ţenski, ko se pojavi povpraševanje po njih. Take mreţe se pogosto uporabljajo v obmejnih regijah drţave izvora i ciljne drţave);

35

2. Kriminalne mreţe, ki so organizirane v velikem sloju (te organizirane kriminalne skupine nadzorujejo vse vidike trgovine z ljudmi, od pridobivanja ţrtev do njihovega transporta in upravljanja bordelov ter poulične prostitucije. Trgovci zelo resno opravljajo svoje delo in za vzdrţevanje reda pogosto uporabljajo različne oblike nasilja. Pridobljene ţenske in dekleta obravnavajo kot blago ali dobrino za prodajo);

3. Kriminalne distribucijske mreţe (mreţe hudodelskih organizacij pridobivajo in transportirajo dekleta iz ene drţave v drugo ter jih nato prodajo lokalnim bordelom in skupinam, ki se ukvarjajo s prostitucijo).

36

6 Preventivne dejavnosti omejevanja in preprečevanja

trgovine z ljudmi

Ena izmed glavnih strategij uspešne preventivne dejavnosti omejevanja in preprečevanja trgovine z ljudmi je uspešno izvrševanje zakonodaje na vseh nivojih ter uvajanje učinkovitih programov zaščite prič (Šalamon, 2006:100). Zaradi same razširjenosti trgovine z ljudmi, večina vlad ne izvaja popolnega nadzora na celotnem ozemlju. Posledica tega je, da drţave teţko zagotovijo zaščito ranljivih skupin, kot so ţenske in otroci pred ugrabitvami iz šol, domov ali begunskih centrov. Eden izmed primerov je Haiti, kjer so po poročanjih medijev začeli izginjati otroci iz raznih begunskih centrov. Haiti je pretresel močan potres, ki pustil hude posledice v drţavi, kar je bil povod za razna kazniva dejanja kot so kraje, nasilje in ugrabitve otrok. Akcije in ukrepi (Šalamon, 2006:100) se nanašajo zgolj na trgovce v srednje velikih skupinah, kot na primer raziskovanje glavnih transportnih poti, obiskovanje znanih nočnih klubov in bordelov, vpletenih v ulično prostitucijo. Za vzpostavljanje preventivne dejavnosti (Šalamon, 2006:103) omejevanja in preprečevanja trgovine z ljudmi so se pričeli izvajati resnejši ukrepi in sprejemati enotnejše nacionalne zakonodaje za kazenski pregon kriminalnih zdruţb in storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, so se drţave pogodbenice na mednarodni ravni dogovorile in podpisale vrsto pomembnih dokumentov. Ti dokumenti so sledeči:

1. Konvencija o zatiranju trgovine z ljudmi in izkoriščanju prostitucije drugih (OZN – 1949)18;

2. Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 199819;

3. Konvencija Zdruţenih narodov pri mednarodnemu organiziranemu kriminalu (2000)20;

4. Konvencija o Europolu (EU – 1995)21; 5. Pogodba iz Amsterdama (EU – 1997).22

18 Ur. l. RS-MP, ŠT. 9-35/1992 19 _{Ur. l. RS-MP, št. 29/2001} 20 _{Ur. l. RS-MP, št. 14/2004} 21 _{Ur. l. RS-MP, št. 16/2004} 22 Ur. l. RS-MP, št. 7/2004

37

Za vzpostavljanje preventivnih dejavnosti pri omejevanju in preprečevanju trgovine z ljudmi je pomembna ustanovitev strategij, kjer je pomembno zaznati slabosti in se zavedati, da je te slabosti potrebno odpraviti. V ta namen morajo vse vpletene organizacije, bodisi vladne, nevladne ali mednarodne, storiti vse kar je v njihovi moči, da te ţe znane napake odpravijo. Res je, da je skladno z načrtom dela medresorske delovne skupine za omejevanje in preprečevanje trgovine z ljudmi zagotoviti sredstva, tako finančna, kot strokovna, za izvedbo predvidenih programov ter uresničitev načrtnega dela. Vzpostavljanje preventivne dejavnosti zoper trgovino z ljudmi je prepuščena individualnim aktivnostim posameznih drţavnih organov ali nevladnih oziroma medvladnih organizacij. Tudi Slovenija ustanavlja razne preventivne ukrepe proti trgovini z ljudmi in si prizadeva ustanovitev koordinacijskega organa. Seveda bi za uresničitev preventivnih dejavnosti bilo smotrno privabiti k sodelovanju nevladne in mednarodne organizacije, ki so si v preteklosti na tem področju pridobile dragocene izkušnje, kar bi lahko vplivalo na učinkovitejšo izrabo finančnih in kadrovskih resursov (Peršolja, 2006:51 – 52).

Strateški ukrepi in razne preventivne dejavnosti so zelo pomembne pri varovanju ljudi pred nehumanim ravnanjem in kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi. Organizacija zdruţenih narodov23_{, drţavni organi, humanitarne nevladne organizacije, Amnesty}

International24 in nekatere religiozne organizacije so začele izpostavljati razne preventivne dejavnosti na področju trgovine z ljudmi in pri pomoči ţrtvam. Veliko drţav je zaradi razširjenosti trgovine z ljudmi začela uvajati zakone s katerimi so kaznivo dejanje trgovine z ljudmi inkriminirali in ga zaznamovali kot enega izmed resnih in teţjih kaznivih dejanj z zaporno kaznijo do več let. Dober primer so Zdruţene drţave Amerike, ki so sprejele zakon, ki je inkriminiral kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, še posebej trgovanje z ţenskami in otroci. Na podlagi letnega poročila »Trafficking in Person Report«, je imela vlada veliko pomoč pri preventivni dejavnosti na globalni ravni. Zdruţene drţave Amerike letno darovale do 300 milijonov dolarjev

23 _{Organizacija zdruţenih narodov, s kratico OZN ali ZN, je mednarodna organizacija, katere članice so}

skoraj vse drţave sveta. Ustanovljena je bila 26. oktobra 1945 v San Franciscu (ZDA), med ustanovnimi članicami pa je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija. Slovenija je postala članica OZN 22. maja 1992 (http://www.un.org/en/).

24 _{Amnesty International (imenovana tudi AI ali Amnesty) je mednarodna nevladna organizacija, ki se}

bori za človekove pravice. Osnova za njihovo delo so Splošna deklaracija človekovih pravic in drugi dokumenti, ki se nanašajo na varovanje človekovih pravic. Ugotavlja kršitve človekovih pravic, bori se za odpravo smrtne kazni po svetu (www.amnesty.org).

38

za razne projekte in programe namenjene preventivi in preprečevanju trgovine z ljudmi povsod po svetu (Ebbe, 2008:40).

Poleg omenjenega imajo pomembno vlogo tudi razne religiozne organizacije. Te so drţavnim oblastem po svetu predstavile resnosti problema kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in njegove posledice. Iz teh razlogov so naredile poudarek na pomembnosti preventivnih dejavnosti še posebej za ţrtve, ki so v tej tako imenovani industriji najbolj oškodovane. Na podlagi letnih poročil je veliko drţavnih oblasti po svetu začelo uvajati stroge ukrepe za odkritje takšnega kaznivega dejanja, namenili so sredstva za pregon storilcev in se osredotočili na pomoč ţrtvam. Največji pomen pri vzpostavitvi strategij za omejevanje in preprečevanje trgovine z ljudmi predstavljajo zakoni, ki prepovedujejo ilegalni transport ţensk in otrok, ter razne druge konvencije za preprečevanje trgovine z ljudmi. Poleg tega je večina drţavnih oblasti po svetu ustanovila razne medresorske delovne skupine za omejevanje in preprečevanje trgovine z ljudmi (Ebbe, 2008:41).

Poleg ustanovljenih konvencij in zakonov so nevladne organizacije in razne religiozne organizacije začele ustanavljati varne hiše in sirotišnice v različnih drţavah kot so Kambodia, Indonezija, Indija, Kongo, Sierra Leone, Rwanda, Bosna in Hercegovine in Kosovo, z namenom zaščite otrok pred trgovci z otroki. Te organizacije so za dodatno zaščito začele zbirati razne podatke o delovanju trgovcih z ljudmi in s tem osveščale druge drţave o njihovem delovanju (Ebbe, 2008:42). Preventivne dejavnosti in z njimi povezani strateški ukrepi so ključnega pomena pri reševanju problema trgovine z ljudmi. Ţe samo zavedanje o resnosti problema je v veliko pomoč, tako s strani oblasti kot s strani prebivalcev raznih drţav. Tukaj se kaţe pomembnost zakonodaje tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. Poleg zakonodaje pa se ne sme zanemariti raznih programom za pomoč ţrtvam trgovine z ljudmi, pa naj bo to v obliki varnih hiš, rehabilitacijski programi ali s strani zdravstvene pomoči.