Pravica dajanja na voljo javnosti : diplomsko delo

Texto completo

(1)UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA. JASNA DONKO PRAVICA DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI Diplomsko delo. Gornja Bistrica, 2009.

(2) UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO PRAVICA DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI. Študentka: Jasna Donko Številka indeksa: 71138184 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Civilno pravo Mentorica: doc. dr. Martina Repas. Gornja Bistrica, maj 2009.

(3) IZJAVA. Študentka Jasna Donko izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom doc. dr. Martine Repas in dovoljujem njegovo objavo na fakultetnih spletnih straneh. Gor. Bistrica, 26.5.2009. Jasna Donko.

(4) Zahvaljujem se staršem, ki sta mi omogočila študij in mi pri tem pustila prosto pot, Larisi in Tanji za sestrsko pomoč in modre nasvete ter Urošu za vzpodbudne besede in najboljšo družbo. Za strokovno pomoč in prijaznost se zahvaljujem tudi spoštovani mentorici doc. dr. Martini Repas..

(5) Pravica dajanja na voljo javnosti (POVZETEK) Z razvojem tehnologije se pojavljajo novi načini uporabe avtorskih del; na te pojave se skuša avtorsko že od nekdaj odzvati in se prilagoditi. Pojav interneta pri tem predstavlja fenomen, saj je povzročil pravo revolucijo glede uporabe, množičnega razširjanja in reproduciranja, pa tudi ustvarjanja novih (oblik) avtorskih del. Težnjam po zagotovitvi varstva interesov imetnikov avtorskih pravic v času novih "digitalnih" tehnologij, predvsem pred novimi oblikami neupravičenega izkoriščanja avtorskih del, se je avtorsko pravo odzvalo z uvedbo nove materialne avtorske pravice. Visoka raven varstva avtorskih pravic, vključno z pravico dajanja na voljo javnosti, ki je bila v Evropski pravni red vpeljana z Direktivo o informacijski družbi, naj bi imetnikom pravic nudila potrebno varstvo, s čimer naj bi se spodbujala ustvarjalnost in naložbe v nove spletne poslovne modele. V diplomskem delu je prikazan razvoj pravice dajanja na voljo javnosti skozi pravne vire, obravnavan je obseg pravice po določbah Direktive o informacijski družbi in po določbah slovenskega Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, opredeljeni so ključni pojmi s prikazom relevantnih sodnih odločb Sodišča ES in obravnavane izjeme in omejitve pravice dajanja na voljo javnosti po direktivi in njihova aplikacija v ZASP. Pravica dajanja na voljo javnosti zajema zlasti dejanja, ki opredeljujejo storitve oz. dostop do avtorskih del na zahtevo; imetniku pravic je pridržana izključna pravica (vsakokratnega) dovoljevanja, da se avtorsko delo priobči javnosti na način, da uporabnik do dela dostopi s kraja in v času, ki si ju sam izbere. Po drugi strani direktiva omogoča državam članicam, da predvidijo nekatere izjeme in omejitve glede izključnih avtorskih pravic, ki pa so neobvezne narave. V diplomskem delu se skuša prikazati, katere v praksi poznane in uveljavljene primere uporabe avtorskih del je mogoče uvrstiti v okvir pravice dajanja na voljo javnosti oz. katere je mogoče iz te pravice izvzeti.. Ključne besede: avtorsko pravo, pravica dajanja na voljo javnosti, Direktiva o informacijski družbi, dostop na zahtevo, izjeme in omejitve avtorskih pravic..

(6) The right of making available to the public (ABSTRACT) Numerous ways to use copyright works emerge along with the development of new technologies; copyright law has always tried to respond and to adapt to these events. In this context the emergence of the Internet is a phenomenon, since it has caused a real revolution regarding the use, massive distribution and reproduction of copyright works, as well as the creation of new (forms of) copyright works. Copyright law has responded to these events to ensure the protection of copyright holders' interests in the time of new "digital" technology, especially against the forms of unauthorized exploitation of copyright works, by introducing new economic copyright. The high level of copyright protection, including the right of making the work available to the public, which has been introduced into the European copyright law by the Information Society Directive, offers the necessary protection of the rights holders in order to encourage creativity and investment into new online business models. The Thesis studies the development of the right of making work available to the public through legal sources and discusses the scope of that right under Information society Directive and under the provisions of the slovenian Law on copyright and related right. Additionally, it defines key concepts by showing the theme relevant judgments of the European Court of Justice and deals with exceptions and limitations to the right of making work available to the public using the Informations society Directive and its application in Law on copyright and related rights. The right of making work available to the public includes acts which define the services, i.e. on-demand access to copyright works. The rights holder has an exclusive right to authorize (each) public access to the copyright work, where place and time of access to the work is individually chosen by the user. On the other hand, the Directive allows Member States to define certain exceptions and limitations on the exclusive copyright. The Thesis tries to show which in practice well known and well-established cases of using copyright works are legally covered with the right of making work available to the public and which are exempt from this right.. Keywords: Copyright, the right of making available to the public, Information Society Directive, access on demand, exceptions and limitations of copyright..

(7) KAZALO VSEBINE UVOD ................................................................................................................................... 1 1 RAZVOJ PRAVICE DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI SKOZI PRAVNE VIRE.................................................................................................................................. 2 1.1. PRAVNI VIRI PRED SPREJEMOM DIREKTIVE O INFORMACIJSKI DRUŽBI ..............................2 Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del .................... 2 Sporazum TRIPS ............................................................................................ 3 Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici ............................................................................................................. 4 Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih ..................................................................................................... 4 Direktive Evropske skupnosti....................................................................... 5. 1.1.1 1.1.2 1.1.3 1.1.4 1.1.5 1.2. DIREKTIVA O INFORMACIJSKI DRUŽBI.......................................................................................6. 1.2.1 1.2.1.1 1.2.1.2 1.2.1.3 1.2.2 1.3 1.3.1 1.3.2 1.3.3. Splošno o direktivi ......................................................................................... 6 Postopek sprejemanja direktive ....................................................................................... 6 Področje uporabe................................................................................................................... 7 Cilji direktive.......................................................................................................................... 8 Izključne avtorske pravice v digitalnem okolju po Direktivi o informacijski družbi....................................................................................... 9. ZAKON O AVTORSKI IN SORODNIH PRAVICAH .....................................................................12 Uvedba pravice dajanja na voljo javnosti z novelo ZASP-A .................... 12 Implementacija Direktive o informacijski družbi z novelo ZASP-B ........ 13 Izključne avtorske pravice v digitalnem okolju po ZASP ........................ 13. 2 PRAVICA DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI...................................................... 15 2.1. OBSEG PRAVICE DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI ....................................................................15. 2.2. PRIOBČITEV ALI DAJANJE NA VOLJO JAVNOSTI? ...................................................................16. 2.3. OPREDELITEV POJMOV AVTOR, IMETNIK PRAVICE, IMETNIK SORODNE PRAVICE IN POJMA JAVNOST .........................................................................................................................18. 2.4 2.4.1 2.4.2 2.4.3 2.5. PRIMERI DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI ..................................................................................22 Dostop na zahtevo ....................................................................................... 23 Vprašanje interaktivnosti ............................................................................ 27 Načelo neizčrpanja ....................................................................................... 28 OPREDELITEV PRAVICE DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI PO ZASP .....................................29. 3 IZJEME IN OMEJITVE PRAVICE DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI........... 31 3.1 3.1.1. SPLOŠNO O OMEJITVAH IN IZJEMAH AVTORSKIH PRAVIC ..................................................31 Izjeme avtorskih pravic po Direktivi o informacijski družbi ................... 31.

(8) Vsebinske omejitve po ZASP ...................................................................... 33. 3.1.2 3.2. TRISTOPENJSKI TEST ....................................................................................................................34 Tristopenjski test po Direktivi o informacijski družbi .............................. 34 "Štiristopenjski test" po ZASP ..................................................................... 34 Opredelitev ključnih pojmov tristopenjskega testa................................... 35. 3.2.1 3.2.2 3.2.3 3.3. IZJEME IN OMEJITVE PRAVICE DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI ............................................37. 3.3.1 3.3.1.1 3.3.1.2 3.3.2 3.3.2.1 3.3.2.2 3.3.2.3 3.3.3 3.3.4 3.3.4.1 3.3.4.2 3.3.4.3 3.3.5 3.3.6 3.3.6.1 3.3.6.2 3.3.6.3 3.3.6.4 3.3.6.5 3.3.6.6 3.3.6.7 3.3.6.8 3.3.6.9 3.3.6.10 3.3.6.11 3.3.6.12 3.3.6.13 3.3.6.14 3.4. Izjema za pouk in znanstveno raziskovanje .............................................. 37 Ureditev po določbah Direktive o informacijski družbi ....................................... 37 Ureditev uporabe avtorskih del pri pouku po ZASP........................................... 39 Reproduciranje in dajanje na voljo javnosti avtorskih del s strani knjižnic, izobraževalnih ustanov, muzejev in arhivov............................................. 41 Dejavnost knjižnic in povezava z avtorskim pravom .......................................... 41 Ureditev po določbah Direktive o informacijski družbi ....................................... 41 Ureditev po določbah ZASP........................................................................................... 45 Terminali v knjižnicah ................................................................................. 46 Izjema za uporabo avtorskih del pri poročanju o aktualnih dogodkih ... 47 Ureditev po določbah Direktive o informacijski družbi ....................................... 47 Ureditev po določbah ZASP........................................................................................... 48 Kliping .................................................................................................................................... 50 Izjema v korist invalidnih oseb ................................................................... 53 Druge izjeme in omejitve pravice dajanja na voljo javnosti ..................... 55 Privatno in drugo lastno reproduciranje .................................................................. 55 Začasno reproduciranje.................................................................................................... 55 Izjema za citiranje z namenom kritike ali ocene ..................................................... 56 Izjema za javno varnost ................................................................................................... 56 Izjema za politične govore in javna predavanja ..................................................... 56 Izjema glede umetniških del na splošno dostopnih krajih .................................. 57 Naključna vključitev avtorskega dela ......................................................................... 57 Oglaševanje javne razstave ali prodaje umetniških del ....................................... 58 Izjema za uporabo avtorskih del pri demonstraciji ali popravilu opreme 58 Arhitekturna dela ............................................................................................................... 58 Proste predelave del ........................................................................................................... 58 Baze podatkov ...................................................................................................................... 59 Izjema za uporabo avtorskih del med verskimi in uradnimi proslavami ...... 59 Izjema za uporabo v drugih manj pomembnih primerih .................................... 59. UVELJAVLJANJE VSEBINSKIH OMEJITEV PRAVIC IN TEHNIČNI UKREPI .............................60. SKLEP ................................................................................................................................. 63 BIBLIOGRAFIJA .............................................................................................................. 65.

(9) UVOD Avtorsko pravo je sistem, ki naj bi spodbujal ustvarjalnost. Ustvarjalcem-avtorjem je zagotovljeno varstvo njihovih pravic (avtorskih pravic) glede del, ki jih ustvarijo in jim pripadajo na podlagi same stvaritve avtorskega dela. Ker je avtorska pravica izključne narave, je potrebno načeloma za vsako uporabo avtorskega dela pridobiti dovoljenje avtorja. Načini uporabe in izkoriščanja avtorskih del se spreminjajo z razvojem tehnologij. Avtorsko pravo se na te pojave odziva; avtorjem oz. imetnikom avtorskih in sorodnih pravic se skuša zagotoviti varstvo pred novimi oblikami (ne)upravičenega izkoriščanja njihovih del. Internet je prinesel nove možnosti uživanja, dostopa in ustvarjanja avtorskih del, širjenja znanja in možnosti novih poslovnih modelov. Za imetnike pravic pa predstavlja tudi nevarnost, saj se lahko avtorska dela hitreje in bolj množično kot kadarkoli prej (nepooblaščeno) razširjajo po vsem svetu, internet se pojmuje tudi kot "popolna kopirna mašina." Zato je bilo potrebno urediti varstvo avtorskih del tudi v elektronskem oz. digitalnem okolju. Ker vseh oblik in načinov uporabe avtorskih del v tem novem okolju ni bilo mogoče zaobseči z obstoječimi avtorskimi pravicami (pravico reproduciranja, pravica distribuiranja, pravica priobčitve javnosti...), je bila vpeljana nova pravica dajanja na voljo javnosti, ki zajema dejanja dostopa do avtorskih del po žici ali na brezžični način tako, da si kraj in čas dostopa do teh del izbirajo uporabniki sami. Pravica dajanja na voljo javnosti je bila v Evropski pravni red leta 2001 vpeljana z Direktivo o informacijski družbi, ki to pravico določa v členu 3. V pričujoči diplomskem delu bom skušala določiti obseg dejanj, ki naj jih zajema pravica dajanja na voljo javnosti, kot je opredeljena v omenjeni direktivi. Sistem avtorskega prava naj bi odražal tudi ravnotežje med interesi avtorjev in imetnikov avtorskih pravic ter interesi javnosti glede prostega pretoka informacij in razširjanja znanja, kar naj bi se zagotovilo s sistemom izjem in omejitev izključnih avtorskih pravic. Pojavlja se vprašanje, ali je to ravnotežje v elektronskem okolju oz. času digitalnih tehnologij še vzpostavljeno, saj je mogoče z tehnološkimi ukrepi avtorska dela zaščititi ter nadzorovati njihovo uporabo. Direktiva o informacijski družbi določa nekaj izjem tudi glede pravice dajanja na voljo javnosti; v nalogi bom skušala opredeliti dejanja, ki so lahko izvzeta iz obsega te pravice po tej direktivi, in prikazala omejitve pravice dajanja na voljo javnosti po določbah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Glede na široko razširjenost uporabe interneta bom skušala ugotoviti, katera vsakdanja dejanja uporabnikov avtorskih del v tej zvezi pomenijo pravzaprav kršitev avtorskih pravic (pravice dajanja na voljo javnosti) in v katerih primerih je dovoljeno avtorska dela uporabljati brez posebnega dovoljenja avtorja. Ker se določbe nacionalnih zakonov razlagajo v luči direktive, se zdi pomembno pojasniti obseg pravice dajanja na voljo javnosti v kontekstu direktive; pri tem bom prikazala tudi nekaj odločb Sodišča Evropskih skupnosti, ki se nanašajo na razlago določb direktive.. 1.

(10) 1. RAZVOJ PRAVICE DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI SKOZI PRAVNE VIRE. 1.1 PRAVNI. VIRI PRED SPREJEMOM. DIREKTIVE. O INFORMACIJSKI. DRUŽBI. Pravica dajanja na voljo javnosti je bila v Evropski pravni red vpeljana z Direktivo o informacijski družbi1 leta 2001, samo besedilo pravice pa je bilo povzeto po dveh ("internetnih") pogodbah organizacije WIPO, WCT2 in WPPT3 iz leta 1996. Vendar pa osnutke te pravice zasledimo že veliko prej, kljub temu, da gre za novo pravico, s katero naj se zaščitijo interesi avtorjev oz. imetnikov avtorskih pravic glede avtorskih del predvsem v digitalnem okolju, s katerim je mišljeno predvsem elektronsko omrežno okolje (oz. internet), ki se je pospešeno začelo razvijati in se množično uporabljati šele v 90-tih letih prejšnjega stoletja. Avtorsko pravo se (vedno) odziva na možnosti in nevarnosti, ki jih za izkoriščanje avtorskih del prinaša nova tehnologija. Iznajdba radia, telefona, televizije, fotoaparatov označujejo tudi pomembne mejnike v razvoju avtorskega prava. Razvoj novih tehnologij, ki so omogočile možnosti prenašanja zvoka in slike po žici in kasneje tudi brezžično (televizija, radio) se odraža tudi v avtorskopravnih virih. V času sprejetja prvih avtorskopravnih aktov je bil tehnološki razvoj na povsem drugačni stopnji kot danes, vendar pa se pravica dajanja na voljo javnosti ni čisto na novo pojavila z fenomenom interneta; njene zametke je mogoče opaziti že veliko prej, sicer v okviru pravice javne priobčitve. Zaradi lažjega razumevanja in umestitve te pravice na kratko podajam pregled pravnih virov s poudarkom na določbah, ki so v končni fazi pripeljale do pravice dajanja na voljo javnosti, kot jo poznamo danes.. 1.1.1 Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del4 je prvi multilateralni sporazum o zaščiti avtorskih pravic.5 Nanaša na varstvo v zvezi z književnimi in umetniškimi deli.. 1. Direktiva 2001/29/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske ter sorodnih pravic v informacijski družbi, OJ L 167, 22.6.201, posebna izdaja v slovenščini poglavje 17 zvezek 01 str. 230 – 239. 2 Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici, Ur.l.RS-MP, št. 25/1999, v nadaljevanju WCT. 3. Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih, Ur. l. RS-MP, št. 25/1999, v nadaljevanju WPPT. 4. Bernska konvencija za varstvo književnih in umetniških del, Ur. l. SFRJ MP 14/75, 4/86; Ur. l. RS 24/92, Ur. l. RS MP 3/07; v nadaljevanju Bernska konvencija.. 5. Leta 1886 jo je v Bernu podpisalo deset držav, do leta 2009 pa jo je podpisalo že 164 držav. Države podpisnice tvorijo Unijo za varstvo pravic avtorjev na njihovih književnih in umetniških delih, ta unija pa se je leta 1967 na. 2.

(11) Osnutke pravice dajanja na voljo javnosti oz. pravice priobčitve javnosti lahko zasledimo že v tej konvenciji. V tej zvezi so relevantne določbe 11. člena Bernske konvencije, ki določa pravico javnega uprizarjanja in izvajanja avtorskih del ter javnega prenašanja uprizoritve; 11.bis člen Bernske konvencije določa pravico avtorjev glede oddajanja svojih del po radiodifuziji in njihovo priobčitev s sredstvi za brezžični prenos, glede žične ali brezžične priobčitev po radiu oddajanega dela in priobčitve po radiu oddajanega dela javnosti po zvočniku ali podobni napravi za prenos znakov, zvokov ali slik; 11.ter člen Bernske konvencije se nanaša na pravico javnega recitiranja in javnega prenašanja recitacij z vsemi sredstvi oz. na javno uprizoritev in izvajanje dramskih, dramsko-glasbenih in glasbenih del; 14. člen Bernske konvencije določa pravico javnega predvajanja, izvajanja ter žičnega prenašanja kinematografskih priredb in reprodukcij za javnost. Zlasti pomemben je še 9. člen Bernske konvencije, ki ureja pravico reproduciranja in ki določa načelo, po katerem se določajo omejitve izključnih avtorskih pravic,6 t.i. tristopenjski test. Omejitev pravice bo dopustna, če prestane ta tristopenjskim test, kar pomeni, da se pravico reproduciranja lahko omeji samo v določenih posebnih primerih (I. stopnja), toda le, če to reproduciranje ni v škodo redni uporabi dela (II. stopnja) in ne prizadene neupravičene škode zakonitim interesom avtorja (III. stopnja). Ta tristopenjski test v nadaljnjih avtorskopravnih aktih služi kot načelo, ki ga mora upoštevati zakonodajalec pri predpisovanju oz. določanju vsebinskih omejitev avtorskih pravic. V nekoliko spremenjeni obliki je to načelo prevzeto tudi v Direktivi o informacijski družbi, v slovenskem Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah7 pa je določeno kot »štiristopenjski test«.. 1.1.2 Sporazum TRIPS Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine8 (Agreement on TradeRelated Aspects of Intellectual Property Rights, TRIPS Agreement) oz. Sporazum TRIPS je leta 1995 sprejela Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in je eden izmed najpomembnejših dogovorov o ureditvi svetovne trgovine. Sporazum od držav članic zahteva, da sprejmejo minimalne standarde s področja intelektualne lastnine. V 14. členu Sporazuma TRIPS je določeno varstvo izvajalcev, proizvajalcev fonogramov (zvočnih zapisov) in radiodifuznih organizacij. Določena je izključna pravica glede snemanja, reproduciranja posnetkov in ponovnega radiodifuznega konferenci v Stockholmu združila s Pariško unijo za zaščito industrijske lastnine v novo Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino (WIPO), ki ima po zadnjih podatkih 184 članic. 6. Bernska konvencija tristopenjski test sicer predvideva zgolj za omejitve pravice reproduciranja, v kasnejših avtorskopravnih aktih pa se to načelo uporablja splošno, pri določanju izjem in omejitev vseh vrst avtorskih pravic. 7. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur.l. RS, št. 21/1995, 9/2001, 43/2004, 17/2006, 139/2006, 68/2008; v nadaljevanju ZASP.. 8. Sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine, Ur. l. RS-MP, št. 10/95.. 3.

(12) oddajanja po oddajnih brezžičnih medijih in javnega televizijskega prenašanja. V 13. členu pa je določena obveznost uporabe tristopenjskega testa iz Bernske konvencije.. 1.1.3 Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o avtorski pravici9 (WIPO Copyright Treaty, WCT) je bila sprejeta v Ženevi leta 1996. Ukvarja se z zaščito računalniških programov in baz podatkov ter med drugimi10 vključuje pravico do javne priobčitve. Pravica do javne priobčitve po 8. členu WCT pomeni pravico dovoliti vsako javno priobčitev po žici ali brezžično, vključno s tem, da postanejo njihova dela dostopna javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo (dajanje na voljo javnosti). Besedilo tega člena je smiselno enako 10. in 14. členu WPPT in je skoraj identično povzeto v členu 3 Direktive o informacijski družbi. Pri določanju izjem in omejitev avtorskih pravic pa WCT v 10. členu vpeljuje tudi tristopenjski test iz Bernske konvencije.11. 1.1.4 Pogodba. Svetovne organizacije. za intelektualno lastnino. o. izvedbah in fonogramih Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih12 (WIPO Performances and Phonograms Treaty, WPPT) je bila sprejeta v Ženevi leta 1996. Pogodba WPPT se nanaša na izvajalce in proizvajalce fonograme. Določa več pravic izvajalcev,13 med katerimi je v 10. členu tudi pravica izvajalcev, da se posnete izvedbe dajo na voljo javnosti. Smiselno enako pravico, poleg drugih pravic,14 uživajo tudi proizvajalci fonogramov.. 9. Pogodba Svetovne organizacija za intelektualno lastnino o avtorski pravici, Ur. l. RS-MP, št. 25/1999.. 10. WCT določa naslednje pravice avtorjev književnih in umetniških del: pravico distribucije (6. člen); pravico dajanja v najem (7. člen); ter pravico do javne priobčitve (8. člen).. 11. Po 1. odstavku 10. člena WCT lahko države pogodbenice lahko v svoji domači zakonodaji predvidijo omejitve ali izjeme glede pravic, ki jih avtorjem književnih in umetniških del daje ta pogodba, v nekaterih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z običajno uporabo dela in pretirano ne posegajo v zakonite interese avtorja. V 2. odstavku istega člena je določeno, da morajo pogodbenice pri uporabi Bernske konvencije skrčiti vse omejitve ali izjeme od pravic, ki so določene v njej, na nekatere posebne primere, ki niso v nasprotju z običajno uporabo dela in pretirano ne posegajo v zakonite interese avtorja. 12 Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih, Ur. l. RS-MP, št. 25/1999, v nadaljevanju WPPT. 13. WPPT določa naslednje pravice izvajalcev: moralne pravice izvajalcev (5. člen); materialne pravice izvajalcev na njihovih neposnetih izvedbah (6. člen); pravica do reproduciranja (7. člen); pravica do distribuiranja (8. člen) pravica do dajanja v najem (9.člen); pravica, da se posnete izvedbe dajo na voljo javnosti (10. člen). 14. WPPT določa naslednje pravice proizvajalcev fonogramov: pravica do reproduciranja (11. člen); pravica do distribuiranja (12. člen); pravica do dajanja v najem (13. člen); pravica, da se fonogrami dajo na voljo javnosti (14. člen).. 4.

(13) Pravica, da se posnete izvedbe dajo na voljo javnosti pomeni, da uživajo izvajalci izključno pravico dovoliti, da postanejo njihove izvedbe, posnete na fonogramih, dostopne javnosti po žici ali brezžično na tak način, da imajo posamezniki lahko dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo (10. člen WPPT). Proizvajalcem fonogramov pa gre po 14. členu pravica, da se fonogrami dajo na voljo javnosti, torej izključna pravica dovoliti, da postanejo njihovi fonogrami dostopni javnosti po žici ali brezžično na tak način, da imajo posamezniki lahko dostop do njih s kraja in v času, ki ju sami izberejo. Glede določanja izjem in omejitev avtorskih pravic podobno kot WCT, tudi WPPT v 16. členu vpeljuje tristopenjski test iz Bernske konvencije.15. 1.1.5 Direktive Evropske skupnosti Začetek avtorskopravne zakonodaje na ravni Evropske unije je leta 1988 sprožila Zelena knjiga Evropske komisije o avtorski pravici in izzivu tehnologije.16 V sledečih šestih letih, je šest direktiv v državah članicah EU harmoniziralo pravno varstvo računalniških programov (Direktiva o pravnem varstvu računalniških programov),17 pravico posojanja, pravic dajanja v najem ter določenih avtorski sorodnih pravicah (Direktiva o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter določenih pravicah, sorodnih avtorski),18 satelitsko radiodifuzijo in kabelsko retransmisijo (Direktiva o satelitskem radiodifuznem oddajanju in kabelski retransmisiji),19 trajanje varstva avtorske in sorodnih pravic (Direktiva o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic),20 pravno varstvo baz podatkov (Direktiva o pravnem varstvu baz podatkov),21 kakor tudi sledno pravico (Direktiva o sledni pravici v korist avtorja izvirnega umetniškega dela).22 Te t.i. direktive "prve generacije" se nanašajo na področne zadeve avtorskopravne 15. Države pogodbenice lahko po 16. členu WPPT v domači zakonodaji predvidijo enake vrste omejitev ali izjem v zvezi z varstvom izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, kot jih določajo v zvezi z varstvom avtorske pravice na književnih in umetniških delih. Pogodbenice morajo skrčiti vse omejitve ali izjeme od pravic, predvidenih v WPPT, na nekatere določene posebne primere, ki niso v nasprotju z običajnim izkoriščanjem izvedbe ali fonograma in pretirano ne posegajo v interese izvajalca ali proizvajalca fonogramov. 16. Prim. Dreier T., Hungenholtz B., Concise European Copyright Law, Kluwer Law International, 2006, str. 343.. 17. Direktiva Sveta 91/250/EGS z dne 14. maja 1991 o pravnem varstvu računalniških programov, UL L 122, 17.5.1991, str. 42.. 18. Direktiva Sveta št. 92/100/EGS z dne 19. novembra 1992 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine, UL L 346, 27.11.1992, str. 61, v nadaljevanju Direktiva o pravici dajanja v najem in pravici posojanja.. 19. Direktiva Sveta št. 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo, UL L 248, 6.10.1993, str. 15. 20. Direktiva Sveta št. 93/98/EGS z dne 29. oktobra 1993 o uskladitvi trajanja varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic, UL L 290, 24.11.1993, str. 9.. 21. Direktiva št. 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov (UL L 77, 27.3.1996, str. 20. 22. Direktiva št. 2001/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o sledni pravici v korist avtorja izvirnega umetniškega dela, UL L 272, 13.10.2001, str. 32.. 5.

(14) harmonizacije, saj se nanašajo le na določene kategorije avtorskih del ali pravic, ali se nanašajo le na določeno obliko varstva (npr. trajanje). Direktiva o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi23 (Direktiva o informacijski družbi) spada k "drugi generaciji" evropskih avtorskopravnih direktiv, ki harmonizirajo avtorsko pravo bolj horizontalno. Direktiva usklajuje več temeljnih pravic (pravico reproduciranja, distribuiranja in priobčitve javnosti) avtorjev in štirih imetnikov sorodnih pravic, kakor tudi omejitve in izjeme glede teh pravic. Z direktivo se harmonizira tudi varstvo tehnoloških ukrepov, varstvo podatkov za upravljanje pravic in v manjšem obsegu tudi sankcije in pravna sredstva. S to direktivo je bila v evropski pravni red uvedena pravica dajanja na voljo javnosti. Proces harmonizacije avtorskega prava v EU še ni zaključen; tako je v prihodnosti pričakovati spremembe oz. sprejem nekaterih novih direktiv.24. 1.2 DIREKTIVA O INFORMACIJSKI DRUŽBI 1.2.1 Splošno o direktivi 1.2.1.1 Postopek sprejemanja direktive Postopek sprejemanja evropske avtorskopravne zakonodaje,25 ki je pripeljala do sprejetja Direktive o informacijski družbi leta 2001, se je začel leta 1988 z Zeleno knjigo Evropske komisije o avtorski pravici in izzivu tehnologije.26 Leta 1995 je Evropska komisija objavila Zeleno knjigo o avtorski in sorodnih pravicah v informacijski družbi.27 Deloma zaradi odgovora na vprašalnik v tej Zeleni knjigi je Evropska komisija novembra 1996 objavila Nadaljevanje k zeleni knjigi.28. 23. Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi; Directive 2001/29/EC of the European Parliament and of the Council of 22 May 2001 on the harmonisation of certain aspects of copyright and related rights in the information society, OJ L 167, 22.6.2001, posebna izdaja v slovenščini poglavje 17 zvezek 01 str. 230–239; v nadaljevanju Direktiva o informacijski družbi. 24. Prim. Dreier T., (et al.), Concise..., str. 343.. 25. Postopek sprejemanja Direktive o informacijski družbi povzemam http://www.ivir.nl/files/implementation_2001_29_EC/index_eng.html, zadnjič obiskano 15.5.2009.. po. 26. Zelena knjiga Evropske komisije o avtorski pravici in izzivu tehnologije, Green Paper on Copyright and the Challenge of Technology - Copyright issues requiring immediate action, COM(88) 172 final z dne 7. junij 1988; OJ C 71, 23.3.1989. 27. Zelena knjiga o avtorski in sorodnih pravicah v informacijski družbi, Green Paper copyright and Related Rights in the Information Society COM(95) 382 final z dne 19 julij 1995, OJ C 97, 1.4.1996. 28. Follow-up to the Green Paper, COM (96) 586 final z dne 20.11.1996.. 6.

(15) Prvi predlog direktive29 je Evropska komisija objavila decembra 1997. V februarju 1999 se je Evropski parlament strinjal o predlogu v prvi obravnavi in izdal resolucijo, ki vsebuje 58 sprememb, dopolnjen predlog direktive30 je nato Evropska komisija objavila maja 1999. Septembra 2000 je Svet sprejel Skupno stališče,31 v katero so vključene nekatere spremembe v dopolnjenem predlogu Komisije. Na začetku leta 2001 je Evropski parlament drugič obravnaval predlog direktive. Od predloženih dvesto sprememb, jih je bilo le devet sprejetih v drugem branju. Komisija je sprejela te spremembe v Skupnem stališču marca 2001.32 Aprila leta 2001 je Svet ministrov sprejel končno verzijo direktive. Direktiva 2001/29/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske ter sorodnih pravic v informacijski družbi33 je bila objavljena 22. junija 2001. Med postopkom sprejemanja direktive, so bile med najbolj kontroverznimi34 določbe člena 5 o omejitvah pravic in določbe člena 6 o prepovedi izogibanja tehnološkim ukrepom. Direktiva implementira dve mednarodni pogodbi, sprejeti decembra 1996, in sicer WCT ter WPPT, na podlagi katerih je v evropski pravni red vpeljala tudi pravico dajanja na voljo javnosti. Julija 2008 je Evropska komisija sprejela Zeleno knjigo – Avtorske pravice v gospodarstvu znanja,35 katere namen je spodbuditi razpravo o tem, kako bi lahko znanje za raziskave, znanost in izobraževanje v spletnem okolju čim bolje razširjali. Obravnava tudi vprašanja glede izjem pri izključnih pravicah in ocenjuje, ali bi jih bilo v dobi digitalnega razširjanja potrebno razširiti. 1.2.1.2 Področje uporabe Direktiva ima široko področje uporabe. Nanaša se na varstvo avtorskih del in drugih predmetov sorodnih pravic, ki jih ustvarijo avtorji in imetniki sorodnih pravic in harmonizira pravico reproduciranja, distribuiranja in priobčitve javnosti. Čeprav se direktiva osredotoča na različne avtorskopravno relevantne učinke digitalizacije in na elektronsko okolje (omrežja, internet), mnogi členi direktive veljajo tudi za 29. Proposal for a European Parliament and Council Directive on the harmonization of certain aspects of copyright and related rights in the Information Society (98/C 108/03) COM(97) 628 final z dne 21.1.1998, OJ C 108, 7.4.1998. 30. Amended Proposal for a European Parliament and Council Directive on the harmonization od certain aspects of copyright and related rights in the Information Sciety, OJ C 180/6 z dne 25. 9. 1999.. 31. Common Position (EC) No 48/2000 adopted by the Council z dne 28.9.2000, OJ C 344, 1.12.2000.. 32. Commission opinion pursuant to Article 251 (2) (c) of the EC Treaty on the European Parliament's amendments to the Council's common position regarding the proposal for a Directive of the European Parliament and Council on the harmonisation of certain aspects of copyright and related rights in the information society COM(2001) 170 final z dne 29.3.2001, OJ C 180E, 26.6.2001. 33. Directive 2001/29/EC of the European Parliament and of the Council of 22 May 2001 on the harmonisation of certain aspects of copyright and related rights in the information society, OJ L 167, 22.6.2001, posebna izdaja v slovenščini poglavje 17 zvezek 01 str. 230 – 239. 34. Zaradi tega to direktivo včasih poimenujejo »najbolj lobirana direktiva v evropski zgodovini«.. 35. Zelena knjiga avtorske pravice v gospodarstvu znanja COM(2008) 466/3 konč z dne 16.7.2008.. 7.

(16) tradicionalna področja avtorskega prava (še posebej členi glede izključnih pravic in njihovih izjem in omejitev ter sankcij in pravnih sredstev). Vendar pa direktiva ne harmonizira vseh aspektov avtorskega prava v informacijski družbi, ne ureja na primer moralnih pravic ter se le deloma ukvarja s sistemom nadomestil. 1.2.1.3 Cilji direktive Glavni cilj, ki se skuša doseči s sprejetjem Direktive o informacijski družbi, je vzpostavitev notranjega trga in vzpostavitev sistema, ki bo zagotavljal, da se konkurenca na notranjem trgu ne izkrivlja, k čemur prispeva uskladitev zakonov držav članic o avtorski in sorodnih pravicah.36 V ta namen je potrebno oblikovati splošen in prožni pravni okvir na ravni Skupnosti, ki bo omogočal razvoj informacijske družbe v Evropi, ki pa med drugim zahteva obstoj notranjega trga za nove proizvode in storitve.37 Avtorska in sorodne pravice varujejo in spodbujajo razvoj ter trženje novih proizvodov in storitev ter oblikovanje in izkoriščanje njihove ustvarjalne vsebine. Poleg tega bi predlagano usklajevanje pomagalo uresničevati štiri svoboščine notranjega trga, ki se nanašajo na skladnost s temeljnimi načeli prava in zlasti lastnine, vključno z intelektualno lastnino ter s svobodo izražanja in javnim interesom. Usklajevanje in pravna gotovost se pojavljata kot konstantno vodilo v vseh uvodnih izjavah. Usklajena pravna ureditev avtorske in sorodnih pravic naj bi zaradi večje pravne varnosti in hkrati z zagotavljanjem visoke stopnje varstva intelektualne lastnine omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije vključno z omrežno infrastrukturo. To naj bi vodilo k rasti in povečani konkurenčnosti evropske industrije tako na področju ponudbe vsebine in informacijske tehnologije, kot bolj splošno v celi vrsti industrijskih in kulturnih sektorjev. To naj bi zagotavljalo tudi zaposlovanje in spodbujalo ustvarjanje novih delovnih mest. Brez uskladitve na ravni Skupnosti pa bi bile v različnih državah članicah občutne razlike v varstvu, zaradi česar bi lahko bil prosti pretok storitev in blaga, ki vsebujejo avtorsko vsebino, omejen.38 Trajnostni značaj pravnega okvira, na primer njegove zmogljivosti, da se prilagodi in razvija s časom in tehnološkim razvojem, je prav tako igral vlogo pri sprejemanju te direktive. 5. uvodna izjava poudarja, da čeprav novi koncepti za varstvo intelektualne lastnine niso potrebni, je treba trenutno veljavo zakonodajo o avtorski in sorodnih pravicah prilagoditi in dopolniti, da bo ustrezala ekonomskim realnostim, kot so nove oblike izkoriščanja. V ta namen mora biti pravni okvir Skupnosti za zaščito avtorske in sorodnih pravic tudi prilagojen in dopolnjen, kolikor je to potrebno za nemoteno delovanje notranjega trga. Potreba po ohranjanju ravnovesja interesov pa je razvidna iz besedila 31. uvodne izjave, ki določa, da je treba zagotoviti pravično ravnotežje pravic in interesov med različnimi. 36. Določba 1. uvodne izjave Direktive o informacijski družbi.. 37. Določba 2. uvodne izjave Direktive o informacijski družbi.. 38. Določba 6. uvodne izjave Direktive o informacijski družbi.. 8.

(17) kategorijami imetnikov pravic, pa tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov avtorskih del. Direktiva usklajuje pravico reproduciranja, pravico distribuiranja in pravico priobčitve javnosti vključno s pravico dajanja na voljo javnosti. Te pravice, kakor tudi izjeme in omejitve teh pravic je potrebno uskladiti, sicer bi se brez usklajenega odziva na ta vprašanja oz. uskladitve glede opredelitve pravice pojavile težave z delovanjem notranjega trga, saj se je v praksi dogajalo, da so bile določene dejavnosti zakonite v nekaterih državah članicah, v drugih pa ne. Tradicionalno pravico reproduciranja ter zakonite izjeme glede te pravice je bilo zato potrebno ponovno oceniti in prilagoditi novemu (digitalnemu) okolju. Brez ustreznega in učinkovitega avtorskopravnega okvirja naj bi bile vsebine, ustvarjene za novo večpredstavnostno okolje, podvržene piratstvu, kaznovanju avtorjev, izvajalcev in proizvajalcev zaščitenega gradiva. To bi nujno imelo negativen vpliv na sorodne industrije, kakor tudi za uporabnike varovanega gradiva, kot so on-line in off-line ponudniki storitev in predvsem za potrošnike, saj bi ti sčasoma imeli na voljo manj vsebin, s katerimi lahko razpolagajo ali pa vsebine nižje kakovosti.39 Vendar pa v praksi direktiva vseh teh ciljev ni dosegla. Neusklajenost obstaja na področju izjem in omejitev izključnih pravic, saj direktiva določa le eno obvezno izjemo, vse ostale izjeme pa države članice niso zavezane implementirati. V praksi so države članice izjem in omejitve implementirale različno, posledično so nekatera dejanja v določeni državi članici dovoljena, v drugi ne.. 1.2.2 Izključne avtorske pravice v digitalnem okolju po Direktivi o informacijski družbi Direktiva o informacijski družbi obravnava tri glavne materialne avtorske pravice, pravico reproduciranja, pravico distribuiranja in pravico priobčitve del javnosti. Implementacija členov 2, 3 in 4 te direktive je pripeljala do prepričljive stopnje uskladitve, saj vse države članice zagotavljajo izključne pravice za upravičence, predvidene z direktivo. Vendarle pa ostaja stopnja pravne negotovosti v zvezi z izključnimi pravicami zaradi nenatančnosti glede opisa pravic. V digitalnem omrežnem okolju sta najpomembnejši pravici za razširjanje avtorskih del ter druge vsebine pravica reproduciranja in pravica dajanja na voljo javnosti, ki ju je pa v določenih primerih zaradi prekrivanja težko razmejiti. 39. Guibault L., Westkamp G., Rieber-Mohn T., Hungenholtz B., (et al.), Study on the implementation and effect in Member States' laws of Directive 2001/29/EC on the harmonisation of certain aspects od copyright and related rights in the information society, Part I, The Impact of Directive 2001/29/EC on Online Budiness Models, Institute for Information Law, University of Amsterdam, February 2007, (v nadaljevanju Guibault L., (et al.), Study on the implementation..., Part I..., str. 20.. 9.

(18) Pravica distribuiranja pomeni pravico imetnika pravic, da se izvirnik ali primerki avtorskega dela dajo v promet s prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice ali se s tem namenom ponudijo javnosti. Nanaša se na telesne primerke avtorskih del, zato v digitalnem okolju ne pride v poštev, zaradi tega te pravice v pričujočem delu ne obravnavam. Razširjanje digitaliziranih avtorskih del v digitalnem, elektronskem okolju bo praviloma zajemala pravica dajanja na voljo javnosti. Pravica reproduciranja Člen 2 Direktive o informacijski družbi vsebuje zelo široko in celovito definicijo pravice reproduciranja. Pravica reproduciranja zajema izključno pravico dovoliti ali prepovedati neposredno ali posredno, začasno ali stalno reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma. Ta pravica se zagotovi avtorjem (za njihova dela), izvajalcem (za posnetke njihovih nastopov), proizvajalcem fonogramov (za njihove fonograme), producentom prvega posnetka filmov (za izvirnik in primerke njihovih filmov) in RTV organizacijam (za posnetke njihovih oddaj, ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom). Kot pojasnjuje Obrazložitveni memorandum k Predlogu Direktive o informacijski družbi 1997,40 se prvi element definicije nanaša na pogoje "neposrednega" in "posrednega" reproduciranja. Ta izraz pomeni reprodukcijo dela ali drugega zaščitenega predmeta varstva neposredno na istem ali drugem mediju. Izraz "posredno" zajema reprodukcije izvedene v vmesni fazi, na primer snemanje oddaje, ki je bila sama narejena na podlagi fonograma.41 Na pravico tudi ne vpliva razdalja med krajem, kjer se nahaja izvirnik dela in krajem, kjer je izdelana kopija. Drugi element (začasno oz. stalno reproduciranje) pa se nanaša na dejstvo, da v digitalnem okolju lahko pride do zelo različnih oblik reprodukcije, ki vsa sestavljajo dejanja reproduciranja v smislu te določbe. Rezultat reprodukcije je lahko oprijemljiva trajna kopija, kot je npr. knjiga, lahko pa je tudi nevidna začasna kopija dela v delovnem spominu računalnika. Obe, začasni in stalna kopija sta zajeti v opredelitvi dejanj reproduciranja. Pravica reproduciranja ima po členu 5(1) Direktive o informacijski družbi pomembno (obvezno) omejitev, ki obsega t.i. začasno reproduciranje. Iz široke opredelitve lahko namreč razberemo, da pravica reproduciranja v digitalnem okolju zajema praktično kakršnokoli uporabo avtorskega dela ali predmeta sorodnih pravic. Tako se lahko v digitalnem okolju preprečuje (vsakršna) uporaba avtorskih del. V "analognem" svetu na primer branje knjig in gledanje televizije vključuje osnovni pravici do zasebnosti (8. člen EKČP) in svobode sprejemanja obvestil (10. člen EKČP) in ju avtorska pravica ne omejuje. V digitalnem okolju pa se (lahko) omejujejo dejanja,42 ki v analognem svetu 40. Proposal for a Directive of the European Parliament and Council on the harmonisation of certain aspects of copyright and related rights in the information society, Explanatory Memorandum, COM(97)628 final, v nadaljevanju Obrazložitveni memorandum predloga direktive.. 41. Prim. Obrazložitveni memorandum, str. 32.. 42. V digitalnem svetu je mogoč popoln nadzor nad uporabo avtorskih del; z uporabo tehnoloških ukrepov je mogoče avtorsko delo "zakleniti" in preprečiti vsakršno uporabo avtorskega dela oz. uporabo strogo omejiti.. 10.

(19) načeloma ne spadajo v okvir avtorskopravnega varstva. Omejitev pravice reproduciranja glede začasnih dejanj reproduciranja te težave nekoliko ublažuje; tako je mogoče na primer na internetu, brez da bi kršili pravico reproduciranja, izvajati najosnovnejša opravila kot je pregledovanje spletnih strani. Praktični problemi se pojavljajo tudi zaradi prekrivanja pravice reproduciranja in pravice priobčitve oz. pravice dajanja na voljo javnosti. Za ponujanje avtorskih del na internetu bo praviloma potrebno pridobiti dovoljenje avtorja oz. imetnika pravic in sicer za reproduciranje in za dajanje na voljo javnosti; potrebno je dvojno dovoljenje. V praksi prihaja tudi do dvojnih plačil za (enkratno) uporabo avtorskega dela. Velikokrat je določena dejanja težko natančno razmejiti, zaradi česar je tudi pridobitev pravic za uporabo avtorskih del manj ugodna. Na primer imetniki pravic zahtevajo nadomestilo za "webcasting" – spletno razširjanje (neposredno prenašanje) na podlagi argumenta, da to ne pomeni le priobčitve dela javnosti, temveč tudi reproduciranje, saj se med procesom pretakanja ustvarjajo vmesne kopije. Zato bi bilo potrebno pojasniti povezavo med materialnimi pravicami, podeljenimi imetnikom pravic in posebno pozornost nameniti vprašanju prekrivanja pravic. Glede na to, da je pravica dajanja na voljo javnosti posebej prilagojena temu, da služi kot glavna materialna pravica, kar se tiče digitalnega prenašanja, bi bilo smiselno, da se obseg pravice reproduciranja zoži v skladu z normativno interpretacijo pravice, kar strokovnjaki na avtorskopravnem področju zagovarjajo že več let.43 Vendar pa to prekrivanje pravic ni zgolj akademski problem, temveč je dejansko pripeljal do neupravičenega "dvojnega plačila" različnim imetnikom pravic za enotna dejanja razširjanja avtorskih del.. 43. Prim. Guibault L., (et al.), Study on the implementation..., Part I..., str. 25.. 11.

(20) 1.3 ZAKON O AVTORSKI IN SORODNIH PRAVICAH V Sloveniji je področje avtorskega prava urejeno z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah,44 ki spada med evropske kontinentalne avtorskopravne sisteme, ki temeljijo na avtorju – fizični osebi kot središču celotne ureditve; ta sistem se označuje kot sistem droit d' auteur, po katerem je avtorska pravica utemeljena kot človekova pravica, ki temelji na naravnem pravu in iz katere izvirajo absolutna moralna in premoženjska upravičenja.45. 1.3.1 Uvedba pravice dajanja na voljo javnosti z novelo ZASP-A Pravica dajanja na voljo javnosti je bila v slovenski pravni red vpeljana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-A) leta 2001. Zakon je bil sprejet po hitrem postopku, glavni razlog za sprejem pa je bila uskladitev slovenske zakonodaje s pravom Evropske Skupnosti; v postopku pridruževanja Evropski Uniji je morala Slovenija zagotoviti varstvo avtorske in drugih pravic intelektualne lastnine na podobni ravni, kot je tista v Skupnosti. Hitrost sprejemanja sprememb zakona pa je bila s strani strokovnjakov kritizirana.46 Novela ZASP-A usklajuje zakon z Direktivo 93/98/EGS o trajanju varstva, Direktivo 96/9/ES o bazah podatkov, ter Pogodbama WCT in WPPT. Dodaten razlog za sprejem zakona je tudi povečanje učinkovitosti varstva pravic do evropske ravni, predvsem zaradi porasta kriminalitete, povezane s kršenjem avtorskih pravic, ki se stalno prilagaja novih tehnološkim dosežkom in dobiva vedno nove oblike, kar je zlasti očitno v digitalnem okolju (na internetu).47 V tej zvezi zakon v skladu s Pogodbama WIPO uvaja novo materialno pravico dajanja na voljo javnosti, s čemer se imetnikom pravic dajejo pooblastila za ravnanje z njihovimi avtorskimi deli oz. predmeti drugih pravic v elektronskih omrežjih. Pravica dajanja na voljo javnosti je bila torej v Sloveniji implementirana že pred sprejemom Direktive o informacijski družbi.48 Uvedena je bila na podlagi in v skladu z. 44. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur.l. RS št. 21/1995, 9/2001, 43/2004, 17/2006, 139/2006, 68/2008; v nadaljevanju ZASP. 45. Trampuž., Oman B., Zupančič A., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski Vestnik, Ljubljana 1997, str. 18. 46. Prim. Bogataj Jančič M., Kaj se lahko države, ki spreminjajo avtorskopravno zakonodajo naučijo od Slovenije?, Pamfil, Pravna fakulteta Ljubljana, 2006, št. 3, str. 2-4; 47. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-?), Poročevalec DZ RS, št. 47/2000, str. 20. 48. ZASP-A, ki uvaja pravico dajanja na voljo javnosti, je bil sprejet 26.1.2001, objavljen v Ul. RS 9/2001 z dne 9.2.2001, veljati je začel 24.2.200; Direktiva o informacijski družbi velja od 22.6.2001.. 12.

(21) WIPO Pogodbama, vendar se je pri pripravi besedila določbe upošteval tudi predlog direktive iz leta 1999.49. 1.3.2 Implementacija Direktive o informacijski družbi z novelo ZASP-B Direktiva o informacijski družbi je bila implementirana z novelo zakona ZASP-B leta 2004,50 nekaj dni preden je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije. Poleg drugih sprememb in dopolnitev predvsem glede upravljanja in uveljavljanja avtorskih pravic, ZASP-B usklajuje nekatere izjeme in omejitve avtorske pravice z direktivo in nekatere na novo vpeljuje (izjemo za začasno reproduciranje (člen 5(1) Direktive o informacijski družbi) in izjemo za invalidne osebe (člen 5(3)(b) Direktive o informacijski družbi). Po tem sta sledili še noveli zakona ZASP-C51 in ZASP-D,52 glede pravice dajanja na voljo javnosti pa je pomembnejša novela ZASP-E53 iz leta 2008, ki je uvedla izjemo avtorske pravice za kliping. Obetajo se nove spremembe ZASP, saj se je pred kratkim, se pravi v letu 2009, začela priprava predlogov sprememb in dopolnitev Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.54. 1.3.3 Izključne avtorske pravice v digitalnem okolju po ZASP ZASP v 15. členu definira avtorsko pravico kot enovito pravico na avtorskem delu, iz katere izhajajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice),55 izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice)56 in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja).57 Zakon vsebuje klavzulo "open umbrella" v 21. členu, v 22. členu pa naštevava posamezne materialne avtorske pravice, ki se delijo glede na uporabo dela v telesni,58 netelesni59 in spremenjeni obliki60 ter uporabo primerkov dela.61. 49. Amended Proposal for a European Parliament and Council Directive on the harmonization od certain aspects of copyright and related rights in the Information Sciety, OJ C 180/6 z dne 25. 9. 1999.. 50. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-B), Ur.l. RS 43/2004.. 51. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-C), Ur.l. RS 17/2006.. 52. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-D), Ur.l. RS 139/2006.. 53. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-E), Ur.l. RS 68/2008.. 54. http://www.uil-sipo.si/uil/urad/o-uradu/novice/elektronske-novice/clanki/novela-zakona-o-avtorski-in-sorodnihpravicah/, zadnjič obiskano 17.5.2009.. 55. Pravica prve objave (17.člen ZASP), Pravica priznanja avtorstva (18. člen ZASP), Pravica spoštovanja dela (19.člen ZASP), Pravica skesanja (20.člen ZASP). 56. 21. – 33. člen ZASP.. 57. Pravica dostopa in izročitve (34.člen ZASP), Sledna pravica (35. člen ZASP), Pravica javnega posojanja (36.člen ZASP), Pravica do nadomestila (37.člen ZASP). 58. Uporaba dela v telesni obliki zajema zlasti pravico reproduciranja iz 23. člena ZASP (1. odstavek 22. člena ZASP).. 59. Uporaba dela v netelesni obliki zajema po 2. odstavku 22. člena ZASP zlasti naslednje pravice: 1. pravico javnega izvajanja (26. člen); 2. pravico javnega prenašanja (27. člen); 3. pravico javnega predvajanja s fonogrami in. 13.

(22) Pravica reproduciranja je izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki.62 Izrecno je določeno tudi, da pravica reproduciranja obsega zlasti tudi shranitev v elektronski obliki, vendar pa ne zajema tudi začasnih dejanj reproduciranja.63 24. člen ZASP določa pravico distribuiranja, po kateri ima avtor izključno pravico dati izvirnik ali primerke dela v promet s prodajo ali drugačno obliko prenosa lastninske pravice ali jih s tem namenom ponudi javnosti. 2. odstavek tega člena določa, da ima imetnik pravice tudi izključno pravico, da se primerki dela uvozijo v določeno državo zaradi nadaljnjega distribuiranja, ne glede na to, če so bili izdelani zakonito ali ne. Z novelo ZASP-B je bilo implementirano načelo evropskega izčrpanja pravice distribuiranja (43. člen). Zakon predvideva prenos lastništva, ki je izvršeno po avtorju ali z njegovim dovoljenjem, kar pušča odprto možnost glede uporabe načela izčrpanja v primerih spletne uporabe (na primer prenos (download) dela iz interneta).64 V 32.a členu je določena pravica dajanja na voljo javnosti, ki jo podrobneje obravnavam v nadaljevanju.. videogrami (28. člen); 4. pravico javnega prikazovanja (29. člen); 5. pravico radiodifuznega oddajanja (30. člen); 6. pravico radiodifuzne retransmisije (31. člen); 7. pravico sekundarnega radiodifuznega oddajanja (32. člen); 8. pravico dajanja na voljo javnosti (32.a člen). 60. Uporaba dela v spremenjeni obliki obsega zlasti pravico predelave (33. člen ZASP) in pravico avdiovizualne priredbe (104. člen ZASP).. 61. Uporaba dela primerkov avtorskega dela obsega pravico distribuiranja (24. člen ZASP in pravico dajanja v najem (25. člen ZASP).. 62. Določba 1. odstavka 23. člena ZASP.. 63. 49.a člen ZASP – Začasno reproduciranje je eden izmed primerov proste uporabe; s tem členom je implementirana obvezna izjema od pravice reproduciranja po členu 5(1) Direktive o informacijski družbi.. 64. Prim. Westkamp G., Study on the implementation..., Part II..., str. 411.. 14.

(23) 2. PRAVICA DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI. Z razvojem tehnologije in novimi oblikami izkoriščanja avtorskih del v spletnem (elektronskem) okolju so se pojavile tudi težnje oz. potrebe po zagotovitvi varstva avtorskih del v tem novem okolju. Pravica dajanja na voljo je nastala kot odziv zakonodajalcev na digitalno tehnologijo. V Evropski pravni red je vpeljana s členom 3 Direktive o informacijski družbi. V nekaterih državah članicah, tudi v Sloveniji, je bila pravica dajanja na voljo javnosti implementirana že pred sprejemom direktive, na podlagi pristopa k WCT in WPPT.. 2.1 OBSEG PRAVICE DAJANJA NA VOLJO JAVNOSTI Člen 3 Direktive o informacijski družbi določa pravico priobčitve avtorskih del javnosti in pravico do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic. Direktiva harmonizira splošno pravico priobčitve ter pravico dajanja na voljo javnosti kot njen sestavni del. V večini držav članic je bila pravica dajanja na voljo javnosti implementirana na takšen način, kot samostojna pravica, kot del širše pravice priobčitve javnosti.65 Čeprav je mogoče opaziti nekatere razlike, znatnih odstopanj glede obsega pravice med državami članicami EU ni. Člen 3 Direktive o informacijski družbi "Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic" določa, da: "1. Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami. 2. Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami: (a) izvajalcem za posnetke njihovih nastopov; (b) proizvajalcem fonogramov za njihove fonograme; (c) producentom prvega posnetka filmov za izvirnik in primerke njihovih filmov; (d) RTV organizacijam za posnetke njihovih oddaj ne glede na to, ali oddajajo po žici ali po radijskih valovih, vključno s kablom ali satelitom. 3. Pravice iz odstavka 1 in 2 se ne izčrpajo z nobenim dejanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen." 65. Westkamp G., Study on the Implementation and Effect in Member States' laws of Directive 2001/29/EC on the harmonisation of Certain Aspects od Copyright and Related Rights in the Information Society, Part II, The Implementation of Directive 2001/29/EC in the Member States, Queen Mary Intellectual Property Research Institute, Centre for Commercial Law Studies, University of London, February 2007, (v nadaljevanju Westkamp G., Study on the implementation,... Part II...), str. 5.. 15.

(24) Pri razpravi glede obsega pravice dajanja na voljo javnosti bi bilo smotrno naprej pojasniti razliko med pravico priobčitve javnosti in pravico dajanja na voljo javnosti ter opredeliti pojme avtor, imetnik pravic in javnost, na katere se pravica nanaša. Nato bom skušala navesti nekaj tipičnih dejanj, ki jih pravica zajema, v naslednjem poglavju pa opredeliti dejanja, ki se lahko na podlagi izjem in omejitev avtorske pravice izvzamejo iz obsega pravice dajanja na voljo javnosti po Direktivi o informacijski družbi in njihovo aplikacijo v ZASP.. 2.2 PRIOBČITEV ALI DAJANJE NA VOLJO JAVNOSTI? Direktiva o informacijski družbi določa za avtorje pravico priobčitve del javnosti, ki vključuje tudi dajanje na voljo javnosti. Nekatere države članice so že pred sprejemom direktive poznale pravico priobčitve javnosti in so le-to le razširile z pravico dajanja na voljo javnosti. Druge države članice so pravico dajanja na voljo vpeljale kot samostojno pravico. Po 22. členu ZASP se šteje za priobčitev avtorskega dela javnosti uporaba dela v netelesni obliki, ki obsega zlasti pravice: javnega izvajanja, javnega prenašanja, javnega predvajanja s fonogrami in videogrami, javnega prikazovanja, radiodifuznega oddajanja, radiodifuzne retransmisije, sekundarnega radiodifuznega oddajanja in dajanja na voljo javnosti. Splošna pravica priobčitve del javnosti je harmonizirana s členom 3(1) Direktive o informacijski družbi. Ta pravica zajema širok krog razširjanja del, saj zajema vsakršno obliko priobčenja del, po žici ali brezžično. 23. uvodna izjava določa, da je potrebno pravico do priobčitve javnosti razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. Priobčitev se lahko vrši na različne načine, na primer z javnim prenašanjem, javnim predvajanjem, radiodifuznim oddajanjem itd., pri čemer pravica priobčitve v smislu člena 3 Direktive o informacijski ne zajema primerov priobčitve del javnosti, ki je navzoča na samem kraju priobčitve, za kar bi šlo v primerih javnega izvajanja avtorskih del (gledališke, kinematografske predstave, koncerti), recitiranja ali razstavljanja ipd.66 Za pravico priobčitve del javnosti je torej odločilno, da je kraj priobčitve javnosti drugačen kot izvorni kraj priobčitve dela; dejanja bodo s pravico priobčitve javnosti zajeta, če gre za priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. Tradicionalno se s pravico priobčenja razume, da takšna pravica zahteva sočasno prenašanje dela javnosti, ki je hkrati prisotna na istem kraju (ki je drugačen od kraja same priobčitve). Primer tega je predvajanje radijskega programa po radijskem sprejemniku v trgovini ali gostinskem lokalu; gre za sekundarno radiodifuzno oddajanje,67 pri čemer se radiodifuzno oddajano delo priobči javnosti po zvočniku. V tem primeru se delo sočasno prenaša (je priobčeno) javnosti, ki je (hkrati) prisotna na 66. To izhaja iz 23. uvodne izjave Direktive o informacijski družbi ter ožjega razumevanja pravice priobčitve del javnosti v Bernski konvenciji in WCT (glej tudi člene 11(1)(i), 11ter(1)(i) in 14(1)(ii) BK in 8.člena WCT). 67. In javno predvajanje oz. prenašanje, vendar pa to za primer, s katerim želim ponazoriti element sočasnosti in hkratne prisotnosti javnosti na kraju priobčitve, ni relevantno.. 16.

(25) istem kraju, ki je drugačen od kraja izvora priobčitve (RTV organizacija, ki delo radiodifuzno oddaja). Tudi 23. uvodna izjava direktive določa, da pravica priobčitve javnosti zajema vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Pri radiodifuznem oddajanju se delo priobči istočasno javnosti, ki hkrati ni (nujno) na istem kraju. Iz tega je mogoče izpeljati, da pravica priobčitve javnosti zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve, pri čemer ni nujno, da je javnost, kateri se delo priobčuje, hkrati prisotna na istem kraju. Pojavi se vprašanje, ali se mora prenos oz. priobčitev dela izvršiti istočasno vsem pripadnikom javnosti, ali pa pravica priobčitve zajema tudi primere, kadar se priobčitev ne izvrši hkrati. Pravica priobčitve javnosti po členu 3 Direktive o informacijski družbi zajema vsakršno obliko priobčenja vključno z dajanjem na voljo javnosti. Tipičen primer dajanja na voljo javnosti je dostop do dela na zahtevo, ki seveda ne predvideva sočasnega dostopa (istočasne priobčitve), temveč ravno nasprotno, posameznik si čas in kraj dostopa do dela izbere sam. Glede na 23. uvodno izjavo se priobčitev javnosti po členu 3 lahko interpretira bolj široko. Pravica naj zajema vsakršno priobčitev, torej to velja tudi za ne-istočasno priobčitev javnosti. Zdi se, da se v tem elementu pravica dajanja na voljo javnosti razlikuje od splošne pravice priobčitve javnosti. "Tradicionalna priobčitev" se izvaja sočasno, dajanje na voljo javnosti pa ne-sočasno. Kraj priobčitve je v obeh primerih drugačen kot kraj izvora priobčitve, v nobenem primeru pa ni nujno, da se javnost, kateri se delo priobčuje, nahaja na istem kraju. 27. uvodna izjava Direktive o informacijski družbi določa, da se samo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, še ne šteje za priobčitev v pomenu te direktive. Tako se ne bo štelo, da je delo priobčeno javnosti v trgovini, kjer se prodaja tehnično blago, kot so tv sprejemniki, radijski sprejemniki, mobilni telefoni, ipd. Omenjena dejanja so tudi predmet izjeme od pravice reproduciranja in priobčitve javnosti oz. dajanja na voljo javnosti iz člena 5(3)(l) Direktive o informacijski družbi, o čemer pišem podrobneje v nadaljevanju. Velja še omeniti, da Direktiva o informacijski družbi pravico priobčitve (vključno s pravico dajanja na voljo javnosti) predvideva le za avtorje. Za imetnike sorodnih pravic določa le pravico dajanja na voljo javnosti. Kaj zajema pojem priobčitve javnosti po 3(1) členu Direktive o informacijski družbi, je Sodišče Evropskih skupnosti razlagalo v primeru SGAE proti Rafael Hoteles.68 Sodišče ES je odločilo, da namestitev tv sprejemnikov v hotelskih sobah in distribucija signala preko teh tv sprejemnikov pomeni priobčitev javnosti; priobčitev se analizira kot. 68. Sodba Sodišča ES z dne 7. 12.2006 v zadevi C-306/05, Sociedad General de Autores y Editores de Espyña (SGAE) proti Rafael Hoteles SA.. 17.

(26) priobčitev retransmisijeske ustanove, ki ni prvotna ustanova in se prenos opravi javnosti, ki je drugačna od tiste, na katero se nanaša dejanje prvotne priobčitve dela, to je novi javnosti – strankam hotela. Javnost se nanaša na nedoločeno število mogočih televizijskih gledalcev, pri čemer se ne upoštevajo zgolj osebe, nastanjene v sobah hotela, ampak tudi stranke navzoče v vseh drugih prostorih, kjer je na voljo TV sprejemnik. Pri tem je treba upoštevati tudi okoliščino, da se običajno stranke hotela hitro zamenjajo. Zatorej naj bi šlo za dovolj veliko število oseb, da jih je mogoče šteti za javnost. Sodišče je pojasnilo tudi, da sama javnost ali zasebnost kraja, kjer poteka priobčitev, ni pomembna, torej zasebnost hotelskih sob kot taka ne izključuje priobčitve javnosti. Čeprav je pravica dajanja na voljo javnosti del priobčitve javnosti oz. dejanja dajanja na voljo javnosti pomenijo (tudi) priobčitev dela javnosti, se v nadaljevanju osredotočam le na pravico dajanja na voljo javnosti, saj podrobnejša obravnava pravice priobčitve javnosti (obravnava vseh pravic oz. dejanj, ki pomenijo priobčitev) presega okvir diplomskega dela.. 2.3 OPREDELITEV. POJMOV. AVTOR,. IMETNIK. PRAVICE,. IMETNIK. SORODNE PRAVICE IN POJMA JAVNOST. Avtor Člen 3(1) Direktive o informacijski družbi za avtorje predvideva izključno pravico priobčitve vključno z dajanjem njihovih del na voljo javnosti, ker pa karakteristik za avtorja oz. imetnika (sorodnih) pravic ne določa, je to v domeni ureditve držav članic. Po ZASP je avtor fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo. Za avtorja se šteje tisti, katerega ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi dela, dokler se ne dokaže nasprotno (1. odstavek 11. člena ZASP) oziroma se šteje, da je do uveljavljanja avtorskih pravic upravičen tisti, ki delo izda in če ta ni naveden, je upravičen tisti, ki je delo objavil69 (domneva avtorstva). Soavtorji sta dve ali več oseb, ki v sodelovanju ustvarijo avtorsko delo, ki je nedeljiva celota in ki jim na tem delu pripada nedeljiva avtorska pravica (1. odstavek 12. člena ZASP). Avtorji združenih del pa so avtorji, ki zaradi skupne uporabe združijo svoja dela (13. člen ZASP). Imetniki pravic Tudi tega izraza, ki ga uporablja v več členih, Direktiva o informacijski družbi ne definira. Izraz imetnik pravic, kot je uporabljen v direktivi vključuje vsaj avtorja dela ali predmeta sorodnih pravic in štiri kategorije evropskih imetnikov sorodnih pravic, to so izvajalci, proizvajalci fonogramov, producenti prvega posnetka filma in RTV. 69. Določba 2. odstavka 11. člena ZASP.. 18.

(27) organizacije, v kolikor so njihove pravice varovane z direktivo oz. niso izključene po členu 1(2),70 glede na člen 6(3) direktive pa bi lahko zajemal tudi imetnike sui generis pravice glede baz podatkov.71 Po ZASP so drugi imetniki avtorskih pravic osebe, na katere so z zakonom ali s pravnim poslom prenesene (posamične) avtorske pravice.72 Imetniki sorodnih pravic po ZASP pa so: izvajalci, t.j. igralci, pevci, glasbeniki, plesalci in druge osebe, ki igrajo, pojejo, podajajo, deklamirajo, nastopajo, interpretirajo ali drugače izvajajo avtorska in folklorna dela; za izvajalce se štejejo tudi režiserji dramskih predstav, dirigenti orkestrov, vodje pevskih zborov, oblikovalci tona ter varietejski in cirkuški umetniki;73 izvajalci imajo poleg drugih materialnih pravic74 tudi pravico dajanja na voljo javnosti fonogramov in videogramov s svojo izvedbo; proizvajalci fonogramov, t.j. fizične ali pravne osebe, ki prevzamejo pobudo in odgovornost za prvi posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestkov zvokov;75 proizvajalci fonogramov imajo poleg drugih pravic76 tudi pravico dajanja na voljo javnosti svojih videogramov (5. točka 129. člena ZASP); filmski producenti, t.j. fizične ali pravne osebe, ki v svojem imenu in za svoj ali tuj račun organizira in vodi ustvarjanje avdiovizualnega dela ali zaporedja gibljivih slik ter je odgovorna za njegovo dokončanje (133. člen ZASP); filmski producent ima poleg drugih pravic77 tudi pravico dajanja na voljo javnosti svojih videogramov (5. točka 134. člena ZASP); RTV organizacije,78 katerim zakon v 137. členu zagotavlja določene pravice, med katerimi je tudi pravica dajanja na voljo javnosti posnetkov svojih oddaj (6. točka 137. člena) in izdelovalci podatkovnih baz, katerim pripada posebna sui generis pravica, povzeta po Direktivi o bazah podatkov in sicer na podatkovnih bazah, ki niso avtorska dela, pomenijo pa znatno investicijo njihovega izdelovalca.79 Po 1. odstavku 141.a člena ZASP je podatkovna baza zbirka neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v 70. Prim. Dreier T., Hungenholtz B., Concise..., str. 356.. 71. Določena je z 7. členom Direktive o bazah podatkov.. 72. Določba 1. odstavka 72. člena ZASP in 70. člena ZASP.. 73. Določba 118. člena ZASP. 74. Materialne pravice izvajalcev so določene v 121. členu ZASP.. 75. Določba 1. odstavka 128. člena ZASP.. 76. Določenih v 129., 130. in 131. členu ZASP.. 77. Določenih v 134. in 135. členu ZASP.. 78. ZASP RTV organizacij ne definira. Iz naziva RTV "organizacija" pa je očitno, da gre tu lahko le za pravno osebo (gl. Komentar Zakona o avtorski in sorodnih pravicah str. 328). 79. Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-?), Poročevalec DZ RS, št. 47/2000, str. 27.. 19.

(28) kakršnikoli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi in drugimi sredstvi, pri čemer pridobitev, preveritev ali predstavitev njene vsebine zahteva kakovostno ali količinsko znatno naložbo. Osrednji del definicije je enak definiciji avtorskih baz (baz podatkov iz 8. člena ZASP), dodan pa je pogoj, da izdelava podatkovne baze terja znatno naložbo njenega izdelovalca, ki se meri po količinskih ali kakovostnih kriterijih.80 Izključne pravice izdelovalcev podatkovnih baz so določene v 141.c členu ZASP, med katerimi je tudi pravica dajanja na voljo javnosti svoje podatkovne baze. Imetnik pravic in lastnik licence Vprašanja, ali izraz "imetnik pravic" vključuje tudi imetnika licence, pridobljene od izvirnega imetnika pravice, Direktiva o informacijski družbi ne ureja. Vendar to postane pomembno zlasti pri odločanju o vprašanjih, ali naj se pri upravičenosti do nadomestila81 in v primerih, ko je potrebno zaščititi njegove interese82 upošteva le imetnik izvirne pravice ali tudi imetniki od njega pridobljenih licenc. Po nacionalnih avtorskopravnih zakonih lahko imetnik izključne licence podeli podlicence ter sproži zakonito akcijo zoper kršitelje. Iz tega bi lahko sledilo, da se izraz "imetnik pravic" nanaša tudi na takšne lastnike licenc. Pojem javnosti Direktiva o informacijski družbi pojma javnost ne definira. Doslej Evropska Unija tega vidika avtorskega prava še ni harmonizirala in je tako naloga zakonodaj in sodišč držav članic, da določijo, kolikšno število oseb je nujno, da se skupina ljudi šteje za javnost oz. kakšen je obseg osebnih razmerij oseb, ki se več ne štejejo za javnost. Sodišče ES se je vprašanja, kaj pomeni javnost v smislu priobčitve javnosti dotaknilo v več primerih. V zadevi Lagardère83 je sodišče ugotovilo, da za javnost ni mogoče šteti ozkega kroga ljudi, ki sprejemajo signale iz satelita izključno z uporabo profesionalne opreme, ker javnost tvori nedoločeno število potencialnih poslušalcev. V zadevi Mediakabel84 pa je sodišče opredelilo javnost kot nedoločeno število morebitnih televizijskih gledalcev, ki se jim iste slike prenašajo sočasno.85 V zgoraj obravnavanem primeru SGAE proti Rafael Hoteles SA je sodišče ES pojasnilo, da gre pri distribuciji signala prek televizijskih sprejemnikov v hotelu, kljub 80. Ibidem. str. 27.. 81. Določbe členov 5(2)(a), 5(2)(b) in 5(2)(e) Direktive o informacijski družbi.. 82. Določba člena 5(5) Direktive o informacijski družbi.. 83. Sodba Sodišča ES z dne 14. 7. 2005 v zadevi C-192/04, Lagardère Active Broadcast proti Société pour la perception de la rémunération équitable (SPRE), Gesellschaft zur Verwertung von Leistungsshutzrechten mbH (GVL), ob udeležbi: Compagnie europénne de radiodiffusion et de télévision Europe 1 SA (CERT). 84. Sodba Sodišča ES z dne 2.6.2005 v zadevi C-89/04, Mediakabel BV proti Commissariaat voor de Media.. 85. V primeru Mediakabel se je sodišče sicer ukvarjalo z vprašanji, ali razširjanje televizijskih programskih vsebin ni storitev informacijske družbe in v čem oz. na podlagi katerih meril se ta dva pojma razlikujeta.. 20.