Obveščevalno varnostna dejavnost in uspešnost lobiranja

Texto completo

(1)Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Obveščevalno-varnostna dejavnost in uspešnost lobiranja. Magdalena Roša Junij, 2009. Mentor: izr. prof. dr. Iztok Podbregar.

(2) ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Iztoku Podbregarju za nasvete in pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Prav tako se zahvaljujem svoji druţini in prijateljem, ki so mi pomagali in stali ob strani med pisanjem diplomske naloge..

(3) KAZALO. 1 UVOD ................................................................................................................................................. 1 2 METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR DIPLOMSKE NALOGE .................................... 3 2.1 Opredelitev problema .................................................................................................................... 3 2.2 Namen in cilji diplomske naloge .................................................................................................. 3 2.3 Hipoteza ........................................................................................................................................... 4 2.4 Metode raziskovanja ...................................................................................................................... 4 2.5 Omejitve .......................................................................................................................................... 4 3 OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNA DEJAVNOST .................................................................... 5 3.1 Obveščevalna dejavnost ................................................................................................................ 5 3.1.1 Zvrsti obveščevalne dejavnosti ................................................................................................. 7 3.1.2 Vohunstvo .................................................................................................................................... 8 3.2 Obveščevalni ciklus ....................................................................................................................... 9 3.3 Varnostna dejavnost ..................................................................................................................... 11 3.4 Protiobveščevalna dejavnost ....................................................................................................... 12 3.5 Normativna ureditev obveščevalno-varnostne dejavnosti v Republiki Sloveniji ................ 12 3.6 Ključni elementi in aktivnosti obveščevalno-varnostne dejavnosti....................................... 16 4 LOBIRANJE, LOBIJI IN LOBIRANCI ...................................................................................... 18 4.1 Opredelitev pojma »lobiranje« in splošno o lobiranju ............................................................ 18 4.1.1 Opredelitev pojma »lobiranje« ................................................................................................ 18 4.1.2 Namen lobiranja ........................................................................................................................ 19 4.1.3 Notranje in zunanje lobiranje .................................................................................................. 19 4.1.4 Metode lobiranja ....................................................................................................................... 20 4.2 Lobiji oziroma interesne skupine – vir informacij in posredniki informacij........................ 21 4.3 Vplivne javnosti – lobiranci ........................................................................................................ 22 4.4 Vsebinska razmejitev med lobiranjem in korupcijo ................................................................ 23.

(4) 5. POMEN,. VLOGA. IN. RAZSEŢNOSTI. OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNE. DEJAVNOSTI V POSLOVNEM OKOLJU ................................................................................... 26 5.1 Opredelitev pojmov: analitični proces, podatek, informacija in izdelki obveščevalne dejavnosti.............................................................................................................................................. 27 5. 2 Ekonomska obveščevalna dejavnost ......................................................................................... 30 5.3 Ekonomska obveščevalna dejavnost kot podporna dejavnost managementa pri sprejemanju poslovnih odločitev ....................................................................................................... 36 5.4 Ekonomsko vohunstvo ................................................................................................................. 37 5.5 Upravljanje tveganj pred ekonomskim vohunstvom – funkcija strateškega managementa ....................................................................................................................................... 39 5.6 Vloga in razseţnosti obveščevalno-varnostne dejavnosti v poslovnem okolju – sklepne misli ........................................................................................................................................ 41 6 POMEN, VLOGA IN RAZSEŢNOSTI LOBIRANJA V POSLOVNEM OKOLJU ............ 43 6.1 Lobiranje in poslovno okolje....................................................................................................... 43 6.1.1 Vloga managementa pri lobiranju .......................................................................................... 44 6.1.2 Lobiranje kot vez med poslovnim okoljem in vplivnimi javnostmi ................................... 44 6.2 Lobiranje kot proces v podjetju oziroma organizaciji ............................................................. 45 6.2.1 Lobiranje kot del komunikacijske funkcije managementa................................................... 46 7. POVEZAVA. MED. OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNO. DEJAVNOSTJO. IN. USPEŠNOSTJO LOBIRANJA ......................................................................................................... 48 7.1 Obveščevalno-varnostna dejavnosti in uspešnost lobiranja .................................................... 49 7.1.1 Vloga analitičnega procesa in raziskovanja ........................................................................... 49 7.2 Analiza primera: aktualna prodaja druţbe Poslovni sistem Mercator, d.d. .......................... 52 7.2.1 Metodološki okvir in omejitve................................................................................................. 52 7.2.2 Na kratko o druţbi Poslovni sistem Mercator, d.d. in strategiji poslovanja Skupine Mercator – vizija, poslanstvo in strateške usmeritve (Vir: http://www.mercator.si) ................. 53 7.2.3 Kronološki pregled ključnih dogodkov za obdobje od julija 2005 do decembra 2008 (tj. od začetka dokapitalizacije druţbe Mercator do odločitve druţb Pivovarne Laško in Istrabenza o odprodaji svojih lastniških deleţev v Mercatorju) .................................................... 54.

(5) 7.2.4 Analiza aktualne prodaje druţbe Poslovni sistem Mercator, d.d........................................ 56 7.2.5 Vloga, vpliv in razseţnosti obveščevalno-varnostne dejavnosti pri uspešnosti lobiranja – sklepne misli .................................................................................................................... 62 8 ZAKLJUČEK................................................................................................................................... 64 9 VIRI IN LITERATURA ................................................................................................................. 66.

(6) KAZALO SLIK. Slika št. 1: Odnos med ekonomsko obveščevalno dejavnostjo in ekonomskim vohunstvom drţavnih specializiranih obveščevalnih sluţb ........................................................... 32 Slika št. 2: Odnos med ekonomsko obveščevalno dejavnostjo (z vidika managementa) in ekonomskim vohunstvom v poslovnem okolju ............................................................................... 33 Slika št. 3: Lastniška struktura druţbe Poslovni sistem Mercator, d.d. na dan 31. 12. 2008 .... 58.

(7) POVZETEK Prvi dve poglavji diplomske naloge z naslovom »Obveščevalno-varnostna dejavnost in uspešnost lobiranja« vsebujeta uvodno razmišljanje o izbrani temi diplomske naloge, njen metodološki okvir in opredelitev hipoteze. Nato sledita poglavji z opredelitvijo ključnih pojmov, ki so v diplomski nalogi najpogosteje uporabljeni, in sicer »obveščevalno-varnostna dejavnost« in »lobiranje«. Obveščevalno-varnostna dejavnost se čedalje bolj uveljavlja v poslovnem okolju, zato so v posebnem poglavju predstavljena ključna področja, aktivnosti, vloga in namen obveščevalno-varnostne dejavnosti v poslovnem okolju. Temeljna naloga obveščevalnovarnostne dejavnosti v poslovnem okolju je oskrba managementa z informacijami za potrebe odločanja ter izvajanje vseh potrebnih aktivnosti z namenom zagotavljanja fizične in informacijske varnosti v poslovanju. Zaradi vse večje prisotnosti lobiranja na različnih področjih sodobnega poslovanja, smo v šestem poglavju opredelili pomen, vlogo in razseţnosti lobiranja v poslovnem okolju. Lobiranje namreč predstavlja pomembno vez med druţbeno-političnim in poslovnim okoljem, in sicer v smislu izmenjave informacij in medsebojnega vplivanja, z namenom spreminjanja oziroma prilagajanja druţbeno-političnega okolja in tako posledično ustvarjanja čim bolj ugodnega poslovnega okolja za izvajanje osnovne dejavnosti organizacije. Za uspešnost lobiranja so ključnega pomena predvsem pravočasne, relevantne in verodostojne informacije, na podlagi katerih temeljijo odločitve glede izvedbe procesa lobiranja. Pomembno vlogo pri pridobivanju tovrstnih informacij ima obveščevalnovarnostna dejavnost, ki na organiziran in načrten način pridobiva podatke, analizira podatke, oblikuje in posreduje informacije uporabnikom za potrebe odločanja. Poznavanje vseh ključnih informacij je torej pogoj za uspešnost lobiranja. Ugotovili smo, da je obveščevalno-varnostna dejavnost, katere rezultat so pravočasne, relevantne in verodostojne informacije, ključnega pomena za uspešnost lobiranja. Ključne besede: obveščevalno-varnostna dejavnost, lobiranje, management, poslovno okolje, ekonomsko vohunstvo..

(8) INTELLIGENCE,. SECURITY. ACTIVITY. AND. SUCCESSFULNESS OF LOBBYING SUMMARY The first two chapters of diploma dissertation “Intelligence, Security Activity and Successfulness of Lobbying” contain initial thinking about chosen theme of dissertation, methodological frame and hypothesis. Following chapters contain definitions of key concepts, which are the most frequently used in diploma dissertation – “Intelligence and Security Activity” and “Lobbying”. Intelligence and security activity are asserting oneself in business environment, that is why are in special chapter introduced key fields, activities, role and intention of intelligence and security activity in business environment. The fundamental task of intelligence and security activity in business environment is supply management with information for needs of decision-making and execution of all necessary activities to assure physical and information security in business. Lobbying is being increasingly present in business, that is why are in sixth chapter defined role, intention and extensiveness of lobbying in business environment. Lobbying represents important bond between socio-political and business environment, because of information exchange and interaction. The fundamental task of lobbying is to change or adapt socio-political environment, and consequently, create the most favourable business environment to perform the basic activity of the organization. For the successfulness of lobbying are essential timely, relevant and credible information on which are based decisions about the process of lobbying. An important role in obtaining such information has intelligence. Intelligence in an organized and systematic way collects data, analyzes data, creates and distributes intelligence products to consumers for needs of decision-making. Knowledge of all key information is therefore a prerequisite for the successfulness of lobbying. We found out that intelligence and security activity, which results are timely, relevant and credible information, are essential to the successfulness of lobbying.. Key words: intelligence and security activity, lobbying, management, business environment, economic espionage..

(9) 1 UVOD. Diplomska naloga z naslovom »Obveščevalno-varnostna dejavnost in uspešnost lobiranja« posega na različna področja, ki smo jih obravnavali na univerzitetnem študijskem programu Varstvoslovje, in sicer predvsem na področje obveščevalnovarnostne dejavnosti in strateškega managementa. Poleg tega diplomska naloga posega tudi na področje lobiranja. Problematika, ki je obravnavana v diplomski nalogi, je vpliv obveščevalno-varnostne dejavnosti na uspešnost lobiranja. Obveščevalno-varnostna dejavnost skrbi za optimalno delovanje druţbe, in sicer s pridobivanjem potrebnih podatkov iz okolice sistema za njegov pravočasen in primeren odziv na spremembe okolja (Vrhovec, 2007: 1). Sodobno druţbeno in poslovno okolje je veliko bolj nepredvidljivo, nestabilno in dinamično, kot je bilo pred nekaj sto leti. Ţivimo v času, ko so pravočasne, točne, objektivne, zanesljive in uporabne informacije eden najpomembnejših dejavnikov doseganja uspešnosti na vseh področjih druţbenega ţivljenja, še posebej v poslovnem okolju. Sodobna druţba, v kateri ţivimo, zahteva hiter »tempo« ţivljenja vsake sleherne drţave, organizacije oziroma podjetja in tudi posameznika. Zaradi stalnih novosti in trendov je potrebno sprejemati odločitve ţe na vsakodnevni ravni. Od pravilnih in dobrih odločitev pa je odvisna uspešnost posameznika, podjetja oziroma organizacije in drţave. Pravilne in dobre odločitve pa so v največji meri odvisne od pravočasnih, točnih in zanesljivih informacij, le-te pa lahko priskrbimo le s predhodno dobro organiziranim ter načrtovanim procesom obveščevalnovarnostne dejavnosti. Obveščevalno-varnostna dejavnost je torej podporna dejavnost vodstva (managementa) pri oblikovanju in sprejemanju odločitev. Dobra in pravočasna obveščenost prinaša posamezniku, organizacijam ter drţavi laţje in hitrejše prilagajanje neprestanim zahtevam dinamičnega okolja, konkurenčno prednost, večjo uspešnost in preţivetje v visoko konkurenčnem in čedalje bolj kompleksnem okolju. Obveščevalno-varnostna dejavnost je najpogosteje predmet raziskovanja v varstvoslovju. Pojem »obveščevalno-varnostna dejavnost« označuje prepletanje oziroma povezovanje treh različnih dejavnosti, in sicer obveščevalne, varnostne in protiobveščevalne dejavnosti. Proces obveščevalno-varnostne dejavnosti poteka načrtno, zavestno in je v pomoč pri oblikovanju ter sprejemanju odločitev na različnih področjih druţbenega in. 1.

(10) poslovnega delovanja. Ena izmed ključnih lastnosti obveščevalno-varnostne dejavnosti je ta, da predstavlja podporno dejavnost v procesu odločanja. Obveščevalno-varnostna dejavnost je bila prvotno namenjena za zbiranje podatkov o aktivnosti obveščevalno-varnostnih sluţb drugih drţav ter podatkov politične in vojaške narave. Z razvojem znanosti, industrije in moderne tehnologije pa se je pojavila potreba po zbiranju podatkov na področju gospodarstva, financ, znanosti, tehnologije, organiziranega kriminala, terorizma in podobno (Stopar, 2002). Posamezniki in organizacije, tako profitne kot neprofitne, se v dinamičnem okolju, v katerem ţivimo in ga kreiramo, srečujejo z vse večjo potrebo po pravočasnih, točnih in uporabnih podatkov za odločanje (Podbregar, Pleteršek, Šifrer, Jelen, Eršte in Španiger, 2008: 13). Obveščevalno-varnostna dejavnost se torej v 21. stoletju srečuje z novimi izzivi in priloţnostmi, zato se njena vloga v skladu z novimi izzivi in priloţnostmi tudi spreminja in preoblikuje. Čedalje bolj se uveljavlja tudi v poslovnem okolju. Pojem »lobiranje«, kot ga poznamo in uporabljamo danes, je nastal v povezavi z ameriško politično prakso. »Lobbying« v angleškem jeziku pomeni vplivati na nekoga, ki ima moţnost sprejemanja političnih odločitev. Je torej metoda legalnega in organiziranega političnega pritiska na vplivne javnosti, kot so vlada, drţavni uradniki, parlament, politične stranke, različni odbori in podobno. Lobiranje je posebna metoda oziroma veščina usmerjenega komuniciranja in (ne)posredna oblika medsebojnega sodelovanja lobijev oziroma interesnih skupin in vplivnih javnosti v procesih političnega odločanja. Bistvo lobiranja je vplivanje na subjekte političnega odločanja. oziroma. vplivne javnosti s prepričevanjem oziroma ustreznim argumentiranjem izbranega stališča. Za uspešnost lobiranja so ključnega pomena pravočasne, točne, objektivne, zanesljive in uporabne informacije. Pomembno vlogo pri oblikovanju tovrstnih informacij pa ima obveščevalno-varnostna dejavnost, ki na organiziran in načrten način pridobiva podatke, analizira podatke in v zaključni fazi procesa obveščevalno-varnostne dejavnosti oblikuje ter posreduje informacije uporabnikom oziroma naročnikom za potrebe odločanja. Poznavanje vseh ključnih informacij je namreč pogoj za uspešnost lobiranja. Obveščevalno-varnostna dejavnost, katere rezultat so torej pravočasne, relevantne in verodostojne informacije, je ključnega pomena za uspešnost lobiranja.. 2.

(11) 2 METODOLOŠKO-HIPOTETIČNI OKVIR DIPLOMSKE NALOGE. 2.1 Opredelitev problema Problematika, ki je obravnavana v diplomski nalogi z naslovom »Obveščevalnovarnostna dejavnost in uspešnost lobiranja«, je vpliv obveščevalno-varnostne dejavnosti na uspešnost lobiranja.. 2.2 Namen in cilji diplomske naloge Namen in cilji diplomske naloge z naslovom »Obveščevalno-varnostna dejavnost in uspešnost lobiranja« so naslednji: opredelitev pojma obveščevalno-varnostna dejavnost in seznanitev s ključnimi elementi in aktivnostmi obveščevalno-varnostne dejavnosti; opredelitev pojmov lobiranje, lobiji in lobisti; seznanitev s ključnimi elementi lobiranja; spoznati pomen, vlogo in razseţnosti obveščevalno-varnostne dejavnosti v poslovnem okolju (seznanitev s ključnimi elementi ekonomske obveščevalne dejavnosti in ekonomskim vohunstvom z vidika managementa v poslovnem okolju, spoznati ekonomsko obveščevalno dejavnost kot podporno dejavnost managementa pri oblikovanju in sprejemanju poslovnih odločitev, seznanitev s pomenom upravljanja tveganj pred ekonomskim vohunstvom kot funkcijo strateškega managementa); spoznati pomen, vlogo in razseţnosti lobiranja v poslovnem okolju (opredelitev lobiranja kot vez med druţbeno-političnim in poslovnim okoljem); določiti vpliv oziroma vlogo obveščevalno-varnostne dejavnosti pri uspešnosti lobiranja; ugotoviti povezavo med obveščevalno-varnostno dejavnostjo in uspešnostjo lobiranja v praksi (analiza primera).. 3.

(12) 2.3 Hipoteza V diplomski nalogi z naslovom »Obveščevalno-varnostna dejavnost in uspešnost lobiranja« bomo preverili naslednjo hipotezo: »Obveščevalno-varnostna dejavnost je ključnega pomena za uspešno lobiranje«.. 2.4 Metode raziskovanja Metode raziskovanja: deskriptivna metoda, katera se nanaša na razlago pojmov (prisotna bo skozi celotno diplomsko nalogo, najbolj izrazita pa bo v uvodnih poglavjih, kjer bodo razloţeni pojmi, kateri se bodo najpogosteje uporabljali v diplomski nalogi); analiza primarnih virov; analiza sekundarnih virov; analiza internetnih virov; metoda primerjave med teorijo in prakso; analiza primera.. 2.5 Omejitve Pri pisanju diplomske naloge bomo lahko uporabljali le javno dostopne vire.. 4.

(13) 3 OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNA DEJAVNOST. Obveščevalno-varnostna dejavnost je tema, ki je običajno predmet raziskovanja predvsem v varstvoslovju. V teh raziskavah se srečujemo predvsem s področji obveščevalnega cikla, metod in sredstev dela v obveščevalno-varnostni dejavnosti in opisi posameznih organizacij – obveščevalnih in varnostnih sluţb. Pri poskusih pojmovnega opredeljevanja tega pojma, naletimo na zelo širok spekter raznih opredelitev, ki se nanašajo na same obveščevalne organizacije, na dejavnost ali tudi na celotne obveščevalne sisteme posameznih drţav (Podbregar in sodelavci, 2008: 23). V strokovni literaturi si različni avtorji medsebojno niso povsem enotni pri vsebinskih opredelitvah pojmov obveščevalna dejavnost, varnostna dejavnost in protiobveščevalna dejavnost. Vse tri naštete dejavnosti so prepletene v pojmu, ki je značilen za slovenski prostor, to je »obveščevalno-varnostna dejavnost«. Neenotnost pa je prisotna tudi pri navajanju posameznih stopenj obveščevalnega ciklusa. Zato menim, da je najprej potrebno soočiti različne definicije, mnenja in poglede različnih avtorjev v strokovni literaturi o pojmovnih opredelitvah obveščevalne, varnostne in protiobveščevalne dejavnosti, nato pa na podlagi vseh zbranih definicij, mnenj, dejstev in normativne ureditve obveščevalno-varnostne dejavnosti v Republiki Sloveniji »izluščiti« ključne elemente in aktivnosti obveščevalno-varnostne dejavnosti.. 3.1 Obveščevalna dejavnost Obveščevalna dejavnost v najširšem pomenu je dejavnost zbiranja, analiz, zdruţevanja in interpretacije vseh razpoloţljivih podatkov, ki zadevajo enega ali več vidikov tuje drţave oziroma operativnega področja, ki je neposredno ali potencialno pomembno za načrtovanje (Richelson, 1989: 1 v Purg, 2002: 14). V oţjem pomenu zajema obveščevalna dejavnost le tajno zbiranje in analizo podatkov ter njihovo transformacijo v »obveščevalno informacijo« (Richelson, 1989: 1 v Purg, 1995: 31). Druţbena funkcija obveščevalne dejavnosti je predvsem pridobivanje in vodenje podatkov pomembnih za odločanje in vodenje druţbeno-politične strukture ter njene varnosti pred raznovrstnimi subtilnejšimi oblikami ogroţanja (Vrhovec, 2007: 1).. 5.

(14) Obveščevalna dejavnost je postopek zbiranja podatkov, njihove analitične obdelave in posredovanja uporabnikom (Podbregar in Ivanuša, 2008: 7). Obveščevalna dejavnost se ukvarja s pridobivanjem, vrednotenjem, analiziranjem podatkov in posredovanjem informacij naročnikom. Za ta proces uporablja različne tehnike, tehnologije in metode, kjer pa ima človeški dejavnik vedno ključno vlogo in vsebino (Podbregar in sodelavci, 2008: 13). The Central Intelligence Agency (CIA) obveščevalno dejavnost opredeljuje kot dejavnost zagotavljanja vseh potrebnih informacij vodilnim v drţavi z namenom zagotavljanja varnosti drţave. Vodilni v drţavi sprejemajo politične odločitve na podlagi informacij, pridobljenih s pomočjo procesa obveščevalne dejavnosti. Temeljna značilnost tovrstne dejavnosti je tajnost delovanja, in sicer tajnost se kaţe predvsem v načinu pridobivanja podatkov. Podatki so namreč pridobljeni na tajen način (http://www.cia.gov/kids-page/612th-grade/who-we-are-what-we-do/what-is-intelligence.html). Obveščevalna dejavnost je organiziran proces zbiranja podatkov, analitične obdelave surovih podatkov in izdelave celovitega obveščevalnega izdelka, ki ga uporabnik potrebuje pri oblikovanju in sprejemanju odločitev na različnih področjih druţbenega ţivljenja, in sicer na političnem, varnostnem, obrambnem, vojaškem, gospodarskem, finančnem, poslovnem področju in podobno. Zbiranje podatkov poteka zavestno in načrtno. Obveščevalna dejavnost predstavlja pomemben element v procesu odločanja, saj postavi vsak podatek v kontekst prostora in časa skozi prizmo uporabnika (Šaponja, 1999). Obveščevalna dejavnost zagotavlja informacije, na osnovi katerih temeljijo odločitve (Podbregar in sodelavci, 2008: 151). Šaponja (1999) opredeljuje obveščevalno dejavnost v širšem in oţjem pomenu besede. V širšem pomenu je obveščevalna dejavnost organizirano pridobivanje novega znanja in informacij o vsem kar se dogaja okoli nas. Nova znanja in informacije so potrebna pri vsakodnevnem sprejemanju odločitev, pomembna pa so tudi v prihodnjih ţivljenjskih situacijah, izzivih ter pri zaznavanju in predvidevanju novih varnostnih tveganj in groţenj. Uporaba tovrstne dejavnosti v širšem pomenu je torej dostopna vsem. Obveščevalna dejavnost v oţjem pomenu besede je organiziran in institucionaliziran proces. zbiranja. podatkov,. analiziranja. podatkov. in. posredovanje. celovitega. obveščevalnega izdelka drţavnim nosilcem odločitev in oblikovalcem politike za potrebe pri oblikovanju in sprejemanju odločitev. Uporaba obveščevalne dejavnosti v oţjem pomenu je omejena na specializirane drţavne organizacije, katerih delovanje je urejeno z zakoni in drugimi predpisi (Šaponja, 1999). V strokovni literaturi nekateri avtorji takšno 6.

(15) delitev obveščevalne dejavnosti opredeljujejo kot delitev obveščevalne dejavnosti na drţavno in zasebno področje. Z obveščevalno dejavnostjo se ne ukvarjajo le drţavni organi. Obveščevalna dejavnost je namreč lahko organizirana kot del drţavnega aparata ali pa kot del samostojne nedrţavne organizacije. Specializirane drţavne sluţbe oziroma organizacije kot del drţavnega aparata izvajajo obveščevalno dejavnost v oţjem pomenu besede, samostojne nedrţavne organizacije pa izvajajo obveščevalno dejavnost v širšem pomenu besede. Število organizacij, ki se ukvarjajo z obveščevalno dejavnostjo v oţjem in v širšem pomenu besede, je iz dneva v dan večje, poleg tega pa postajajo vedno bolj raznolike. Uporaba obveščevalne dejavnosti torej ni omejena zgolj na drţavne specializirane organizacije, ampak je dostopna vsem (Šaponja, 1999). Z obveščevalno dejavnostjo (Podbregar in sodelavci, 2008) se lahko ukvarjajo politične stranke, nepolitični subjekti, nevladni oziroma nedrţavni subjekti. Obveščevalno dejavnost (Purg, 2002) pa razvijajo tudi razna gibanja, večji gospodarski subjekti, večje organizacije kriminalcev itd. Poleg delitve obveščevalne dejavnosti na drţavno in zasebno področje, je treba ločiti tudi obveščevalno od protiobveščevalnega področja te dejavnosti. V tem smislu obveščevalno dejavnost razumemo v oţjem in širšem smislu. Obveščevalna dejavnost v oţjem pomenu je namenjena predvsem pridobivanju podatkov na prikrit način in s posebnimi metodami (ofenzivni vidik). Širše razumevanje pa vključuje poleg tega tudi protiobveščevalno dejavnost (defenzivni oziroma preventivni vidik). Namen protiobveščevalne dejavnosti je varovanje podatkov in informacij pred vohunstvom, pri čemer se prav tako lahko uporabljajo tudi posebne metode. Protiobveščevalna dejavnost specializiranih drţavnih sluţb se konča tam, kjer se začne delo organov pregona, in sicer policije, toţilstva in sodišč (Podbregar in sodelavci, 2008).. 3.1.1 Zvrsti obveščevalne dejavnosti Obveščevalno dejavnost delimo v tri specializirane zvrsti, in sicer: obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno zvrst (Podbregar in sodelavci, 2008: 153). Obveščevalna zvrst je temeljna oblika obveščevalne dejavnosti. Obveščevalno dejavnost uporablja za raziskovanje zunanjega okolja, ki učinkuje na drţavo. Namen je pridobivanje podatkov v tujini iz različnih področij druţbenega ţivljenja. Po svoji naravi je informativna (Šaponja, 1999). Aktivnost obveščevalne zvrsti je usmerjena v zaščito nacionalnih in/ali mednarodnih interesov. Opravljajo jo vladne in druge organizacije 7.

(16) (predvsem obveščevalne sluţbe), ki zbirajo, vrednotijo, analizirajo in posredujejo podatke oziroma informacije, ki imajo zunanjepolitični, varnostni, obrambni ali gospodarski pomen za drţavo in/ali mednarodno skupnost. Te sluţbe navadno nimajo represivne funkcije (Podbregar in sodelavci, 2008: 153). Protiobveščevalna zvrst uporablja obveščevalno dejavnost za odkrivanje, spremljanje in onemogočanje izvajanja obveščevalne dejavnosti sluţb tujih drţav. Protiobveščevalna zvrst obveščevalne dejavnosti je represivne narave, poleg tega pa ima tudi preventivno varnostno funkcijo, saj drţava ali zasebna organizacija, ki mora skrbeti za varovanje (poslovnih) skrivnosti, sprejema na podlagi njenih ugotovitev zaščitne ukrepe (Šaponja, 1999). Protiobveščevalna zvrst zajema aktivnosti odkrivanja in preprečevanja delovanja tujih obveščevalnih sluţb in drugih organizacij, ki iz svojih ali tretjih drţav delujejo na ozemlju drţave protiobveščevalne sluţbe (Podbregar in sodelavci, 2008: 153). Varnostna zvrst pa uporablja obveščevalno dejavnost za odkrivanje, preiskovanje, odvračanje in preprečevanje notranjih groţenj nacionalne varnosti. Je represivne narave (Šaponja, 1999). Varnostna zvrst pomeni preprečevanje, preiskovanje in odpravljanje nekaterih oblik ogroţanja varnosti drţave. Pri izvajanju aktivnosti varnostne zvrsti gre predvsem za ukrepanje, preteţno na način in z metodami ter s sredstvi, ki so značilne za organe pregona in druge nadzorne organe (Podbregar in sodelavci, 2008: 153).. 3.1.2 Vohunstvo Vohunstvo je oţji pojem od obveščevalne dejavnosti in ima danes dva pomena, in sicer političnega in pravnega. V političnem smislu je vohunstvo vsaka dejavnost, s katero se skuša priti do podatkov o dejstvih, ki jih nekdo skriva (posameznik, ustanova, drţava). V pravnem smislu se pa vohunstvo kvalificira kot kaznivo dejanje (Purg, 2002: 16). Vohunstvo pomeni prepovedano zbiranje tajnih, z zakoni zaščitenih podatkov, ali pa opravljanje z zakoni prepovedanih aktivnosti, povezanih z obveščevalno dejavnostjo. Gre torej za protipravne aktivnosti, za katere določa pravni red kazenskopravne sankcije. Z obveščevalno dejavnostjo zbiramo tudi take podatke in opravljamo v tem smislu protipravne aktivnosti (v domači zakonodaji so take aktivnosti obveščevalne sluţbe legalizirane s posebnimi zakoni o obveščevalni dejavnosti in sluţbah). Zato lahko rečemo, da je vohunstvo le del in ena od metod obveščevalne dejavnosti, nikakor pa ne more biti njen sinonim (Šaponja, 1999: 59).. 8.

(17) 3.2 Obveščevalni ciklus Pri pregledu definicij obveščevalne dejavnosti lahko opazimo, da te pravzaprav temeljijo na navajanju posameznih stopenj oziroma faz obveščevalnega ciklusa. Obveščevalna dejavnost torej predstavlja izvajanje obveščevalnega ciklusa, v katerem se izvajajo faze načrtovanja obveščevalnega ciklusa, zbiranja podatkov, analiziranja podatkov in posredovanja informacij (Podbregar in sodelavci, 2008). Proces obveščevalne dejavnosti oziroma obveščevalni ciklus poteka v več zaporednih in medsebojno povezanih stopnjah. Različni avtorji navajajo različno število posameznih stopenj obveščevalnega ciklusa, in sicer od tri do pet. Neenotnost pri navajanju posameznih faz obveščevalnega ciklusa se pojavlja predvsem zaradi dejstva, da nekatere faze, predvsem pa fazo analitične obdelave podatkov, delijo bolj podrobno (Šaponja, 1999). Richelson (1989 v Purg, 2002) navaja pet stopenj obveščevalnega ciklusa: načrtovanje in usmerjanje zajema management celotnega postopka pridobivanja podatkov – od identifikacije potrebe po podatkih do posredovanja obveščevalnega izdelka uporabniku oziroma naročniku; zbiranje surovih podatkov iz različnih virov; obdelava podatkov oziroma sprememba ogromne količine podatkov v obliko, ki je primernejša za izdelavo obveščevalne informacije; analiziranje pomeni spremembo osnovne informacije v celovit obveščevalni izdelek; posredovanje pomeni distribucijo in izročitev celovitega obveščevalnega izdelka uporabnikom oziroma naročnikom. Šaponja (1999) navaja štiri stopnje obveščevalnega ciklusa, in sicer: 1.stopnja: načrtovanje obveščevalne dejavnosti na strateški, operativni in taktični ravni; 2.stopnja: zbiranje podatkov (s pomočjo operativne discipline zbiranja podatkov, tehnične discipline zbiranja podatkov in discipline zbiranja javno dostopnih podatkov); 3.stopnja: analitična obdelava podatkov in izdelava obveščevalnega izdelka; 4.stopnja: posredovanje končnih izdelkov obveščevalne dejavnosti uporabniku.. 9.

(18) Obveščevalni proces oziroma obveščevalni ciklus temelji na vnaprejšnjem načrtovanju obveščevalne dejavnosti, zbiranju podatkov, ocenjevanju oziroma vrednotenju podatkov, primerjanju podatkov, analizi in razdeljevanju izdelkov obveščevalne dejavnosti oziroma predaji rezultatov analize naročniku (King, 2000 v Veršnik, 2002). Idealni model procesa obveščevalne dejavnosti, ki velja v optimalnih ţivljenjskih razmerah, poteka v petih stopnjah. Zaporedje stopenj pa se v izrednih in nenadnih razmerah lahko bistveno spremenijo. Stopnje idealnega procesa obveščevalne dejavnosti so (Kranjc, 2003): načrtovanje in usmerjanje, proces zbiranja podatkov iz treh izvorov – javni viri, tajni izvori in tehnični izvori, obdelava podatkov, izdelki in analize, posredovanje končnega izdelka obveščevalne dejavnosti naročniku oziroma uporabniku. Federal Bureua of Investigation – FBI (Directorate of Intelligence) obveščevalni ciklus opredeljuje kot proces razvijanja surovih podatkov v obveščevalne izdelke za potrebe političnega odločanja. Obveščevalni ciklus je sestavljen iz šestih faz oziroma korakov (http://www.fbi.gov/intelligence/di_cycle.htm): Requirements (zahteve, potrebe) – na samem začetku obveščevalnega ciklusa je najprej potrebna identifikacija zahtev oziroma potreb po informacijah. Planning and Direction (načrtovanje in usmerjanje) – zajema management (upravljanje) celotnega procesa, in sicer od identifikacije potrebe po informacijah do posredovanja obveščevalnega izdelka uporabniku. Collection (zbiranje) – zbiranje surovih podatkov, opredeljenih v zahtevah. Processing and Explotation (obdelava, oplemenitenje in črpanje) – analitiki preoblikujejo ogromne količine podatkov v obliko, ki je bolj primerna oziroma uporabna za izdelavo obveščevalnih informacij. Analysis and Production (analiza in izdelki) – pretvorba oziroma preoblikovanje informacije v obveščevalni izdelek. Dissemination. (posredovanje). –. posredovanje. obveščevalnih. izdelkov. uporabnikom.. 10.

(19) Proces obveščevalne dejavnosti se torej izvaja v obliki obveščevalnega ciklusa. Bistvo celotnega obveščevalnega ciklusa je v prvi vrsti načrtovanje obveščevalne dejavnosti, zbiranje podatkov s pomočjo uporabe različnih disciplin zbiranja podatkov, analiziranje podatkov, oblikovanje obveščevalnih izdelkov in posredovanje le-teh naročniku oziroma uporabniku, ki jih uporabi za oblikovanje in sprejemanje odločitev.. 3.3 Varnostna dejavnost Varnostna dejavnost je dejavnost, ki preteţno temelji na ukrepanjih (tudi preventivnih) na osnovi policijskih pooblastil. Varnostne sluţbe s svojo dejavnostjo odkrivajo, preiskujejo, preprečujejo itd., medtem ko obveščevalne sluţbe zbirajo, dokumentirajo in analizirajo podatke in informacije (Anţič, 1997: 43). Varnostna dejavnost pomeni preprečevanje, preiskovanje in odpravljanje določenih oblik ogroţanja varnosti neke dobrine. Varnostno dejavnost kot funkcijo drţave opravljajo policija in druge varnostne sluţbe (Purg, 2002: 18). V primerjavi z obveščevalno dejavnostjo, ki predvsem pomeni zbiranje podatkov, njihovo analiziranje in obveščanje, je zagotavljanje varnosti oziroma varnostna dejavnost predvsem ukrepanje, in sicer preteţno na način ter z metodami in sredstvi, ki se razlikujejo od načina, metod in sredstev obveščevalne dejavnosti (Purg, 1995, 34-35). Brezovšek in Črnčec (2003) menita, da je definicija varnostne dejavnosti Anţiča zastavljena preozko, saj jo utemeljuje na podlagi policijskih pooblastil. Le-teh pa mnoge sluţbe, ki se sicer ukvarjajo z varnostno dejavnostjo, namreč nimajo. Avtorja navajata primer Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Definicijo varnostne dejavnosti Purga označujeta za ustreznejšo. Način izvajanja varnostne dejavnosti bolj sodi med represivne funkcije, poleg tega so tudi načini dela v večji meri drugačni od dela v obveščevalni dejavnosti. Varnostne sluţbe s svojo dejavnostjo odkrivajo, preiskujejo, preprečujejo itd., medtem ko sluţbe z obveščevalno dejavnostjo zbirajo, dokumentirajo in analizirajo informacije in podatke (Podbregar in sodelavci, 2008: 79-80). Obveščevalna doktrina NATO (North Atlantic Treaty Organization) govori o tesni povezanosti obveščevalne in varnostne dejavnosti, saj je namen varnostne dejavnosti zaščita pred obveščevalno dejavnostjo s strani sovraţnika oziroma nasprotnika, namen obveščevalne dejavnosti pa je prodreti skozi sovraţnikove oziroma nasprotnikove. 11.

(20) varnostne ukrepe. Tako načrtovanje učinkovite obveščevalne dejavnosti zahteva znanje o varnostni dejavnosti nasprotnika, po drugi strani pa načrtovanje učinkovite varnostne dejavnosti zahteva znanje o obveščevalni dejavnosti in obveščevalnih metodah nasprotnika (Herman, 1996 v Podbregar in sodelavci, 2008).. 3.4 Protiobveščevalna dejavnost Protiobveščevalna dejavnost je povezana z obveščevalno dejavnostjo. Obsega pridobivanje vseh podatkov in izvajanje aktivnosti z namenom ocenitve tujih obveščevalnih in varnostnih sluţb ter onemogočanja delovanja sovraţnih sluţb (Richelson, 1995 v Brezovšek in Črnčec, 2007: 118). Namen protiobveščevalne dejavnosti je varovanje podatkov in informacij pred vohunstvom (Podbregar in sodelavci, 2008). Stopar. (2002). protiobveščevalne. sluţbe. uvršča. v. skupino. varnostnih. sluţb.. Protiobveščevalna dejavnost je ozko specializirana dejavnost za boj proti delovanju tujih obveščevalnih in varnostnih sluţb. Purg (2002) protiobveščevalno dejavnost po vsebini opredeljuje kot del dejavnosti varnostnih sluţb, ki odkriva, preiskuje in onemogoča delovanje tujih obveščevalnih sluţb in drugih organizacij, skupin in posameznikov z namenom zaščite ustavne ureditve v lastni drţavi. Tudi Anţič (1997) protiobveščevalno dejavnost opredeljuje kot del varnostne dejavnosti, ki varuje drţavo pred delovanjem tujih obveščevalnih sluţb, posameznikov, skupin in organizacij, ki skušajo zavestno rušiti ali omajati ustavno ureditev drţave.. 3.5 Normativna ureditev obveščevalno-varnostne dejavnosti v Republiki Sloveniji Večina avtorjev (Anţič, Purg, Richelson, Šaponja) obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno dejavnost obravnavajo kot tri različne dejavnosti, ki se sicer prepletajo, vendar načeloma izvajajo ločeno. Vse tri naštete dejavnosti je mogoče zdruţiti v okviru ene sluţbe, kar je razvidno iz normativne ureditve, ki jo imamo v Sloveniji (Črnčec, 2003: 2). Purg (1995: 34) obveščevalno-varnostno dejavnost definira kot celoto obveščevalne in varnostne dejavnosti (Purg namreč protiobveščevalno dejavnost po vsebini opredeljuje kot del dejavnosti varnostnih služb), torej zbiranje podatkov in ukrepanje. 12.

(21) Posamezne drţave za izvajanje obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne dejavnosti ustanavljajo ločene sluţbe oziroma agencije (v organizacijskem smislu), nekatere druge drţave, med njimi je Slovenija, pa obveščevalno, protiobveščevalno in varnostno dejavnost zdruţujejo znotraj ene sluţbe oziroma agencije – v t.i. obveščevalno-varnostni sluţbi oziroma agenciji (Podbregar in sodelavci, 2008). Anţič (1997: 43) meni, da gre za politično in ne strokovno odločitev, da ima Slovenija obveščevalno in varnostno sluţbo hkrati (tudi Anžič opredeljuje protiobveščevalno dejavnost kot del varnostne dejavnosti). V Sloveniji imamo namreč dve specializirani drţavni sluţbi, ki opravljata obveščevalnovarnostno dejavnost, in sicer Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo (v nadaljevanju SOVA) ter Obveščevalno-varnostno sluţbo Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (v nadaljevanju OVS MORS). Na podlagi zakonske ureditve je razvidno, da SOVA deluje na civilnem področju, medtem ko OVS MORS deluje na obrambno-vojaškem področju. V Sloveniji se je tako uveljavil pojem oziroma termin obveščevalno-varnostna dejavnost, za katerega je značilno prepletanje obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne dejavnosti (Črnčec, 2003). Dejavnost, ki jo izvajata obe obveščevalno-varnostni sluţbi v Sloveniji (SOVA in OVS MORS), je torej obveščevalno-varnostna dejavnost in vključuje izvajanje tako obveščevalne, protiobveščevalne kot varnostne dejavnosti. Obveščevalno-varnostne sluţbe se ukvarjajo z zbiranjem, vrednotenjem, obdelavo in posredovanjem za drţavo pomembnih podatkov, pri čemer pa uporabljajo specifične metode in sredstva dela – gre za izvajanje obveščevalne dejavnosti. Poleg obveščevalne dejavnosti pa tovrstne sluţbe izvajajo tudi varnostno dejavnost znotraj sluţbe, v drţavi ali za potrebe drţave v tujini (Stopar, 2002). Obe obveščevalno-varnostni sluţbi v Republiki Sloveniji imata pomembno vlogo pri pravočasnem zagotavljanju obveščevalnovarnostnih informacij, ki so nepogrešljiva in zanesljiva podlaga za odločanje in ukrepanje najvišjih drţavnih organov (Ţirovnik, 2003). Obveščevalno-varnostna dejavnost SOVA je razvidna iz prvega in drugega odstavka 2. člena Zakona o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji (Uradni list Republike Slovenije, št. 23/1999), ki določa naslednje naloge agencije: »1) Agencija pridobiva in vrednoti podatke ter posreduje informacije: iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države;. 13.

(22) o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo dejavnostjo iz tujine ali v povezavi s tujino ogrožajo ali bi lahko ogrozile nacionalno varnost države in njeno ustavno ureditev. 2) Agencija sodeluje s pristojnimi državnimi organi in službami pri varnostnem preverjanju ter posreduje podatke, pomembne za varnost določenih oseb, delovnih mest, organov, objektov in okolišev.« Zakon o slovenski obveščevalno-varnostni agenciji opredeljuje naslednje temeljne obveščevalne in varnostne funkcije SOVA (Podbregar in sodelavci, 2008: 153-154): zbiranje, analiziranje, vrednotenje in posredovanje obveščevalnih podatkov ter spoznanj, ki so pomembni za strateško vodenje nacionalnih politik; zagotavljanje ustreznih in pravočasnih informacij naročnikom; izdelovanje napovedi razvoja situacije na nekem področju; posredniška vloga med drţavami (tajna diplomacija); sodobne obveščevalne sluţbe se vedno bolj usmerjajo v pridobivanje podatkov s področja tehnologije in znanosti; odkrivanje in preprečevanje dejavnosti tujih obveščevalnih in varnostnih sluţb, vladnih in nevladnih subjektov, ki to dejavnost izvajajo iz njihovih drţav ali tretjih drţav; pridobivanje podatkov o organizacijah, skupinah in osebah, ki s svojo dejavnostjo ogroţajo varnost drţave in njeno ustavno ureditev; zbiranje podatkov, pomembnih za varnost nekaterih oseb, organov in objektov. Obveščevalno-varnostna dejavnost OVS MORS je razvidna iz prvega in drugega odstavka 32. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/1994), ki določa naslednje obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne naloge OVS MORS na obrambnovojaškem področju: »1) Obveščevalne in protiobveščevalne naloge obsegajo zbiranje, dokumentiranje in analiziranje informacij ter podatkov, ki so pomembni za obrambne interese države oziroma varovanje takih podatkov, zlasti pa: ugotavljanje in ocenjevanje vojaških in politično varnostnih razmer ter vojaških zmogljivosti izven države, ki so posebnega pomena za varnost države;. 14.

(23) zbiranje in ocenjevanje podatkov o razmerah na območjih, kjer med izvrševanjem obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah, oziroma pri opravljanju vojaške službe delujejo tudi pripadniki Slovenske vojske; odkrivanje in preprečevanje dejavnosti obveščevalnih služb vojaških organizacij ter drugih organov in organizacij, ki ogrožajo obrambne interese države, Slovensko vojsko ali ministrstvo. 2) Varnostne naloge na obrambnem področju so: odkrivanje, preiskovanje in preprečevanje ogrožanja varnosti določenih oseb, delovnih mest, objektov in okolišev, ki jih uporablja ministrstvo in Slovenska vojska v državi ali zunaj nje ter podatkov o razvoju ali proizvodnji določenega vojaškega orožja ali opreme; preiskovanje kaznivih dejanj v skladu z zakonom; proučevanje in predlaganje rešitev za fizično in tehnično varovanje; operativno varovanje določenih oseb, delovnih mest, objektov in okolišev, ki so posebnega pomena za obrambo; varnostno preverjanje oseb v skladu s predpisi; usmerjanje dela vojaške policije pri opravljanju določenih varnostnih nalog v skladu s tem zakonom.« Značilnost zakonske ureditve delovanja SOVA in OVS MORS predstavlja posebnost, saj presega okvir delovanja obveščevalne sluţbe v klasičnem smislu (izvajanje obveščevalne dejavnosti v tujini oziroma v zvezi s tujino) in svojo dejavnost širi tudi na varnostno in protiobveščevalno področje (Ţirovnik, 2003). Naloge SOVA in OVS MORS so torej obveščevalne, protiobveščevalne in varnostne narave. Usluţbenci SOVA v skladu z veljavno zakonodajo nimajo policijskih pooblastil, medtem. ko. imajo. usluţbenci. OVS. MORS,. ki. opravljajo. obveščevalne. in. protiobveščevalne naloge, enaka pooblastila kot usluţbenci SOVE, določeni delavci OVS MORS, ki pa opravljajo varnostne naloge, pa imajo policijska pooblastila (Brezovšek in Črnčec, 2007).. 15.

(24) 3.6 Ključni elementi in aktivnosti obveščevalno-varnostne dejavnosti Obveščevalno-varnostna dejavnost je najpogosteje predmet raziskovanja v varstvoslovju. Pojem »obveščevalno-varnostna dejavnost« označuje prepletanje oziroma povezovanje treh različnih dejavnosti, in sicer obveščevalne, varnostne in protiobveščevalne dejavnosti. Namen diplomske naloge je opozoriti na dejstvo, da se je obveščevalnovarnostna dejavnost iz nekoč primarno vojaške in obrambne naravnanosti razširila tudi v poslovno okolje. Splošno gledano je obveščevalna dejavnost organiziran in načrten proces, katerega opredeljujejo naslednji ključni elementi in aktivnosti: načrtovanje obveščevalne dejavnosti; zbiranje oziroma pridobivanje podatkov s pomočjo uporabe različnih disciplin zbiranja podatkov; analitična obdelava podatkov; izdelava celovitega obveščevalnega izdelka; posredovanje celovitega obveščevalnega naročnikom oziroma uporabnikom za potrebe odločanja (oblikovanja in sprejemanja odločitev) na različnih področjih druţbenega in poslovnega delovanja. Obveščevalna dejavnost ni več omejena zgolj na specializirane drţavne obveščevalne sluţbe oziroma institucije, temveč je uporaba tovrstne dejavnosti dostopna različnim strukturam (podjetjem in organizacijam) v poslovnem okolju. Proces obveščevalne dejavnosti torej poteka načrtno, zavestno in je kot takšen v pomoč pri oblikovanju ter sprejemanju pravočasnih ter pravilnih odločitev na različnih področjih druţbenega in poslovnega delovanja. Uporaba obveščevalne dejavnosti v poslovnem okolju torej predstavlja podporno dejavnost managementa pri sprejemanju poslovnih odločitev. Varnostno dejavnost bi lahko v splošnem pomenu opredelili kot dejavnost odkrivanja, preiskovanja in odpravljanja različnih oblik ogroţanja varnosti določene dobrine. Varnostno dejavnost kot funkcijo drţave opravljajo policija in druge (drţavne) varnostne institucije oziroma sluţbe (Purg, 2002). Tudi različna podjetja in organizacije v poslovnem svetu se čedalje bolj zavedajo pomena varnostne dejavnosti v smislu odkrivanja, preiskovanja in odpravljanja različnih oblik ogroţanja varnosti v poslovanju. Namen varnostne dejavnosti v poslovanju kot funkcije managementa je predvsem varovanje oziroma zaščita lastnih poslovnih ciljev oziroma interesov. 16.

(25) Protiobveščevalno dejavnost kot funkcijo drţave lahko opredelimo kot izvajanje vseh potrebnih aktivnosti z namenom onemogočanja delovanja tujih obveščevalnih in varnostnih sluţb, organizacij, skupin ali posameznikov. Namen protiobveščevalne dejavnosti je zaščita ustavne ureditve drţave. Protiobveščevalno dejavnost lahko zasledimo tudi pri različnih strukturah v poslovnem okolju. Namen protiobveščevalne dejavnosti z vidika managementa v poslovnem okolju je predvsem varovanje občutljivih podatkov in informacij pred konkurenti in ekonomskim vohunstvom (onemogočanje izvajanja obveščevalne dejavnosti konkurentov). Z namenom zaščite lastnega poslovnega delovanja in poslovnih interesov organizacije oziroma podjetja izoblikujejo celovit koncept upravljanja tveganj pred ekonomskim vohunstvom. Upravljanje tveganj pred ekonomskih vohunstvom lahko opredelimo kot funkcijo strateškega managementa.. 17.

(26) 4 LOBIRANJE, LOBIJI IN LOBIRANCI. V tem poglavju bomo najprej opredelili pojme lobiranje, lobiji oziroma interesne skupine in lobiranci (vplivne javnosti) ter se tako seznanili s ključnimi elementi lobiranja. Ker je lobiranje pogosto razumljeno kot korupcija, kar je nepravilno, bomo vsebinsko razmejili pojma lobiranje in korupcija.. 4.1 Opredelitev pojma »lobiranje« in splošno o lobiranju. 4.1.1 Opredelitev pojma »lobiranje« Izvor besede »lobi« izhaja iz latinske besede »lobia« – tako so imenovali preddverje v rimskem senatu, kjer je nedvomno potekalo veliko političnih pogovorov in dogovorov (Guéguen, 2007: I). Sodobna raba pojma »lobiranje« izvira iz modela političnega odločanja v ZDA. Ţena predsednika ZDA Ulyssesa S. Granta (predsednik ZDA v obdobju med 1869. in 1877. letom) naj bi soprogu omejevala kajenje v Beli hiši. Zato je hodil kaditi cigare v bliţnji hotel, kjer je v preddverju (angl. »lobby«) ob tem popil še kak viski. Senatorji, ki so ga ţeleli nagovoriti oziroma ga pridobiti za kakšen projekt, so se mu v preddverju lahko pridruţili. Tako se je za takšno obliko komuniciranja začel uporabljati izraz »lobbying«. Pomen, kot ga uporabljamo danes, je torej beseda lobiranje dobila v ameriški politični praksi (Guéguen, 2007). Izraz »lobbying« v angleškem jeziku pomeni metodo političnega pritiska na zakonodajalce (Veliki angleško-slovenski slovar). Lobiranje je metoda legalnega in organiziranega političnega pritiska na vplivne javnosti v procesih političnega odločanja. Je usmerjeno komuniciranje z vplivnimi javnostmi, kot so vlada, drţavni uradniki, parlament, politične stranke, različni odbori in podobno. Osnovni namen lobiranja je vplivanje na stališča in odločitve nosilcev odločitev s pomočjo usmerjenega (prepričevalnega) komuniciranja, pri katerem je bistvenega pomena ustrezno argumentiranje izbranega stališča (Benedetti, Blagajac, Ivanuša, S. Mihelin Ritlop, T. Mihelin Ritlop, Novak, Stjepanović, Struc, Toplak, Zaviršek in Ţaucer, 2006). Lobiranje je proces prepričevanja, v katerem skuša lobist s pomočjo ustreznega argumentiranja izbranega stališča (prepričevalnega komuniciranja) vplivati na mnenje, 18.

(27) stališča in odločitve lobiranca. Na uspeh prepričevanja vplivajo različni dejavniki, povezani s tremi elementi prepričevalnega komuniciranja: lastnosti lobista, lastnosti lobiranca (tistega, ki ga prepričujemo) ter lastnosti prepričevalnega sporočila. Bistvenega pomena za uspešnost lobiranja je poznavanje zakonitosti prepričevalnega komuniciranja in dejavnikov, ki vplivajo na moč prepričevanja. Ključnega pomena za uspešnost lobiranja je tudi izbira ustreznih argumentov v dani situaciji. Dobro argumentirano stališče ima namreč večjo prepričevalno moč (Benedetti in sodelavci, 2006). Pod pojmom lobiranje razumemo dejavnosti vplivanja na nosilce odločitev. Čeprav je pojem lobiranje vezan predvsem na politično delovanje, je pojav lobiranja prisoten na vseh področjih javnega in zasebnega delovanja, še posebej v gospodarstvu (Guéguen, 2007: I). V klasični literaturi je lobiranje opredeljeno kot vplivanje na zakonodajalce (na posameznike ali na zakonodajni organ kot celoto) v korist svojih interesov, to pa v bistvu pomeni v prid ali proti sprejetju določenega zakona oziroma vladne odločitve (Fink Hafner, 2007: 18). Poleg klasičnih opredelitev pa v raziskavah in praksi lobiranja v Evropski uniji vse pogosteje naletimo na pojmovanje, da je v tem okolju lobiranje tudi, če ne kar predvsem zbiranje koristnih informacij tam, kjer se odločitve pripravljajo, oblikujejo in izvajajo (Fink Hafner, 2007: 19). Lobiranje najdemo načeloma povsod tam, kjer se sprejemajo pomembne odločitve, kjer se kriţajo različni, pogosto nasprotni interesi in kjer gre za delitev ali prerazporeditev premoţenja in večjih vsot denarja (Guéguen, 2007: II).. 4.1.2 Namen lobiranja Lobiranje ima dva osnovna namena (Benedetti in sodelavci, 2006: 37): pridobivanje drţavnih poslov, seznanjanje nosilcev oblasti s poslovno politiko podjetja in obratno, torej seznanjanje managementa s političnimi odločitvami.. 4.1.3 Notranje in zunanje lobiranje Učinkovito lobiranje zahteva dve različni vrsti lobističnih aktivnosti, in sicer notranje lobiranje in zunanje lobiranje. Notranje lobiranje se izvaja znotraj vplivnih političnih 19.

(28) struktur (parlament, vlada, politične stranke, ministrstva itd.) in zdruţuje zlasti naslednje aktivnosti (Benedetti in sodelavci, 2006: 143): srečanja s poslanci in njihovim osebjem, priprava analiz in informacij za odbore in zakonodajne pisarne, pričanje na odborih in pogajanje s poslanci ter drugimi skupinami lobistov. Zunanje lobiranje pa je usmerjeno v spreminjanje politik in ustvarjanje pritiskov ob odprtih vprašanjih. Aktivnosti zunanjega lobiranja so (Benedetti in sodelavci, 2006: 143): medijske aktivnosti (novinarske konference, obiski uredniških odborov, pomoč poročevalcev pri poročanju), neformalni sestanki z vplivnimi predstavniki medijev, obiski volivcev pri lokalnih poslancih z namenom lobiranja in ustvarjanja pritiskov pri sprejemanju odločitev, ustvarjanje širokih in raznovrstnih koalicij (strokovnih, ekonomskih, druţbenih ipd.), kampanje pisanja pisem poslancem, civilne pobude kot so shodi, mitingi itd.. 4.1.4 Metode lobiranja Najbolj pogoste metode lobiranja so (Benedetti in sodelavci, 2008): neposredni in osebni stiki z vplivnimi javnostmi; osebna pisma posameznikom, ki pripadajo vplivnim javnostim; formalna in neformalna srečanja; nastopi in delovanje v javnosti; okrogle mize, objava ekspertiz, znanstvena poročila, raziskave, pomoč strokovnjakov; mobiliziranje javnosti ali volivcev; sorodniki, prijatelji in znanci znotraj sistema; pomoč nosilcev odločitev; srednja raven javnih usluţbencev; 20.

(29) posredniki in svetovalci; interesne skupine; politične stranke in volilne kampanje; odnosi z mediji, oglaševanje, javne kampanje ipd.. 4.2 Lobiji oziroma interesne skupine – vir informacij in posredniki informacij Slovar slovenskega knjiţnega jezika besedo »lobi« opredeljuje kot neformalno skupino ljudi, ki si prizadevajo uveljaviti svoje politične interese. Lobi je praktično organizirana skupina, ki nastane zaradi potrebe po vplivanju na tiste, ki o nečem odločajo, tj. na nosilce odločitev, z namenom doseganja določenih ciljev pri vplivnih javnostih (Benedetti in sodelavci, 2008: 44). Odgovornost lobistov je, da vplivnim javnostim podrobno prikaţejo vse moţnosti posledic političnih odločitev, še več, da jih druţbeno odgovorno usmerjajo, skupaj z njimi soustvarjajo take zakone in pogoje, da bo čim več koristi tako za druţbo kot za posameznika, podjetje ali organizacijo (Benedetti in sodelavci, 2006: 24). Lobisti se v imenu interesov nekoga drugega ukvarjajo z vplivnimi javnostmi. Delajo na več ravneh: z majhnimi interesnimi skupinami, velikimi korporacijami in na diplomatski ravni (Benedetti in sodelavci, 2006: 49). Lobiji so torej vir informacij in tudi posredniki informacij. S svojo dejavnostjo skušajo vplivati na mnenje, stališča ter odločitve sogovornika oziroma lobiranca. Pojem lobi pomeni interesno skupino, ki je pooblastila svojega predstavnika oziroma najela nekoga, da bi neposredno zastopal interese lobija v komunikaciji s političnimi odločevalci. V skladu s prvotnim političnim in politološkim pojmom lobija so torej lobiji samo tiste interesne skupine, ki imajo vloţek v procesu oblikovanja politik, se zanj aktivno potegujejo v komunikaciji z oblikovalci javnih politik, hkrati pa nimajo cilja priti na oblast (Fink Hafner, 2007: 16). Lobisti zaradi narave svojega dela lahko odločujoče vplivajo na zakonodajo in vplivne javnosti, s tem pa tudi na razvoj in smer demokracije ali druţbenega in poslovnega ţivljenja (Benedetti in sodelavci, 2006: 24). Lobiji oziroma interesne skupine imajo pomembno vlogo oziroma vpliv pri oblikovanju in sprejemanju odločitev. So eden izmed ključnih akterjev lobiranja in stebrov politike. Interesne skupine so namreč tiste, ki ţelijo vplivati na oblikovanje in sprejemanje 21.

(30) (političnih) odločitev, in tiste, ki si aktivno prizadevajo za določene spremembe (Benedetti in sodelavci, 2006). Interesne skupine oziroma lobiji opravljajo različne funkcije, ki so pomembne za delovanje demokratičnega sistema. Ključne funkcije so (Fink Hafner, 2007: 11-12): pretok vpliva med vlado in vladanimi; transformacija ekonomske moči v druţbeno in politično moč; vnašanje inovacij oziroma iskanje ravnovesja med stabilnostjo in spremembo javnih politik; oblikovanje zahtev aktualnega ali potencialnega članstva interesnih skupin; krepitev identifikacije drţavljanov s političnim sistemom (krepitev legitimnosti političnega sistema) ter politična socializacija (še posebej razvoj političnih veščin, pridobivanje voditeljskih izkušenj). V literaturi zasledimo naslednje skupine lobijev oziroma interesnih skupin (Fink Hafner, 2007: 16-17): lobiji delodajalcev; delavski lobi oziroma sindikati; poklicna zdruţenja; drţavljanske skupine, ki delujejo v prid pravic določenih druţbenih skupin ali ţivali; organizacije posebnih delov populacije (vojni veterani, organizacije upokojencev ipd.); cerkvene in druge religiozne skupine; izobraţevalne, rekreacijske in kulturniške skupine ipd.. 4.3 Vplivne javnosti – lobiranci Vplivne javnosti so vsi tisti subjekti ali skupine, ki imajo neposredni vpliv na druţbenopolitične odločitve. Med vplivne javnosti uvrščamo tudi tiste skupine in subjekte, ki lahko s svojo vplivnostjo posebej vplivajo na cilje oziroma interese organizacije, podjetja ali posameznika. To so torej tisti, ki odločajo o (ne)sprejetju 22.

(31) določene zakonodaje, o (ne)izvajanju določenih projektov ipd. Vplivne javnosti torej pomembno prispevajo k doseganju ciljev lobiranja, saj sprejemajo odločitve, od katerih so odvisni interesi oziroma doseganje ciljev določene organizacije, podjetja ali posameznika (Benedetti in sodelavci, 2006). Lobiranec je torej posameznik, ki pripada vplivnim javnostim, ki s svojo vplivnostjo lahko posebej odločujoče vpliva na cilje in interese organizacije, podjetja ali posameznika (Benedetti in sodelavci, 2006: 114). Vplivne javnosti delimo na (Benedetti in sodelavci, 2006: 114-115): vlado (vključno z ministri in drţavnimi uradniki), parlament kot zakonodajno telo, politične stranke, in druge vplivne javnosti, in sicer tiste institucije, ki zaradi svoje kapitalske pomembnosti (drţavni kapitalski skladi, Banka Slovenije, finančne institucije ipd.) ali zaradi idejnega in organizacijskega naboja (nevladne organizacije) lahko odločilno vplivajo na subjekt, organizacijo ali podjetje. Lobist mora razumeti, kako odločajo vplivne javnosti, saj lahko le na podlagi tega zasnuje lobistične aktivnosti. Strategija lobistične kampanje je utemeljena na poznavanju procesa sprejemanja odločitev vplivnih javnosti (Benedetti in sodelavci, 2006: 115). Vplivne javnosti odločajo po naslednjih kriterijih (Benedetti in sodelavci, 2006): kaj poročajo mediji (mediji imajo namreč ključno vlogo pri ustvarjanju javnega mnenja); kaj menijo volivci o določeni javni temi, ki je predmet lobiranja; kaj je osebni interes vplivne javnosti (poznavanje osebnih interesov posameznikov iz vplivne javnosti je namreč ključno za uspeh lobističnega projekta).. 4.4 Vsebinska razmejitev med lobiranjem in korupcijo Lobiranje je največkrat razumljeno kot korupcija, kar je napačno. Prav zaradi tega je namen tega podpoglavja določiti, kje se končajo meje lobiranja in kje se prične korupcija. Enačenje lobiranja s korupcijo je nepravilno, saj pomeni izkrivljanje resnične podobe in namena, ki ga ima lobiranje. Da bi bila meja med lobiranjem in korupcijo čim bolj jasna, je potrebno natančno definirati elemente korupcije in lobiranja. Poleg tega je za vsebinsko. 23.

(32) razmejitev med lobiranjem in korupcijo ključnega pomena, da delo lobistov urejajo pravni akti in kodeks poklicne etike. Lobiranje je pojav, katerega poznajo vse sodobne demokracije. Je neizogibna sestavina demokratičnega oblikovanja in izvajanja javnih politik. Sodobno pojmovanje lobiranja zajema zbiranje podatkov in oblikovanje informacij ter vplivanje interesnih skupin na nosilce političnih odločitev. Zaradi dvojne narave lobiranja, in sicer zaţelene in nezaţelene, demokratični politični sistemi poskušajo lobistične aktivnosti narediti bolj pregledne s sprejemanjem pravnih normativov, vzpostavljanjem mehanizmov nadzora in sankcioniranjem. Posvetovanje vplivnih javnosti z interesnimi skupinami in vplivanje interesnih skupin na oblikovanje in sprejemanje odločitev vplivnih javnosti lahko prispeva k večji demokratičnosti in kvaliteti odločanja, kar je po sodobnih civilizacijskih standardih zaţeleno. Potrebno pa je opozoriti na dejstvo, da praktične izkušnje z lobiranjem opozarjajo tudi na nezaţelene vzorce obnašanja v politiki, in sicer na nevarnost korupcije. Korupcija in druge oblike nelegalnega pritiska na lobirance pomeni kaznivo dejanje (Fink Hafner, 2007). Kljub temu, da so interesne skupine oziroma lobiji danes legitimni druţbeni pojavi, se ne morejo otresti negativnega prizvoka, ki so si ga v zgodovini prisluţili zaradi uporabe nezaţelenih in nelegitimnih metod vplivanja, kot so zlorabe, podkupovanja, izsiljevanja, predstavljanje netočnih informacij nosilcem političnih odločitev ipd. Poenostavljeno – lobiranje prinaša v političnih sistemih tako dobre kot slabe stvari. Slabe strani lobiranja so predvsem dominacija ekonomsko močnejših druţbenih skupin nad šibkejšimi in nelegitimni vzorci obnašanja v politiki. Dobre strani lobiranja pa so v dejstvu, da interesne skupine oziroma lobiji sporočajo svoje ţelje, informacije in argumente nosilcem političnih odločitev, s čimer lahko pripomorejo tudi do kvalitetnejših odločitev (Fink Hafner, 2007). Osnovni legitimni pristopi v procesu lobiranja so naslednji (Fink Hafner, 2007: 19): prepričevanje, posredovanje podatkov, priprava analiz in njihovo posredovanje odločevalcem in zbiranje informacij o potekajočih ali napovedanih javnopolitičnih procesih.. 24.

(33) Nelegitimni pristopi v procesu lobiranja pa so tisti, ki so povezani s (Fink Hafner, 2007: 19): podkupovanjem s finančnimi sredstvi, materialnimi dobrinami; korupcijo v prikriti materialni obliki (npr. uporaba storitev, katerih plačnik je lobi oziroma lobist); korupcijo v različnih nematerialnih oblikah (npr. trgovanje s poloţaji); prikrojevanjem. podatkov. (nepoštenim. navajanjem. podatkov. lobiranim. odločevalcem); nepoštenim pridobivanjem in širjenjem uradnih podatkov in z groţnjami.. Korupcija je pojav, ki obstaja v druţbi ţe od nekdaj. Je problem, ki ima negativen vpliv na vsa področja druţbenega in tudi političnega ţivljenja. Korupcija pomeni nezakonito, nepošteno in izprijeno vedenje oseb, ki jo izvajajo. Pojavlja se kot podkupovanje, izsiljevanje, poneverjanje, nepotizem (izkoriščanje prijateljskih ali druţinskih zvez pri napredovanju) in moralna pokvarjenost v medsebojnih menjavah. Ţrtev korupcije je običajno kar druţba sama, ki nosi negativne posledice korupcijskih dejanj. Korupcija namreč zmanjšuje gospodarsko rast, izčrpava javne vire, povečuje revščino, ogroţa demokratično delovanje druţbe in podobno (Dobovšek in Minič, 2005). Korupcija je podkupovanje oseb, ki zlorabijo zaupana pooblastila v drţavnem ali zasebnem sektorju. Predvsem gre za zlorabe poloţaja drţavnih uradnikov, nepotizem, prisvojitve javnih virov, dajanja prednosti določenimi rešitvam ipd. v drţavnem sektorju. V zasebnem sektorju gre za oblike zlorab gospodarskih pogodb in kršitve poslovnih običajev (Dobovšek, 2002: 115). Uporaba lobističnih metod mora biti v skladu s splošnimi interesi in pričakovanji druţbe. Korupcija pa je tista, ki omogoča uveljavljanje tudi nekaterih posebnih in ozkih interesov, ki prevladujejo nad skupnimi interesi, in sicer samo pod pogojem, da obstaja na drugi strani nek korupcijski interes in ustrezna volja (Dobovšek in Minič, 2005).. 25.

(34) 5 POMEN, VLOGA IN RAZSEŢNOSTI OBVEŠČEVALNOVARNOSTNE DEJAVNOSTI V POSLOVNEM OKOLJU. Obveščevalno-varnostna dejavnost je v zadnjih letih doţivela znatne spremembe. Uporaba tovrstne dejavnosti ni več omejena zgolj na specializirane drţavne obveščevalne-varnostne sluţbe, temveč je dostopna vsem, tudi zasebnim oziroma nedrţavnim podjetjem in organizacijam. Zasebna podjetja in organizacije postopoma razvijajo lastna orodja obveščevalno-varnostne dejavnosti. Število posameznikov, podjetij in organizacij, ki se ukvarjajo s tovrstno dejavnostjo, je tako iz dneva v dan večje. Vloga obveščevalno-varnostne dejavnosti se v zadnjih letih intenzivno seli na področje gospodarstva, ekonomije, turizma, zdravstva, ekologije, varstva okolja, na energetsko področje ipd. V globalnem svetu informacijske dobe se je torej obveščevalno-varnostna dejavnost razširila tudi v podjetniško sfero. Usmerjenje pozornosti v obveščevalnovarnostni dejavnosti v poslovnem okolju, na področje ekonomije in gospodarstva pomeni nekakšno preorientacijo, v kateri niso pomembni le podatki, ki zanimajo politični razred, temveč tudi podatki, ki zanimajo poslovni svet (Podbregar in sodelavci, 2008). Namen diplomske naloge je opozoriti na dejstvo, da se je obveščevalno-varnostna dejavnost iz nekoč primarno vojaške in obrambne naravnanosti razširila tudi v poslovno okolje. Obveščevalno-varnostna dejavnost se torej čedalje bolj uveljavlja v poslovnem okolju. Zato bodo v tem poglavju predstavljena ključna področja in aktivnosti v poslovnem okolju, v katerem ima obveščevalno-varnostna dejavnost pomembno vlogo. Za laţje razumevanje in dojemanje pomena obveščevalno-varnostne dejavnosti v poslovnem okolju bodo najprej opredeljeni ključni pojmi kot so analitični proces, podatek, informacija in izdelki obveščevalne dejavnosti. Ekonomska obveščevalna dejavnost z vidika managementa v poslovnem okolju ima ključno vlogo pri zagotavljanju konkurenčne prednosti podjetij in organizacij, doseganju poslovne uspešnosti, načrtovanju poslovnih dogodkov in poslovnih strategij ter prilagajanju nenehno spreminjajočemu se okolju. Ekonomska obveščevalna dejavnost v poslovnem okolju je pomembna predvsem z vidika odločanja. Je podporna dejavnost managementa pri sprejemanju poslovnih odločitev. Kot pravijo Podbregar in sodelavci (2008) je namen in smisel ekonomske obveščevalne dejavnosti v poslovnem okolju. 26.

(35) obveščanje managementa in s tem obogatitev procesa odločanja s ponudbo alternativ, med katerimi lahko nosilci odločitev sprejemajo poslovne odločitve. Vsekakor je potrebno opozoriti tudi na čedalje večjo prisotnost ekonomskega vohunstva v poslovnem okolju kot obliko poslovnega kriminala, ki resno ogroţa poslovne interese podjetij in organizacij. Ekonomsko vohunstvo je za podjetja in organizacije škodljivo, zato je potrebno preprečiti ali vsaj omejiti morebitne škodljive posledice tovrstne dejavnosti. Ključnega pomena za podjetja in organizacije v konkurenčnem in čedalje bolj kompleksnem poslovnem okolju je izgradnja celovitega okvirja upravljanja tveganj pred ekonomskim vohunstvom. Upravljanje tveganj pred ekonomskim vohunstvom smo opredelili kot funkcijo strateškega managementa.. 5.1 Opredelitev pojmov: analitični proces, podatek, informacija in izdelki obveščevalne dejavnosti Grobi in neobdelani podatki, pridobljeni v fazi zbiranja podatkov, svoj končen pomen dobijo šele z ustreznim analiziranjem in vrednotenjem. Analitični proces je pomembna faza obveščevalnega ciklusa in je sestavni del celote, brez katere ni moţno govoriti o obveščevalni dejavnosti. Je proces (Podbregar in sodelavci, 2008: 59-60): urejanja, analiziranja in vrednotenja grobih oziroma neobdelanih obveščevalnih podatkov iz različnih virov ter njihovega preoblikovanja v obveščevalne informacije kot končne produkte oziroma rezultate obveščevalne dejavnosti: opozorilna in situacijska poročila, analize, ocene, prognoze, brifinge in podobno. Temeljna vloga analitičnega procesa je zagotavljanje analiz s področij, ki jih definira uporabnik oziroma naročnik, in sicer za potrebe odločanja. Zato mora analitika svojo funkcijo izvajati tako, da bo zadostila potrebam uporabnikov informacij. Vloga analitičnega procesa je tudi zmanjšanje negotovosti pri sprejemanju odločitev. Njena vloga pa ni le, da določa, kaj je točno, ampak tudi, kaj je pomembno za potrebe odločanja (Podbregar in sodelavci, 2008). Analitični proces znotraj obveščevalno-varnostne dejavnosti se mora izvajati tako, da zadosti potrebam uporabnikov informacij. Poleg tega, da so posredovane informacije. 27.

(36) pravočasne, točne, zanesljive in popolne, morajo nuditi tudi naslednje odgovore (Podbregar in sodelavci, 2008: 62-63): kaj vemo (dejstva); kako smo izvedeli (viri) – to pa ne sme pomeniti razkrivanja agentov; dejavniki, ki vodijo našo presojo in prognozo ter moţni drugačni izidi, če se dejavniki spremenijo; kaj ostaja neznano. Z odgovori na našteta vprašanja zadostimo potrebam analitičnega procesa, saj na ta način preprečujemo zbiranje nepotrebnih podatkov in podvajanja. Poleg tega pa lahko usmerjamo potek obveščevalne dejavnosti k iskanju tistih podatkov, ki so nujno potrebni za pripravo strokovnega odgovora uporabniku oziroma naročniku obveščevalnih informacij (Podbregar in sodelavci, 2008). Ločevanje podatkov od izdelkov obveščevalne dejavnosti (analitični izdelki in končni izdelki obveščevalne dejavnosti) kot produktov obveščevalnega delovanja oziroma obveščevalnega ciklusa je ključnega pomena za pravilno dojemanje, vodenje in praktično izvajanje obveščevalne dejavnosti. Podatki uporabniku oziroma naročniku sami po sebi povedo zelo malo ali skorajda nič, lahko ga celo zavedejo k napačnemu sklepanju in odločitvi. Podatki so iztrgani iz celote in niso postavljeni v širši kontekst (Šaponja, 1999). Podatek je golo dejstvo, ki ne osvetljuje pomena podatka v času in prostoru (Intelligence – Policy&Proces, 1985 v Šaponja, 1999: 14). Podatek je dejansko izolirano dejstvo, temelječe na dogajanjih, aktivnostih, stvareh, ljudeh. V sebi vključuje količine, kvalitete, vrednost, pogostost, velikost, datume itd. (Vila, 1994: 310). Podatki ali celo obdelani podatki še niso informacija. Če podatki niso uporabljani pri ničemer in ne izzovejo nikakršne akcije, tedaj nimajo vrednosti informacije (Vila, 1994: 309). Podatek je nevtralno sporočilo o nekem dejstvu in predstavlja surovino za oblikovanje informacij. Izmed mnoţice podatkov, ki so na voljo v organizaciji in njenem okolju, so za management pomembni samo tisti, ki so uporabni (Moţina, Rozman, Glas, Tavčar, Pučko, Kralj, Ivanko, Lipičnik, Gričar, Tekavčič, Dimovski in Kovač, 2002). Šele z več podatki skupaj oziroma njihovo analitično oceno dobijo uporabno vrednost in verodostojnost. V takem primeru šele lahko štejemo izdelek ali informacijo kot novo znanje ali védenje o določenem pojavu ali dogodku (Intelligence – Policy&Proces, 1985. 28.

(37) v Šaponja, 1999: 15). Informacija prinaša nekaj, česar pred njenim sprejemom nismo vedeli, in izzove neko akcijo; če ni tako, potem to ni informacija, temveč samo podatek. Vrednost informacije je toliko večja, kolikor se z njo poveča znanje, kar je tesno povezano s pričakovanjem oziroma verjetnostjo, da se bo določen dogodek pripetil. Temeljna vrednost in namen informacij je sprejemanje odločitev (Vila, 1994: 303). Informacija je problemsko usmerjeno in nekomu namenjeno sporočilo, ki naslovljencu omogoči ali olajša sprejem odločitve. Informacija mora: 1. biti izraţena s sintaktično pravilnimi znaki, 2. imeti nedvoumno (semantično) vsebino o pojavu, na katerega se nanaša, in 3. biti uporabna za začetek neke akcije (pragmatična). Informacija je izraţena s podatki (Moţina in sodelavci, 2002: 619). Informacije potrebujemo zaradi odločanja o tem, da nekaj storimo, začnemo z neko aktivnostjo, ali da še precej pred tem izdelamo plan, kako bomo te akcije izpeljali v resnici. Na kratko povedano informacije potrebujemo zaradi odločanja (Vila, 1994: 308). Osnovne karakteristike informacije so (Vila, 1994: 303): pripoveduje nekaj, česar nismo vedeli; povečuje znanje; zmanjšuje negotovost; pomaga pri predstavljanju; pove nekaj, česar nismo predvidevali; vpliva na obnašanje sprejemnika informacije; spremeni verjetnost dogajanja; ima vrednost presenečenja; izzove določene odločitve, ki bodo sproţile določene akcije. Informacije postajajo vsekakor najpomembnejši resurs sodobnega poslovanja. K temu prispeva tudi vse večji pomen nepričakovanih okoliščin, ob čemer negotovost okolja vpliva na čedalje večjo potrebo po informacijah v prihodnosti (Vila, 1994: 313) Pravočasne, točne, zanesljive, objektivne in uporabne informacije v sodobni informacijski druţbi pomenijo prednost in so eden najpomembnejših dejavnikov doseganja uspešnosti na vseh področjih druţbenega ţivljenja, tudi v poslovnem okolju. V tem pogledu ima obveščevalno-varnostna dejavnost pomembno vlogo. Dobra in pravočasna obveščenost prinaša posamezniku, organizaciji ter drţavi laţje in hitrejše prilagajanje neprestanim. 29.