Možnosti optimiranja logistične verige s pomočjo interneta : diplomsko delo

Texto completo

(1)UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIOR. DIPLOMSKO DELO MOŽNOSTI OPTIMIRANJA LOGISTIČNE VERIGE S POMOČJO INTERNETA. Kandidatka: Gajšt Viktorija Študentka rednega študija Številka indeksa: 81581647 Program: univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent. Maribor, september 2006.

(2) PREDGOVOR Zniževanje stroškov je postalo eno izmed glavnih ciljev večine podjetij. Uspešnost podjetij pa ni več odvisna od standardnih faktorjev, kot so delo, kapital in znanje. V današnjem času vodilno vlogo prevzemajo sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije. Internet in druge tehnologije elektronskega poslovanja so nas pripeljale v tako imenovano »komunikacijsko revolucijo«, ki zaostruje konkurenco in znižuje cene. Zniževanje cen pa pomeni tudi zniževanje stroškov, ki pa je, kakor bomo skozi diplomsko delo ugotovili najuspešneje na področju celotne logistične verige. Podjetje, v katerem smo opravili praktični del diplomskega dela, je začelo z uvajanjem elektronskega poslovanja na področju poslovanja s kupci. In ker je podjetje v začetni fazi uvajanja tega načina poslovanja se nam je zdelo zanimivo raziskati to področje. Kakor številna podjetja je tudi naše podjetje kar hitro uvidelo prednosti, ki jih prinaša tovrstno poslovanje. Res je tudi da uvajanje tovrstnega načina poslovanja v primerjavi s klasičnim pripelje s sabo pravo »revolucijo«. V primerjavi s klasičnim poslovanjem je podjetjem pri elektronskem poslovanju prihranjena marsikatera pot in s tem potni stroški, manjši so tudi administrativni stroški, zaposlenih pa je lahko tudi manj kadrov. Namen diplomskega dela je spoznati najprej logistiko kot tisto funkcijo v podjetju, ki nam ponuja največje možnosti prihranka stroškov. Nadalje bomo spoznali internet, kot nov način komunikacije v podjetjih in v okviru tega elektronsko poslovanje. Pri elektronskem poslovanju se bomo nekoliko podrobneje razpisali, ker je to področje bistvo našega diplomskega dela. Za konec teoretičnega dela smo opisali še elektronsko poslovanje na področju prodaje ali kakor so to poimenovali v podjetju Talum, področje poslovanja s kupci. Drugi del diplomskega dela predstavlja praktični primer, ki smo ga opravljali v podjetju Talum d.d., Kidričevo. Podrobneje smo opisali vse aktivnosti, ki so jih v podjetju opravili na področju elektronskega poslovanja do sedaj in vse aktivnosti, ki jih imajo namen opraviti še v prihodnosti. Podrobneje smo predstavili tudi elektronsko poslovanje, ki poteka med njihovimi odjemalci v tem trenutku. Najlepše bi se zahvalila kolektivu podjetja Talum, ki mi je bil pripravljen pomagati in mi posredovati vse potrebne informacije v zvezi s podjetjem. Še posebej bi se zahvalila mag. Murks Aleksandri za izredno pomoč pri diplomskem delu. Zahvalila pa bi se tudi vsem ostalim prijateljem in družini za vso pomoč in podporo skozi celotni študij.. 2.

(3) KAZALO 1 UVOD ----------------------------------------------------------------------------------------------- 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema----------------------------------------------------- 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve-------------------------------------------------------------- 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave--------------------------------------------------------- 6 1.4 Uporabljene raziskovalne metode----------------------------------------------------------- 6 2 LOGISTIKA, PODROČJE RACIONALIZACIJE STROŠKOV V PODJETJU ---------- 8 2.1 Opredelitev logistike-------------------------------------------------------------------------- 8 2.2 Zgodovinski razvoj logistike----------------------------------------------------------------- 9 2.3 Elementi logističnega sistema -------------------------------------------------------------- 10 2.4 Logistični podsistemi ------------------------------------------------------------------------ 11 2.5 Pomen logistike za proizvodno podjetje -------------------------------------------------- 12 2.6 Racionalizacija logistike v proizvodnem podjetju --------------------------------------- 13 2.6.1 Racionalizacija logistike s pomočjo interneta--------------------------------------- 14 3 INTERNET----------------------------------------------------------------------------------------- 16 3.1 Pojem internet -------------------------------------------------------------------------------- 16 3.2 Zgodovina interneta-------------------------------------------------------------------------- 16 3.3 Internet kot distribucijski kanal ------------------------------------------------------------ 17 3.4 Omrežni trg ----------------------------------------------------------------------------------- 18 3.5 E-poslovanje, kot najpogostejši način izrabe internetne tehnologije ------------------ 19 3.6 Zgodovina e-poslovanja --------------------------------------------------------------------- 20 3.7 Ravni e-poslovanja--------------------------------------------------------------------------- 22 3.8 Načini e-poslovanja -------------------------------------------------------------------------- 22 3.8.1 Vmesniki in storitve --------------------------------------------------------------------- 22 3.8.1.1 Trg prodajalcev -------------------------------------------------------------------- 23 3.8.1.2 Trg kupcev -------------------------------------------------------------------------- 24 3.8.1.3 Splošni trgi-------------------------------------------------------------------------- 25 3.8.2 Odprta infrastruktura------------------------------------------------------------------- 26 3.8.2.1 Porazdeljene transakcije---------------------------------------------------------- 27 3.8.2.2 Zvezne transakcije ----------------------------------------------------------------- 27 3.8.2.3 Odprti elektronski trgi------------------------------------------------------------- 27 3.8.3 Preskrbovalne verige ------------------------------------------------------------------- 28 3.9 Oblike e-poslovanja-------------------------------------------------------------------------- 28 3.10 E-poslovanje in njegov pomen za podjetja ---------------------------------------------- 29 3.10.1 Prednosti in slabosti e-poslovanja -------------------------------------------------- 30 3.10.1.1 Prednosti -------------------------------------------------------------------------- 30 3.10.1.2 Slabosti ---------------------------------------------------------------------------- 31 3.10.2 Spremembe, ki nastanejo v podjetju po uvedbi e-poslovanja -------------------- 32 3.10.3 Razširjenost e-poslovanja v Sloveniji ----------------------------------------------- 33 4 E-POSLOVANJE NA PODROČJU PRODAJE ---------------------------------------------- 35 4.1 Splošno ---------------------------------------------------------------------------------------- 35 4.2 Vrste virtualnih prodajaln ------------------------------------------------------------------- 36 4.3 Lokacija spletne prodajalne ----------------------------------------------------------------- 36 4.4 Oblikovanje prodajalne na internetu ------------------------------------------------------- 36. 3.

(4) 4.5 Sedem strategij za spletne prodajalne ----------------------------------------------------- 37 4.6 Promocija spletne prodajalne --------------------------------------------------------------- 38 4.7 Prednosti in slabosti uporabe spletnih prodajaln za kupce in prodajalce-------------- 39 4.7.1 Prednosti za kupce ---------------------------------------------------------------------- 39 4.7.2 Prednosti za prodajalce ---------------------------------------------------------------- 40 4.8 Primernost izdelkov za prodajo po internetu --------------------------------------------- 41 5 IZRABA INTERNETNE TEHNOLOGIJE V PODJETJU TALUM DD, KIDRIČEVO 42 5.1 Predstavitev podjetja Talum ---------------------------------------------------------------- 42 5.2 Tehnološki razvoj podjetja ------------------------------------------------------------------ 44 5.3 E-poslovanje v podjetju --------------------------------------------------------------------- 45 5.3.1 Začetek uvajanja e-poslovanja -------------------------------------------------------- 46 5.3.2 Funkcije in cilji projekta --------------------------------------------------------------- 47 5.3.3 Aktivnosti opravljene pri uvajanju e-poslovanja------------------------------------ 47 5.3.4 Delovanje e-poslovanja preko e-portala --------------------------------------------- 49 5.4 Spremembe, ki so nastale zaradi uvedbe e-poslovanja ---------------------------------- 58 5.5 Vizije, ki jih imajo v načrtu za prihodnost ------------------------------------------------ 58 6 SKLEP ---------------------------------------------------------------------------------------------- 60 POVZETEK ------------------------------------------------------------------------------------------ 62 LITERATURA--------------------------------------------------------------------------------------- 64 VIRI --------------------------------------------------------------------------------------------------- 66 SEZNAM SLIK-------------------------------------------------------------------------------------- 67. 4.

(5) 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Logistični procesi so procesi, ki jih začenjajo, spremljajo in končujejo številni informacijski tokovi, tako znotraj posamezne organizacije, kakor tudi med njo in njenimi poslovnimi partnerji. Vsi materialni tokovi pa so prostorsko in časovno natančno opredeljeni. To pa zahteva ažurnost vseh informacijskih tokov, saj brez tega ni mogoče zagotoviti točnosti materialne oskrbe. Tako je internet, kot najnovejša oblika komuniciranja med ponudniki in kupci po vsem svetu, ne glede na njihovo geografsko razdaljo, prišel kot naročen in ima vedno večjo vlogo pri zagotavljanju uspešnosti logističnih procesov. Omogoča namreč »just in time« oskrbo z vsemi potrebnimi informacijami. Internet ponuja podjetjem možnost, da so prisotna povsod po svetu z relativno majhnimi vlaganji. Veliko podjetij pa se že sedaj predstavlja v spletu, kjer se čedalje bolj prilagajajo potrebam trgovanja po internetu s tem, ko potencialnim dobaviteljem omogočajo neposreden stik s kupci ali celo objavljajo konkretna povpraševanja, na katera lahko dobavitelji neposredno odgovarjajo. Konkretno v logistiki pa elektronsko poslovanje (eposlovanje) ne predstavlja nič novega, saj je večina podjetij že prej uporabljalo elektronsko izmenjavo podatkov. Vendar pa je res, da so podjetja, da bi preživela v zastarelih poslovnih razmerah, začela z reinženiringom informacijskega toka v podjetjih, s čimer so omogočila prihranek stroškov, pospešitev produkcijskih ciklov, izboljšave servisa za uporabnike storitev in si ustvarila konkurenčne prednosti. Vse to pa posledično vodi logistične sisteme in sisteme dobavne verige, da se s pomočjo novih tehnologij, kot je eposlovanje, zelo hitro spreminjajo v učinkovite poslovne mreže. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je analizirati področje logistične verige, ki je podprta s strani interneta. Dejstvo je namreč, da morajo podjetja v današnjem času slediti spremembam trga, če hočejo ostati konkurenčna in biti vedno korak pred konkurenti. Tako, da smo v diplomskem delu nekoliko natančneje predstavili logistiko, kot najpogostejše področje racionalizacije stroškov v podjetju. Sledi opis interneta, ter e-poslovanja kot najrazvitejšega načina pretoka informacij v podjetju. Bolj podrobno smo se ustavili pri predstavitvi e-poslovanja na področju poslovanja s kupci, oziroma kakor smo ga poimenovali v diplomskem delu, e-poslovanje na področju prodaje. V zadnjem delu diplomskega dela pa smo predstavili konkretno podjetje, t.j. Talum d.d., Kidričevo. Predstavili smo aktivnosti na področju e-poslovanja s kupci, ki smo jih poskušali povezati na predhodno pridobljena spoznanja. Cilji naloge so naslednji: • opredeliti logistiko in e-poslovanje s teoretičnega vidika; • preučiti aktivnosti in naloge e-poslovanja na področju poslovanja s kupci v izbranem podjetju;. 5.

(6) • •. ugotoviti, kako je razširjeno e-poslovanje v slovenskih podjetjih; spoznati ekonomske vidike uvajanja e-poslovanja v logistiko, ter proučiti njegove prednosti in slabosti.. Trditve, ki smo jih v diplomskem delu poskušali dokazat, izhajajo predvsem iz dejstva, da so logistični procesi tisti, ki predstavljajo velike možnosti za učinkovite izboljšave in zniževanje stroškov v podjetju: • e-poslovanje podjetjem prinaša tolikšne prednosti, da lahko govorimo že o njegovi nujni uporabi; • z uvajanjem e-poslovanja ima podjetje konkurenčne prednosti, nižje stroške, kakor tudi večjo učinkovitost; • pri uvajanju e-poslovanja v logistiko, prihranimo predvsem čas, pri pretoku informacij, ki je poglavitnega pomena v logistiki, vendar pa sam čas ne zadostuje za uspešno poslovanje, temveč je potrebno zagotoviti tudi primerno učinkovit in hiter tok blaga; • e-poslovanje predstavlja bistvene spremembe pri poslovanju s poslovnimi partnerji, omogoča namreč spreminjanje pogojev pri dobaviteljih, izločanje odvečnih opravil ter hiter vpogled do vseh potrebnih informacij. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Uvajanje interneta, predvsem pa e-poslovanja v logistično verigo je pri slovenskih podjetjih v zaostanku, saj je večina podjetij komaj začela z uvajanjem tega načina poslovanja ali pa je šele v fazi razmišljanja o uvajanju. Eden izmed razlogov je ta, da je sama logistika razmeroma mlada veda in je v slovenskim podjetjih v primerjavi s tujimi konkurenčnimi podjetji v zaostanku. V diplomskem delu smo se omejili na področje e-poslovanja na splošno. Nekoliko podrobneje smo opisali e-poslovanje na področju poslovanja s kupci v izbranem podjetju. Vendar pa smo tukaj naleteli na omejitve, saj je izbrano podjetje šele v začetni fazi uvajanja e-poslovanja in zato le tega še ni razvilo do potankosti, oziroma do želene stopnje. Tako da smo v diplomskem delu opisali le aktivnosti, ki so jih v izbranem podjetju naredili do sedaj in ki jih načrtujejo v prihodnosti. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Naša raziskava je poslovna, saj gre za proučevanje poslovanja izbranega podjetja na področju e-poslovanja s kupci. Uporabljali smo dinamično metodo, kar pomeni, da smo proučili sedanje stanje eposlovanja v podjetju in spremembe, ki se obetajo. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabili naslednje metode: • metodo deskripcije za opis dejstev, teorije in pojmov; • metodo klasifikacije, s katero smo definirali določene pojme; • komparativno metodo, s pomočjo katere smo prišli do novih predlogov;. 6.

(7) •. metodo kompilacije, ki smo jo uporabili za povzemanje spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev.. V okviru analitičnega pristopa: • metodo sinteze, s pomočjo katere smo razčlenjevali ugotovitve iz teorije in prakse; • metodo analize, kjer smo povezali teoretične poglede in preverjene izide iz prakse v celoto. Podatke smo zbirali s pomočjo interneta, v knjižnici (učbeniki, revije in časopisi), ter na delovnem mestu izbranega podjetja.. 7.

(8) 2 LOGISTIKA, PODROČJE RACIONALIZACIJE STROŠKOV V PODJETJU 2.1 Opredelitev logistike Logistiko, kot razmeroma mlado vedo različni avtorji opredeljujejo različno, odvisno od namena opredeljevanja in od širine gospodarskega prostora, ki ga pojem zajema. V nadaljevanju bomo za lažje razumevanje tega pojma navedli nekaj definicij, ki smo jih povzeli po različnih avtorjih. Kot boste lahko sami videli so opredelitve iz različnih obdobij, tako da lahko vidimo kako so se opredelitve logistike spreminjale skozi čas. Kaltnekar (Požar 1976, 76; povz. po Kaltnekar 1993, 35) v svoji nekoliko starejši definiciji pravi: »Izraz logistika pomeni torej fizični tok materiala in proizvodov ter informacij od dobavitelja surovin prek proizvajalca in morebiti trgovca do končnega potrošnika gotovih proizvodov.« V istem delu Kaltnekar (Gattorna 1988, 4; povz. po Kaltnekar 1993, 35) logistiko definira takole: »Logistika je proces strateškega upravljanja pridobivanja, gibanja in skladiščenja materiala, delov in gotovih proizvodov (ter zadevnih informacijskih tokov) v organizaciji in njenih marketinških kanalih na tak način, ki zagotavlja tekočo in bodočo rentabilnost s pomočjo stroškovno učinkovitega izpolnjevanja nalogov.« Nekoliko novejša definicija (Langley 1992, 22; povz. po Kaltnekar 1993, 36) pravi: »Logistika je proces planiranja, izvedbe in kontrole uspešnega in stroškovno učinkovitega pretoka in skladiščenja surovin, vmesnih zalog, končnih proizvodov in odvisnih informacij od točke izvora do točke porabe z namenom prilagajanja zahtevam porabnikov.« Po Pfohlu (1994, 4) pa predstavlja logistika proces učinkovitega planiranja, realizacije in kontrole stroškovno ugodnega pretoka in skladiščenja surovin, pol proizvodov in končnih proizvodov in s tem povezanih informacij od dobave do končne potrošnje glede na zahteve odjemalcev. Opredelitev Inštituta za transport in logistiko Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru (v nadaljevanju ITL), ki jo je podal Požar (2003, 16) pa pravi, da je logistika veda in praktična dejavnost, ki se ukvarja s preučevanjem prenašanja materiala v širšem smislu (surovine, polizdelek, izdelki) in informacijskih tokov od točke izvora do točke njihove potrošnje. Bistvo teh tokov v logistiki pa je reševanje prostorskih in časovnih problemov. Zgornje opredelitve lahko zaključimo z ugotovitvijo, da so globalni cilji logistike: • znižanje stroškov proizvodov in storitev zaradi konkurenčnosti na trgu; • izboljšanje servisiranja odjemalcev - tudi zaradi konkurenčnosti in • varovanje okolja in racionalna poraba prostora in energije, kar je prioriteta današnje družbe. Zgoraj navedeni globalni cilji se nanašajo na podjetje in ker tudi v diplomskem delu obravnavamo proizvodno podjetje se nam zdi smiselno, da definiramo tudi logistiko v proizvodnem podjetju. In sicer je logistika v proizvodnem podjetju dejavnost, ki s. 8.

(9) strateškim upravljanjem vseh materialnih in z njimi povezanih informacijskih tokov v organizaciji in njenih povezavah z nabavnim in prodajnim trgom zagotavlja povezanost in optimizacijo vseh tokov in s tem plansko oskrbo vseh porabnikov (Kaltnekar 1993, 37). 2.2 Zgodovinski razvoj logistike Že pri sami opredelitvi logistike smo lahko videli, da se je definicija logistike spreminjala in dopolnjevala skozi čas. Logistika je v današnjem času postala ena najpomembnejših funkcij v podjetju, ki zelo vpliva na njegovo poslovanje. Podjetje namreč lahko dosega svojo konkurenčno prednost na osnovi dobro organizirane logistične funkcije (GV Izobraževanje 2005, 57). Kakšen je pomen logistične funkcije v podjetjih danes bomo pogledali nekoliko kasneje. Sedaj bomo pogledali, kako se je logistika razvijala skozi čas. Pojem logistike bi naj začel nastajati pred nekaj sto leti kot del vojaške vede, ki bi naj ta pojem razširila ne samo na nastanitev vojske, temveč tudi na oskrbovanje vojske s hrano, obleko, orožjem, strelivom, ter drugim potrebnim materialom (Kaltnekar 1993, 26). S terminološkega vidika je beseda logistika sestavljena iz dveh delov in sicer: grških besed »logos« (misliti) in »logicos« (računati, pravilno misliti, biti razumen) ter iz francoske besede »loger« (nastanitev, namestitev, preskrbovanje). Besedo logistika je prvič uporabil bizantinski cesar Leontos VI, kot tretjo vojaško vedo zraven strategije in taktike. Kot tako pa so jo začeli uporabljati tudi vsi kasnejši avtorji. Sam zgodovinski razvoj logistike pa lahko razdelimo na tri pomembna obdobja (Logožar 1999, 6): 1. obdobje pred letom 1950: v tem obdobju je nastala prva prava uporaba logističnih konceptov v okviru dejavnosti vojaške logistike med drugo svetovno vojno. Temu je potem počasi sledila uporaba logističnih aktivnosti v podjetjih tako, da so nekatera podjetja do leta 1945 že spremenila organiziranost tako, da so bile transportne in skladiščne aktivnosti podrejene le enemu managerju; 2. obdobje od leta 1950 do 1970: logistika se je v tem obdobju močno razvila predvsem na podlagi izkušenj, ki so jih ZDA imele z oskrbovanjem zaveznikov po vsem svetu, s sredstvi, ki so pospešila hitrost in zaščito pošiljk. Zlasti se je razvila v 60-ih letih, ko je po prejšnjem pomanjkanju blaga nastopila nasičenost z blagom, kar je zaostrilo konkurenco in iskanje prednosti pred konkurenti. Rešitev pa je ponujala logistika z geslom (Jünemann 1989, 18; pov. po Filz 1993, 50) »dostavi blago kupcu v pravi količini, na prvo mesto, nepoškodovano, hitro, zanesljivo in po primerni ceni«, ki ga danes razumemo pod izrazom 5P; 3. obdobje po letu 1970: osnovna načela poslovne logistike so bila v tem obdobju že uveljavljena in podjetja so uvidela koristi, ki jim jih prinaša uvajanje teh načel v poslovanje. Uvideli so namreč, da se da logistično razmišljanje in poslovanje uporabiti ne samo na vojaških področjih, temveč tudi kot ključ uspeha poslovanja v podjetjih (Isermann 1994, 21-26). Piko na »i« pa sta naredili stagflacija in naftna kriza, ki sta v vodstvenih podjetjih vzbudila veliko pozornosti, kar je pripeljalo do integralnega logističnega pristopa. In čeprav je bila fizična distribucija še vedno prevladujoča tema. 9.

(10) sta na pomenu pridobivali tudi nabava in gospodarjenje z materiali, kar je postopoma privedlo do poimenovanja logistike v današnjem času, kjer logistika združuje gospodarjenje z materiali, distribucijo in druge dejavnosti. 2.3 Elementi logističnega sistema Do sedaj smo spoznali kako se je logistika spreminjala skozi čas. Da pa bi razumeli tudi njeno delovanje je pomembno spoznati njene elemente. K elementom logističnega sistema štejemo vse tiste sestavine, brez katerih le ta ne bi mogel opravljati svojih nalog in s tem ne bi mogel dosegati zastavljenih ciljev oz. sploh ne bi mogel obstajati. Ker smo prej omenjali logistiko kot sistem moramo sedaj povedati, da se lahko logistika organizira kot del procesa posamezne dejavnosti ali pa je povezana v sistem logistične dejavnosti v podjetju in njegovih medorganizacijskih odnosih. Iz sistemskega načina razmišljanja izhaja načelo, da se je potrebno pri reševanju logističnih problemov držati »logističnega pristopa«. Logistični pristop pa pomeni, da moramo upoštevati določena načela (ITL 2003, 23): • sočasno je potrebno upoštevati celoten tok materiala in informacij, ne samo tisti del toka, ki ga natančno preučujemo; • upoštevati je potrebno vpliv vseh sodelujočih subjektov v logistični verigi; • upoštevati je potrebno voljo vseh oddelkov v podjetju, ki so si lahko interesno konfliktni; • pri reševanju problemov je treba pritegniti strokovnjake raznih strok; • v zapletenejših primerih je treba pritegniti zunanje strokovnjake. V nadaljevanju si bomo ogledali elemente logističnega procesa, ki smo jih povzeli po Logožarju (Ogorelc 1996, 18; povz. po Logožar 1999, 13): • prodajne točke, kamor šteje dobavitelje, skladišča, proizvodne oz. predelovalne centre z uskladiščevanjem in manipulacijami; • sprejemne točke, ki jih tvorijo kupci, skladišča, proizvodni oz. predelovalni centri z uskladiščevanjem in manipulacijami; • transportne poti, kjer so vključene morebitne točke manipuliranja in skladiščenja; • oskrbovanje z energijo in informacijami na sprejemnih in predajnih točkah ter na transportnih poteh. Vendar pa zgoraj opredeljeni elementi logističnega procesa niso najpogosteje uporabljeni v praksi. Najpogosteje se v praksi uporablja naslednja členitev elementov (Logožar 1999, 14-15): • zunanji transport; • notranji transport; • skladiščenje; • zaloge; • manipuliranje z blagom; • informacije, komunikacije in kontrola; • kadri povezani s sistemom.. 10.

(11) Pomembno je navesti še to, da so zunanji transport, notranji transport, skladiščenje ter manipuliranje z blagom deli samega logističnega procesa, medtem, ko so zaloge že lahko rezultat logističnega procesa drugih poslovnih funkcij. Nemoteno delovanje logističnega procesa pa je možno samo s pomočjo pravilno sprejetih odločitev, ki jih lahko sprejmejo samo s pravimi in hitrimi informacijami, komunikacijami ter kontrolo. 2.4 Logistični podsistemi Logistiko lahko, kakor je zapisal Požar (ITL 1998, 7-10), opazujemo kot sistem. Pri tem pojmujemo kot »sistem« množico elementov, ki so med seboj v določenem odnosu. Logistiko kot sistem, lahko obravnavamo s podjetniškega vidika (makro vidik), ali pa z vidika določenega širšega območja, kar predstavlja makro vidik. Pri obeh vidikih pa lahko sistem logistike delimo po določenem kriteriju na njegove elemente oz. podsisteme. Ker v našem diplomskem delu obravnavamo proizvodno podjetje, smo kot kriterij izbrali osnovne funkcije, ki jih moramo izvrševati v vsakem proizvodnem podjetju. Razdelili smo jih na naslednje podsisteme (Logožar 1999, 22): • nabavna logistika; • notranja logistika; • distribucijska logistika; • poprodajna logistika. SLIKA 1: LOGISTIČNI SISTEM PROIZVODNEGA PODJETJA VODSTVENI ORGANI. Dobavitelji. Trgovec Potrošnik. Notranja logistika. Proizvodnja Skladišče nab. materiala. Nabavna logistika. Medskladiščenje. Reciklaža Odlagališča odpadkov Razbremenilna logistika. Legenda: fizični tok informacijski tok. Vir: Logožar 1999, 23.. 11. Skladišče gotovih proizvodov. Distribucijska logistika.

(12) Kako posamezni elementi delujejo kot celota logističnega sistema v podjetju smo slikovno prikazali na zgornji sliki logističnega sistema, ki je prikazan z mikro vidika. Pri mikrologističnem vidiku je poudarjena intralogistika v okviru podjetja, t.j. zlasti notranji transport do delovnih mest in med njimi, ter skladiščenje in medvskladiščevanje surovin, polproizvodov in gotovih proizvodov. 2.5 Pomen logistike za proizvodno podjetje Logistika je dolgo časa veljala le kot instrument racionalizacije v podjetju. Iz tega vzroka se je tudi od logistike kot servisne funkcije pričakovalo, da bo izpolnjevala predpisane naloge z minimalnimi stroški. Najbolj izrazita formulacija tega razumevanja je načelo 5P, ki pravi, da morajo logistični koncepti poskrbeti, da je pravi material na razpolago ob pravem času, v pravilni količini in pravilni kakovosti, na pravem mestu in ob minimalnih stroških. Na podlagi dejavnikov 5P prevladuje teorija, da je vrednost odvisna od koristi oziroma zadovoljstva ki jo odjemalec ceni na trgu. Vrednost pa ustvarjajo korist oblike, posesti, časa in prostora (ITL 2003, 16). Spreminjajoče se tržne razmere pa so pokazale, da je pomen logistike narasel in da so se zahteve do logistike tako povečale, da ima sedaj že različna kakovost logističnih storitev neposreden vpliv na tržno uspešnost in s tem na dobiček podjetja (Logožar 1999, 9). Zaostrena konkurenca se kaže za distribucijsko logistiko v dejstvu, da podjetja z izboljšanim dobavnim servisom ali večjo terminsko zanesljivostjo izrabljajo nadaljnje možnosti za diferenciranje proizvodov in s tem ustvarjanje konkurenčne prednosti. Končno postavlja čedalje strožja okoljska zakonodaja, ki čedalje bolj obremenjuje stroške podjetij, zmerom višje zahteve pred razbremenilno logistiko, ki se šele razvija (ITL 2003, 16). Posledica tega je, da je v središče pozornosti potrebno postaviti načrtovanje in krmiljenje celotne logistične verige in s tem koordiniranje materialnega toka kot dejansko logistično inovacijo. Nesporno je tudi dejstvo, da številna podjetja logistiko uporabljajo za dejavnik uspešnosti in konkurenčnosti. Ali če povzamemo po Klopčičevi in Macedoniju (GV Izobraževanje 2004, 63-64), ima optimizacija logistike dva globalna cilja, ki sta zniževanje stroškov in izboljšanje kakovosti poslovanja. Napredek podjetja pa je možen samo, če optimiziramo sistem kot celoto in ne le posameznega področja poslovanja. Torej je za uspešen razvoj podjetja nujna povezava logistične dejavnosti kot sistema. Po našem mnenju pa so temeljni cilji logističnega sistema naslednji (Kaltnekar 1993, 48-52; povz. po Logožar 1999, 12): • zagotavljanje planske preskrbe vsega potrebnega materiala v zahtevanih količinah in kvalitetah, pravočasno na zahtevana mesta brez motenja dela v proizvodnji ali na drugih delovnih mestih; • vključevanje logističnega sistema v celoten poslovni proces podjetja in z ustrezno notranjo organiziranostjo vseh dejavnosti, zagotovitev njihovega koordiniranega delovanja pri opravljanju postavljenih nalog; • vzdrževanje solidnih in dobrih odnosov z dobavitelji in kupci ter s tem zagotavljanje obojestranske zanesljivosti dobav;. 12.

(13) • • •. nabava ustreznega materiala po čim nižji ceni, skrb za njegovo dostavo, prevzem, skladiščenje, notranji transport, ter distribucijo gotovih proizvodov do kupcev po sprejemljivih stroških ter v skladu z njihovimi časovnimi in prostorskimi zahtevami; zagotavljanje zanesljivosti in točnosti logističnega sistema pri opravljanju njegovih nalog in preglednosti njegovega dela, z urejenim planiranjem, evidentiranjem in celotnim administrativnim poslovanjem; tekočo obveščanje delov podjetja in drugih služb o stanju in spremembah na tržišču ter o celotnem zunanjem in notranjem poslovanju z materiali in proizvodi.. 2.6 Racionalizacija logistike v proizvodnem podjetju Pritisk na stroške zaradi vse močnejše konkurence in zniževanje cen zahteva od podjetij v zadnjem času, da razmišljajo o organizacijskih izboljšavah na vseh področjih poslovanja. Na podlagi prakse v tujih podjetjih pa lahko z gotovostjo rečemo, da so najboljše možnosti za izboljševanje in s tem zniževanje stroškov prav na logističnem področju. Tako podjetja stojijo pred vprašanjem kako organizirati podjetje, da bi dvignili učinkovitost, kako doseči sinergijske učinke in s tem znižati stroške. Nalogo koordinatorja zaradi svoje povezujoče vloge v podjetju lahko prevzame logistika. Logistika je namreč povezovalno področje materialnega in informacijskega toka in ima zato odločujočo vlogo v organizacijski strukturi podjetja. Logistika je namreč tista, ki prevzema določene naloge na nabavnem področju, v proizvodnji, na prodajnem področju, v distribuciji itd. Tako lahko rečemo, da je logistika tista, ki »soodloča« o uspehu ali neuspehu celotnega podjetja. Tukaj lahko navedemo, da razumemo pod proizvodnjo in logistiko podjetniško disciplino katere temelji predmet so odločitve, ki se morajo sprejemati in biti rezultat v povezavi s pripravami, izvedbo in kontrolo proizvodnje (Günter in Tempelmeier 1997, 21-23). K razvoju in rasti logistike so pripomogla zgodnja osemdeseta leta, ko so na področju informacijske tehnologije uvedli mikroračunalnike. Kot živčni center podjetniške logistike v logistični literaturi smatrajo procesiranje naročil. Odjemalčevo naročilo je tisto, ki pomeni komunikacijo in spravi v tek logistične procese podjetja. Odločilnega pomena pri tem sta hitrost in kakovost informacij, ki direktno vplivata na stroške in učinkovitost logističnih procesov. Tako so tukaj kot naročene nastopile elektronske povezave, ki sicer zahtevajo velike investicije, so pa zato potem operacijski stroški nižji, večja pa je tudi hitrost in točnost ter zanesljivost procesiranja (ITL 2003, 23-24). Logistika je funkcija, ki je prisotna na vseh področjih poslovanja in se dotika različnih notranjih podjetniških interesov kot tudi interesov ostalih udeležencev na tržišču. Splošni cilji logistike pa so po Kovačiču (ITL 1998, 22): • logistične procese v podjetju je potrebno oblikovati tako, da bodo skupni stroški logistične verige najnižji; • zaloge v skladiščih je potrebno optimirati glede na zahteve proizvodnega in prodajnega procesa; • informacije, ki so na razpolago morajo biti popolne, točne in pravočasne; • definirana mora biti stopnja servisa; • zagotovljena mora biti potrebna fleksibilnost sistema.. 13.

(14) Za dosego zgoraj navedenih ciljev pa je potrebno nenehno reševati nasprotja med želenimi optimalnimi cilji ter negativnimi tendencami. Težave, ki pri tem nastajajo so povezani s pomanjkljivostmi in posegi v organizacijsko strukturo podjetja: • organizacijske spremembe se nanašajo na obstoječi tayloistični način dela vendar se ne izvaja potrebno izobraževanje delavcev za učinkovito skupinsko delo pri organizacijskih spremembah. Zato nastajajo konflikti med organizacijskimi enotami podjetja; • spremembe poslovanja obsegajo samo določena področja v podjetju ter zasledujejo samo nekatere cilje, vse ostale pa prepuščajo ob strani; • računalniško se podprejo samo nekatere podjetniške funkcije. Ostali podatki se obdelujejo ročno in so zaradi tega nezanesljivi itd. Za konec lahko rečemo, da je potreben za doseganje racionalizacije logističnega sistema uvid v celotno podjetniško problematiko. Ta pa je mogoč samo z določenim metodološkim pristopom, t.j. s pomočjo usmerjanja delovanja, ki zagotavlja kontinuiteto rešitev. Ravnanje v tej smeri pa je prikazano na spodnji sliki. SLIKA 2: SPLOŠNI MODEL POTEKA REORGANIZACIJE V PODJETJU ORGANIZACIJA. SODELAVCI. svetovalci. organizacijska orodja. OBSTOJEČI MODEL PODJETJA. ORGANIZACIJA. kontinuiran proces izboljšav. IZBOLJŠANI MODEL PODJETJA. organizacijska orodja. OPTIMALNI MODEL PODJETJA. ukrepi. SODELAVCI izobraževanje. CASE CASE. usklajevanje. INFORMACIJSKI SISTEM. TEAM. zahteve. INFORMACIJSKI SISTEM. Sproženje novega procesa izboljšav. Vir: ITL 1998, 26. 2.6.1 Racionalizacija logistike s pomočjo interneta V današnjem času predstavlja informatika temelj celotnega dogajanja in osnovni dejavnik pri vseh mogočih aktivnostih človeka. Posebej v proizvodnem procesu, kjer je do potankosti kontroliran pretok materiala od skladišča do predelave v polizdelke, vmesnega skladiščenja in ponovnega transporta vse do končnih izdelkov. Vse te aktivnosti so lahko popolnoma avtomatizirane in kontrolirane s pomočjo procesnih računalnikov, ki so. 14.

(15) povezani v nadrejeno strukturo informacijskega centra, kjer se vodi in optimira nadaljnja proizvodnja. S pomočjo telekomunikacij, ki so temelj informatike, in sodobne računalniške opreme lahko v logistiki dosegamo velike časovne in stroškovne prednosti (ITL 1999, 75). Kot prva izboljšava na hitrosti pretoka informacij se je pojavila računalniška izmenjava podatkov (RIP). Z RIP-om se je začel razvoj e-poslovanja, ki sega v leto 1968. RIP pomeni izmenjavanje poenotenih, kodiranih sporočil med dvema uporabnikoma z ustreznima računalniškima aplikacijama. Ta sistem omogoča hiter in natančen prenos podatkov, ki ne zahteva osebne prisotnosti. Temeljna zamisel RIP je bila, da nadomesti poslovne listine (Gričar 1992, 127-128). RIP je nekakšen predhodnik e-poslovanja, ki pa pred leti še ni bilo tako razširjeno zaradi omejenih tehničnih in komunikacijskih zmožnosti. V sedanjem času je e-poslovanje v velikem porastu, saj so se pojavile nove tehnične in komunikacijske zmožnosti, ki omogočajo neposreden dostop ponudnikov do kupcev. Tako si danes večina podjetij, kot cenovno najbolj ugodno rešitvijo pomaga z internetom kot komunikacijskim posrednikom z njegovimi poslovnimi partnerji. V manj kot štirih letih so izrazi internet, svetovni splet in e-poslovanje postali vsakdanje besede. Pomena interneta ni mogoče prezreti iz dveh razlogov: zaradi neverjetne hitrosti s katero se je ta tehnologija uveljavila in zaradi številnih napovedi o njegovi nadaljnji eksplozivni rasti. Raziskave tudi kažejo, da številna podjetja internet uporabljajo kot podporo ključnim poslovnim procesom v dobavni verigi z dobavitelji in končnimi uporabniki. Na podlagi izkušenj, ki jih imajo podjetja, ki uporabljajo internet za izboljšanje svoje dobavne verige, lahko izpostavimo koristi, ki jih internet prinaša pri tem (ITL 1999, 111117): • časovno ugodnejši razvoj izdelkov zaradi boljšega komuniciranja in sodelovanja med funkcijskimi oddelki, dobavitelji, potrošniki in celo državnimi institucijami; • zmanjšanje zalog in zastarelosti proizvodov zaradi tesnejše povezanosti dobavne verige in lažjega zaznavanja sprememb v povpraševanju, kar vpliva na načrtovanje proizvodnje in podjetjem omogoča proizvodnjo v skladu s potrebami potrošnikov; • zmanjšanje komunikacijskih stroškov in stroškov servisiranja kupcev na podlagi interaktivnih sposobnosti interneta, ki omogočajo kupcu prilagojeno podporo; • zmožnost doseganja novih segmentov potrošnikov in nadaljnjega izkoriščanja obstoječih trgov; sposobnost izboljšanja tradicionalnih proizvodov in odnosa do kupcev s prilagajanjem potrebam. S pomočjo interneta vstopajo na tržišča vedno novi konkurenti, potrošniki pa z dostopom do informacij in transakcijskih storitev povzročajo spremembe v poslovanju podjetij. Tako se podjetja s klasičnimi pristopi k organiziranju dobavne verige ne morejo več kosati s stroškovno učinkovitim in dinamično naravnanim internetom. Samo jasna vizija, natančno planiranje in tehnično razumevanje zmožnosti interneta bodo podjetjem zagotavljali maksimiranje njegovega potenciala za boljše upravljanje z dobavno verigo in rezultat tega bo izboljšanje njihove konkurenčnosti.. 15.

(16) 3 INTERNET 3.1 Pojem internet Internet je najnovejša in vse bolj uporabljana oblika komuniciranja med ponudniki in kupci po vsem svetu. Internet je globalni medij, prvi svoje vrste. Seže v okrog sto držav in pravila njegove uporabe so si povsod zelo podobna. Zaradi vedno večje uporabe osebnih računalnikov in telefonskih povezav, se takšne neposredne oblike komuniciranja in s tem ponujanja različnih izdelkov in storitev poslužujejo številna podjetja pa tudi posamezniki. Besedo oziroma pojem internet je zelo težko opredeliti. Po strogi definiciji, je internet skupek naprav–računalnikov, ki so med seboj povezane in uporabljajo internetni protokol. Ta pa predstavlja celoto tehničnih dogovorov in konvencij, ki urejajo pravila za vzpostavljanje interneta in poslovanja preko njega (Hofacker 2001, 9-11). Internet si lahko predstavljamo kot skupek računalnikov, ki so povezani v veliko mrežo. In kar je najboljše pri internetu je, da nobeden ne prevzema nase kakšne odgovornosti, dokler spoštuje osnovna in splošna pravila, ki veljajo na internetu. To pomeni, da lahko na internetu počne skoraj vse kar si zamisli (Lewis 1997, 3). Internet nam omogoča: iskanje in branje različne literature; izmenjavo pošte; iskanje različnih izdelkov; vpogled v baze podatkov različnih podjetij, posameznikov, države; branje sporočil različnih skupin ali posameznikov; pošiljanje in prejemanje podatkov, slik; podjetjem omogoča da vse aktivnosti od same dobave do prodaje proizvodov oziroma storitev končnim potrošnikom opravljajo preko njega (Ellsworth 1996, 11-12). 3.2 Zgodovina interneta1 Internet bi lahko označili, kot odprto mednarodno omrežje omrežij, ki povezuje računalnike porazdeljene po vsem svetu in omogoča komunikacijo med njimi. Računalnikom vseh vrst omogoča dostop do storitev in neposredne komunikacije, kot da bi bili del enega samega velikanskega, globalnega računalniškega stroja. Internet je v poslovni svet prinesel povsem novo razsežnost–poceni svetovno dosegljivost. Sedaj smo lahko dosegljivi vsi, internet je velika zakladnica informacij, največji komunikacijski stroj, največji poslovni sistem, velika godlja podatkov, informacij in drugo. Preko interneta se vsako sekundo pretakajo ogromne količine podatkov, najti med njimi tiste prave pa je prava umetnost. Če zgodovinsko pogledamo, seže uporaba interneta že v 60-eta leta, in sicer 01.septembra 1969 so v ZDA, predvsem zaradi razvojno-raziskovalnih potreb ameriškega industrijskovojaškega kompleksa, povezali v omrežje ARPA Net prve štiri računalnike. Naslednjih dvajset let je bil internet predvsem domena računalniških strokovnjakov, ti so računalnike uporabljali predvsem v raziskovalne namene. S povečanjem priljubljenosti interneta so poleg raziskovalno-akademskih ustanov dostop do interneta začele ponujati komercialne. 1. Povzeto po Lewisu (1997, 3-9).. 16.

(17) organizacije, predvsem telefonske družbe v ZDA. Siloviti razmah novega medija se je tako lahko začel. Leta 1991 je bilo milijon, junija leta 1996 pa že 13 milijonov uporabnikov interneta. Natančnega števila uporabnikov interneta seveda ne poznamo, po nekaterih podatkih bi naj bilo trenutno število uporabnikov nekje 50 milijonov. Dejstva o razširjenosti interneta v svetu kažejo, da je treba internet sprejemati kot nov medij in kot novo cesto za pretok informacij v informacijski družbi. Izolacija oziroma zanemarjanje dejstev o nastanku informacijske družbe in elektronskega načina poslovanja, je za podjetje lahko usodno. In sicer internet že v več kot 70% primerov uporabljajo v komercialne namene in je zatorej sodobno poslovno orodje, ki je morda v mnogih okoljih sicer še samo modni dodatek marketinga, v prihodnje pa bo uporaba interneta nujnost. 3.3 Internet kot distribucijski kanal Internet predstavlja v marketingu distribucijski kanal, po katerem lahko ponudniki ponujajo svoje proizvode in storitve potencialnim kupcem, ti pa lahko povprašujejo po njih. Prodaja preko interneta predstavlja obliko direktne prodaje. Ta omogoča kupcem enostaven, pripraven in miren način kupovanja. Z njo poskuša prodajalec vzpostaviti direktno razmerje s potrošnikom, z namenom, da bi ustvaril trenuten in merjen odziv. Z razvojem novih informacijskih tehnologij se vse bolj razvija neposredno trženje oziroma neposredna ali direktna prodaja, predvsem ena od njegovih oblik to je nakupovanje preko interneta. Pri neposredni prodaji je poudarek na merljivem odzivu, kar je ponavadi kupčevo naročilo, in ne dolgoročni odnos s kupci. Tako prodajalci dobijo podatke o kupcu, čigar ime in značilnosti vnesejo v bazo podatkov o kupcih, to pa nato uporabljajo za izgradnjo trajnega in oplemenitenega odnosa z njimi (Levinson in Rubin 1996, 3-20). Direktna prodaja imenovana tudi neposredno trženje, ki se je najprej pojavilo kot oblika osebno naslovljenih pošiljk in katalogov za naročanje po pošti, se je v zadnjih letih zelo razvila. Tako direktno prodajo delimo na naslednje vrste oziroma oglaševalske medije (Skrt 1998): • prodaja po pošti (mailing): ta oblika oglaševanja vključuje pisma, obvestila, zloženke, lahko pa tudi računalniške diskete, avdio in video trakove. Osebno naslavljanje se najbolj obnese pri prodaji knjig, zbiranju naročnikov na revije, zavarovalništvu, vse pogosteje se uporablja za prodajo novih izdelkov, daril, oblačil, hrane. Omogoča veliko selektivnost in hkrati dostopnost do izbrane ciljne skupine kupcev. Gradivo, ki ga pošljejo neposredni tržniki je bolj brano, ker ga vedno pošljejo tistim možnim kupcem, ki se znanj zanimajo; • kataloška prodaja; pri tem načinu prodaje lahko omenimo, da je uspeh podjetja odvisen predvsem od sposobnosti podjetja da vodi sezname z naslovi odjemalcev, da ima dober nadzor nad zalogami, da ponuja kakovostno blago in da si pri odjemalcih ustvari podobo, da vse to dela v njihovo korist; • prodaja po telefonu (telemarketing): pomeni uporabo telefona za direktno prodajo po telefonu. Zahteva veliko več časa, saj povprečni čas pogovora in s tem prepričevanja po telefonu znaša približno 7 minut. Prodajalec pri tem ves čas tvega, da mu bo kupec prekinil pogovor, kar je največja pomanjkljivost te oblike. Učinkovitost prodaje po. 17.

(18) •. •. •. •. telefonu je odvisna predvsem od izbora ustreznih telefonskih prodajalcev, od njihovega izobraževanja, motivacije za delo,…; prodaja od vrat do vrat, imenovana tudi osebna prodaja: je kot prvotna najstarejša oblika direktne prodaje zlasti pomembna pri prodaji izdelkov in storitev, katerih proces nakupnega odločanja je daljši ali odvisen od več ljudi (predvsem investicijske dobrine). Danes se veliko podjetij zanaša na plačane prodajalce, da jim najdejo možne kupce, ki jih spremenijo v odjemalce in povečajo promet. Poglavitna prednost osebne prodaje je, da prodajalec od kupca takoj dobi povratne informacije, vidi kupčevo reakcijo na predstavitev in tako lahko svojo predstavitev prilagodi vsakemu kupcu posebej ter ga tako lažje prepriča k nakupu; prodaja preko televizije: sestavljajo trije načini prodaje izdelkov neposrednim uporabnikom in sicer: neposredno odzivno oglaševanje: kjer podjetje svoj proizvod predstavi v kratkem televizijskem spotu ter gledalcem ponudi tudi brezplačno telefonsko številko za naročanje; domači kanali za nakupovanje: kjer so kanali namenjeni prodaji izdelkov in storitev. Televizijski oglasi so tu ponavadi daljši in trajajo od 15-30 minut; videotekst: pri katerem je uporabnikov TV aparat s kablom ali telefonskim priključkom povezan s prodajalčevo računalniško bazo podatkov in tako lahko preko sistema naroči želene izdelke pri prodajalcu; trženje s pomočjo kioskov (informacijskih kanalov): je razširjeno predvsem na mestih, kjer je visoka frekvenca ljudi (letališča, postaje,..). Tu podjetja namestijo tako imenovane aparate za naročanje. Kupec tu enostavno vtipka želeni izdelek in njegove lastnosti (barva, velikost,..) in ga kasneje prejme na dom; prodaja s pomočjo elektronskih medijev: med katerimi je najbolj razširjen internet. Najpomembnejše storitve omrežij interneta pa so elektronska pošta, prenašanje datotek med vozlišči, priključitev na oddaljene računalnike (Telnet), svetovni spret ali WWW, krožki razprav, razvedrilo.. 3.4 Omrežni trg2 Uspeh v poslu pomeni prodajo in to dovolj veliko, da pokrije stroške ter zraven vsega prinaša še dobiček. To pa pomeni, da mora podjetje veliko denarja vložiti v predstavitev podjetja ter njihovih izdelkov in storitev kar največjemu možnemu številu potencialnih strank. Tehnologije kot so kabelska televizija, faks in telefonske številke na 080 in 090, ponujajo trženju že od začetka sedemdesetih let neizmerno število možnosti, kako hitreje in ceneje spraviti reklamna sporočila do širokega kroga občinstva. Vendar se nič od tega, kar smo navedli sedaj, ne more primerjati z možnostmi, ki jih ponuja omrežni trg. Omrežni trg omogoča in ponuja prodaji veliko prednosti. Te prednosti so: • predstavitev sporočila velikemu številu potencialnih strank ali usmerjanje predstavitev posebno izbranim skupinam v nekaj sekundah in za majhen denar; • odprtje navidezne trgovine v številnih krajih okoli sveta, s tem omogoča tudi takojšen in nenehen nadzor nad videzom in vsebino polic v trgovinah in nad povpraševanjem; • enakovredno tekmovanje s podjetji, ki so velikokrat večja od vašega; 2. Povzeto po Levinsonu in Rubinu (1996, 3-10).. 18.

(19) •. priložnosti zmagati v »bitkah« med konkurenti zaradi velike pozornosti, ki jo izkazujete strankam.. Vse to torej omogoča omrežni trg. Na njem lahko vsak izkoristi svoje znanje, pogum in poslovni proračun. Vendar to še ne pomeni, da bo na omrežju vsak uspel, tako kot tudi sama misel na trgovino in dobre ideje niso zagotovilo za uspešno poslovanje. Prihodnost nakupovanja se zdi neverjetna, toda če želiš omrežje uporabljati v poslu, moraš ločit med tem, kaj je možno danes in kaj bo možno v prihodnosti. V te namene nekateri uporabljajo tudi pojem informacijske avtoceste, ki je za naše namene omrežno tržišče; to so ljudje, ki uporabljajo računalnike in računalniške mreže, z namenom, da bi se povezovali med seboj. Omrežni trg vsebuje: • omrežne računalniške storitve; • sisteme oglasnih desk; • internet. Omrežni trg je zelo velik in število ljudi v omrežju je nedoločljivo. Samo septembra leta 1994, jih je bilo po nekaterih ocenah okoli 30 milijonov v 148 državah po svetu. Danes pa je ta številka seveda že veliko večja. Različne raziskave kažejo, da se na internet vsakih trideset minut priključi nova mreža in da se uporabnikom interneta vsake štiri minute pridružita dva nova uporabnika. 3.5 E-poslovanje, kot najpogostejši način izrabe internetne tehnologije V zadnjem času prihaja v ospredje izraz e-poslovanje (e-business). E-poslovanje je po definiciji Gartner Group programska oprema, ki omogoča in upravlja s povezavami med podjetjem, njenimi funkcijami in procesi ter tistimi od njenih kupcev, dobaviteljev, vrednostne verige (value chain), skupnosti in industrije. Drugi pomemben izraz je elektronsko trgovanje, ki se nanaša na računalniško podporo tistih poslovnih operacij, pri katerih gre za trgovanje med podjetjem in zunanjim svetom. E-poslovanje v sebi vključuje koncept elektronskega trgovanja, pa tudi druge elemente poslovnega delovanja in sodelovanja. Nekateri viri elektronsko trgovanje ločujejo na elektronsko nabavo (e-procurement) in elektronsko prodajo (e-commerce), drugi viri pa pod terminom e-commerce obravnavajo elektronsko trgovanje na splošno. Elektronsko trgovanje lahko razdelimo na B2B (business-to-business) in B2C (business-to-customer). Pri prvem gre za računalniško realizacijo operacij, ki se nanašajo na poslovne povezave med podjetji, organizacijami in upravo; pri drugem pa gre za povezave podjetja s končnimi strankami, oziroma z občani. Priznati pa je treba, da B2B pokriva tudi velik del B2C. Obstajata pa tudi koncepta B2A in C2A (business-to-administration, consumer-toadministration). Vse te oblike pa bomo podrobneje predstavili v poglavju 3.9. Kljub temu, da je e-poslovanje že preraslo obdobje "hype-a", velja med vodstvi slovenskih podjetij v večini primerov še vedno zmotno prepričanje, da je to zgolj spletna stran ali spletna trgovina. Seveda so tudi to pomembne komponente e-poslovanja, katerega uvedba. 19.

(20) predstavlja korenite organizacijske spremembe ter spremenjene miselnosti posameznikov znotraj podjetja, kot tudi spremembe v celotni vrednostni verigi. E-poslovanje ni in ne more biti samo tehnološka rešitev, zato je vloga sistemskega integratorja, ki pokriva tako poslovne procese kot informacijske rešitve, pri implementaciji platforme e-poslovanja toliko bolj pomembna, saj povezuje dejansko celotno poslovno logiko z razpoložljivimi informacijskimi rešitvami. Danes ni več vprašanje ali bodo podjetja uvedla e-poslovanje, ampak kako bodo to čim boljše vpeljala. Infrastruktura e-poslovanja je nujno potrebna, če se hoče podjetje obdržati na trgu, kaj šele, če hoče uveljaviti konkurenčne prednosti. Eposlovanje postaja del »normalnega« poslovanja in predvidevajo da bi naj do konca desetletja postal, predvsem v posameznih podjetjih del poslovne platforme. Spremembe v poslovanju zahtevajo, da se podjetje orientira navzven v prvi vrsti proti strankam ter hkrati proti partnerjem, s katerimi sodeluje v poslovnem procesu. Prav tako mora podjetje intenzivno komunicirati z zaposlenimi, zaposlenim pa mora biti omogočena platforma za čimbolj učinkovito sodelovanje pri poslovnem procesu in pri pridobivanju ter ohranjanju znanj (www.its.si, 2004). Elektronsko trgovanje lahko naprej razdelimo na RIP (EDI - Electronic Data Interchange), ki se nanaša na transakcije med dvema programskima paketoma in na portale, kjer gre za transakcije med človekom in strojem. Pod elektronsko trgovanje spadajo tudi različna orodja in okolja za transakcije med predmeti in strojem (črtna koda), ter za transakcije med ljudmi, recimo z uporabo elektronske pošte. Kako zgleda sama sestava e-poslovanja smo prikazali na spodnji sliki. SLIKA 3: SKUPEK TEHNOLOGIJ E-POSLOVANJA. Poslovanje preko interneta. RIP. Elektronsko trgovanje. Vir: prirejeno po Intertrade Sistemi, 2002. 3.6 Zgodovina e-poslovanja E-poslovanje se je začelo v zgodnjih sedemdesetih letih s finančnimi prenosi, v katerih so bila udeležena predvsem velika podjetja. Prvi finančni prenosi so bili osnova za razvoj standarda za RIP, za katerega je bilo značilno, da je povezoval izbrane poslovne partnerje, ki so se preko zasebnega omrežja ali posebnih omrežij z dodano vrednostjo izmenjevali poslovne podatke v dogovorjenih strukturah (Sulčič in Lesjak 2001, 5). Natančneje segajo ti začetki v leto 1968. Razlaga je potrebna pri pojmih zasebno omrežje in omrežje z dodano. 20.

(21) vrednostjo. Zasebna omrežja so omrežja, ki jih vzpostavijo partnerji med seboj. Slabost takih omrežij je, da so izredno draga, zato si jih lahko privoščijo samo večja podjetja. Prav zaradi visoke cene takih omrežij, so se podjetja pogosto namesto, da bi gradila lastna omrežje, vključevala v že obstoječa omrežja z dodano vrednostjo. Omrežja z dodano vrednostjo so omrežja, ki jih zagotavlja določen ponudnik omrežnih storitev. Preko teh omrežij pa bolj ali manj poteka RIP. Omrežja z dodano vrednostjo (angl. Value-AddedNetworks - VANs) vsebujejo tudi ustrezne računalniške rešitve (za varovanje, prenos in prevajanje podatkov), ki so potrebne za izvedbo RIP. Uporabniki VANs omrežij z njihovo uporabo zmanjšujejo stroške za izvedbo RIP, saj uporabljajo že obstoječo omrežno infrastrukturo. Pomembno je omeniti še naslednje in sicer, da se pojma RIP in internet ne izključujeta, saj je internet lahko osnova za RIP storitve. Gledano po drugi strani, pa internetno poslovanje presega omejene možnosti RIP storitev, saj je internet usmerjen predvsem v podporo poslovanja med podjetji ali med podjetji in potrošniki in ne samo na izmenjajo podatkov kot pri RIP. E-poslovanje se je v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih letih razširilo v okviru podjetij v obliki sistemov za prenos datotek, RIP in elektronske pošte. Na ta način so podjetja zmanjšala obseg papirnega dela in povečala avtomatizacijo pisarniškega poslovanja. V osemdesetih letih je bila temeljna zamisel RIP nadomestitev papirnatih poslovnih listin, kot so npr. naročila, računi, plačilni nalogi in druge, z računalniškim prenosom listin v standardizirani elektronski obliki. Skozi leta se je RIP razvila v več različnih tehnologij, ki so bile še posebej uspešne v vele prodaji in distribuciji trgovin na drobno. V poznih osemdesetih letih so sistemi za izmenjamo sporočil postali integralen del računalniških sistemov in omrežij in tako so nastali temelji računalniškega sodelovanja pri delu. Sredi osemdesetih let so se pojavile elektronske konference, kot nova oblika družbene interakcije, ter prenosi znanja. Hkrati pa se je povečala dostopnost in izmenjava informacij. Omrežne storitve pa so bile še vedno premalo razširjene med navadnimi uporabniki. Devetdeseta leta so bila zaznamovana z razvojem in razširjenostjo interneta, ter s pojavom svetovnega spleta. Vse to pa je pripeljalo do novih razsežnosti e-poslovanja. Nove tehnologije in aplikacije so zagotovile prijaznosti do uporabnika in enostavnejšo uporabo. Rešitev za enostavno objavo informacij in njihovo porazdelitev po internetu z možnostjo preprostega dostopa s pritiskom na računalniško miško je zagotovil svetovni splet. Svetovni splet je poslovanje pocenil in tako zagotovil ekonomijo obsega ter omogočil raznovrstnejše poslovne aktivnosti. Dostopen pa je tako organizacijam kot fizičnim osebam. Internet je znižal stroške za učinkovito komunikacijo, odprl pot do novega načina poslovanja in novih trgov, povečal učinkovitost, omogočil vpeljavo večpredstavnih storitev in zagotovil, da je ekonomija postala globalna, gospodarske organizacije pa globalno povezane. Največje koristi pa je svetovni splet prinesel malim podjetjem, saj jim je omogočil, da z minimalnimi vlaganji v informacijsko tehnologijo vstopajo prek interneta na večmilijonski trg in tako tekmujejo z multinacionalnimi podjetji. Digitalna tehnologija je omogočila, da se znaki, zvok, slike in video lahko kombinirajo, shranjujejo, oblikujejo in prenašajo hitro, učinkovito ter v velikih količinah brez izgube. 21.

(22) kakovosti. Tako e-poslovanje in multimedijska revolucija omogočata, da so si nekoč oddaljene veje gospodarstva vedno bliže in so sedaj prisiljene konkurirati ter sodelovati. 3.7 Ravni e-poslovanja E-poslovanje v podjetjih je prisotno v različnih vlogah in obsegu, tako da s tega vidika ločimo tri ravni e-poslovanja (Bobek 2003): • predstavitev podjetja na internetu; • prehod na e-poslovanje; • popolno e-poslovanje. Prva raven je enostavno dostopna. Podjetje za začetek na spletni strani prestavi že obstoječe papirnate brošure z minimalnim trudom in stroški. Druga faza je nekoliko težje dostopna, saj vključuje spletni marketing, začetke vzpostavljanja poskusnih sistemov za elektronsko prodajo izdelkov in storitev. Zadnja t.j. tretja faza popolnega e-poslovanja pa vključuje poleg elektronske izvedbe večine prodajnih procesov tudi elektronsko odvijanje drugih poslovnih procesov. E-poslovanje ima lahko različne oblike tudi z vidika treh bistvenih sestavin poslovnega procesa in sicer predmeta poslovanja, procesa in posrednika. Poslovanje, pri katerem so tako izdelki oz. storitve, kot tudi procesi in posredniki »klasični«, torej neelektronski, je »klasično«, torej neelektronsko. Popolnoma elektronsko poslovanje pa je tisto poslovanje, pri katerem so elektronski tako izdelki oz. storitve, procesi in posredniki. Vse ostale oblike so le deloma elektronske. 3.8 Načini e-poslovanja V tem razdelku se bomo ukvarjali s tipi portalov po Jakulinu (2004). Portali so vrata do podatkov in storitev, ki jih ponujajo podjetja. Pri nekaterih podjetjih je portal le vmesnik, pri drugih pa predstavlja portal osnovno storitev. Prvi podrazdelek se bo ukvarjal s portali, namenjenim ljudem, drugi pa s portali, ki jih lahko uporabljajo aplikacije. 3.8.1 Vmesniki in storitve Pri vmesniških pristopih je neka storitev namenjena uporabi človeku preko brskalnika (web browser). Pri tem se človek prilagodi vmesniku, ki mu je ponujen. Ponavadi je za transakcijo potrebnih nekaj minut, za prijavo v sistem pa tudi četrt ure. Takih je velika večina vseh storitev, ki so na voljo na svetovnem spletu. V tem podrazdelku bomo obravnavali obstoječe storitve, namenjene elektronskem trgovanju, za katere že obstajajo ponudniki. Hkrati pa to predstavlja pregled načinov trgovanja. Za lažjo predstavo delovanja vmesnikov smo dodali spodnjo sliko, ki kaže, da obstaja pri vmestniškem postopku k e-poslovanju veliko vmesnih prehodov. In sicer od informacij enega informacijskega sistema se preide k njihovi predstavitvi, prenosu, interpretaciji in končno k ročnemu vnosu v drug informacijski sistem.. 22.

(23) SLIKA 4: DELOVANJE VMESNIKA. Vir: Jakulin 2004, 3. 3.8.1.1 Trg prodajalcev Pri tržišču prodajalcev gre za aktivnost na strani ponudnika, da najde kupce. Pristop je primeren za primere, ko je prodajalcev malo, kupcev pa veliko, zato se bolj splača oglaševati prodajalcu. Osnovni element prodaje je tudi ta, da je treba kupca prepričati. To je poznano tudi kot push marketing. V kontekstu elektronskega trgovanja se trgu prodajalcev reče tudi e-distribution. Splošno mnenje je, da elektronski trg prodajalcev ne prinaša tako bistvenih novosti, kot jih prinašajo splošni elektronski trgi in trgi kupcev. Kapacitete so večinoma že na voljo in v prihodnosti večje rasti na tem področju ne bo. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili najbolj tipične načine e-poslovanja prodajalcev: • Oglaševanje Običajni načini za vzpostavljanje poslovnih stikov so oglasi, sejmi, rumene strani ter posebna povpraševanja in ponudbe preko gospodarskih zbornic. Vendar je bistvena prednost, ki jo lahko izkoristimo z e-poslovanjem, da se izognemo omejitvam fizične oddaljenosti in količine informacij. Že domača stran podjetja predstavlja nekak oglas oziroma prisotnost na sejmu. Težava leži v tem, kako drugim omogočiti, da najdejo ustrezno podjetje, ali v povezavi s področjem podjetja ali pa v povezavi s konkretno ponudbo. Rešitev tega predstavljajo tradicionalne reklame v običajnih medijih, ki uporabnike napotijo na ustrezne domače strani namesto, da bi uporabnikom pošiljali prospekte. Od načinov oglaševanja, ki so bolj prilagojeni svetovnemu spletu so predvsem prisotni utripajoči elektronski oglasi (banner ads). • Ključne besede Poleg elektronskih oglasov obstajajo zanimive metode, ki temeljijo na iskalnikih (search engines) in kontekstno odvisnih oglasih. Kontekstno odvisni oglasi so primerni za ponudnike vsebin. Na primer, avtor članka o varovanju zdravja med zimskimi meseci lahko ob članku navede povezave k farmacevtskim podjetjem, ki prodajajo vitamine. V primeru, da bo nakup preko take povezave izvršen, bo avtor članka dobil provizijo.. 23.

(24) • Katalogi proizvajalcev Težava iskalnikov je, da so informacije ravno zaradi trženja lahko nepopolne in tudi pristranske. Alternativo predstavljajo t.i. portali, ki rešujejo problem nepopolnosti, v manjši meri pa tudi pristranskosti. Verjetno ni treba nikomur posebej razlagati koncepta, ki leži za uspehom podjetja Yahoo. V osnovi gre za nadrobne rumene strani, kjer so v vozliščih neke drevesne hierarhije navedene povezave na domače strani podjetij iz področja, ki pripada vozlišču. Take portale uporabljamo nekako takole: najprej gremo na področje elektronike, tam se spustimo na področje kablov, kjer dobimo seznam podjetij iz celega sveta, ki se s tem ukvarjajo. Še vedno portali služijo tudi z izpostavljanjem nekaterih podjetij na nekem področju, ki za to plačajo. Ponavadi so potem v seznamu navedene vse povezave tudi po abecednem redu, da bi ponudnik kataloga ohranil svojo kredibilnost. 3.8.1.2 Trg kupcev Pri tržišču kupcev ti objavijo svojo namero o nakupu in tej se odzovejo ponudniki s svojimi ponudbami, izmed katerih porabnik izbere najugodnejšo. Gre za t.i. pull market, ki predstavlja alternativo prej omenjenemu t.i. push market. Osnovni primer orodij v tradicionalnih medijih za ta namen so mali oglasi kupcev in javni razpisi. Tak trg je posebej primeren za situacije, kjer je potencialnih ponudnikov veliko in je treba med njimi vzpostaviti tekmovalni odnos. V končni fazi so kupci tisti, ki izbirajo med ponudbami, za razliko od tega da se kupci odločajo ali bodo ponudbo sprejeli, kar je tipično za trg prodajalcev. Trg kupcev ponuja več možnosti e-poslovanju, saj so stroški tradicionalnega oglaševanja relativno veliki. V kontekstu elektronskega trgovanja se trgu kupcev reče tudi e-procurement. Najbolj tipični načini pa so: •. Katalogi: Katalogi izdelkov in storitev so enostaven tip portala, zelo podobni katalogom podjetij. Izdelki so razdeljeni v kategorije, ob vsakem pa so navedeni ponudniki, njihove cene in dobavni pogoji. To omogoča kupcu boljši pregled, nižjo ceno in manjši vpliv manipulativnega oglaševanja. Ti servisi ponavadi niso povezani s prodajalci ampak uporabljajo avtomatske postopke za dostop do informacij pri prodajalčevih katalogih. Svoj zaslužek pa ponavadi preko provizije pri posredovanju, kar lahko vpliva na manjšo zanesljivost primerjav. Osnova za primerjavo tudi ne more biti le cena, temveč tudi zanesljivost in kvaliteta, zato pomen ugleda tržne znamke ostaja pomemben element odločitve kupca. Nekateri prodajalci poskušajo onemogočati delo takim storitvam, saj jim nižajo prodajne marže. Taki katalogi izdelkov obstajajo tudi v okviru B2B, kjer gre v osnovi za katalog polizdelkov. Ti katalogi so ponavadi specializirani za neko področje. Samo po sebi to ne prinaša bistvenih koncepualnih novosti, je pa zelo zanimivo zato, ker so pri polizdelkih cene zaradi velikih količin bolj pomembne kot pri končnih izdelkih, težje pa je tudi imeti pregled nad vsemi možnimi dobavitelji.. •. Povpraševanje: Nekateri katalogi izdelkov ponujajo možnost iskanja ponudb, kar je še posebej uporabno za parametrične izdelke, kot so na primer računalniki. Knjiga ima lahko kot parametre le način dostave, računalnik pa ima veliko parametrov, kot na primer operacijski sistem, hitrost procesorja, velikost diska, itd. Take storitve imajo za vsak tip izdelka poseben vmesnik, kjer lahko kupec opiše svoje zahteve. Ta zahteva se. 24.

(25) potem posreduje prodajalcem, ki izstavijo svoje ponudbe. Nekateri taki iskalniki ponudb omogočajo tudi določitev cene kot enega izmed parametrov. Podobne storitve obstajajo tudi za trg storitev. Obstaja več uspešnih servisov, namenjenim podjetjem, ki iščejo izvajalce za različne naloge, še posebej za tiste s področja razvoja programske opreme. Ti servisi ponavadi delujejo tako, da se potencialni razvijalci prijavijo v sistem s svojimi znanji in izkušnjami. Ko naročniki storitev prijavijo projekt, se to posreduje razvijalcem z ustreznimi znanji. Ti potem pripravijo svoje anonimne ponudbe, med katerimi naročniki izberejo najustreznejšega. Servis služi s pobiranjem provizije pri sklenjenih pogodbah.. 3.8.1.3 Splošni trgi Splošni elektronski trgi, ali e-marketplaces, nimajo specifičnih značilnosti trga kupcev ali prodajalcev, temveč združujejo oboje. Njihov namen ni maksimizacija koristi kupcev ali prodajalcev, temveč skupnosti kot celote. So najkompleksnejši, ampak hkrati je na tem področju tudi najhitrejši razvoj in rast. Trg se lahko financira sam, preko članarin, provizij in dodatnih storitev. Obstaja nekaj specifičnih pristopov k takemu trgovanju: •. Borza: Nekatere storitve ustrezajo splošnim trgom, kjer vloga kupcev in prodajalcev ni izrazito ločena, kot pri trgih kupcev ali prodajalcev. Borza (exchange) je univerzalen trg, odvisno od razmer ima lastnosti trga kupcev, ko cene naraščajo (bull market) ali trga prodajalcev, ko cene padajo (bear market). Borza temelji na množici prodajalcev in kupcev, vseh naenkrat prisotnih na tržišču. Vsi prisotni vedo za ceno, čeprav se ta dinamično spreminja, in za opravljene transakcije, ki so javne. Čeprav načeloma borza omogoča optimalno določitev cene, so možne špekulacije, ki v trg vnašajo nestabilnost. Omenimo le še to, da se na borzi trguje v glavnem s predmeti, ki jih v enaki obliki prodaja in kupuje v velikih količinah veliko število trgovalcev.. •. Dražba: Po drugi strani je dražba izoliran primer trga, ki se nanaša na nek konkreten predmet trgovanja, ki je lahko predmet prodaje (in s tem trg prodajalca, kjer med seboj tekmujejo kupci z višanjem ponujene cene - forward auction), ali nakupa (in s tem trg kupca, kjer prodajalci tekmujejo s ponudbami - reverse auction). Dražbe pridejo v poštev vedno, ko imamo neko konkretno določeno količino predmetov prodaje ali nakupa in želimo priti do optimalne cene. Pri trgu kupcev imamo le enega kupca, med seboj nedogovorjeni prodajalci pa predlagajo ceno in ponudbo, nakar kupec izbere najugodnejšo. Pri trgu prodajalcev, prodajalec ponudi izdelek za minimalno zanj še sprejemljivo ceno, nakar kupci med seboj tekmujejo z višanjem cene. Dobra stran dražbe je, da na trgu kupcev ta doseže najnižjo ceno, na trgu prodajalcev pa prodajalec najvišjo. Sicer pa dražbe niso primerne za prodajo izdelkov, kjer količine niso omejene.. •. Iskanje parov: Včasih ni problem v samem trgovanju, ampak v iskanju parov (matchmaking): prodajalca in kupca. Zato nekateri sistemi omogočajo prodajalcem, da definirajo predmet prodaje, kupcem predmet nakupa. Sistem nato sporoči obema za potencialnega poslovnega partnerja, ki želi kupovati ali prodajati isto stvar. To je le še en primer uporabnosti e-poslovanja, ko iskanje ni več potrebno.. 25.

(26) •. Skupnosti: Obstajajo tudi omrežne skupnosti (communities), kjer si kupci izmenjujejo izkušnje in mnenja glede izdelkov in ponudnikov. Tu sicer ne gre za dejansko trgovanje, ampak predvsem za izmenjavo mnenj.. 3.8.2 Odprta infrastruktura Infrastrukturni pristop k storitvam ne temelji na človeku razumljivem vmesniku, ampak na tehnični infrastrukturi, sestavljeni iz dobro definiranih protokolov, storitev in strukturiranih informacij, namenjeni za uporabo aplikacijam samim brez nujne prisotnosti človeka. Ti programi so lahko popolnoma avtomatski, lahko pa so to tudi uporabniški vmesniki, ki človeku omogočajo uporabo infrastrukture. Servisi, namenjeni ročni uporabi, tudi sami skoraj vedno temeljijo na avtomatski infrastrukturi, dostopa do katere pa ne dovoljujejo mimo vmesnika. To infrastrukturo lahko sicer odpremo tako, da izdelamo programe, ki znajo uporabljati ročna orodja, s tem da prebirajo HTML strani in na ustrezna mesta vnesejo želene podatke, je pa tak pristop nevarno ne robusten in drag. Drugi način odpiranja so posredniški servisi, kot na primer tisti, ki smo ga omenili pri avkcijah. Bolj smiselno pa je izhajati iz ideje robustne tržne infrastrukture, do katere dostopajo različni vmesniki, saj se podjetjem bolj splača samim odpreti svojo infrastrukturo, kot pa da jo z zaslužkom odpirajo posredniki. Temu včasih pravijo tudi brezbrskalniški splet (browserless web), kjer se namesto ljudi na splet povezujejo poslovni procesi. Pri B2C je bistven poudarek na uporabniških vmesnikih, saj je na drugi strani skoraj vedno posameznik, ki nima lastnega elektronskega informacijskega sistema. Področja uporabe za odprto infrastrukturo so zato predvsem pri B2B. Čeprav je bilo v zadnjem času veliko napredka na tem področju, so uporabe zaenkrat predvsem na iskanju in zbiranju informacij za človeka, še nekaj časa pa agenti verjetno ne bodo sprejemali odločitev. Kljub temu nadaljnji razvoj agentov ni mogoč brez odprte infrastrukture za elektronsko trgovanje. SLIKA 5: ODPRTA INFRASTRUKTURA. Vir: Jakulin 2004, 7.. 26.

(27) V nadaljevanju si bomo pogledali, kako ta infrastruktura izgleda. Porazdeljen in zvezdni pristop ne potrebujeta standardne infrastrukture, ravno tako pa sta že uporabljana v praksi, marsikaj novega pa prinaša koncept elektronskega trga, ki pa nujno zahteva standardizacijo transakcij (Jakulin, 2004). 3.8.2.1 Porazdeljene transakcije Za uspešno izvedbo neke transakcije med dvema stranema zadošča usklajen format sporočil na obeh straneh, in protokol, ki je ponavadi določen že s strukturo sporočil. Obe strani se potem na poljuben način med seboj elektronsko povežeta in opravita transakcijo. Gre torej za RIP, kjer je lahko format sporočil v skladu z zadnjo modo v XML. Infrastrukture pri tem pristopu pravzaprav ni, saj aplikacije med seboj komunicirajo neposredno. Ta tehnologija dobro deluje v kontekstu decentraliziranosti medmrežja, bi pa bila cena povezovanja večjega števila podjetij zelo visoka, saj vsaka posamezna povezava zahteva dogovor glede protokola, sporočil ter implementacije. Ker sta pri povezavi prisotni le dve strani, je zaupnost komuniciranja enostavno zagotoviti, za avtentičnost pa je potreben elektronski podpis. Ta pristop je primeren, ko se izmenjujejo specifični podatki, ki jih nima smisla poskušati standardizirati ali odpreti. V primeru, da elektronskega podpisa ni, ali pa ko je njegovo uveljavljanje problematično, se lahko obe strani zaneseta na zaupane posrednike, recimo banko, ki zagotovi, da so finančna sredstva na razpolago in bo plačilo izvedeno, in logistično družbo, ki zagotovi, da je prejelo in bo dostavilo paket.. 3.8.2.2 Zvezne transakcije Včasih je ena od strani pri komunikaciji dovolj močna, da drugi strani zapove način komunikacije. To pride v poštev za storitve bank, preskrbovalne verige podjetij z več dobavitelji (e-buyer), ter prodajne verige podjetij z več kupci (e-seller). Močnejša stran pripravi za zunanji dostop svoj osrednji informacijski sistem, žarišče (hub), s katerim komunicirajo njihovi poslovni partnerji. Iz tega nastane vzorec podoben zvezdi s žariščem v centru in več žarki. Žarki morajo ponavadi žarišču tudi zaupati. Manjša podjetja so zato povezana z več žarišči, večja podjetja (market makers) pa vzdržujejo svoja žarišča, se pa lahko tudi sama kot žarki povezujejo s še večjimi. Žarišče definira svoj specifični način komunikacije s svojimi lastnimi protokoli. Več žarišč si med seboj ni nujno podobnih, razen v združljivosti na nivoju nizkonivojskih omrežnih protokolov.. 3.8.2.3 Odprti elektronski trgi Elektronski trg omogoča kupcem ter prodajalcem, da preko njegove infrastrukture izmenjujejo podatke, potrebne za izmenjavo predmetov prodaje. V zgornjem razdelku smo. 27.

(28) spoznali primere elektronskega trgovanja. Dobra zasnova infrastrukture elektronskega trga mora omogočati enostavno realizacijo različnih načinov trgovanja, torej poizvedbe, objave, iskanja parov prodajalec-kupec, avkcije in borze. Elektronski trg predstavlja žarišče, vsa podjetja pa žarke. Na ta način se zagotovi obstoj enotnega načina komunikacije. Namesto, da bi se morala manjša podjetja prilagajati večjim, se tu prilagodijo vsi in to le enkrat. Velikim podjetjem pa ni treba vzpostavljati in vzdrževati lastnih elektronskih trgov, čeprav bi si to mogoče želeli. Pomembno vprašanje je, ali naj se elektronski trgi razvijajo v organizaciji podjetij, ali naj postanejo element javne infrastrukture. Če postanejo element javne infrastrukture, to odpira zelo zanimive možnosti, da bodo na njih prisotni tudi davčna uprava in zakonodaja. S tem bi se pohitrili pravni postopki, kot tudi pocenilo revidiranje poslovanja. Možne bi bile dodatne funkcije, kot je na primer formalno prevzemanje odgovornosti. Na primer, prevzemanje obveznosti lahko temelji na naslednjem protokolu: po objavi pogodbe, morata obe strani v nekem določenem obdobju predložiti potrditev v obliki elektronskega podpisa. Pri tem obstoj in vsebina pogodbe ne moreta biti sporna. Osnovni elektronski plačilni promet je že realiziran in ni treba, da bi elektronski trg zahteval prenovitev infrastrukture. Seveda pa bi lahko bile tudi bančne in druge finančne storitve prisotne na elektronskem trgu. 3.8.3 Preskrbovalne verige Koncept integracije preskrbovalnih verig (Supply Chain Management) označuje način dela, kjer dogovarjanje o nakupu in prodaji poteka dinamično in v naprej, kot element planiranja proizvodnje. Izdelek se izdela iz polizdelkov, ki so spet sami izdelani iz polizdelkov. Da bi proizvodnja mehko tekla, se je v preteklosti gradilo draga skladišča. Cenejša alternativa temu je paradigma JIT (Just In Time), ko dobavitelji dobavljajo polizdelke takrat, ko se jih rabi, pri čemer se polizdelke napoti neposredno v proizvodnjo Pri načrtovanju elektronskega trga pa je pomembno ustrezno obravnavati tudi uporabo trga kot elementa pri vzpostavljanju preskrbovalnih verig. Glavno področje uporabe je za bolj ali manj standardne a raznolike izdelke, ki jih proizvaja večje število prodajalcev. Integracija preskrbovalnih verig je kljub temu omogočena z elektronskim trgom, saj transakcije stanejo bistveno manj, zato se jih lahko opravlja redno, v skladu s planom proizvodnje. Pri tem je koristno imeti načrtovanje proizvodnje povezano z obravnavo ponudb in povpraševanj na trgu, saj je za JIT nujno natančno oceniti in uskladiti časovne in cenovne okvire izvedbe nekega projekta. To usklajevanje bi moralo biti element avkcijskega trgovanja, kjer se ne spreminja le cena, temveč tudi zahteve in pogoji. 3.9 Oblike e-poslovanja Glede na to, katere udeležence povezuje, ločimo naslednje vrste e-poslovanja (Bobek 2003): • organizacija (podjetje) – organizacija (podjetje); Business to Business (B2B); • organizacija (podjetje) – posameznik (potrošnik); Business to Consumer (B2C); • organizacija (podjetje) – državna uprava; Business to Govermment (B2G);. 28.