Študij na daljavo : diplomsko delo

Texto completo

(1)Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Študij na daljavo. Ljubljana, 2009. Boris Erzetič.

(2) Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Študij na daljavo / Distant Learning. Februar, 2009. Študent: Boris Erzetič Mentor: viš. Pred. mag. Branko Ažman. Stran | 2.

(3) Kazalo 1 POVZETEK...................................................................................................................6 2 DISTANT LEARNING - SUMMARY..........................................................................6 3 UVOD.............................................................................................................................7 4 DELOVNI ŽIVLJENJEPIS ........................................................................................8 5 DEFINICIJA ŠTUDIJA NA DALJAVO..................................................................10 5.1 Ključni elementi študija na daljavo (po Keeganu)......................................................10 5.1.1 Ločitev učitelja in študenta ......................................................................................................10 5.1.2 Vpliv izobraževalne organizacije.............................................................................................10 5.1.3 Uporaba medijev.......................................................................................................................11 5.1.4 Dvosmerna komunikacija ........................................................................................................11 5.1.5 Individualizirana oblika študija ter možnost občasnih študijskih srečanj................................12. 5.2 Pomen in razvoj izobraževanja:...................................................................................14 5.3 Zgodovina Študija na daljavo:.....................................................................................15 5.3.1 5.3.2 5.3.3 5.3.4. Prva generacija oziroma dopisno izobraževanje:.....................................................................16 Druga generacija:.....................................................................................................................16 Tretja generacija: .....................................................................................................................18 E-izobraževanje:.......................................................................................................................20. 5.4 Vrste e-izobraževanja ...................................................................................................25 5.4.1 5.4.2 5.4.3 5.4.4. Osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje.......................................................................26 Univerzitetno izobraževanje.....................................................................................................26 Vseživljenjsko izobraževanje...................................................................................................27 Poslovno izobraževanje............................................................................................................27. 5.5 Standardi in protokoli e-izobraževanja........................................................................27 5.6 Tehnologija e- izobraževanja.........................................................................................29 5.6.1 Multimedija..............................................................................................................................29 5.6.2 Komunikacijska tehnologija.....................................................................................................31. 5.7 M-izobraževanje............................................................................................................35 5.8 VIRTUALNE ŠOLE IN UNIVERZE – POGLED V PRIHODNOST:.....................38. 6 STROŠKOVNA IN ČASOVNA UČINKOVITOST...................................................41 6.1 Stroškovna učinkovitost.................................................................................................41 6.2 Časovna učinkovitost.....................................................................................................42. 7 TESTIRANJE IN OCENJEVANJE..........................................................................43 7.1 Uporaba kvizerjev pri preverjanju in ocenjevanju znanja.........................................43 7.2 Uporaba kvizerjev pri preliminarnem testiranju.......................................................44 7.3 Uporaba kvizerjev pri utrjevanju znanja....................................................................45 7.4 Kako se izognete goljufanju..........................................................................................46. 8 POTENCIALNE PREDNOSTI IN POMANJKLJIVOSTI ŠTUDIJA NA DALJAVO.......................................................................................................................47 8.1 Potencialne prednosti Študija na daljavo (Bregar, 1991, str. 121-125).....................47. Stran | 3.

(4) 8.2 Pomanjkljivosti Študija na daljavo...............................................................................49. 9 ZNAČILNOSTI POLICIJSKEGA DELA.................................................................51 9.1 Vzgojno izobraževalni smotri policijskega dela..........................................................52 9.2 Vsebina policijskega dela .............................................................................................52. 10 POLICIJSKO IZOBRAŽEVANJE IN ŠTUDIJ NA DALJAVO...........................56 11 ZAKLJUČEK.............................................................................................................58 12 LITERATURA...........................................................................................................60. Stran | 4.

(5) Kazalo slik Slika 1: Vodena didaktična konverzacija......................................................................11 Slika 2:Pomembnejši mediji pri študiju na daljavo[12]................................................19 Slika 3: Delovno okolje študija na daljavo danes.........................................................21 Slika 4: Razdelitev e-izobraževanja...............................................................................22 Slika 5:Različne oblike učenja podprtega s tehnologijo...............................................23 Slika 6:Delitev e-izobraževanja......................................................................................26 Slika 7: Osnovni telekomunikacijski protokoli v e-izobraževanju................................29 Slika 8:Primer klepetalnice............................................................................................32 Slika 9:Prikaz video konference....................................................................................34 Slika 10:Primer virtualne table......................................................................................35 Slika 11: Delovno okolje študija na daljavo jutri .........................................................36 Slika 12:Predavanje na Harvardu v Second Lifu.........................................................39. Kazalo tabel Tabela 1: Primerjava med tradicionalnim izobraževanjem in izobraževanjem na daljavo.............................................................................................................................12. Stran | 5.

(6) 1 POVZETEK V diplomski nalogi pred vami bom skušal podrobneje predstaviti študij na daljavo. V prvem delu diplomske naloge bom predstavil razvoj, ki ga je doživel študij na daljavo skozi zgodovino kakor tudi pogled v prihodnost, ki pa pravzaprav niti ni tako zelo oddaljena. Skušal bom tudi navesti in razložiti razloge, zakaj je do tovrstne oblike študija sploh prišlo. V nadaljevanju se bom dotaknil tudi pomanjkljivosti in prednosti, ki jih tovrstni študij ponuja, načine ocenjevanja in testiranja. Na koncu diplomske naloge bom na kratko predstavil značilnosti in vsebino policijskega ter vzgojno izobraževalne smotre policijskega dela. Vzgojno izobraževalne smotre bom poskušal povezati s študijem na daljavo ter ugotoviti načine, kjer bi lahko študij na daljavo ponudili in uporabili za izobraževanje policijskega kadra.. 2 DISTANT LEARNING - SUMMARY I will try to introduce distance education more in detail in dissertation before you. In the begining of the disertation I will present development in distance education throughout the history as well as peak into the future which is not so very far away . I will also try to state and explain reasons, why such shape of study even occured. I will also touch deficiency and advantage in continuation, that such study is offering to its participants and also manners of assessment and testings which it uses in its cause. Later on I will briefly introduce characteristics and content of police work and educational purposes that police makes. I will try to connect educational purposes with distance education and to find manners, where we could offer distance education and use it for education of police staff.. Stran | 6.

(7) 3 UVOD Svet kakršnega poznamo danes, nas sili k nenehnemu in vsakdanjemu boju ter težnji po uspešnosti, izpopolnjevanju znanj, veščin. To izpopolnjevanje lahko poteka na več načinov, eden najpomembnejših pa je vsekakor izobraževanje. Formalno izobraževanje se začne že v vrtcu in se kasneje nadaljuje v osnovni šoli, srednji šoli in končno tudi na fakulteti ali univerzi. Posameznikovo izpopolnjevanje, učenje in izobraževanje pa se s končanjem fakultete in pridobitvijo diplome ne konča ter traja vse življenje. Vendar pa, kot se spreminja način in tempo življenja, tako se spreminjajo tudi načini in oblike izobraževanja. Glede na današnjo stisko s časom, stisko v obliki finančnih sredstev in finančnih zmožnosti kakor tudi geografske oddaljenosti od izobraževalnih ustanov se vedno več ljudi odloča za raznovrstno pridobitev dodatnih znanj. Ta pridobljena znanja posledično pomagajo k pridobitvi boljše službe, doseganje boljšega finančnega položaja in konec koncev tudi izboljšanje svojega družbenega položaja. To znanje skušajo pridobiti s pomočjo udeležbe na seminarjih, internih izobraževanjih, proučevanjem gradiv kot tudi pridobivanjem potrebnih informacij na internetu. Vendar pa jim nobena od teh oblik ne daje formalne izobrazbe. Ravno zaradi navedenih razlogov se je kot ena izmed pomembnih vrst izobraževanja pojavil študij na daljavo. Študij na daljavo nam omogoča, da izobraževanje opravljamo kadarkoli in kjerkoli nam ustreza, saj od njega nismo časovno ali krajevno odvisni, prav tako pa imajo enake možnosti za izobraževanje osebe s posebnimi potrebami. Pojav študija na daljavo je posledica teh teženj ter eden izmed poskusov dviga stopnje izobraženosti med širšim prebivalstvom. Čeprav oblika študija na daljavo ni novost v izobraževanju, pa je večji razmah doživelo šele v zadnjem času.. Stran | 7.

(8) 4 DELOVNI ŽIVLJENJEPIS -. Od 01.06.2005 do 31.05.2007: delovno mesto Upravljalec voznega parka v podjetju Avant car d.o.o.. -. Od 01.06.2007 do 31.05.2008: delovno mesto Upravljalec voznega parka v podjetju AC Lovše d.o.o.. -. Od 01.06.2008 do 28.02.2009: Vodja logistike v podjetju AC Lovše d.o.o.. -. Od 01.03.2009 dalje: trenutno zaposlen na delovnem mestu Vodja prodaje in logistike v podjetju AC Lovše d.o.o.. Stran | 8.

(9) Podpisani-a ___Erzetič Boris___ izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaključnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Diplomsko delo sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru. Tiskana verzija diplomskega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov diplomskega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM.. Datum in kraj:. Podpis diplomanta–tke:. 28.02.2009, Ljubljana. _____________________. Stran | 9.

(10) 5. DEFINICIJA ŠTUDIJA NA DALJAVO Poznamo več različnih definicij študija na daljavo. Keegan (Keegan, 1991) je na. osnovi proučevanja več različnih definicij predlagal naslednjo definicijo študija na daljavo: Študij na daljavo je oblika izobraževanja, za katero je značilno, da sta učitelj in študent večinoma ločena, da izobraževalni proces organizira izobraževalna organizacija, da izobraževalni proces poteka s pomočjo različnih medijev ter da izobraževalna organizacija študentom nudi možnost dvosmernega komuniciranja in organizira občasna študijska srečanja. Keegan definira ključne elemente študija na daljavo: -ločitev učitelja in študenta -vpliv izobraževalne organizacije -uporaba medijev za povezavo med učiteljem in študentom -dvosmerna komunikacija -individualizirana oblika študija -možnost občasnih študijskih srečanj. 5.1. 5.1.1. Ključni elementi študija na daljavo (po Keeganu). Ločitev učitelja in študenta. Poučevanje ne poteka klasično v učilnici, ampak je znanje oziroma posebej pripravljeno študijsko gradivo posredovano s pomočjo medijev. Ta študij je oblika posrednega izobraževanja, kjer sta fazi posredovanja in sprejemanja znanja ločeni – o študiju na daljavo pa lahko govorimo šele, ko sta obe fazi združeni.. 5.1.2. Vpliv izobraževalne organizacije. Za celoten proces izobraževanja na daljavo skrbi izobraževalna organizacija, ki planira, organizira, izvaja, vodi in kontrolira celoten izobraževalni proces. Vpliv se kaže predvsem v določanju pisnih pogojev, v pripravi študijskih programov, distribuciji gradiv ... Stran | 10.

(11) Študij na daljavo je institucionalizirana oblika izobraževanja, ki ga ponujajo javne ali zasebne ustanove. 5.1.3. Uporaba medijev. Medije kombinirajo na tak način, da se medsebojno podpirajo. Še zmerom prevladujejo pisna gradiva, razmeroma pogosta pa je uporaba interaktivnih računalniških programov. Pri izbiri medijev se upošteva dostopnost ciljnih skupin do tehnične opreme, pedagoške vidike, ekonomski vidik, zanesljivost in pripravljenost za sodelovanje z drugimi organizacijami in lokalne posebnosti. 5.1.4. Dvosmerna komunikacija. Za študij na daljavo je značilna vodena didaktična konverzacija.. Slika 1: Vodena didaktična konverzacija. Vir: Keegan, 1991 Študijska gradiva so pripravljena tako, da študenta vodijo skozi proces izobraževanja. Simulirana komunikacija (konverzacijski stil avtorja) je že vsebovana v gradivih in vsebujejo vse tisto, kar naj bi predavatelj študentom povedal na predavanjih (skupaj z napotki za način študiranja, cilji predmeta, pomembnejšo snovjo, dodatno literaturo,...). Stran | 11.

(12) Pri procesu notranje konverzacije pa študent s samim seboj premleva snov (Bregar: Študij na daljavo). Resnična dvosmerna komunikacija poteka na različne načine. Pisna komunikacija poteka v obliki reševanja testov, navedenih v gradivih pri študiju na daljavo. Ko študent gradivo preštudira, opravi določene teste in jih pošlje tutorju v pregled. Ta naloge potem pregleda, popravi, komentira in oceni ter pošlje nazaj študentu. Poleg pisne komunikacije preko raznih medijev imajo študentje tudi možnost stikov preko telefona ter osebnih stikov - skupinska srečanja študentov s tutorji v študijskih središčih ter individualne konzultacije (Bregar, 1991). 5.1.5. Individualizirana oblika študija ter možnost občasnih študijskih srečanj. Institucija obravnava študenta kot posameznika, kar pomeni, da se študentu za razliko od tradicionalnega izobraževanja ni potrebno priključiti delovni skupini, da bi lahko študiral. Skupinsko delo je lahko obvezno, po izbiri ali pa ga sploh ni. Večina institucij Študij na daljavo organizira študijska srečanja kot dopolnilno obliko izobraževanja, ki za študente ni obvezna (Bregar, 1991).. Tabela 1: Primerjava med tradicionalnim izobraževanjem in izobraževanjem na daljavo. Kategorija. Tradicionalno. Izobraževanje na daljavo. Študenti. izobraževanje -relativno homogeni. -verjetno heterogeni. -na isti lokaciji. -razpršeni. -neodvisni. -neodvisni. Vodenje evidence o. -kontroliran položaj -ni potrebe po visoki. -dokaj nekontrolirani -zelo pomembni zaradi. študentih. natančosti. naslovov, nahajanja tutorjev, pošiljanja dopisov,. Študentska pomoč. -vključena v samo. gradiv,... -razvoj načinov premostitve. izobraževanje. ovir med študentom in izobraževalno institucijo -razdalja nakazuje na Stran | 12.

(13) razliko v odzivnem in kontrolnem času -podpora lokalnih skupnosti za pomoč študentov z učnimi težavami Ocenjevanje in akreditacija. -težave pri uporabnosti in. -minimaliziranje izpisov -ocenjevanje na daljavo. študentov. zanesljivosti testov so. poveča problem. minimalne. zanesljivosti. -relativno varni pred. -goljufanje je potencialni. »plonkanjem«. problem (kredibilnost). -poučevanje na štiri oči. -poučevanje preko medijev. -na voljo so veščine za. -potrebne veščine za. izobraževanje. izobraževanje niso vedno. -delovno intenzivne. na voljo. -dokaj preprosti, nekaj. -kapitalsko intenzivne -kompleksna sestava. dobro definiranih. programa, produkcije in. postopkov. distribucije gradiva. -nizki stroški zagona. -visoki stroški zagona. -visoka nihanja pri. programa. študentskih stroških. -majhna nihanja pri. Organizacijska. -majhna administrativna. študentskih stroških -potrebna močna podpora. administracija. pomoč, saj je večina. administracije za povezavo. zaposlenih učiteljev. med študentsko pomočjo,. -glavni administracijski. vodenjem evidenc,. problem je organizacija. kreiranjem programov,. kadrov. produkcijo in distribucijo. Sredstva in metode. Programi. -povezava s pogodbeniki za proizvajanje določenega Pravila in kontrola. -tradicionalni problemi. gradiva -tradicionalni problemi so. povezani s planiranjem,. stopnjevani, v določenih Stran | 13.

(14) Stroški. ocenjevanjem, vodenjem,. primerih so kvalitetno. sprejemanjem odločitev. različni (priprava multi-. -večinoma so delovno. medijskih gradiv) -večinoma kapitalsko. intenzivni, predvsem so. intenzivni, povezani z. povezani s številom. ustvarjanjem programa in. študentov (cena enote na. stroški izdelave (cena enote. študenta na leto, ne varirajo. na študenta na leto močno. s številom vpisov Vir: Kaye, A. In G. Rumble,1981. 5.2. upade s povečanim vpisom). Pomen in razvoj izobraževanja:. Od vsega začetka je človeška vrsta živela v določenem življenjskem okolju, ki pa je nudilo dokaj omejene možnosti za razvoj, tako da se je bilo človeštvo nenehno primorano boriti za svoj obstanek in razvoj. Najmočnejše orožje v tem boju za obstanek, s katerim je človek razpolagal, je bila sposobnost, po kateri se človek bistveno razlikuje od vseh drugih bitij – sposobnost učenja in posredovanja izkušenj. Socializacija izkušenj posameznikov je omogočila, da so posamezne informacije prehajale iz roda v rod, se dograjevale in tako postopoma oblikovale skupen sklad spoznanj manjših in večjih skupin ter končno vsega človeštva (Jurij Jug, Ana Krajnc, Silvije Pongrac, 1987). Sprva je prenos znanj, spretnosti in navad potekal ob normalnem delu in življenju skupnosti, brez posebnih strokovnjakov za poučevanje, brez posebnih prostorov (šol) in brez posebnih sredstev ter metod. Od uspešne predelave informacij v izkušnje, spoznanja, spretnosti in specifična znanja, kakor tudi od prenosa in sprejema le-teh je zagotovo odvisen tudi tempo in smer nadaljnjega razvoja posameznih skupnosti (Jug in sodelavci, 1987). Izum pisave, ki je že zaradi dolgotrajnega učenja te veščine postal sinonim za poučevanje, je omogočila povsem nov stil učenja in poučevanja. Vse kar je bilo treba vedeti, je bilo zapisano v knjigah oziroma rokopisih. Kot je vse večja in hitrejša družbena delitev dela povzročila družbeno razslojevanje, je hkrati povzročila tudi hitrejšo specializacijo posameznih področij dela, proizvajalnih Stran | 14.

(15) sredstev in postopkov ter tudi vse hitrejše večanje znanj in spretnosti. Vse bolj specializirani delovni postopki, skladiščenje surovin, uporaba različnih energetskih virov pa je povzročila ločevanje delovnega okolja od življenjskega in izobraževalnega. Delovna specializacija je povzročila tudi vse hitrejšo rast količine znanj, ki so potrebna posamezniku in skupnosti za normalno življenje in delo. Zaradi tega rastejo potrebe po hitrejšem in popolnejšem načinu prenosa informacij ter njegovem sistematičnem urejanju v nek sistem znanj, spretnosti in navad, ki ga je treba posredovati mladi generaciji. Pri tem niso prisotne le težave z vse večjo količino, temveč tudi z vse kompleksnejšo strukturo teh znanj, saj se je struktura le-teh spremenila od preprostih praktičnih izkušenj v vse bolj zapletena, posplošena pravila in zakonitosti. Sama informiranost pa ne zadostuje več za aktivno poseganje na vsa področja udejstvovanja, zato je odraslim družbi potrebno aktivno znanje. Sposobnost učinkovite uporabe vseh vrst informacij postaja ena od najpomembnejših sposobnosti, ki bi jih moral obvladati vsakdo in jih tudi nenehno izpopolnjevati. Ni namreč dovolj predajati odraslim vedno nova in nova znanja, treba jih je naučiti, kako sami brez tuje pomoči iz že obstoječih virov pridobivajo nova spoznanja, spretnosti in navade (Jug in sodelavci, 1987).. 5.3. Zgodovina Študija na daljavo:. Razvoj izobraževanja na daljavo bi na kratko lahko strnili v naslednje štiri faze oziroma generacije (Moore, 1996): 1. Prva generacija ali tudi imenovana dopisno izobraževanje 2. Druga generacija se pojavi konec 60. in začetek 70. let, ko pride do uvajanja novih medijev in tehnik izobraževanja (posneta gradiva in oddajanja po radiu in televiziji) – značilne so odprte univerze 3. Tretja generacija, katere značilnosti so pojav telekonferenc, televizijska. oddajanja v živo ter interakcija po telefonu, satelitu, radiu, kablu in ISDN (ang. Integrated Services over Digital Network, slovensko integrirane storitve preko digitalnega omrežja) 4. Četrta generacija, značilnost katere je uporaba računalnikov v izobraževanju na daljavo. Stran | 15.

(16) 5.3.1. Prva generacija oziroma dopisno izobraževanje:. Dopisno ali korespondenčno izobraževanje je najstarejša vrsta izobraževanja na daljavo. Začetki študija na daljavo segajo že v 17. stoletje, ko so na Univerzi v Chicagu organizirali prvi večji dopisni program v ZDA, kjer sta bila učitelj in študent na različnih lokacijah. V pred-industrijskem obdobju v Evropi, je bila izobrazba omogočena zlasti moškim posameznikom višjega družbenega sloja. Najučinkovitejša oblika poučevanja je bila zbrati študente na enem mestu ob istem času ter jim poučevati. Ta klasična oblika študija se je ohranila vse do danes. Dopisni študij je bil vpeljan kot možnost pridobitve izobrazbe nižjih slojev, ki niso imeli dovolj časa obiskovati klasične ustanove – ta način študija so sprva merili kot manjvrednega, mnogo učiteljev pa je v tej obliki študija videla zgolj poslovno priložnost. Isaac Pitman je v Angliji (1840) začel z dopisnimi inštrukcijami tako, da je udeležencem pošiljal po pošti kratke naloge in sporočila, kako je treba besedilo stenografirati, nakar so mu oni svoje stenografske prepise vračali v popravo. Po prvi zamisli je dopisno izobraževanje zamenjava za tradicionalen šolski pouk v okoliščinah, ko se pouk ne more izpeljati (redka naseljenost, slabe prometne zveze,..), ali če šolske kapacitete ne zadostujejo. Dopisno izobraževanje v tem primeru je bistveno omejeno in z izvedbo podrejeno neposrednemu pouku. Po drugi, novejši zamisli, pa je dopisno izobraževanje usmerjeno na nadaljnje izobraževanje odraslih, pri čemer so mnogo bolj izrazite posebnosti izobraževanja na daljavo (Jug in sodelavci, 1987). Univerza v Queenslandu v Avstraliji, je leta 1909 postala prva univerza, ki se je obvezala, da bo poskrbela za izobraževanje celotnega prebivalstva in ne le prebivalcev mesta, kjer je bila (Keegan, 2002). Naslednja pionirka na področju razvoja izobraževanja na daljavo pa je bil Univerza v Južnoafriški republiki, ustanovljena z vladnim dekretom leta 1962 (Zagmajster, 1996).. 5.3.2. Druga generacija:. Stran | 16.

(17) Pomemben mejnik je izobraževanje na daljavo doživelo leta 1969 z ustanovitvijo British Open University v Veliki Britaniji ( ang. Open University in United Kingdom, v nadaljevanju krajše OU UK). Dopisno izobraževanje se je v Veliki Britaniji začelo leta 1840, radijska izobraževanja so se začela 1926, ideja za sistem sprejemanja zunanjih diplom pri London University pa je bila predlagana 1962. Harold Wilson, prvak opozicije, je predlagal idejo o ustanovitvi University of Air, ko pa je g. Wilson postal Prime Minister, se je osebno zavzel za plasiranje nove ideje in planiranje se je začelo leta 1964. Odločitev je bila sprejeta in leta 1971 je OU UK začela izobraževanje z »velikim pompom«. Razvoj je potekal z neverjetno hitrostjo, precejšnje število programov je bilo pripravljenih v izjemno kratkem času in veliko število prijavljenih je sledilo. Kot posebnost velja omeniti, da ob začetku ni bilo nobenega pilotskega preizkusa, število prijavljenih se je stalno povečevalo, tako da je sledila neposredna implementacija izobraževanja na daljavo v nacionalni sistem izobraževanja. (Nick Farnes: The British Open University) Čeprav je študijski material še vedno sestavljalo večinoma pisno gradivo, pa je bilo le to podprto tudi s posnetim gradivom (videoposnetki) ter uporabo radia in televizije. Značilnost vpisa na British Open University je zlasti nepotrebnost predhodne formalne izobrazbe, kar je posledično omogočilo študij množicam, ki prej niso imele ne možnosti ne sredstev za študij. Neposreden rezultat tovrstnega uspešnega študija je bila implementacija modela študija v raznovrstnih državah. Raziskovalci v Veliki Britaniji so še vedno vodilni na področju prepoznavanja in reševanja problemov s katerimi se srečujejo izvajalci izobraževanja na daljavo (Harry, Keegan & Magnus, 1993). The International Center for Distance Learning na British Open University pa vsebuje največjo zbirko literature tako na področju raziskav kot tudi praktičnih rešitev pri študiju na daljavo. Večina te literature je tudi dostopna na uradni spletni strani Open Univeristy v Veliki Britaniji, http://www.open.ac.uk/. V 70. letih 20. stoletja so bile ustanovljene še druge podobne Univerze, kot sta Universidade Nacional de Educacion a Distancia at Madrid leta 1972 in Fernuniversitaet-Gesamthochschule v Hagen v Nemčiji leta 1975. To so bile nacionalne ustanove velikega ugleda, z velikim številno polno zaposlenih raziskovalcev pa so te univerze dosegle velik dvig kakovosti študija. Struktura vsebine in oblika učnega. Stran | 17.

(18) gradiva je bila kriva, da so tovrstno gradivo začele uporabljati tudi druge Univerze v državi. Zaradi njihovega značaja državnih ustanov velikega prestiža, so bile njihove diplome sprejete enakovredno do diplom drugih Univerz (Keegan, 2002). Združene države Amerike (v nadaljevanju ZDA) so kljub skokoviti rasti in uporabi tehnologije, prepustile večino pionirskega dela na področju izobraževanja na daljavo tujim deželam. ZDA niso imele tolikšnih ekonomskih težav kot nekatere evropske države, niti niso imele tolikšnih težav s pismenostjo, kot države v razvoju, vendar pa jih je pomanjkanje učiteljev na področju znanosti, matematike ter tujih jezikov konec 80. let 20. stoletja spodbudilo k uvedbi komercialnih tečajev, ki so posredovani preko satelitov. Tako so leta 1989 skoraj vse zvezne države sodelovale v programih izobraževanja na daljavo .. 5.3.3. Tretja generacija:. Telekomunikacijske mreže, ki danes obstajajo po svetu, povezujejo posameznike različnih narodnosti. Medtem ko se meje globalne družbe krčijo in izginjajo, pa se pojavljajo potrebe po novih načinih komunikacije in večjega dostopa do informacij na mednarodni ravni. Razvijajoče se komunikacijske tehnologije, zlasti telekomunikacija, omogočajo visoko učinkovito reševanje problemov, ki se pojavljajo pri distribuciji informacij, ter promociji globalnega razumevanja med ljudmi. Telekomunikacijska industrija je doživela hitre in zapletene spremembe v 80. letih 20. stoletja. Ta pojav danes imenujemo elektronska revolucija. (Keegan, 2002). Pred pojavom elektronske revolucije, so vlade posameznih držav telekomunikacije obravnavale kot monopolno industrijo, povezano s skrivnimi obrambnimi mehanizmi. Pogodbe so bile sklenjene med nekaj monopolnimi ponudniki in vladnimi pogodbeniki. Računalniška tehnologija je bila prvič vpeljana v telekomunikacije v 60. letih prejšnjega stoletja, sredi 70. let pa bil dosežen razvoj ISDN. V 90. letih pa so bile že razvite digitalne povezave med stacionarnimi in brezžičnimi mrežami.. Stran | 18.

(19) Razvoj širokopasovne tehnologije je bil ključnega pomena za nadaljnji razvoj izobraževanja na daljavo, saj vsak posameznik potrebuje kakovostno internetno povezavo za prenos slik, videa, zvočnega in navideznega gradiva. Širokopasovna povezava se obravnava vsaka povezava s prenosom vsaj 2 Mbit na sekundo skozi javno omrežje.. Slika 2:Pomembnejši mediji pri študiju na daljavo[12]. Vir: Prirejeno po Keegan, Desmond: On defining Distance Education. V: Distance Education: International Perspective Elektronska revolucija je omogočila razvoj skupinsko osnovanega študija na daljavo in odprla pot razvoju medmrežja. Medmrežje danes postaja dominantna oblika dostopa do informacij. Zaradi svojih zmožnosti doseči množice študentov igrajo satelitske povezave ključno vlogo pri dostopu do teh informacij, zlasti v deželah v razvoju, kjer mnogo posameznikov še nima urejenega dostopa do Interneta (Keegan, 2002).. Stran | 19.

(20) 5.3.4. E-izobraževanje:. Elektronsko izobraževanje (ang. e-learning) postaja dandanes vse bolj vplivno na področju višje izobrazbe. V tujini (npr. ZDA) je prisotno skoraj že na vsaki univerzi in število predavanj v elektronski obliki se kar naprej povečuje. E-učenje je bilo včasih sinonim za učenje na daljavo, sedaj pa ne vključuje samo predavanj, ki se odvijajo prek spleta, ampak razširja tradicionalne načine učenja. Raziskave kažejo, da kar 70 % ustanov v ZDA nudi elektronsko izobraževanje na daljavo, 80 % šol pa nudi kombinirano izobraževanje (Grobovšek, 2004) Razvoj izobraževanja na daljavo v ZDA in njihovo zanašanje na sinhronizacijo komunikacijskih tehnologij je pripravilo pot e-izobraževanju. Izkušnje na področju satelitskih prenosov izobraževanj in telekonferenc ter drugih komunikacijskih tehnologij so dale nov zagon izobraževanju preko svetovnega spleta (angl. World Wide Web, kratica www) in omogočile ameriškim Univerzam ter podjetjem pojav mrežno orientiranim izobraževalnim standardom (Keegan, 2002). Internet nastane kot projekt, ki ga je financirala Ameriška vojska. Ameriška vojska je zahtevala omrežje, ki bo povezalo večje računalnike po celotni državi in bo hkrati odporno in trdoživo. Ker je bil to čas hladne vojne, so Američani hoteli obdržati nadzor nad svojim nuklearnim orožjem tudi v primeru jedrskega napada na katero izmed večjih mest. V takem primeru bi bila naloga omrežja prenos vojaških in vladnih informacij na različne konce države. Vendar po besedah tedanjega predsednika ARPA (angl. Advanced Research Projects Agency, označuje Napredno-raziskovalna načrtovalna agencija), Charles M. Herzfelda, to naj ne bi bil glavni namen tega omrežja. Cilj je bil rešiti problem malega števila velikih računalnikov in velikega števila raziskovalcev, ki so želeli računalnike uporabljati. Z omrežjem ARPAnet so omogočili raziskovalcem dostop do oddaljenih računalnikov (Brunec, 2004). Do velikih sprememb je prišlo, ko je internet postal splošno dostopen. Komercialni ponudnik dostopa so omogočili, da se lahko vsak, ki ima računalnik in telefonsko linijo, priključi v »svetovno omrežje«. Internet se je začel širiti z neverjetno hitrostjo. Veliko vlogo pri večanju popularnosti interneta ima svetovni splet Wide Web, ki s svojo. Stran | 20.

(21) preprostostjo in uporabnostjo zagotovi hitro povečevanje števila uporabnikov (Brunec, 2004). Slika 3: Delovno okolje študija na daljavo danes. Vir: Keegan, Desmond: From e-learning to m-learning. Ni dvoma, da je danes svetovni splet najbolj učinkovito izobraževalno orodje, saj pomeni kombinacijo med besedilom, zvokom in sliko. Svetovni splet se uporablja lahko globalno, za lastne potrebe, kakor tudi za sinhronizacijo dogodkov. Zato ne čudi, da ga vedno več predavateljev, tutorjev in drugih ponudnikov študija na daljavo uporablja kot medij za posredovanje predavanj (Keegan, 2002). Za elektronsko učenje so značilni: hitrost učenja, osredotočenost na udeleženca in poudarek na intenzivnem sodelovanju med udeleženci učnega procesa. Učenje lahko poteka asinhrono ali pa sinhrono. Sinhrono učenje poteka z neposredno (»online«) vključitvijo v tekoče učne postopke. Tako učenje je vezano na čas, ni pa vezano na kraj. Na drugi strani je tako imenovano asinhrono učenje, kjer se učenec vključuje v razpoložljive učne postopke s časovnim zamikom, ki si ga izbere sam. Kateri način izbrati, je odvisno od vsakega posameznika (Sorčnik, 2004).. Stran | 21.

(22) Slika 4: Razdelitev e-izobraževanja. E-izobraževanju sorodni izrazi so odprto učenje (angl. open learning), učenje na daljavo (angl. distancelearning), prilagodljivo učenje (angl. flexible learning), spletno učenje (angl. online learning) in virtualno izobraževanje (angl. virtual education). Obrazložitev teh izrazov: • Odprto učenje je vrsta ne tradicionalnega izobraževanja, ki posameznikom omogoča fleksibilnost pri izbiri učnega gradiva, tempa učenja, prostora in časa ter načina učenja preko spleta. Njegova glavna značilnost je v odprti izbiri učenca, ki sam odloča o prej navedenem. Uporablja se predvsem v obliki kratkih tečajev, pri delavnicah, seminarjih, konferencah in pri programih za pridobitev certifikatov. Je izobraževanje, ki dovoljuje pristop k učenju brez omejitev oziroma z minimalnimi zahtevami glede starosti, spola in najpomembnejše, časa. Te lastnosti so dopolnilo študiju na daljavo in ne nujno njegov del. • Učenje na daljavo je metoda poučevanja, kjer ni potrebna fizična navzočnost učečega. Pošiljanje gradiva, kot so priročniki, zgoščenke, videokasete, kasete, je prvotno potekalo predvsem preko pošte. Zadnje čase se za razpošiljanje gradiva uporabljajo predvsem elektronska pošta, internet in video konference. Pogosto se od Stran | 22.

(23) učečih zahteva, da se ob določenem času zglasijo na dogovorjenem mestu, kjer pišejo izpit. Učenje na daljavo se pojavlja na vseh stopnjah izobraževanja, najbolj pogosto pa je ta oblika na voljo pri univerzitetnem študiju. Na sliki je prikazana struktura učenja na daljavo.. Slika 5:Različne oblike učenja podprtega s tehnologijo. Prilagodljivo učenje pomeni pristop k strokovni izobrazbi, ki dovoljuje uporabo večjega števila učnih virov v različnih učnih okoljih. S tem poskuša zadostiti različnim učnim oblikam, interesom in potrebam udeležencev v procesu izobraževanja. Pri tem učenju je pomembno, da se udeleženci lahko izobražujejo individualno ali skupinsko brez mentorjeve ali tutorjeve prisotnosti. • Spletno (»online«) učenje temelji na učenju preko interneta ali intraneta (zaprta oblika omrežja, ki pa tudi temelji na uporabi protokola TCP/IP, angl. Transmision Control Protocol in Internet Protocol, slovensko protokol za nadzor prenosa in internetni protokol). Omrežje omogoča komunikacijo in predstavitev učnega gradiva. Zasnova spletnega učenja se je močno razširil sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, v glavnem kot posledica povečane uporabe interneta. Spletno učenje poteka preko interneta, kjer dostopamo do učnega gradiva, rešujemo teste in zastavljamo vprašanja.. Stran | 23.

(24) Online učenje temelji na spletnem učenju in predstavlja le en del tehnološko podprtega učenja (e-izobraževanje). • E-učenje pomeni izobraževanje, neodvisno od časa in prostora. Obstaja več različnih definicij, kaj e-učenje je. Pogosto se pojem enači z e-izobraževanjem. E-učenje je močno tehnološko podprto. To pomeni, da vključuje širok nabor aplikacij in procesov, vključno z računalniško podprtim učenjem, spletnim učenjem in virtualnim izobraževanjem. E-učenje je interaktivno in večpredstavnostno. • Virtualno izobraževanje se nanaša na poučevanje v izobraževalnem okolju, kjer so učitelji in učeči časovno ali/in prostorsko ločeni. Učitelji pripravijo učno gradivo preko večpredstavnostnih virov, interneta in video konference. Učeči prejmejo gradivo in komunicirajo z učiteljem preko telekomunikacijske tehnologije. E-učenje ima štiri kategorije. Od najbolj enostavne do najbolj zahtevne. Te kategorije so (Grobovšek, 2004): •. Baze znanja (angl. knowledge databases) – Čeprav se dejansko ne uporabljajo neposredno za učenje, so najbolj osnovna oblika elektronskega učenja. Verjetno ste že videli baze znanja na straneh podjetij programske opreme, ki ponujajo pomoč pri uporabi programske opreme. Prav tako imajo navodila, kako korak za korakom opraviti določeno opravilo. Te strani so zmerno interaktivne, kar pomeni, da lahko vpišete le ključne besede za iskanje v bazi oziroma izberete določeno poglavje iz abecedno urejenega kazala. Med baze znanja lahko štejemo tudi spletne iskalnike, saj lahko na podlagi ključnih besed pridemo do vsebine. •. Podpora preko spleta (angl. online support) – Je oblika elektronskega učenja in deluje podobno kot baze znanja. Med podporo preko spleta spadajo pogovorne sobe, forumi, oglasne deske, e-pošta, pomoč v živo preko neposrednih sporočil. Zaradi teh možnosti lahko dobimo odgovore na bolj specifična vprašanja, ki jih nismo našli s pomočjo baz znanja, kot tudi hitrejše odgovore.. Stran | 24.

(25) •. Asinhrono učenje (angl. asynchronous training) – To je bolj tradicionalna oblika elektronskega učenja. Sami določamo hitrost napredovanja. Učimo se lahko s pomočjo snovi, ki je na zgoščenkah, lokalnem omrežju ali internetu. Takšno učenje lahko vključuje komunikacijo z inštruktorjem prek oglasnih desk na spletu, e-pošte in podobnih tehnologij ali bazira na individualnem raziskovanju tako, da dobimo povezave do snovi, ki jo sami predelamo brez inštruktorja. Če so takšna predavanja in kasneje diskusije dobro izvedene, je takšen način učenja enako učinkovit ali celo bolj učinkovit, kot klasično učenje, saj obstaja možnost, da predavanja večkrat »obiščemo«. Nekateri študenti potrebujejo več časa, da uredijo svoje misli in zastavijo vprašanje, zato jim zelo ustreza tak način komuniciranja z inštruktorjem ter ostalimi udeleženci. Prav tako lahko študenti »odpirajo« nova poglavja in o njih razpravljajo.. •. Sinhrono učenje (angl. Synchronous training) – Takšno učenje se izvaja v realnem času z učiteljem, ki vodi učenje v živo. Vsi se prijavijo ob določenem času in lahko neposredno komunicirajo z inštruktorjem ter med seboj. Lahko celo »dvignete kibernetično roko« in vidite »kibernetično tablo«. Pri takšnem učenju, lahko postavljate vprašanja v realnem času in tedaj, ko je inštruktor dejansko prisoten. Predavanja trajajo različno dolgo – od enega samega predavanja, tja do več predavanj, ki trajajo več tednov, mesecev ali celo let. Ta način učenja se izvaja preko internetnih strani, avdio ali video konferenc, pogovornih sob, internetne telefonije ali celo obojestranske video konference s študenti v razredu.. 5.4. Vrste e-izobraževanja. E-izobraževanje razdelimo na več vrst in podvrst. Delitev je več. Ena izmed možnih razdelitev je prikazana na spodnji sliki. Formalno (šolsko) izobraževanje se deli po klasičnem sistemu. Poslovno izobraževanje (torej izobraževanje za potrebe zaposlenih v določenem podjetju) spada pod vseživljenjsko izobraževanje. Tja štejemo tudi vsa ostala izobraževanja, ki se izvajajo po zaključku formalnega izobraževanja.. Stran | 25.

(26) Slika 6:Delitev e-izobraževanja. 5.4.1. Osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje. Informacijska in telekomunikacijska tehnologija (v nadaljevanju uporabljena kratica IKT) ima velik vpliv na osnovnošolsko in srednješolsko populacijo. Učenci in dijaki so del populacije, ki IKT tehnologijo običajno najlažje sprejema in z veseljem uporablja. Z uporabo e-izobraževanja pri teh generacijah nastanejo velike navidezne šole, ki omogočajo učiteljem in učencem dostop do zunanjih virov gradiv. Omogočajo, da se način dela laže prilagodi tako slabšim, kot boljšim učencem. Vsak se uči s tempom, ki si ga izbere sam. Na ta način postanejo učenci bolj samostojni. V Sloveniji se eizobraževanje v osnovnih in srednjih šolah že uporablja. E-izobraževanje uporabljajo predvsem otroci, ki so dalj časa odsotni od pouka zaradi različnih vzrokov. Tako je npr. Zavod MIRK (kratica za Mladi In Računalniška Kreativnost) koordiniral eizobraževanje otrok, ki so se staršem priključili na poti z jadrnico okoli sveta. Z uporabo e-izobraževanja se šolajo tudi otroci diplomatskih predstavnikov in drugi, ki so začasno odsotni od pouka iz različnih vzrokov. 5.4.2. Univerzitetno izobraževanje. Če pogledamo zgodovinsko, so se oblike e-izobraževanja med prvimi pojavile prav v akademskih ustanovah. Univerze po svetu so se e-izobraževanja lotile na več načinov. Kaže, da je najbolj uspešen način tisti, kjer se je več fakultet ali univerz združilo v konzorcij. V tem konzorciju za lastne potrebe in potrebe zunanjih uporabnikov ponujajo skupne programe e-izobraževanja in si delijo tehnološke in organizacijske rešitve.. Stran | 26.

(27) Ravno tako lahko univerze tudi svetujejo drugim organizacijam in podjetjem pri vpeljavi potrebne IKT tehnologije za potrebe e-izobraževanja. 5.4.3. Vseživljenjsko izobraževanje. Vseživljenjsko izobraževanje je namenjeno odraslim ljudem in v sodobnem informacijskem svetu predstavlja pogoj za uspešno in učinkovito delovanje na trgu dela. To pomeni, da se je treba stalno izobraževati, da bi bili na borzi znanja in dela konkurenčni. Sodobna informacijska in telekomunikacijska predstavlja stroškovno ugodno izvedbo vseživljenjskega izobraževanja. Seveda pa je zato potrebna njena vpeljava v vseživljenjsko izobraževanje in široka dostopnost. 5.4.4. Poslovno izobraževanje. V nekaterih tujih podjetjih je e-izobraževanje že stalna praksa, medtem ko se v slovenskih pospešeno razvija. Pojavlja se kot nadomestilo ali skupaj s tradicionalnim načinom izobraževanja. E-izobraževanje nudi podjetjem številne prednosti. Ena od teh prednosti je možnost hkratnega izobraževanja velikega števila ljudi. V tem primeru podjetje prihrani na stroških pri najemu predavalnice, stroških zaposlenih in predavatelja za prihod do kraja izobraževanja. Vsebine, ki so namenjene tako velikemu številu ljudi, je možno hitro urejati, dodajati in po potrebi dopolnjevati brez dodatnih stroškov, udeleženci pa imajo do njih takojšen dostop. Seveda morajo podjetja predhodno opraviti temeljito analizo celotnih stroškov, saj za e-izobraževanje velja, da so začetni stroški zaradi vpeljave potrebne infrastrukture večji.. 5.5 Standardi in protokoli e-izobraževanja E-izobraževalni standardi so oblikovani z namenom, da zagotovijo prenosljivost in uporabnost gradiv med različnimi učnimi okolji. V fazi komercializacije eizobraževanja se je namreč na trgu pojavilo veliko različnih aplikacij in učnih gradiv. Ta niso bila medsebojno združljiva. Tako kot na drugih področjih se je ta nezdružljivost izkazala za zaviralni dejavnik pri večjem uveljavljanju e-izobraževanja. Zato so začeli z razvojem standardov. Omenjeni standardi zajemajo večletna znanja in ugotovitve strokovnjakov, institucij in organizacij. Njihov namen je povečanje učinkovitosti in Stran | 27.

(28) uspešnosti e-izobraževanja. Ker standardi omogočajo prenosljivost gradiva, je izkoristek že izdelanih vsebin večji. Vsebina, pripravljena na osnovi enotnih standardov, se lahko ponovno uporabi na drugih sistemih eizobraževanja. K izdelavi standardov na področju e-izobraževanja je močno pripomogel razvoj jezika XML. XML je tri črkovna okrajšava za angleški izraz Extensible Markup Language, razširljiv označevalni jezik, in je jezik, ki ga pogosto srečate, če brskate po Internetu. XML je preprost računalniški jezik podoben HTML-ju, ki nam omogoča format za opisovanje strukturiranih podatkov ali arhitektura za prenos podatkov in njihovo izmenjavo med več omrežji. XML spreminja mnogo vidikov računalništva, še posebej na področju komuniciranja aplikacij in strežnikov. Da pa se ga tudi razširiti, saj ima namreč to možnost, da si lahko sami izmislimo imena etiket (angleško TAG). Zelo je uporaben za komunikacije, saj ima zelo preprosto in pregledno zgradbo. slovensko v nadaljevanju uporabljena kratica XML), ki se pogosto uporablja na najrazličnejših ravneh standardizacije e-izobraževanja. Standardizacija e-izobraževanja pokriva več področij. Prvo je tehnološko, ki se ukvarja z izdelavo podatkovnih modelov, uporabljenimi protokoli in tehnologijami. Razvojno področje pokriva razvijanje in oblikovanje vsebin vključno z administracijo. Zadnje je organizacijsko področje, ki se ukvarja s cilji izobraževanja in združljivostjo sistemov. S standardizacijo se ukvarja cel kup različnih organizacij in teles. Podrobna obravnava vseh teh organizacij presega okvire te diplomske naloge. Zato naj navedem le nekaj kratic organizacij, ki jih najpogosteje srečamo na področju standardov v eizobraževanju. Na tehnološkem področju se s standardizacijo ukvarjajo med drugim ADL (angl. kratica za Advanced Distributed Learning), AICC, IEEE in IMS, medtem ko organizaciji ATP in NCTA delujeta na razvojnem področju. NOCA in NCCA pokrivata organizacijsko področje, za organizacijo ISO pa lahko rečemo, da pokriva vsa področja. Trenutno velja SCORM za celovit in najpogosteje uporabljen standard v eizobraževanju. SCORM pomeni referenčni model prenosljivih gradnikov vsebine (The Sharable Content Object Reference Model). Model je nastal na osnovi standardov, ki so jih pripravile organizacije IEEE, IMS, AICC in ADL, in sicer z namenom, da bi ustvarili enoten standard na področju e-izobraževanja. Deli se na dva dela. Prvi je sestavljen iz nabora standardov v zvezi z združevanjem in prenosljivostjo učne vsebine. Drugi pa pokriva nabor standardov, ki definirajo vmesnike in izvajanje e-izobraževanja.. Stran | 28.

(29) Še posebej so med tehnološkimi standardi pomembni tisti, ki obravnavajo protokole. Protokol je skupek pravil, ki določa, na kakšen način se sporazumevajo računalniki, da si lahko izmenjavajo podatke. Na primer protokol HTTP določi format podatkov, ki je uporabljen za komunikacijo med spletnimi brskalniki in spletnimi strežniki. Na sliki 10 - 1, povzeti iz diplomskega dela z naslovom Sistem e-izobraževanja (Papič, M., 2000), so navedeni in opisani protokoli, ki se najpogosteje uporabljajo pri e-izobraževanju.. Slika 7: Osnovni telekomunikacijski protokoli v e-izobraževanju. 5.6 Tehnologija e- izobraževanja. 5.6.1. Multimedija. Multimedija ali večpredstavnost vključuje besedilo, grafiko in zvok, po navadi v kombinaciji z animacijami. Z njeno uporabo združimo različne vrste zgoraj navedenih podatkov v smiselno predstavitev učnega gradiva. Multimedijska učna gradiva morajo biti pripravljena v skladu s standardi oziroma v standardnih formatih, da se lahko prenašajo in uporabljajo v različnih učnih okoljih (Dinevski, 2003). Stran | 29.

(30) 5.6.1.1. Avdio. Avdio format se uporablja kot dopolnilo pri e-izobraževanju. Po navadi ga srečamo v obliki predhodno posnetih izobraževalnih vsebin, intervjujev z gosti, študentskih projektov in interakcij med študenti. Avdio format je bil prvi tip multimedije, ki se je pojavil na internetu. Za prikazovanje avdio datotek obstaja več vrst programov. Ti čedalje pogosteje omogočajo izbiro med več različnimi tipi uporabljenih formatov. Na ta način razvijalcem ni potrebno toliko skrbeti glede izbire formata, saj lahko predpostavijo, da bodo uporabniki lahko uporabljali gradivo ne glede na izbrani format. Po drugi strani pa uporabnikom ni potrebno uporabljati različnih predvajalnikov in razmišljati, katerega je treba uporabiti za določen format.. 5.6.1.2 Video Video datoteke so mnogo obsežnejše od zvočnih. Snemanje zvočnih datotek na osebnem računalniku je relativno preprosto, medtem ko je snemanje video datotek in njihovo shranjevanje bolj zahtevno in zahteva dodatno programsko opremo. Sprejemanje video datotek na osebnem računalniku ni težko. Novejše verzije operacijskih sistemov Windows in Linux imajo že v osnovi nameščene predvajalnike za prikaz različnih oblik video datotek. Tutor zato lahko predstavi učno gradivo tudi v video formatu. Tak video se lahko, če vsebuje primerno učno vsebino, vgradi v eizobraževalno okolje, kjer služi kot odlično dodatno gradivo. Gradivo z učno vsebino, ki vsebuje video, največkrat popestri pouk. V zadnjem času so se zelo razširili avdio in video formati, ki podpirajo predvajanje na zahtevo. Predvajanje na zahtevo postaja ena od ključnih značilnosti uporabe avdio in video vsebin pri e-izobraževanju. Predvajanje na zahtevo je pomembno zato, ker se avdio vsebina, ki jo želimo predvajati, najprej delno prenese na lokalni računalnik. Vsebino lahko začnemo takoj predvajati in ni treba čakati na prenos celotne datoteke, ki je lahko precej dolga. Učeči lahko takoj vidi. Če je vsebina ustrezna in jo šele kasneje po potrebi v celoti prenese na svoj računalnik. Stran | 30.

(31) 5.6.2. Komunikacijska tehnologija. Komunikacijska tehnologija med učiteljem in učečim je ključnega pomena pri eizobraževanju, saj brez nje e-izobraževanje ni mogoče. Osnova za komunikacijo v eizobraževanju je namreč povezanost s svetovnim spletom oziroma uporaba interneta. Ta v primeru e-izobraževanja omogoča tako izmenjavo oziroma prenos podatkov kot tudi komunikacijo. V nadaljevanju je opisanih nekaj komunikacijskih storitev, ki jih omogoča uporaba IKT. Najprej je omenjena elektronska pošta, za katero je značilna asinhrona oblika komunikacije, za razliko od klepetalnic, ki omogočajo komunikacijo brez časovnega zamika, torej sinhrono. Avdio in video konferenca sta naprednejši in zahtevnejši obliki komuniciranja v primerjavi s klepetalnico. Na koncu omenjam še virtualno tabelo in izmenjavo datotek. 5.6.2.1 Elektronska pošta Elektronska pošta je ena od osnovnih oblik komunikacije pri e-izobraževanju. Preko elektronske pošte lahko pošiljamo tudi različna gradiva, slike in animacije. Dobra stran elektronske pošte je, da ohranja zasebnost med učečim in učiteljem. Različni strežniški sistemi in programi za delo z elektronsko pošto nam omogočajo dostop do pošte praktično od kjerkoli (tudi preko mobilnih telefonov). Sodobni protokoli (npr. IMAP) nam dovoljujejo, da imamo pošto shranjeno tako na strežnikih kot tudi preneseno na naš lokalni računalnik. Pri tem je pomembno, da je vsa ta pošta na različnih računalnikih lahko med seboj usklajena. Hranjenje pošte na strežnikih nam omogoča dostop do nje od koderkoli, pošta na lokalnem računalniku pa omogoča prebiranje pošte tudi, kadar nismo povezani v omrežje. 5.6.2.2 Forumi V e-izobraževanju se pogosto uporabljajo forumi, ki predstavljajo asinhrono obliko komunikacije med udeleženci in tutorjem. Posebnost forumov je ta, da so javnega značaja. To pomeni, da lahko v njih sodelujejo vsi udeleženci in si izmenjavajo mnenja. Ta se sproti shranjujejo in so vidna vsem, če so le predhodno prijavljeni v sistem s svojim uporabniškim imenom in geslom. Za forum skrbi upravitelj ali administrator, ki po potrebi izbriše neprimerna sporočila. Od klepetalnic se poleg tega, da so asinhrone, Stran | 31.

(32) razlikujejo tudi po tem,. da se vsa vsebina na forumu ohrani. Zato se do nje lahko. dostopa kadarkoli in kjerkoli, medtem, ko se v klepetalnicah, če ni drugače nastavljeno, ohrani le sprotna vsebina. 5.6.2.3 Klepetalnice Klepetalnice se največ uporabljajo za neposredno interakcijo med učečim in tutorjem. Ob vnaprej določenem času se med njima vzpostavi komunikacija. Učečim omogočajo neposredno komunikacijo drug z drugim, a le preko tipkovnice. Učeči tutorju (ali obratno) lahko neposredno postavlja vprašanja in takoj prejme odgovor. Za dostop do klepetalnic potrebujemo tudi ustrezno programsko opremo, ki jo morajo vsi sodelujoči namestiti na računalnik. Sam nadzor nad delovanjem opravlja ustrezen strežnik. Organizirana uporaba klepetalnic se imenuje konferenca. Te lahko razdelimo na formalne in ne formalne. Formalne so vnaprej časovno določene in so namenjene predelovanju učne snovi. Ne formalne konference so namenjene spoznavanju učečih v procesu e-izobraževanja, izmenjavi idej ter splošni diskusiji. Na spodnji sliki je podan primer klepetalnice iz sistema za e-izobraževanje ECHO, ki ga je razvil Laboratorij za telekomunikacije na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani.. Slika 8:Primer klepetalnice. Stran | 32.

(33) 5.6.2.4. Avdio konference. V prejšnjem razdelku je bilo govora o klepetalnicah, medtem ko spada avdio konferenca med bolj organizirane in komunikacijsko zahtevnejše aplikacije. Avdio konferenca za razliko od klepetalnic omogoča neposredno zvočno komunikacijo med tutorjem in učečim. V primerjavi s klepetalnico ima veliko večjo vrednost, saj je veliko lažje slediti zvočnim napotkom, kot brati natipkano besedilo. Za avdio konferenco potrebujemo ustrezno programsko opremo in naprave, kot so mikrofoni in sistemi, ki skrbijo za ustrezen podatkovni tok. Internet, ki je osnova za komunikacijo, je namreč paketno omrežje, kjer lahko prihaja do zakasnitev, ki niso zaželene pri prenosu zvoka. 5.6.2.5. Video konference. Video konferenčni sistemi so nadaljnja nadgradnja avdio konference, saj poleg zvoka omogočajo še živo sliko. Informacijska in telekomunikacijska tehnologija se čedalje hitreje razvija in omogoča čedalje zmogljivejšo in učinkovitejšo programsko in strojno opremo in s tem tudi kakovostnejšo video predstavitev. Sistem za video konferenco je sestavljen iz osebnih računalnikov, kamer in programske opreme. Kadar v video konferenci sodeluje več udeležencev, se morajo podatki med njimi izmenjavati v pravilnem vrstnem redu. Na osnovni ravni to velja predvsem za sliko in zvok. Tako povezavo omogoča večtočkovni strežnik. Na naslednji sliki je podan primer video konference Open University iz Velike Britanije, kjer so izdelali orodje za video konference z imenom Flashmeeting. Po vstopu v video konferenco se v največjem oknu pokaže slika govornika, ki je trenutno na vrsti. Vrstni red izmenjave mnenj nakazuje številka na dlani slike vsakega izmed udeležencev. S klikom na gumb »Start braodcasting« začnemo oddajanje, ravno tako ga končamo s klikom na isti gumb, kjer je napisano »Stop broadcasting«.. Stran | 33.

(34) Slika 9:Prikaz video konference. 5.6.2.6. Virtualne table (whiteboard). So skupen prostor, podoben tabli, do katerega dostopamo po prijavi v delovni prostor. Tam lahko učeči in tutorji, oziroma vsi, ki so prijavljeni v e-izobraževalno okolje, pišejo, rišejo ali brišejo po tabli ter istočasno vidijo, kar delajo drugi. Virtualna tabla omogoča sočasno urejanje prispevkov. Z uporabo virtualne table učeči in tutorji ustvarjajo, urejajo, pregledujejo in nadgrajujejo prispevke v e-izobraževalnem okolju v realnem času. To opravljajo med prisostvovanjem diskusiji oziroma lekciji. Vsebina virtualnih tabel se lahko shrani in uporablja v prihodnjih predstavitvah. Na spodnji sliki je podan primer virtualne table, ki se uporablja v programu WebCT Whiteboard. To je sistem za e-izobraževanje, ki se v praksi pogosto uporablja in so ga razvili leta 1995 na University of British Columbia. Stran | 34.

(35) Slika 10:Primer virtualne table. 5.6.2.7 Izmenjava datotek (vsak z vsakim) Pomeni, da lahko preko osebnih računalnikov, ki so v skupni rabi in tudi tistih, ki so povezani v omrežje izmenjavamo datoteke. Na ta način si lahko udeleženci v procesu eizobraževanja izmenjavajo učno gradivo. Izmenjava datotek oziroma učnega gradiva na način vsak z vsakim (angl. peer to peer) se začne, ko osebni računalnik enega udeleženca obide osrednji strežnik in se poveže neposredno na osebni računalnik drugega udeleženca. Tako udeležencem določenega gradiva ni treba prenašati preko elektronske pošte, pač pa lahko z oddaljenega računalnika prosto dostopajo do gradiva drugega udeleženca, ki ima gradivo na svojem računalniku. 5.7. M-izobraževanje. Evolucijo v izobraževanju na daljavo bi lahko opredelili kot premik od d-izobraževanja (dopisno izobraževanje) do e-izobraževanja (elektronsko izobraževanje) do mStran | 35.

(36) izobraževanja (mobilno izobraževanje). Te tri stopnje razvoja sovpadajo z Industrijsko revolucijo 18. in 19. stoletja, z Elektronsko revolucijo (Electronic revolution) v 80. letih 20. stoletja in Brezžično ali mobilno revolucijo (Wireless or Mobile revolution) v zadnjih letih 20. stoletja in začetku 21. stoletja (Keegan, 2002). V kratkem času med leti 1995 in 2000 je e-izobraževanje pomenilo vrhunsko uporabo tehnologije v izobraževanju. Veliko ljudi je bilo mnenja, da e-izobraževanje pomeni končno rešitev tako za univerzitetne programe, kakor tudi za podjetniška izobraževanja. Vendar pa je v naslednjih letih prišlo do zamenjave stacionarnih telefonov in računalnikov z brezžičnimi, kar pomeni še večjo svobodo študenta, saj temu ni več treba presedeti cel dan pred računalnikom, sprva v službi, kasneje pa še doma med učenjem. Elektronska revolucija v 80. letih je spremenila naravo izobraževanja na daljavo, saj je vpeljala poučevanje »face-to-face« na daljavo, uvedla »eye-contact« v elektronski obliki in omogočila poučevanje tako skupin kot posameznika. Uporaba mobilnih telefonov in prenosnikov narašča tako v razvitih državah kot v državah v razvoju. World Wide Web in Internet po navedbah telekomunikacijskih podjetij kmalu ne bosta več dovolj, pojavlja se potreba po brezžičnih dostopih, ki so neodvisni od lokacije. Zračne povezave počasi zamenjujejo žične.. Slika 11: Delovno okolje študija na daljavo jutri. Stran | 36.

(37) V dobi pisanja smo videli šele zametke brezžične informacijske družbe, protokoli kot so Bluetooth, GPRS, WAP, UMTS, HSDPA in HSUPA pa danes dobivajo vse večjo veljavo: - Bluetooth je univerzalna radijska povezava za brezžično povezanost. Prejšnje naprave, ki so uporabljale infrardečo povezavo (v nadaljevanju uporabljena kratica IR) so bile omejene na razdaljo 2m, so bile občutljive na smer ter vmesne ovire in so lahko povezale le 2 napravi hkrati. Bluetooth naprava uporablja radijsko povezavo z daljšim dosegom delovanja, delovanjem preko fizičnih ovir, delovanjem celo skozi določene materiale in možnostjo povezovanja več naprav hkrati. - GPRS (General Packet Radio System) dobavlja podatke in internetno povezavo v prenosne telefone ter jim omogoča trenuten, pregleden IP dostop. - WAP (Wireless Access Protocol) omogoča prenosnim telefonom uporabo spletnih brskalnikov na Internetu. Omogoča dostop do informacijsko orientiranih baz kjerkoli in kadarkoli (Keegan, 2002). - UMTS (Universal Mobile Telecommunications System - 3G). Gre za tretjo generacijo mobilnih omrežij, saj tehnologija uvaja številne novosti glede načina prenosa podatkov, obenem pa pomeni tudi nov radijski del mobilnega omrežja in ne gre zgolj za nadgraditev. Teoretični prenos hitrosti znaša od 384 kbps (angl kilo bytes per second, merska enota za prenos podatkov) do 2 Mbps (angl mega bytes per second, merska enota za prenos podatkov). Neverjetno velika hitrost prenosa prinese novo revolucijo v sklopu mobilnih telefonij, saj je z uporabo UMTS-a mogoč prenos video klicev, veliko hitrejši prenos večpredstavnostnih sporočil in ostalih podatkov ter uporaba drugih aplikacij, ki zahtevajo hiter prenos, kot je na primer dostop do spletnih strani z bogato vsebino (Kos, 2007). - Četrta generacija – HSDPA (angl. High-Speed Downlink Packet Access), HSUPA (angl. High-Speed Uplink Packet Access) in zlivanje z IP. Prihajamo do četrte generacije mobilnih omrežij, za katere pa se še ne ve natančno, kaj prinaša, je pa veliko predvidevanj, oziroma so že narejeni prvi koraki v tej smeri. Prihajajoči širokopasovni mobilni sistemi bodo ponudili obilje storitev, od kakovostnega govora do videa čez Stran | 37.

(38) širokopasovne brezžične kanale in to kjer koli po svetu. Sistemi prihodnjih generacij bodo vključevali poleg mobilnih telefonov še nove vrste komunikacijskih sistemov. Predvsem za dostop do LAN, inteligentne transportne sisteme za dostop iz avtomobilov med gibanjem (Inteligent Transport Systems, ITS) in visoko leteče stratosferske platforme (High Altitude Stratospheric Platform Station System, HAPS), ki bodo nudile z medsebojno optično povezavo širokopasovno pokritost velikih površin na Zemlji (Kos, 2007). Prenosni telefoni postajajo vse bolj osebne naprave z dostopom do Interneta, uporabo pametnih kartic (angl. Smart Card usage, kratica SD) ter s širokim spektrom možnosti, kako naj študent na daljavo ostane v stiku s Institucijo izobraževanja na daljavo, s podpornimi službami, z učnim gradivom ter ostalimi študenti, bodisi od doma, službe ali med potovanjem. (Keegan, 2002).. 5.8. VIRTUALNE ŠOLE IN UNIVERZE – POGLED V PRIHODNOST:. Izraz virtualna šola oziroma imenovana tudi cyber šola, se nanaša na institucijo, ki ni zgrajena iz »gline in blata«, kjer se vse študentske dejavnosti dogajajo preko Interneta. Mnogo držav v ZDA ima svojo virtualno šolo, kjer študentje z vnosom svoje davčne številke pridobijo dostop do baze podatkov in programov študija katerega želijo obiskovati. Število vpisnikov niha med 25 pa do 200 študentov na predavalnico. Študentje med seboj komunicirajo preko spletnih komunikacijskih orodij, ki so na voljo (primer uporabe Blackboarda, http://blackboard.com). Izraz virtualna univerza označuje institucijo, ki omogoča visoko izobrazbo preko Interneta. Gre za institucije, ki so ustanovljene s pravno podlago za delovanje, pridevnik virtualne pa imajo zaradi tega, ker delujejo izključno preko Interneta. Primeri takšnih ustanov so Virtual University of Pakistan, Michigan State Virtual University, Canadian Virtual University in druge (podatek pridobljen preko spletne strani www.google.com). Pridevnik virtualen označuje dve kategoriji. Prva je organizacijska kategorija, druga kategorija pa ga označuje kot vzgojni medij – virtualen v smislu pošiljanja študijskega gradiva preko Interneta. Stran | 38.

(39) Mnoge univerze uporabljajo virtualni svet kot izobraževalno orodje. Kot enega izmed primerov lahko vzamemo Victoria University v Wellingtonu na Novi Zelandiji, ki kot prva dvakrat tedensko ponuja predavanja na temo ustvarjanja, v virtualnem svetu imenovanem Second Life.. Slika 12:Predavanje na Harvardu v Second Lifu. Digital Design School ima v uporabi otok (t. i. island) v navideznem svetu Second Life, imenovan Mediazone, kjer se študentje srečujejo, izmenjujejo informacije, znanja in se družijo. Kot navaja ena izmed uslužbenk Digital Design School ga. Marcia Lyons, je velika prednost virtualne učilnice tudi v tem, da študentje niso obremenjeni s sramežljivostjo oziroma njihovo socialno podobo, ki včasih negativno vpliva na sprejetje njihovih idej in zamisli. V virtualnem svetu Second Life, si vsak posameznik pač ustvari svoj drugi jaz (ali alter ego), skozi katerega manifestira svoje ideje in želje. Prav tako študentje niso geografsko omejeni, študentje se predavanj lahko udeležijo od doma, službe ali celo, koso na počitnicah v drugih deželah, potreben je samo dostop do Interneta. Trenutno obstaja preko 250 Univerz po celem svetu, ki uporabljajo Second Life, med njimi sta tudi zelo priznani ameriški univerzi Harvard in Stanford. Rebecca Nesson, predavateljica na Harvardu je svoje predavanje prenesla na Second Life. Kot navaja sama, je uporaba virtualnega sveta Second Life, močno premostila določene probleme, ki jih drugače doživlja izobraževanje na daljavo. Predvsem se to nanaša na nevarnost Stran | 39.

(40) socialne izolacije, saj se študentje v Second Lifu lahko med seboj pogovarjajo oziroma se celo vidijo (vsaj alter ego drugih študentov), vendar pa je občutek skupnosti in druženja vseeno prisoten. K temu predavatelj Bill Moseley s Pepperdine University dodaja, da so se študentje nekoč po predavanjih celo odpravili na virtualno vožnjo z buggyem po sipinah (Christine Lagorio: The Ultimate Distance Learning, New York Times, 2007, http://www.nytimes.com). Upravljavec Second Lifa, podjetje Linden Lab, je v izobraževalne namene prodalo že stotine otokov, katerih cena se giblje okoli 1000 $ ob samem nakupu in cca 150 $ stroškov mesečnega vzdrževanja. Kot zanimivost velja omeniti še možnost ureditve brezplačnega preizkusnega predavanja na Second Lifu, preden se Univerze odločijo za ureditev stalnega virtualnega izobraževanja (Christine Lagorio: The Ultimate Distance Learning). Študij na Virtualnih Univerzah je predvsem mišljeno za ljudi, ki želijo spoznavati novo tehnologijo. Več tovrstnih predavanj obstaja s področja strojništva in znanosti kot pa z drugih področij kot je na primer likovna umetnost. Virtualne univerze, virtualni svet, navidezna resničnost,... niso več samo ideje in sanje tehnoloških »freakov«, zanesenjakov ter ljubiteljev znanstvene fantastike, ampak že obstajajo, zlasti veliko jih je v ZDA. Družbeni razvoj in potreba po vseživljenjskem učenju ter izobraževanju narekuje smernice razvoja izobraževanja, vsekakor pa sem mišljenja, da bo število Virtualnih Univerz v Second Lifu vsak dan večje. Pričakovanja, da bodo izobraževanje na daljavo in virtualne šole ter univerze privarčevale veliko količino denarja so mnogokrat preveč optimistične – razlog se skriva predvsem v tem, da so za pripravo visoko kakovostnih programov, študijskega gradiva in virtualnih predavalnic, potrebni dokaj visoki vložki.. Stran | 40.

(41) 6. STROŠKOVNA IN ČASOVNA UČINKOVITOST. 6.1 Stroškovna učinkovitost Na začetku postavljanja programa Izobraževanja na daljavo so stroški investiranja visoki. Investirati je treba na mnoga področja, kot je planiranje, prihodki zaposlenih, vlaganja v opremo (računalniki, mrežne postavitve, ...), gradiva in mediji,... Z začetkom samega študija pa lahko pride tudi do določenih variabilnih stroškov, kot so stroški marketinga, študijskega gradiva in njegove distribucije, stroški poštnega pošiljanja. Če te stroške ne more pokriti država pomoč, potem je s strani Univerza potrebno zagotoviti sredstva s pobiranjem šolnine in kalkulacijo kritične mase študentov za vsak program posebej. Čeprav prvotni namen ni doseganje dobička, pa morajo biti vsi stroški izobraževanja pokriti, presežek denarja pa se lahko vlaga v nadaljnji razvoj programov. V primeru, da so šolnine prenizke, državne pomoči pa ni, je lahko kakovost študija in podpora študentov nizka. Glede na predhodne izkušnje, se kritična masa študentov pri izobraževanju, zlasti s pisnim gradivom, giblje med 150 in 250 študenti, vendar pa se lahko stroškovno učinkoviti programi organizirajo tudi z manjšim številom študentov, nekje med številom 50 in 100. Stroškovna učinkovitost pride do izraza pri ponovitvi študija, saj se fiksni stroški precej znižajo. Na splošno, v primerih, ko je število študentov veliko, se začetni stroški porazdelijo med več programov. Izkušnje pa kažejo, da je planiranje in uporaba sredstev potrebna tudi pri manjših skupinah izobraževanja na daljavo. Predvsem se to kaže pri izobraževanjih, kjer se uporablja moderna tehnologija. Konstantna podpora in kontrola kakor tudi follow-up sta nenehno potrebna (Bennet, 1986). Ekonomske prednosti študija na daljavo z vidika delodajalcev so, da študentje lahko študirajo doma v svojem prostem času in jih ni potrebno pošiljati na izobraževanje v nek drug kraj ter jim plačevati potne stroške in stroške nastanitve. Študentje imajo možnost hkrati študirati in delati – torej zaslužiti, kar je za odrasle zelo pomembno, za marsikaterega študenta pa tudi edina možnost študija Stran | 41.

(42) 6.2 Časovna učinkovitost Izobraževanje na daljavo prihrani čas, prednost, ki je v današnjem »norem delavniku« bolj izjema kot pravilo. Izobraževanje na daljavo pomeni varčnost pri stroških potovanj, voženj na predavanja, seminarje,... kakor tudi prihranek pri dragocenem času študenta. Enako velja za tutorje, saj njihovo delo zahteva polovičen delovni čas, prihrani pa jim čas, potreben za prihod na delovno mesto, saj svoje delo lahko opravijo kar od doma, pisarne ali pa celo iz tujine. Poleg tega pa televizijsko izobraževanje oziroma izobraževanje preko telekonference omogoča prenos znanja predavatelja na več lokacij hkrati. Za delodajalce je prihranek časa zelo pomemben, saj se večina izobraževanja izvaja v prostem času zaposlenega (študij ni časovno pogojem, vsak študira tam in takrat, ko mu ustreza in ima čas). Delodajalec po navadi plačuje stroške izobraževanj, seminarjev,... in stroške izgube delovnih ur zaposlenega, medtem ko se zaposleni udeležuje seminarjev. Po drugi strani pa zaposleni investirajo svoj čas in napor (Bregar, 1991).. Stran | 42.

(43) 7. TESTIRANJE IN OCENJEVANJE. 7.1 Uporaba kvizerjev pri preverjanju in ocenjevanju znanja Kvizerji niso edini način preverjanja in ocenjevanja znanja. Obstajajo tudi drugi načini. Njihovo uporabo predvsem pa kombinacijo z drugimi načini zelo priporočajo. Tako kot se ljudje uspešno učimo na zelo različne načine, tako lahko tudi svoje znanje prikažemo uspešneje na neki način, na drug način pa nekoliko slabše. Zato se lahko uporabi: -Eseje. To je način preverjanja, ki ga poznamo iz tradicionalnega izobraževanja, vendar se ga lahko uporabi tudi pri e-izobraževanju. Izvede se lahko na različne načine. Udeleženci lahko objavljajo svoje eseje na spletnih straneh, forumih. Lahko jih priložijo kot priponko v e-pošti in jih po pregledu pošljejo nazaj. Krajši eseji so lahko vključeni tudi kot del kvizerja. Prednost esejev pred kvizerji je ta, da je prepisovanje med testom težje oziroma nemogoče. Če snov ni primerna za dolge eseje, poleg tega pa je želja onemogočiti prepisovanje, si lahko pomagamo tako, da udeležencem iz oddaljenih krajev omogočimo, da test opravljajo v prostorih najbližje izobraževalne institucije, pod nadzorom njihovega osebja. Vsak malo večji kraj v Sloveniji ima namreč center za izobraževanje odraslih, naj so to zasebne ali javne šole (ljudske univerze). -Skupinske naloge. Preverjanje lahko organiziramo tudi kot projekte, pri katerih sodeluje več udeležencev. Predvsem mlajši udeleženci se veliko več naučijo skozi skupinsko delo. -Projektne naloge so včasih nekoliko težje izvedljive prek interneta, ker je za organizacijo projekta in razdelitev nalog včasih potreben stik v živo. Zato je priporočljivo, da se predvidi vsaj eno srečanje v živo. Pri takšnih nalogah se lahko ocenjuje delo skupine, ocenjuje se lahko posameznik, kako deluje znotraj skupine, in ne nazadnje se lahko oceni tudi izdelek. Vse je odvisno od tega, kaj je pravzaprav cilj izobraževanja. -Individualna predstavitev projekta. Ocenjevanje se lahko pripravi tudi tako, da posamezni udeleženec predstavi svojo nalogo, pri tem pa mu sošolci postavljajo vprašanja v klepetalnici, forumu. Skozi njegove odgovore in argumente se tako oceni njegovo znanje. Stran | 43.