Pogajanja v Rambouilletu

Na iniciativo francoske diplomacije je Kontaktna skupina na sestanku v Londonu 29. januarja 1999 sprejela odločitev, da skliče konferenco v Rambouilletu, kjer bi poskušali prepričati kosmetske Albance in delegacijo ZRJ, da sprejmejo zadnjo verzijo načrta političnega sporazuma Christopherja Hilla (Simić, 2000; 207). Da bi dodatno podkrepili omenjeni ultimat, je NATO 30. januarja 1999 naslovil na ZRJ „slovesno opozorilo”, da je pripravljen na akcijo, njegov generalni sekretar Javier Solana pa je potrdil, da je zavezništvo sprejelo vse potrebne ukrepe za hitri poseg na Kosmetu (Pirjevec, 2003; 493).

V Rambouilletu se je 6. februarja 1999 začela konferenca, na kateri so se sestale pogajalske skupine, ki so jih sestavljali relevantni predstavniki, konferenci pa so kopredsedovali predstavnik ZDA Christopher Hill, EU Wlfgang Petritsch in Rusije Viktor Majorski, katerih naloga je bila, da dodelajo načrt začasne rešitve kosmetskega vprašanja (Simić, 2000; 208). Na tej konferenci ni prišlo do neposrednih pogajanj, kajti posredniki Kontaktne skupine, med katerimi je imela glavno besedo ameriška državna sekretarka Madleine Albright so zanemarili institucijo pogajanj in obojim delegacijam

11_{Vodja finskih forenzikov Helena Ranta, ki je leta 1999 v vasi Račak po spopadu med srbskimi silami in}

OVK vodila preiskavo, katere rezultati so bili politični in medijski „povod” za NATO bombardiranje ZRJ, je priznala da zaradi velikega pritiska finskih diplomatov, ter ameriškega diplomata in vodje OVSE-ja na Kosmetu, Williama Walkerja, svojega poročila ni smela objavit. Walker naj bi med razpravo s Heleno Ranta v nekem trenutku celo prelomil svinčnik na pol in vrgel oba dela v njo, saj je bil nezadovoljen z rezultati njene preiskave, ki ni pokazala na srbske varnostne sile, kot na krivce za zločin. Iz poročila, ki ni bil nikoli objavljen je dokazano, da so trupla pripadala teroristom, srbskim vojakom in prebivalcem vasi, da naj bi 37 od 45 ubitih neposredno pred smrtjo streljalo z orožjem, trupla pa so bila prinesena iz drugih lokacij. Kljub temu je Ranta 17. marca leta 1999 na konferenci v Prištini, po svojem spremenjenem poročilu vendarle morala izjaviti pred kamerami „da, to je zločin proti človečnosti”, kar je bilo dovolj, da NATO začne z napadi na ZRJ. Finski novinar Ari Rusila trdi, da je bila Walkerjeva vloga v Račku predvsem „pomoč OVK” pri oblikovanju scene masakra, ki bi bil nato lahko pripisan srbskim silam. Da bi to dosegla, naj bi OVK po bojih zbrala svoje padle, jih oblekla v civilne obleke in nato poklicala opazovalce. Svet EU in NATO sta končno poročilo Rantove klasificirala kot „zaupno”. V intervjuju za BBC, je politični vodja OVK Hashim Thaçi, izjavil da je v Račku bilo veliko oporišče OVK in da so tu v težkih bojih poleg njih izgubili življenja tudi srbski vojaki (Mekina, 2008). Na istem BBC-jevem programu pa je Madeleine Albrigt, nekdanja ameriška državna sekretarka priznala, da je incident v Račku zahteval priprave in da je bil oživljen v nameri, da se izvrši pritisk na evropske zaveznike da vojno intervenirajo (Vlajki, 2001; 311-312).

ponudili za podpis vnaprej sestavljeno besedilo Začasnega sporazuma za mir in samoupravo na Kosmetu, po principu vzemi ali pusti (Vukomanović, 1999; 52).12

Dokument je predvideval prehodno obdobje treh let, med katerim naj bi Kosmet sicer ostalo pod oblastjo ZRJ, vendar pod NATO-ovo zaščito, ki naj bi Albancem zagotovila samoupravo z elementi državnosti, Srbom pa dala trdna jamstva glede njihove varnosti. Omenjeni dokument ni predvideval samo popoln umik Vojske Jugoslavije in srbske policije ter zasedbo Kosmeta s silami NATO-a, ampak tudi imuniteto in neomejen dostop NATO-a na celotno ozemlje ZRJ, kot tudi pravico uporabljati vsa letališča, ceste, železnice in pristanišča ZRJ, ne da bi plačal kakršnokoli pristojbino. Ob koncu tega obdobja naj bi sklicali mednarodno konferenco, zadolženo, da odloči o dokončnem statusu pokrajine. NATO-ova zahteva je postavila pod vprašaj same temelje srbske suverenosti, zato je delegacija ZRJ zavrnila podpis dokumenta. Medtem ko je Albrightova napela vse sile, da bi prepričala Albance, da sprejmejo dokument v celoti, ter jim s preizkušeno ameriško metodo palice in korenčka zagrozila, da bo prepustila Albance njihovi usodi in ukinila vsako pomoč, ki jo dobivajo iz tujine, če bodo vztrajali pri odklanjanju sporazuma, na koncu pa jim je obljubila, da bo po treh prehodnih letih razpisan na Kosmetu referendum o dokončnem statusu pokrajine tudi če to ne bo izrecno povedano v besedilu. Po dramatičnih zapletih je albanska delegacija zadnji dan pogajanj 23. februarja 1999 podpisala dokument (Pirjevec, 2003; 498-500).

Nadaljevanje pogajanj je sledilo v Parizu v Mednarodnem središču na aveniji Kléber od 15. do 18. marca 1999, ki je bilo prav tako neuspešno. Tokrat je delegacija ZRJ dostavila svojo verzijo Sporazuma o samoupravi na Kosmetu, predhodno podpisano od vseh članov delegacije. Tako so enostransko podpisana dokumenta iz Rambouilleta in Pariza postala nekoristni „chiffon de papier”. S tem se je srečanje delegacij kosmetskih Albancev in pogajalskega tima ZRJ v organizaciji ambicioznih ali skrajno nekooperativnih mednarodnih mediatorejev končalo s fijaskom (Vukomanović, 1999;

12_{Na novinarski konferenci je Albrightova ob tej priložnosti dejala, da obstajajo samo trije mogoči izhodi}

pogajanj: prvi, v kolikor Srbi rečejo „ne” ponujenem dokumentu, Albanci pa „da”, bo NATO bombardiral ZRJ; v kolikor obe strani rečejo „da” bo na Kosemtu razporejeno 28.000 NATO-ih vojakov; v primeru da Srbi rečejo „da” in Albanci „ne”, bo ZDA prenehala podpirati OVK. V takšnih okoliščinah so pogajanja potekala v taktični ukanitvi Srbov in Albancev, kdo bo koga navedel da reče „ne” in s tem nosil posledice neuspeha konference (Simić, 2000; 209). Poglavitni cilj ZDA ni bil sporazum med Srbi in Albanci, temveč soglasje evropskih zaveznikov za letalski poseg (Pirjevec, 2003; 497).

53). Ker so mirovni pogovori doživeli polom, je predsednik OVSE Knut Vollebeak, kljub ugovorom Rusije ukazal 19. marca 1999 opazovalcem, naj se umaknejo iz Kosmeta (Pirjevec, 2003; 505).