VRSTE IN OBLIKE E-IZOBRAŽEVANJA

Vrste e-izobraževanja so najpogosteje opredeljene glede na njihov namen oz. funkcijo ter na potrebe in zahteve uporabnikov. Po drugi strani pa so oblike e-izobraževanja opredeljene glede na naravo učnega vodenja in pomoči udeležencu ter se jih običajno označuje kot nivoje e-izobraževanja.

Vrste e-izobraževanja

Pri upoštevanju potreb in zahtev uporabnika obstaja klasifikacija e-izobraževanja glede na skupine uporabnikov oz. njihove potrebe. Arh, Kovačič in Jerman-Blažič (2006, str. 4-5) so identificirali 5 vrst okolij oz. njihovih uporabnikov:

• Osnovnošolska in srednješolska okolja. Osnovnošolska in srednješolska populacija sta najbolj dovzetni za IKT. To so okolja, kjer nastajajo velike navidezne šole in omogočajo učencem in učiteljem npr. dostop do knjižnice zunanjih gradiv, imajo lahko prilagojen način dela za boljše in slabše učence ter uvedene nove pristope k samostojnemu učenju.

• Univerzitetna okolja. Akademske institucije so bile prve, kjer se je e-izobraževanje pojavilo. Univerze in fakultete so se uvajanja e-izobraževanja lotile na več načinov. Pogosto so se združevale v konzorcije, kjer so za lastne potrebe in potrebe drugih uporabnikov ponujali skupne programe e-izobraževanja. Takšno združevanje je omogočalo večji vpis udeležencev v študijske programe in lažje posodabljanje in razširjanje učnih gradiv. E-izobraževalno okolje običajno nudi informacije o predmetih, urnikih, pedagoškem osebju, omogočen je dostop do elektronskih učnih gradiv in ostalih vsebin, možno je dodajati komentarje posameznim vsebinam, sprejemati vaje, seminarske in druge naloge… Pomemben vidik je sledljivost udeležencev. Tovrstna okolja so dobrodošla udeležencem, ki se zaradi krajevne oddaljenosti od kraja študija, finančnega stanja in časovne stiske ne morejo udeleževati tradicionalnih predavanj.

• Vseživljenjsko izobraževanje. Z nadgradnjo obstoječega znanja in pridobivanjem novega znanja je možno bistveno izboljšati možnosti napredovanja in boljše kvalitete življenja. Znanstveni in tehnološki razvoj, spreminjanje proizvodnih procesov zaradi vse večje konkurence stalno povečujejo zahtevo po konstantnem izobraževanju in usposabljanju ter tako udeležencem omogočajo obnavljanje in osveževanje znanja. • Ljudje s posebnimi potrebami. Osebe s težavami s sluhom, vidom, motorično ali tudi

kako drugače ovirane osebe potrebujejo prilagojeno podporo pri izobraževanju. Poleg nekaterih tehnoloških rešitev (npr. prilagojene računalniške opreme) sodijo med prilagojene oblike e-izobraževanja za take skupine predvsem spletno podprta video oz. zvočna predavanja na zahtevo. To je ciljna skupina, ki ji je nova tehnologija omogočila dostop do novih znanj oz. je to marsikdaj edina realna in cenovno dostopna oblika izobraževanja zanje.

• Poslovna okolja se vse bolj se zavedajo pomembnosti e-izobraževanja tako za poslovne organizacije kot za zaposlene. Ta okolja spodbujajo vseživljenjsko izobraževanje in s tem posledično osebni in poslovni razvoj. Razvoj IKT spreminja organiziranost in delovanje organizacij ter posledično tudi vrsto znanj potrebnih za

opravljanje del in nalog. E-izobraževanje se v organizaciji uvaja predvsem z namenom zniževanja stroškov izobraževanja ter zaradi časovne in krajevne fleksibilnosti.

Oblike e-izobraževanja

Glede na naravo učnega vodenja udeležencev oziroma pomoči, so oblike e-izobraževanja razdeljene v štiri skupine, od najenostavnejših do bolj zahtevnih (Grobovšek v Cizelj 2006, str. 7):

• Baze znanja (knowledge databases) – najbolj enostavna oblika, ki jo mnogi niti ne uvrščajo med prave oblike e-izobraževana. Baze znanja pogosto nastopajo v obliki enciklopedij, navodil oz. priročnikov. Med baze znanja sodijo tudi spletni iskalniki, s katerimi lahko preko določenih gesel pridemo do iskanih vsebin. Takšne elektronske baze znanja so zmerno interaktivne, kjer mora uporabnik s pomočjo ključnih besed, abecednih ali kako drugače urejenih indeksov poiskati določene vsebine.

• Podpora preko spleta (online support) – oblika elektronskega učenja, ki deluje podobno kot baze znanja. Sem sodijo pogovorne sobe, forumi, oglasne deske, elektronska pošta, pomoč v živo preko neposrednih sporočil. Uporaba teh sredstev omogoča hitrejše iskanje rešitev za specifična vprašanja oz. komuniciranje z osebami s podobnimi potrebami.

• Asinhrono izobraževanje (asynchronous training) – tradicionalna oblika e- izobraževanja, kjer uporabnik sam določa hitrost napredovanja. Učne vsebine so lahko na zgoščenkah, lokalnem omrežju ali internetu. Takšno izobraževanje lahko vključuje komunikacijo s tutorjem preko oglasnih desk na spletu, elektronske pošte in podobnih tehnologij. Možno je tudi individualno raziskovanje oz. iskanje povezav do gradiv in vsebin, ki se jih preučuje brez tutorja. Pri asinhronem izobraževanju običajno ni komuniciranja z drugimi udeleženci v izobraževalnem procesu ali pa je to zelo omejeno. Prednost asinhronega izobraževanja je predvsem v fleksibilni uporabi časa in kraja učenja.

• Sinhrono izobraževanje (Synchronous training) – je najbolj primerljivo s tradicionalnim izobraževanjem; izvaja se v realnem času z učiteljem, ki vodi pouk v živo. Udeleženci se prijavljajo ob dogovorjenem času in lahko neposredno komunicirajo s tutorjem ter med seboj. Takšna oblika omogoča postavljanje vprašanj v realnem času. Predavanja lahko trajajo različno dolgo – od enega samega predavanja,

do več, ki trajajo lahko tudi več mesecev. Ta oblika izobraževanja se izvaja preko internetnih strani, avdio in video konferenc, pogovornih sob, internetne telefonije ali celo obojestranske video konference z udeleženci.