Prva nacionalna ilegala – Štajerski bataljon

Novak je 1. maja 1942 objavil Mihailovićevo okrožnico, s katero je obvestil vojne obveznike, da morajo biti pripravljeni za mobilizacijo, ki pa jo sme odrediti samo minister Mihailović. Novak je s pomočjo Slovenske zaveze in vseh legij začel pošiljati pozive za odhod v oborožene oddelke JVvD.

Takšen oddelek se je zbiral od 10. maja naprej in bil končno formiran v nedeljo 17. maja 1942 v Bizoviku pri Sv. Urhu. V odredu so bili zastopane vse politične skupine. Pripadniki odreda so bili člani SL, NL, Straže, glavačevcev in častniškega zbora. V odredu je bilo ob formiranju 17 pripadnikov. Od tega so bili trije častniki, dva podčastnika in dvanajst borcev. Za poveljnika je bil odrejen poročnik Milan Kranjc, za njegovega namestnika pa kapetan Dobrivoje Vasiljević - Iztok64. Naloga odreda je bila odhod na Dolenjsko zaradi pridobivanja novih prostovoljcev, z izogibanjem neposrednih napadov na partizane. Od oborožitve so imeli 14 pušk, 6 ročnih bomb in 4 pištole (FG,1972:117). Odred je tako odšel na pot v noči 17./18. maja.

Partizani so izvedeli za zbirališče in 18. maja obkolili zbirališče, vendar v njem ni več bilo četnikov. Odšli so nekaj ur prej. Zajeli pa so 5 pristašev in organizatorjev prve ilegale, ki so se zbrali, da bi se pridružili odredu. V poročilu štaba II. grupe odredov z dne 19. maja 1942 je opisan tudi ta dogodek, kjer štab poroča, da so obsodili na smrt in ustrelili 5 belogardistov (Zbornik VI-2-96).

Prvo formacijsko ureditev so četniki izvedli po prihodu v tabor "Soča" pri Vodicah, z nalogo zbiranja prostovoljcev iz Suhe krajine. Pridružili so se jim samo štirje novi borci. Moštvo je bilo razdeljeno na trojke. Postavljene so bile straže, dve trojki pa sta bili ves čas v okolici tabora (Korošec, 1993: 46).

64 _{Med slovenskimi četniki so ves čas vojne delovali tudi srbski vojaki. O njih Brulc (1994: 42) pove, da}

Prvi spopad s partizani so četniki doživeli 25. maja. Tega dne so partizani Notranjskega odreda obkolili četniški tabor in ga napadli. Napad ni uspel, saj naj bi Vasiljević izvrstno organiziral obrambo in pognal partizane v beg (Korošec, 1993: 48). Obe strani pa naj bi imeli po enega ranjenega (Klanjšček in drugi, 1976: 323).

Ker je četniška ilegala bila odkrita, se je Kranjc odločil premakniti odred v tabor II65 pri Žužemberku. Kljub temu, da naj bi v tem taboru čakalo 30 novih borcev, tam niso našli nikogar. Tako je odred 28. maja nadaljeval pohod preko Krke pri Dvoru v okolico Šentjošta pri Stopičah. Na poti so se jim v Gorjancih 2. junija priključili še štirje prostovoljci, ker sta pa jih dva zapustila v Žužemberku, je odred štel 23 mož. V teh dneh so partizani aktivneje začeli iskati četniški odred. Kranjc se je odločil, da bo odred zakrinkal v partizanski Štajerski bataljon.66

Po Koroščevih navedbah naj bi odred izvedel 3 akcije proti Italijanom. Prva je bila 5. junija v Šmihelu pri Novem mestu, druga 9. junija napad na postojanko na Zajcu in tretja 19. junija napad na posadko na Ratežu.

Prva akcija pravzaprav ni bila napad, saj Korošec (1993: 73-74) pravi, da so bili Italijani predobro utrjeni in bi napad bil nesmiseln. So pa jih Italijani odkrili in streljali na njih, četniki pa so zbežali. Tudi druga akcija ni bila uspešna. Napadli naj bi italijansko patruljo, vendar je prišlo do krajšega spopada brez žrtev na eni ali drugi strani.

19. junija pa so četniki izvedli, skupaj s partizani, napad na Italijane na Ratežu. Za skupno akcijo je 15. junija prišel četnike prositi sam poveljnik Dolenjskega odreda Urban Velikonja. Napad ni uspel. Korošec (1993: 75-76) pravi, da so se zaradi neuspeha prvi umaknili partizani, četniki pa so jim krili umik in se nato tudi sami umaknili. Saje (1952: 287) pa zatrjuje, da je napad bil neuspešen zaradi umika četnikov, zaradi česar je akcija propadla. Četniki so tudi, po vsej verjetnosti, streljali na partizane. Že pred tem so 15. junija četniki prispeli v okolico Prečne, kjer naj bi navezali stike s taborom v Šentjoštu. Priključila se jim je nova skupina in moštvo je naraslo na 72 ljudi. 21. in 22. junija je tako prišlo do reorganiziranja odreda. Moštvo je bilo razdeljeno v vojne trojke, komoro in posadne trojke. Namestnik poveljnika je postal

65 _{Četniki so določili zbiralna mesta, kjer naj bi se zbirali prostovoljci, orožje in hrana. V vseh teh taborih}

so bili določeni poveljniki. Tabore so imeli za Suho krajino, Novo Mesto, Notranjsko, Mirensko dolino, Primskovo, Belo krajino in Kočevje. Novak se je zelo zanašal na vodje posameznih legij in teoretično je vse lepo delovalo, dejansko pa so četniki imeli velike težave zaradi skrivanja pred Italijani in partizani (Korošec, 1993: 49).

66 _{Partizani so, pol leta prej, v resnici imeli formacijo s tem imenom tako, da se četnikom ni bilo težko}

pretvarjati. Imeli so partizanske oznake in se tudi pozdravljali po partizansko. Krinka je delovala celih šest tednov do 11. julija.

Drago Tomažič – Cigo, Vasiljević pa poveljnik komore. V naslednjih dneh so prihajali še novi borci in število borcev je naraslo na 83. Konec junija je s prihodom novih borcev moštvo naraslo na 109 ljudi. Imeli so tudi zdravnico, dr. Bernardo Rihar.

Ker so ljudje mislili, da prihajajo v partizanski bataljon, so četniki imeli težave pri ohranjanju svoje krinke. Nekaj prostovoljcev so odslovili z izgovorom, da odhajajo nazaj na Štajersko in sprejemajo samo Štajerce, nekaj pa so jih pobili kar v taboru. Pod krinko partizanstva so pobili tudi veliko partizanskih patrulj in kurirjev ter ostalih somišljenikov OF (Korošec, 1993: 78-79).

Četniki so pričakovali, da bodo v kratkem razkrinkani in da jih bodo partizani napadli. Zaradi tega so se premaknili v nov tabor na severni strani Zajčjega Vrha. Tabor je imel boljšo lego in možnosti za obrambo. Organizirali so zasede in "mrtve" straže, moštvo v taboru pa je bilo razdeljeno v dve napadalni skupini s po dvanajstimi bojnimi trojkami in posadno skupino. Napadalnima skupinama sta poveljevala Kranjc in Tomažič, posadni pa Vasiljević. Oprema četnikov je bila zelo pomanjkljiva (Korošec, 1993: 87).

4. julija so odred obiskali partizanski delegati, ki so šli na zasedanje v Kočevskem rogu (Korošec, 1993: 90). Očitno je, da partizani še niso sumili o identiteti Štajerskega bataljona. Kranjc naj bi jih želel aretirati, vendar tega ni upal. Sklepamo lahko, da tega ni storil, ker bi to očitno izdalo Štajerski bataljon in bi partizani pogrešali visoko delegacijo in storili vse, da odkrijejo krivce.

5. julija je odred obiskal član štaba Poveljstva Slovenije Franc Glavač. Četnikom je povedal, da so sestavni del redne JV in da služba v njem šteje za vojaški rok. Povedal je tudi, da so zveze z Mihailovićem in zavezniki odlične (Korošec, 1993: 93).

10. julija sta odred obiskala Novak in kapetan Janko Debeljak.67 Istočasno je četniška patrulja zajela dva partizana, ki sta povedala, da se pripravlja partizanski napad na tabor68. Četnike naj bi razkril partizan, ki mu je uspelo pobegniti iz tabora. Novak se je odločil, da zapriseže borce, nato pa bi pripravil načrt obrambe (Korošec, 1993: 94).

Četniška prisega je izgledala takole. Odred se je postrojil, slovenska in jugoslovanska zastava sta bili visoko na smreki. Kranjc je Novaku poročal o vojnem stanju odreda. Po pozdravu je Novak izvedel obhod odreda in nagovoril borce. Po Novakovem nagovoru je Kranjc prevzel poveljevanje, kurat je molil, borci so sneli kape in ponavljali besedilo prisege (Korošec, 1993: 94).

67 _{Novak (1982:156) pravi, da je to bilo 9. julija.} 68

Samo besedilo četniške prisege pa se je glasilo:"Zaklinjam se na Boga in svojo čast, da bom vedno in povsod zvesto čuval svobodo svojega naroda; da bom branil idejo svobodne Jugoslavije in čuval pred nasiljem naših nasprotnikov svoj slovenski in srbski narod. Izpolnjeval bom zvesto vse naloge četništva – za kar mi Bog pomagaj!" (ARS II, fasc. 120A).

Kranjc je nato razdelil borce v tri skupine. Prvo je vodil sam, drugo Tomažič, tretja pa je z Novakom ostala v taboru. Prvi dve sta šli proti partizanom. Ponoči je Novak tabor zapustil, obrambo pa prevzel Vasiljević. Kranjčeva skupina je zapustila taborišče naslednjega dne proti Zajčjemu Vrhu, Tomažičeva pa proti Dolžu. Kranjc je v Zajčjem Vrhu naletel na partizane in vnel se je boj. Partizani so se začeli umikati, medtem pa se je vnel boj med Tomažičevo skupino in partizani v Dolžu. Četniki naj bi prizadejali partizanom velike izgube (Korošec, 1993: 95-98).

Saje (1952: 303) o tem spopadu pravi, da so partizani "iznenadili belogardistično patruljo, spremljajočo enajst jetnikov Povšetovega partizanskega voda, ki so […] šli po vodo. Partizani so ujetnike brez boja rešili in ubili enega belogardista." Potem pa nadaljuje, da je ta boj opozoril okoliške četnike, da so se lahko pripravili na boj, odšli na položaje in čakali na pomoč. Dalje še citira dnevnik Roze Uhanove –Silve, kjer je zapisala, da so bili hudi boji in da je srečna, da so jih partizani spregledali.

Po bojih na Zajčjem Vrhu in Dolžu je Novak ukazal premik odreda, saj ne bi bilo več pametno ostati na enem mestu. Korošec (1993: 101-102) priznava, da so se na pohodu po Dolenjski še naprej posluževali krinke Štajerskega bataljona in ubijali ljudi, ki so jih pozdravljali kot partizane. To opravičuje z dejstvom, da so bili v hudi stiski.

16. julija so se četniki spopadli s partizani pri Prečni. Četniki so partizane pričakali v zasedi in pobili 17 partizanov, dva pa sta utonila v Temenici. Saje pravi, da je za takšne hude izgube kriva nepremišljenost mladih partizanov, ki so se hoteli maščevati zaradi četniških zločinov, ne da bi čakali noči in okrepitev (Saje, 1952: 305- 306). Istočasno so Italijani bili v veliki ofenzivi proti partizanom, kar je tem onemogočalo, da bi se popolnoma posvetili razbitju četniškega odreda.

Tako se je četniški odred ustavil v gozdu nad Krko, pri Sv. Ani nasproti Smolenje vasi. Tu so se utaborili in utrjevali dva tedna. Hrano so kradli v gradu Otočec, nižje na Krki. Odred je takrat štel 180 pripadnikov.

10. avgusta se je s sporazumom z Italijani končala prva nacionalna ilegala. S tem sporazumom so jim Italijani obljubili orožje, hrano in moštvo v zameno za spisek

borcev. Tako je četniški odred, ki se je skrival pod partizanskim imenom, prešel v MVAC kot Legija smrti. Četnikov v vojaških enotah ni bilo več vse do naslednjega leta.